Včeraj je ves francoski narod prenesel ostanke Jean-Jacquesa Rousseauja v kripto cerkve svete Genovefe, ki se je preimenovala v Panteon. Množica je bila precejšnja, kot je bil precejšen tudi sloves tega velikega moža. Preberi več o Stéphane Audeguy: Edini sin
Zaposlen z obnovo sveta je človek pozabil obnoviti sebe.
Andrej Platonov: Vzgajališče novega človeka
Samarin
Ko jih je imel Kiril Ivanovič Samarin dvanajst, torej precej let prej, preden je v dekliški šolski torbi med vonjem po učbenikih in kolonjski vodi zaznal duh po dinamitu, je prosil strica, da bi mu pustil spremeniti njegovo drugo ime. Preberi več o James Meek: Izkazana ljubezen ljudstva
Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj. Tisto, kar se je prebudilo, potem nekaj časa leži, strmeč v strop in navzdol proti sebi, dokler se ne prepozna kot jaz in od tod ne izpelje jaz sem, jaz sem zdaj. Naslednji je tu, ki je pomirljiv vsaj v negativnem smislu; namreč, pričakovalo je, da bo to jutro samo nase naletelo tu, čemur se reče doma.
Vendar pa zdaj ni preprosto zdaj. Zdaj je hkrati hladen opomin; za ves dan pozneje kot včeraj, za vse leto pozneje kot lani. Vsakemu zdaj je pripisan njegov datum, zaradi česar so vsi pretekli zdaj zastareli, dokler – slej ko prej – morda – ne, ne morda – precej zagotovo: ne pride.
Strah ščipa v živec vagus. Bolezensko izogibanje nečemu, kar čaka tam nekje zunaj, pred nami, mrtvo. Preberi več o Christopher Isherwood: Samec