Yasunari Kawabata: Snežna dežela

 

Ob izstopu iz dolgega tunela na meji med provincama je ležala snežna dežela. Noč je v svoji globini postala bela. Vlak se je ustavil pri signalnem stolpu.

S sedeža na nasprotni strani vagona je vstalo dekle, stopilo pred Shimamuro in spustilo okno. V vagon je pritekel snežni hlad. Dekle se je scela nagnilo skozi okno, in da bi se ga slišalo kar se da daleč, zavpilo:

»Gospod postajenačelnik, gospod postajenačelnik!«

Mož je spustil svetilko in se s počasnimi koraki približal po snegu; do nosu je bil zavit v šal, krzneni naušniki so mu padali na ušesa.

Tako mraz je že, je pomislil Shimamura in pogledal skozi okno. Vznožje gore je bilo posuto le z osamljenimi barakami, najbrž železničarskimi domovi. Belina snega ni segla do njih, saj jo je prej pogoltnila tema.

»Gospod postajenačelnik, jaz sem. Kako ste kaj?«

»Ah, Yōko, ti si. Se vračaš domov? Spet se je shladilo.«

»Slišala sem, da ste omogočili, da je moj brat tukaj dobil zaposlitev. Najlepša vam hvala.«

»V takšnem kraju mu bo kmalu postalo dolgčas. Mladi se mi kar smilijo.«

»Moj brat je še otrok in iskreno vas prosim, gospod postajenačelnik, da ga podučite o vsem potrebnem.«

»Malenkost. Dober delavec je. Od zdaj naprej bo imel še več dela. Lansko leto smo imeli ogromno snega. Zaradi snežnih plazov so vlaki pogostokrat stali in v vasi so bili zelo zaposleni z dostavljanjem hrane potnikom.«

»Vidim, da ste precej toplo oblečeni. Brat mi je namreč pisal, da še vedno ne nosi jopiča.«

»Štiri plasti imam na sebi. Mladi pa preganjajo mraz samo s pijačo.« Postajenačelnik je svetilko zazibal proti domovom. »Potem pa se primajejo domov, se nekam zavalijo in prehladijo.«

»Kaj tudi moj brat pije alkohol?«

»Ne.«

»Se že vračate domov?«

»Poškodoval sem se in obiskujem zdravnika.«

»Kaj res? Kako hudo.«

Postajenačelnik, ki je imel čez japonska oblačila ogrnjen površnik, je že obrnil hrbet, kot da bi si želel končati pogovor stoje na mrazu:

»Iti moram. No, pa pazi nase.«

»Gospod postajenačelnik, ali moj brat ne bo nič prišel ven?« je Yōko z očmi iskala po snegu. »Gospod postajenačelnik, poskrbite za mojega brata, lepo vas prosim.«

Njen glas je bil tako lep, da je bil že žalosten. Slišati je bilo, kot da še vedno z visokim tonom odmeva od nočnega snega.

Tudi ko je vlak že krenil, se je dekle še vedno nagibalo skozi okno. Okno je dohitelo postajenačelnika, ki je stopal pod tračnicami, in dekle mu je zavpilo:

»Gospod, prosim, recite mojemu bratu, naj za počitnice pride domov.«

»V redu,« je zaklical postajenačelnik.

Yōko je zaprla okno in si na pordela lica pritisnila roki.

Gora na meji je čakala na sneg, nanj je bila pripravljena s tremi snežnimi plugi. Na severni in južni strani tunela je bil nameščen električni alarm za opozarjanje na plazove. Pet tisoč delavcev je bilo pripravljenih, da očistijo sneg, poleg tega je bila zagotovljena še mobilizacija dva tisoč mladeničev iz prostovoljnih gasilskih brigad.

Zdaj vem, da bo brat tega dekleta po imenu Yōko to zimo delal pri signalnem stolpu, ki ga bo v kratkem pod seboj pokopal sneg, je pomislil Shimamura in si s še večjim zanimanjem ogledoval dekle.

Vsekakor pa Shimamura ni mogel vedeti, v kakšnem razmerju sta dekle, ki ga je imel za neporočenega, in moški, ki je bil z njim. Po kretnjah sta spominjala na zakonski par, vendar je bil moški očitno bolan. Bolezen zrahlja zadržanost med moškim in žensko, in bolj ko se je dekle skrbno posvečalo moškemu, bolj sta bila videti kot poročeni par. V resnici bi od daleč zares lahko mislili, da sta bila moški in dekle, ki je skrbelo zanj in je dajalo videz mlade matere, v zakonski zvezi.

Shimamura jo je začel opazovati ločeno od moškega in se je po občutku, ki je vel od nje, samovoljno odločil, da je najbrž res neporočena. Toda morda je prav zato, ker je vanjo predolgo strmel z nenavadnega gledišča, še močneje čustvoval.

Pred več kot tremi urami je Shimamura na svoji levi roki zdolgočaseno opazoval kazalec, ki ga je premikal sem ter tja – navsezadnje je samo v tem prstu še živel spomin na žensko, ki jo je šel obiskat. Nepotrpežljivo si je prizadeval, da bi si jo jasno zarisal pred očmi, vendar se mu je dozdevalo, da ga zaradi nezanesljivosti vedno bolj izmuzljivega in nejasnega spomina zgolj ta prst, še zdaj moker od njenega dotika, od daleč vleče k njej. Zatopljen v čudne misli je prst privzdignil do nosu, da bi ga poduhal, a je takoj zatem po zamegljenem oknu z njim povlekel črto, v kateri se je razločno prikazalo oko te ženske. Skoraj bi zakričal od presenečenja. A zgolj zato, ker je bil z mislimi daleč, saj bi ga zbranega nič ne vznemirilo, kajti videl je le odsev dekleta z nasprotnega sedeža. Zunaj se je spustil večerni mrak in v vlaku so prižgali luči. Ob tem se je okensko steklo spremenilo v ogledalo. A ker so se od parnega gretja stekla popolnoma zarosila, se ogledalo ni prikazalo, dokler ni po njem povlekel s prstom.

V črti se je videlo samo dekletovo oko, zato je bilo na nenavaden način še toliko lepše, a Shimamura se je z glavo naslonil na okno, si hitro nadel izraz otožnega popotnika, ki si želi ogledati večerno veduto, in z dlanjo obrisal steklo.

Dekle se je malce nagnilo in si s predanostjo ogledalo moškega, ki je ležal pred njim. Napetost v dekletovih ramenih je izkazovala osredotočenost, ki ji celo pomežikniti z rahlo namrščenimi očmi ni dovoljevala. Moški se je namestil na blazino ob oknu, dvignil noge in jih pokrčil na nasprotni sedež ob dekle. Bil je vagon tretjega razreda. Par ni sedel vzporedno s Shimamuro, ampak na nasprotni klopi eno vrsto naprej, tako da je od obraza moškega v ogledalu odsevalo samo uho.

Dekle je sedelo povsem poševno od Shimamure in bi jo zlahka videl vso, a ko je par vstopal na vlak, je Shimamura od presenečenja nad dekletovo nekako hladno zbadajočo lepoto povesil pogled; v tistem trenutku je videl rumenkasto moško roko, ki se je trdo oklepala dekletove, zato se mu je zdelo neprimerno, da bi se proti njima obrnil še enkrat.

Obraz moškega v ogledalu se je pomiril, ko je svoj pogled varno odložil v dekletovo oprsje. Prav njegova telesna šibkost je med njiju naselila ljubečo harmonijo. Na blazini je bil razgrnjen šal, ki mu je pod nosom tesno pokrival usta, nato je kot nekakšna krona tekel čez zgornje lice, a se je ves čas rahljal in padal čez nos. Še preden je moški trenil z očmi, mu je dekle šal že pozorno popravilo. To sta ničkolikokrat ponovila, da je Shimamuro, ki ju je gledal, njuno početje privedlo do roba razdraženosti. Vmes se je moškemu spodnji rob plašča, ki mu je pokrival noge, včasih razprl in zlezel dol. Tudi to je dekle takoj opazilo in popravilo. Vse skupaj je bilo videti resnično spontano. Ob vsem tem je njuna podoba že spominjala na dvoje ljudi, ki sta izgubila občutek za razdalje in ki brez cilja potujeta nekam daleč. Zato Shimamura ni čutil bolečine pogleda na žalost, ampak ga je obšlo, da opazuje mehanizem sanj. Najbrž tudi zato, ker se je vse odvijalo v nenavadnem ogledalu.

Na dnu ogledala je mimo tekla večerna pokrajina, tako da so se kot v dvojni filmski ekspoziciji prekrivali ogledalo in podobe, ki so se v njem odslikavale. Ljudje, ki so vstopali na prizorišče, niso imeli z ozadjem nič skupnega. A vendar so se ljudje v prosojni nestalnosti in pokrajina v nejasnem toku večernega mraka zlili v eno in izrisali simbolični svet, kakršnega ni moč izkusiti. Še zlasti kadar so se sredi dekletovega obraza zasvetile luči podeželja, so Shimamurove prsi kar zadrhtele od neizrekljive lepote.

Oddaljene oblike pokrajine v oknu niso ugasnile, saj je bilo nebo nad visokimi gorami še vedno nežno pordelo od zadnjih trenutkov sončnega zahoda. Toda puste gore in doline so si sledile v vse smeri, in potem ko so dokončno izgubile svojo barvo, so bile videti še pustejše. Ničesar, vrednega pozornosti, ni bilo več, zato se je vse zlilo v tok nekakšnega globokega in neizrazitega čustva. Odveč so besede, da je bil vzrok za to dejstvo, da je v njem lebdel dekletov obraz. Okoli dekletovih obrisov, ki jih je odsevalo ogledalo, se je nenehno premikala večerna pokrajina in tudi obraz je bil videti prosojen. Toda trenutka, ko bi se lahko prepričali, ali je res prosojen ali ne, ni bilo moč ujeti, saj je večerna pokrajina, ki ni prenehala teči za obrazom, ustvarjala iluzijo, kakor da se pomika čezenj.

Na vlaku ni bilo zelo svetlo in okno ni imelo moči pravega ogledala. Jasnega odseva ni bilo. Zato je Shimamura postopoma pozabil, da je strmel v ogledalo. Zazdelo se mu je, da dekle plava v toku večerne pokrajine.

Tedaj se je na dekletovem obrazu zasvetila luč. Odsev v ogledalu ni bil dovolj močan, da bi pogasil luč zunaj. Prav tako luč ni pogasila odseva. Drsela je čez obraz, a je bila prešibka, da bi ta zaradi nje zasijal. Svetloba je bila hladna in oddaljena. Ko se je majhna zenica nenadoma osvetlila, se pravi v trenutku, ko sta se prekrila luč in oko, se je oko pretvorilo v čarobno lep svetleč plankton, ki ga nosijo valovi večernega mraka.

Nemogoče, da bi Yōko opazila, da jo nekdo tako gleda. Bila je popolnoma predana bolniku, in tudi če bi se obrnila proti Shimamuri, lastnega odseva v okenskem steklu ne bi videla, moški, ki je gledal skozi okno, pa bi ji le stežka vzbudil pozornost.

Shimamura je verjetno od prevzetosti nad varljivo močjo ogledala v večerni pokrajini pozabil, da je skrivno ogledovanje dekleta neprimerno.

Morda je dekle pritegnilo njegovo pozornost kakor kak lik iz povesti zaradi nekoliko pretirane resnosti, ki jo je kazalo tudi malo prej, ko je poklicalo postajenačelnika.

Ko so šli mimo signalnega stolpa, je bilo okno že povsem v temi. Tok pokrajine na drugi strani je ugasnil in tudi čar ogledala je popolnoma izginil. Yōkin lepi obraz se je seveda videl, toda navkljub njenim toplim kretnjam je Shimamura zdaj na njej odkril prosojno hladnost. Ko se je ogledalo vnovič orosilo, ga ni več nameraval obrisati.

Shimamura pa ni pričakoval, da bosta komaj pol ure zatem Yōko in moški izstopila na isti postaji kot on. Obrnil se je nazaj, kot da se mu bo spet kaj primerilo, a na peronu ga je ob dotiku hladu nenadoma postalo sram zaradi nespodobnosti na vlaku, tako da je brez pogleda za seboj pred lokomotivo prečkal progo.

Moški se je oklepal Yōkinega ramena, in ko sta se namenila spustiti proti tračnicam, ju je železničar z dvignjeno roko zaustavil.

Kmalu se je iz teme pojavil dolg tovorni vlak in ju zakril.

*

Uslužbenec gostišča je bil odet v pretirana zimska oblačila, kot da bi se odpravljal na gašenje požara. Ušesa je imel pokrita, na nogah gumijaste škornje. Tudi ženska, ki je stala pred oknom čakalnice in gledala proti tračnicam, je bila oblečena zimsko, v moder plašč, s kapuco na glavi.

Shimamura še ni dobro začutil, kako je zunaj mraz, saj ga je še grela nakopičena toplota z vlaka, a ker je tokrat prvič okusil zimo v snežni deželi, ga je oprava domačinov sprva prestrašila.

»Že po vaših oblekah se vidi, kako je mraz.«

»Tako je, na zimo smo se dobro pripravili. Še posebej se je shladilo včeraj zvečer, potem ko je zapadel sneg. Če bo šlo tako naprej, mislim, da se bo danes zvečer že spustilo pod ničlo.«

»Tele so že pod ničlo,« je rekel Shimamura ob pogledu na ljubke ledene sveče, viseče z napušča, in se z uslužbencem gostišča vkrcal v avto. Zaradi beline snega so bile nizke strehe hiš videti še nižje, vas pa, kot da bi se tiho potopila na dno.

»Seveda je vsaka stvar na otip različno mrzla.«

»Lani je bila najnižja temperatura minus dvajset.«

»In sneg?«

»Da pomislim, po navadi ga je nekaj več kot dva metra. Kadar ga je veliko, ga je lahko tudi do tri metre in pol.«

»In veliko ga bo še padlo.«

»Tako je. Zdaj ga je zapadlo samo za laket, a se je v veliki meri že stopil.«

»Tudi to se zgodi, ne.«

»Obilo snega lahko zdaj pričakujemo kadar koli.«

Bil je začetek decembra.

Shimamura je imel od rahlega prehlada zamašen nos, zdaj pa mu je iz njega začelo teči tako močno, kot da bi mu iz jedra glave nenadoma izprali vso umazanijo naenkrat.

»Je dekle, ki je živelo pri učiteljici, še vedno tukaj?«

»Da, da, še. Bila je na postaji, je niste videli, oblečena je bila v temno moder plašč.«

»To je bila ona? … Morda jo kasneje pokličem.«

»Danes zvečer?«

»Danes zvečer.«

»Rekla je, da je s tem zadnjim vlakom prišel učiteljičin sin in da mu je prišla nasproti.«

Bolnik, ki ga je v ogledalu nočne krajine negovala Yōko, je bil torej sin učiteljice, pri kateri je živela ženska, ki jo je Shimamura prišel obiskat.

Ob tej novici ga je obšel občutek, da mu je nekaj šinilo skozi srce, vendar se mu to navzkrižje usode ni zdelo tako zelo nenavadno. Skoraj bolj se je čudil samemu sebi, ker tega naključja ni imel za nenavadnega.

Kaj je bilo, kaj se je zgodilo med žensko, ki si jo je zapomnil v prstu, in dekletom, ki je v svojih očeh prižigalo luči? Zakaj je imel Shimamura občutek, da to vprašanje vidi nekje v svoji duši? Najbrž ker se še vedno ni prebudil iz ogledala večerne pokrajine. Tok pokrajine, no, kaj ne predstavlja minevanja časa, si je nenadoma zamrmral.

*

V času pred smučarsko sezono je bilo v koči nad toplimi vrelci najmanj gostov, in ko se je Shimamura vrnil iz zunanjega kopališča, je gostišče že potonilo v spanec. Na izrabljenem hodniku so ob vsakem njegovem koraku steklena drsna vrata medlo zaječala. Na dnu, kjer je hodnik zavil okrog sprejemnega pulta, je stala visoka ženska. Spodnje robove kimona je imela hladno razprostrte čez črno bleščeče se podnice.

Nazadnje je le postala gejša, ga je spreletelo ob pogledu na kimono, toda ona se mu ni niti približala niti ga ni s kakršnim koli priklonom spogledljivo pozdravila. V njeni nepremični figuri je že od daleč začutil nekaj resnega, pohitel je do nje, a tudi ko je stal ob njej, sta molčala. Njen obraz se je pod debelo plastjo pudra pripravil na nasmeh, a ker se je hip zatem razlezel v objokana lica, sta se brez besed odpravila proti sobi.

Čeprav sta že bila skupaj, ji po tistem ni pisal, ni je obiskal niti ni izpolnil obljube, da ji bo poslal knjigo o plesnih oblikah. Ker pa je bila ona po vsej verjetnosti prepričana, da se ji je posmehoval in jo pozabil, bi moral Shimamura prvi izreči opravičilo ali izgovor, toda ko sta šla po hodniku, ne da bi si pogledala v obraz, je vedel, da ga še zdaleč ni obtoževala, temveč je z vsem telesom hrepenela po minulem, in dojel je, da bi zato imela katera koli beseda, ki bi jo izrekel, še večji prizvok neresnosti. Ženska ga je premagala in ovila v sladko srečo, a ko sta prišla do stopnic, ji je nenadoma rekel:

»Tale se te najbolj spominja,« in ji v oči uperil kazalec, iztegnjen iz leve pesti.

»Kaj res?« Ženska je prijela za prst, se povzpela po stopnicah in njegovo roko povlekla za seboj.

Ko je pred kotacujem roko izpustila, je v hipu zardela. Da bi prikrila zadrego, je znova hlastno poiskala njegovo roko:

»Tale se me spominja?«

»Ne desni. Ta.« Iz njene dlani je izvlekel svojo desnico, jo podržal nad kotacujem in v zamenjavo ponudil levo pest. Ona pa je mirnega obraza rekla:

»Saj vem.« Med lahkotnim hihitanjem je razprla Shimamurovo dlan in nanjo pritisnila svoj obraz.

»Se me ta spominja?«

»Joj, kako si mrzla! Še nikoli se nisem dotaknil tako mrzlih las.«

»Mar v Tokiu še ne sneži?«

»Tistikrat si mi povedala, seveda, povedala si mi, a si gotovo lagala. Kdo bi sicer ob koncu leta prišel v tako mrzle kraje.«

Tistikrat: nevarnost snežnih plazov je že minila in pričela se je sezona hribolazenja po sveže ozelenelih hribih.

Tudi poganjki divjih zeli so kaj kmalu izginili z jedilnikov.

Shimamura, ki je živel brezdelno, se je nagibal k popuščanju strogosti do sebe in svoje nezadržanosti. Da bi si ju utrdil, je šel pogostokrat v gore, saj se mu je zdelo, da so gore za to primerne, a tistega večera, ko se je po sedmih dneh hribolazenja vrnil v vas, je dal poklicati gejšo. Toda istega dne so praznovali konec gradnje ceste in bilo je tako živahno, da se je slavje odvijalo tudi v prostoru, ki je bil hkrati skladišče sviloprejkinih zapredkov in gledališče. Pomislil je, da nobene od gejš, kakih dvanajst ali trinajst jih je bilo, nikakor ne bo mogel poklicati k sebi, ker so imele vse polne roke dela, a dekle iz učiteljičine hiše bi bilo lahko prosto, saj je ne glede na to, da je sicer pomagalo pri gostijah, domov odšlo že po nekaj odplesanih plesih. Shimamura je ponovno vprašal in izvedel, da dekle, ki živi pri učiteljici plesa in šamisena, ni gejša. Le kadar jo zaprosijo, včasih pride pomagat na velika slavja. Ker vajenk ni bilo in ker je bilo veliko gejš že v letih, ko si niso želele več plesati, je bila pomoč dekleta zelo cenjena; strežnica v gostišču ga je na kratko opisala kot dekle, ki redko samo obišče gosta v gostišču, a ga je vendarle težko označiti za amaterko.

Čudna zgodba, je Shimamura privihal nos, a čez približno uro je ženska prišla v spremstvu strežnice in Shimamura je presenečeno popravil svoje sedenje. Strežnica je hotela precej vstati in oditi, a jo je ženska zgrabila za rokav in posedla nazaj.

Ženska je dajala vtis neobičajne čistosti. Zdelo se je, da je snažna vse do vdolbinic pod nožnimi prsti. Shimamura se je spraševal, ali niso morda za to krive njegove oči, ki so se pravkar okopale v pogledu na gore v zgodnjem poletju.

Na načinu, kako je imela odeto oblačilo, je bilo nekaj gejšastega, toda spodnjega robu seveda ni vlekla za seboj in nečvrst enoplasten kimono je raje nosila pravilno zavezan. Obi je bil videti drag, neprimeren za takšen kimono, in je deloval nekako žalostno.

Strežnica je izrabila primeren trenutek, ko sta začela govoriti o gorah, in je vstala in odšla. Ženska je rekla, da slabo pozna imena gora, ki se jih vidi iz vasi. Shimamuri ni bilo do tega, da bi pil alkohol, in ženska je nepričakovano iskreno začela pripovedovati, da je rojena v tej snežni deželi in da se je v Tokiu, ko je opravljala vajeniško dobo za gejšo, našel zaščitnik, ki ji je odplačal dolgove za obleke in opremo. Uredil ji je, da bi se v bodočnosti lahko preživljala kot učiteljica japonskih plesov, a je po poldrugem letu umrl. Vendar se ni bila pripravljena takoj zaupati o svojem življenju po smrti zaščitnika, čeravno bi bila ta zgodba bolj resnična. Rekla je, da šteje osemnajst let. Shimamura je domneval, da ni lagala, in dejstvo, da je bila osemnajstletnica videti stara dvajset ali enaindvajset let, mu je prvič, odkar se je seznanil z njo, prineslo malce olajšanja. Začel je govoriti o kabukiju, ženska pa je bila veliko bolj kakor on na tekočem o igralskih slogih in najnovejših dogodkih. Morda je stradala podobnega sogovornika, da je tako zavzeto govorila, in nezadržan klepet jo je začenjal razkrinkavati, da je v svojih koreninah res ženska, ki prihaja iz sveta mesenih užitkov. Poleg tega je bilo videti, da prav dobro ve, česa si moški želijo. Vseeno pa jo je imel za neprofesionalko, in ker ga je po enem tednu, ko skoraj ni spregovoril besede, preplavila topla želja po človeku, je do ženske prej kot kar koli drugega začutil nekakšno prijateljstvo. Čustvenost, ki se je v njem vzbudila med gorami, je neusahnjeno preusmeril nanjo.

Naslednjega popoldneva je ženska na hodniku odložila pripomočke za kopanje in vstopila v njegovo sobo na pomenek.

Komaj se je usedla, že je rekel, naj mu pokliče gejšo.

»Pokličem naj vam gejšo?«

»Ali ne razumeš?«

»Le kaj naj si mislim? Niti v sanjah si ne bi mislila, da me boste prosili kaj takega.« Naglo je stopila do okna in se zastrmela v gore, vtem pa zardela v lica: »Takšnih žensk tukaj ni.«

»Izmišljuješ si.«

»Sploh ne.« Sunkovito se je obrnila proti njemu in se s hrbtom naslonila na okensko polico. »Gejše se ne da v nič prisiliti. Vse je odvisno od njene volje. V gostišču vam tega nikakor ne morejo zagotoviti. Vse to je res. Izvolite, pokličite katero in sami govorite z njo.«

»Ti jo pokliči zame.«

»Zakaj bi morala to storiti?«

»Ker te imam za prijateljico. In zato tudi nisem silil vate.«

»Je to potemtakem prijateljstvo?« Njegovo vedenje je povzročilo, da so njene besede postale otročje, nato pa je izbruhnila: »Kako enkratno, da si predstavljate, da me lahko prosite za tako stvar.«

»Saj ne gre za nič takšnega. V gorah sem si namreč nabral moči. Ne morem se pomiriti. Niti s tabo se ne morem pogovarjati, ker mi nekatere misli ne grejo iz glave.«

Ženska je spustila pogled in molčala. Dasiravno je Shimamura samo razkrival moško brezsramnost, je ženska najbrž to dojela in iz navade razumevajoče prikimavala. Morda je bil njen spuščeni pogled videti toplo in zapeljivo zaradi gostih trepalnic, in medtem ko si jo je Shimamura ogledoval, je ženska rahlo stresla z glavo in rdečica ji je vnovič obarvala obraz.

»Pokličite tisto, ki vam je všeč.«

»Kaj ne prosim tega tebe? Prvič sem v teh krajih, ne vem, katera je čedna.«

»Kaj pomeni po vaše, čedna?«

»Na primer mlada. Pri mladih se v nobenem primeru ne moreš kaj dosti zmotiti. In taka, ki ne govori veliko. Čista in neodrezava. Kadar se mi bo zahotelo klepeta, bom klepetal s teboj.«

»Jaz ne bom več prišla.«

»Ne govori neumnosti.«

»Poslušajte. Ne bom prišla. Po kaj naj bi sploh prišla?«

»Rekel sem že, da nisem silil vate, ker bi rad samo prijateljeval s teboj.«

»To me pa preseneča.«

»Če bi prišlo do česa več, ti že jutri ne bi več mogel pogledati v obraz. Pogovor bi me nehal zanimati. Moral sem priti iz gora v vas, da sem si sploh zaželel človeške družbe, kar je razlog, da se s tabo pogovarjam in te ne zapeljujem. Sicer pa, kaj nisem popotnik?«

»Da, res je.«

»Točno tako. Pomisli, če bi šlo za žensko, ki ti ne bi bila všeč, bi se ti verjetno upiralo, da bi me še videla, tako da bi bilo bolje, če bi žensko izbrala ti.«

»Ne vem,« je odločno odvrnila in se obrnila stran, a je še dodala: »Toda nekaj že mora biti na tem.«

»Kar koli bi se zgodilo, bi bilo obsojeno na hiter konec. Nič globljega ne bi bilo. Ne bi trajalo.«

»Drži. Tako se zgodi z vsemi. Rojena sem bila v pristaniškem mestu. Tukaj so pa toplice,« je v nasprotju s pričakovanji začela z iskrenim tonom. »Stranke so namreč največkrat popotniki. Čeprav sem še vedno otrok, poslušam, kaj ljudje govorijo. Baje v lepih spominih za vedno ohraniš tiste ljudi, ki si jim nekako všeč, čeprav ti tega ne povedo. Ne pozabiš jih. Menda je tako, potem ko odidejo. Oni so tisti, ki se te spominjajo in ti pišejo pisma.«

Ženska se je odmaknila od okna in se mehko usedla na rogoznico pod njim. Njen obraz je bil videti kakor zazrt v pretekle dni, a hip zatem se je zavedel, da je tik ob Shimamuri.

Z njenim glasom so priplavala silovita in pristna čustva, zato je Shimamuro začela gristi vest, ali je ni prelisičil preveč zlahka.

Prevedel Iztok Ilc

Sanje ROMAN
160 strani

gibka vezava
ISBN: 9789616767309
cena z DDV: 19,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje