Vladislav Bajac: Hamam Balkanija

Hamam ali Umetnost življenja
Zelo verjetno je, da si je znameniti izraz »čudesa narave« izmislil starogrški materialistični filozof Epikur (341–270 pr. n. št.). Pa poglejmo, zakaj: svojo etiko in človekovo srečo je utemeljil na prepričanju, da »brez poznavanja narave ne moremo doseči svetlobe uživanja«. Po njegovem mnenju je najvišje dobro blaženo uživanje. Cilj teh postavk se ni nanašal ne na vulgarne užitke razuzdancev ne na nezmerna gastronomska zadovoljstva, kot mislijo nepoučeni, temveč je pretežno pomenil zavrnitev telesnih bolečin in duševni mir.

Doseganje duševnega miru sloni na naturalistični in individualistični osnovi.

Epikurjeva vera v hedonizem je bila tako trdna, da je niso mogli omajati niti turobni dnevi razpada Aleksandrovega cesarstva (katerega veličine in moči je bil Epikur priča), ki pa so za posledico imeli vse razen užitka. Kljub temu je menil, da »besede filozofa nič ne veljajo, če ne zdravijo nobenega človeškega trpljenja. Kot je nekoristna medicina, ki ni zmožna izgnati bolezni iz telesa, tako je nekoristna tudi filozofija, ki ni sposobna izgnati trpljenja iz duše.«

Tisti, ki se je znal izogniti telesni bolečini in vznemirjenosti duha, tisti, ki je imel čutne užitke in duševne radosti (združene v celoto) za največjo vrednoto življenja, tisti torej, ki je poznal umetnost življenja, je spadal v epikurejsko bratovščino – ohranjeno do današnjih dni.

Epikurjev duhovni oče je ustanovitelj kirenske šole Aristip (435–355 pr. n. št.) iz Kirene, najlepše in najnaprednejše helenske naselbine v Libiji. Pindar je ta kraj opisal kot hribček na čudovitem kraju, poln vodnih izvirov, ki so umetelno namakali njegove terasaste vrtove. Prekrasno okolje so zaljšali nasadi oljk, trt in začimb, katerih sloves se je razlegal daleč naokoli, pa tudi prostrani pašniki z ovcami, s kozami in konji, iz katerih se je razvila sloveča arabska pasma. Kljub težkim bojem z Egipčani in Libijci so Kirenčani ohranili visoko razvito trgovino, zaradi katere je bila njihova domovina ena od najbogatejših helenskih držav. Njenim prebivalcem tako ni bilo več treba tratiti moči le za delo, temveč so se lahko urili v poznavanju razkošja in užitka, »ki pride od izobilja in rafiniranega razumevanja življenja«. Mesto, ki deluje kot antični pramodel utopičnih mest – držav, še prej pa družbe Thomasa Mora in Tommasa Campanelle.

Ni čudno, da se je mislec, ki je uživanje razglasil za glavno življenjsko načelo, Aristip, rodil prav v Kireni. No, daleč bolj znan je ostal kot stvarnik užitka, ki pa se je ohranil pod drugim imenom: hedonizem. Zadovoljstvo je razglasil za edino dobro, bolečino pa za edino zlo. Občutek naslade, je trdil, se izraža v gibanju: »Lahno gibanje občutka, podobno ugodnemu vetru za plovbo, je vir zadovoljstva; grobo gibanje občutka, podobno tišini na morju, je vir ravnodušja, ki je enako tuje zadovoljstvu in nezadovoljstvu.« Toda Aristip nikakor ni menil, da se lahko človek popolnoma podredi gonji za hipnimi čutnimi nasladami; nasprotno, učil je, da se moder človek, ki ga vodi razum, zadovoljstvu ne podreja, temveč z njim upravlja. Priči te teze sta tudi njegov še malo ne ravnodušen odnos do hetere Laide in njegova najbolj znana misel: »Jaz imam Laido, a ona nima mene.«

Zelo blizu tej tezi je bila etična smer evdajmonizem (po starogrški boginji sreče in blaženosti), ki je imela srečo in blaženost za glavni motiv, pobudo in namen vseh naših stremljenj. No, vsem vrstam hedonizma, od grobo senzualnega do racionalno duhovnega, je skupen ostro poudarjeni individualizem.

Nadaljnja zgodovina, ki je nastala po teh »šolah užitka«, je pokazala, da so nekateri njeni pomembni in še danes znani tvorci, pa tudi mnogi anonimni posamezniki, ki se niso zapisali v zgodovino, kljub grobosti svojih življenj ter življenj svojih narodov in držav skušali vsaj delno postati in ostati uživači. Zavzeto so se trudili, da občutijo zadovoljstvo, pa četudi v ogromnem in absurdnem razponu razumevanja hedonizma kot uživanja v svoji ali tuji lepoti oziroma v svoji ali tuji smrti.

Če nič drugega, so dokazali stanovitnost vloge etičnega
relativizma.

Pred začetkom
Višegrad, kot vsako drugo mesto, ima svoje stvarno življenje. Toda, kot redko katero drugo mesto, ima tudi svoje zaumno življenje. Moja izkušnja z metafiziko Višegrada se je začela aprila leta 1977, ko sem se mu še približeval in še preden sem prvič ugledal most na Drini, ki ga je zagotovo ovekovečil v zgodovini.

V zvežčiču za haikuje, ki ga imam še vedno, sem tedaj napisal geopoetični komentar »na produ Višegrada« k pesmi, ki sem jo uzrl skozi okno avtobusa.

Kamen med dvema
boroma pregrajo je
v gozdu naredil.

Moj gostitelj in prijatelj iz študentskih let, Žarko Čigoja, je mislil, da je most Mehmeda paše Sokolije (natančneje, turško Sokollu) iz leta 1571 – Andrićev most – dovolj velik dobiček in užitek ob tej priložnosti, zato mi kakšnih drugih znamenitosti svojega mesteca ni niti pokazal. Še malo ni predvideval moje sebičnosti, pravzaprav pa tudi nesreče, ker sem moral ta veličastni most deliti z drugimi. Toda kako naj bi razumel, da si je treba seznanjanje s skrivnostmi višegrajske okolice zaslužiti šele z bodočo izkušnjo, na podlagi katere lahko začneš uživati v tistem, kar ti je ponujeno? Spet je šlo za nekakšno tajno bratovščino. Čakati sem moral celih šestindvajset let, da v to bratovščino tudi vstopim! Splačalo se je. Čakanja me je naučil Ivo Andrić, ki sem ga ponovno bral, saj med študijem književnosti njegove mojstrovine še nisem znal povezati z življenjem; lahkomiselno sem preletel podatke o začetku zidanja mostu – o njegovem bistvu –, o tem, kako so »vlekli kamen iz rudnikov, izkopanih v hribih pri Banji, pol ure hoda od podeželskega mesteca«. Nasprotno, dva, pa čeprav književna, najpomembnejša mostova v Bosni – ta na Drini in tisti na Žepi – sta sezidana iz tistega belega kamna iz mojega haikuja: z ljubeznijo in denarjem (poturčenih ali islamiziranih Srbov) Mehmeda paše Sokolovića in Jusufa Ibrahima, ovekovečena pa s skopimi in modrimi besedami Andrića, človeka, ki je svojemu junaku pripisal svoj življenjski moto: V molčanju je zanesljivost.

Ko sem prijatelju povedal, da je moje pisanje nekoliko usahnilo, mi je rekel, naj nič ne skrbim. Češ da ima zanesljivo zdravilo zoper to bolezen. Pravzaprav mu v goste pravkar prihaja turški pisatelj Orhan Pamuk z enako diagnozo, tako da se lahko oba pozdraviva po njegovem receptu.

Edino, kar sem vedel o Banji, o Sokolovićevih toplicah, Višegrajskih toplicah, kot so jih vsi imenovali – poleg tega, da je to nahajališče sige, iz katerega je zgrajen tudi višegrajski most –, je bilo to, da je v tem kraju, pet kilometrov oddaljenem od mesta, zdravilni vrelec. Tam je Mehmed paša Sokolović v globoki starosti, leta 1575, zgradil hamam s kupolo; s tem je želel (še) nekaj podariti rodnemu kraju. V neki brošuri iz leta 1934 sem prebral, da ta radioaktivna voda (na nadmorski višini več kot štiristo metrov) zdravi revmo, nevralgijo in ženske bolezni. Brošura poudarja, da zdravilna voda še zlasti ugodno vpliva na neplodne ženske. »Ko se neplodna ženska dodobra okopa in nato povije otroka, vsa vraževerna vas sumničavo zavrti z glavo in reče: Pri Bogu, če se ne bi v banji kopala in če ne bi bajala, bi potomcev sploh ne imela …«

Tako sem se tudi sam napotil po gostem gozdu do hamama, ki sem ga po redki travi čarobnega videza poimenoval Venerini laski. Veselil sem se srečanja s starim znancem Orhanom Pamukom, najslavnejšim turškim pisateljem, po rodu iz Istanbula. Malo sem se čudil, da tudi on trpi za neplodnostjo, saj je bil znan po bogati ustvarjalnosti. Če v nekem obdobju svojega pisateljevanja ni preveč pogosto objavljal knjig, se je naslednja knjiga izkazala za precej krepkega otročiča.

Jaz sem otroke rojeval redkeje in najpogosteje so bili srednje težki. Tak ritem sem imel. No, tega leta nisem spočel niti enega, tako da sem bil resno v skrbeh. Zato sem šel naproti kamnu, ki je rojeval vodo: tolikšna plodnost mi je vračala vero. Kamen, na katerega sem stopil, so štiri stoletja popolnoma zgladila! Kamen v barvah trave in mahu! Voda, vroča, a ne vrela, le korak do rajske toplote. In telo, ki se pretvarja v duha! Živ, a mrtev! Pamuk in najin gostitelj se skušata pogovarjati skozi vodeno meglico, toda besede izginjajo v steklenih oknih kupole in izgubljajo vsak smisel. Postajamo junaki (opice) iz filma s sufijskim naslovom Baraka režiserja Rona Frickeja, ki se stojé do vratu v vodi rahlo premikajo po površini, ta pa se spreminja v meglico, prehaja v drugo agregatno stanje in s seboj odnaša vsak intelektualizem. Veke lezejo skupaj, oči pa ne tonejo v sen. Ko postane nevarno, se odrinem skozi težko vodo pod močan curek, ki se podi iz gore v ta mali bazen, sedaj po mojem hrbtu. Potolčen sem kot še nikoli. Ampak srečen, srečen do neumnosti. Tukaj se srečajo kabala, zen, sufizem, pravoslavna askeza, katoliško brisanje strahu pred grehom, umetniški islam … Tako kot venerini laski ne morejo rasti nikjer drugje kot na tem kraju, lahko tudi voda le tukaj prihaja iz globine sto osemdesetih metrov in iz še pomembnejše zgodovinske globine tristo osem tisoč let. Dovolj častitljiva starost, da ne podvomimo o razlogih njenega obstoja in nagovarjanja sveta.

Od tod tudi moje občevanje s preteklostjo. Starodavnost, ki jo tu vdihavamo, je popolnoma avtentična in se ji ni mogoče upreti. Prvi, ki izgubi orientacijo, je duh, nato pa še pojem časa, potem izgubi orientacijo še telo in nato še pojem prostora. Ta svojevrstna nirvana me spreminja v velik vprašaj: da ni bil neplodnim ženskam v tem hamamu morda na uslugo kak moški, znan po zdravem semenu? Da niso bile te toplice moški harem za neutolažljive nerodovitnice? Kakšen užitek je šele ta harem, skrit pred pogledi, moral ponujati begom, pašam, vezirjem ali sultanom, pa naj so bili gostitelji ali gosti, vseeno! Ni važno, katerega spola je bil tisti, ki je bil na voljo tej aktivni vodi in njenim kopalcem – pravijo (piše v nekem izgubljenem besedilu), da je ljubljenje pod tem gorskim curkom (ki ima 34 stopinj) enako uživanju v lepotah rajskih vrtov, valhalle ali džane.

Ta hamam bi bil lahko idealen kraj za karavanseraj. Koliko denarja bi tukaj pustili potniki! Toda narava
(a tudi usoda) ga je hotela skriti pred preveč promet­nimi potmi, zato ga je odmaknila na višino, ki utrujenega potnika odbije že ob sami misli, da bi jo premagal. Prav zato so ta kamen gladila desetletja in stoletja, ne pa odvečna človeška roka. Čeprav se je, to je treba priznati, ta roka vmešala, kadarkoli in kamorkoli je mogla: tako lahko odkrijemo citate v starih spisih (ki jih prepoznamo po jeziku, a pri tem ni treba navajati njihovega vira in datuma nastanka), ki se skladajo s sedanjostjo: »Zraven toplic stoji stavba, iz katere je neki priljubljeni podjetnik naredil restavracijo in sobe za prenočevanje. Pred stavbo je obširna veranda, s katere se odpira veličasten razgled na naravo.«

Ne vem, kako priljubljen je bil sedanji podjetnik, ali je bil zasebnik ali ne, toda ni se odrekel ne »restavraciji« ne »verandi«. Kajti res je, da zadovoljstvo v majcenem rajskem bazenu ne bi bilo popolno, če se ne bi po kopanju sprehodil po nekakšnem polovičnem mostu do verande restavracije. Veranda je pravzaprav velik nezastekljen balkon, ki visi nad globoko gorsko sotesko in s prekrasnim razgledom širi vaše misli, za katere se vam – ko se odbijejo od bosanskih gora in sotesk – več ne zdi, da se vračajo k vam neplodne. In hrana! Poleg vseh domačih predjedi vam bodo postregli še s kraljev­sko mlado postrvjo, pravkar ujeto v bližnji brzici, ki jo je Zlatibor naročil po telefonu pred komaj eno uro. Tisto, ki je prezimila brez živeža in ki je ravno začela jesti še neonesnaženo hrano.

Toda te civilizacijske pridobitve v obliki restavracije niti danes ne smemo mešati s karavanserajem iz 16. stoletja. To ni isto. Danes za tiste, ki bi radi uživali v tej lepoti, malo naprej stoji hotel z rehabilitacijskim centrom po imenu Venerini laski, z vsem potrebnim udobjem, pa tudi s sodobnim bazenom, v katerem, jasno, ne manjka termalna voda. Nosilec njene radioaktivnosti je radon, kjer je radon, pa so tudi zdravniki in fizioterapevti. Seveda ni treba, da ste bolni ali da skrbite za lastno zdravje, da pridete na ta kraj. Pravzaprav si boste ravno tedaj, če pridete zdravi, dokazali, da ste ohranili še nekaj hedonizma.

Celo Mehmed paša Sokolović ni iz hamama, iz »lepih toplic s kupolo«, naredil karavanseraja – zgradil ga je nekoliko niže, »ob reki Drini kot kamniti han ali karavanseraj, ki lahko pod streho vzame okoli deset tisoč konj in kamel«. Se vam zdijo številke pretirane? Ne bi rekel. Če so, so čisto malo. Pomislite le, kako je bila videti gradnja mostu, kakršen je višegrajski, v sedemdesetih letih 16. stoletja! V obdobju Mehmeda paše je imel Višegrad okoli sedemsto hiš, džamijo, imenovano Selimija, vodnjake, približno tristo trgovin, imaret, ki je hranil vaško siročad, in derviški samostan, ki se mu je reklo tekija. V vasi Sokolovići (ki je dobila ime po paši ali pa je paša dobil ime po njej, vseeno) je bila Sokolovićeva džamija, na kraju, kjer je nekoč stala cerkev, pa je – po legendi – paša svoji pravoslavni materi postavil svetišče. To seveda ne bi smelo nikogar presenetiti, če večina ljudi ve, da je prav Mehmed paša Sokolović kot vezir turškega divana leta 1557 osebno obnovil srbsko Pećko patriarhijo in na čelo postavil svojega brata Makarija – kot pravijo viri, v trenutku, »ko je bilo pravoslavje na robu kaosa in razpada, nacionalna ideja srbskega naroda pa je začela toniti v pozabo v težkih okovih njenega hlapčevanja«. Nekateri zgodovinarji zagovarjajo mnenje, da je ta »veliki vezir s tem dejanjem obranil srbski narod pred končnim iztrebljenjem in propadom«. To ne more biti daleč od resnice, če vemo, kolikšen pomen je v tistem času srbski narod, ki ni imel več lastne samostojne države, pripisoval edini obstoječi zameni za državnost – Cerkvi. Zato se je tudi razširila oznaka Mehmeda paše Sokolovića kot »neomajnega muslimana in hkrati … dobrega rodoljuba, ki se je dostojno oddolžil svojemu narodu«. Verjel je, da je s tem spravil islam s svojim bosanskim krajem, srbskimi koreninami in krščansko pravoslavno vero.

To je tudi razlog, da se je (v mojih mislih) tukaj, v hamamu, tedaj z menoj pojavil najboljši in najbolj priljubljeni, resda tudi sporni, sodobni turški pisatelj Orhan Pamuk – zato ker je, če lahko pri romanopisju govorimo o ideologiji, svoje knjige posvetil povezavam med Vzhodom in Zahodom in tako nadaljeval pot, ki so jo utrli nekateri izmed njegovih prednikov. O tem sem se lahko prepričal tudi v pogovorih z njim, in ne le ob branju njegovih izvrstnih knjig. Drugi razlog pa je, da se Pamuk v svoji mojstrovini Ime mi je rdeča ukvarja z otomanskim cesarstvom (deloma tudi z obdobjem Mehmeda paše Sokolovića, pa tudi s posledicami tega obdobja), iz nje sem veliko izvedel o pomembnih odnosih v turškem sistemu – osvajalski vladavini in osvajanju novega prostora za umetnost znotraj tega cesarstva, o tem, o čemer nisem vedel skoraj ničesar. Za tolikšen trud, a tudi za dobrobit drugih, je Pamuk zaslužil eno virtualno (zanj pa morda derviško) kopel. Sicer pa ni čistoče in prečiščevanja nikoli dovolj. Kot ni nikoli dovolj tudi uživanja in akšamluka, »bosanskega običaja, da se ob večerih sedi na travi, navadno ob vodi, in pije žganje, ob spremljavi petja in pogovora«.

Kakšni pisatelji bi bili, če ne bi vsake toliko časa, poleg hamama, malo »akšamlukali«. Če seveda to besedo hkrati in enakopravno razumemo v hedonističnem in filozofskem smislu.

Pisateljev problem, eden od neštetih, je tudi to, da pogosto meša stvarnost z izmišljijo. Od tod tudi to slavno brisanje meja med tistim, kar se mu je zgodilo, in tistim, kar je doživel. Tako sem začel časovno enačiti srečanja s svojimi bližnjimi; hočem reči, tiste, ki so živeli pet stoletij pred menoj, sem približal lastni dobi, sebe in svoje prijatelje (ali like, vseeno) pa sem z lahkoto prestavil v življenja, stoletja starejša od nas samih. Tako se je sploh lahko zgodilo, da so bila naša stvarna in nestvarna srečanja pogostejša.

To je bil eden izmed načinov, da se izpolnijo pisatel­jeve sanje o časovni vsemogočnosti besede.

Zaradi teh sanj, med drugim, tudi nastajajo knjige.

Konec
Zaželel si je, da bi ga kdo ubil. Da, prav tako. Preprosto – da bi bil ubit. V zadnjem letu je toliko tega, česar mu je bilo mar, in toliko tistih, ki jih je imel rad, izginilo iz njegovega življenja. Seveda, ne po naključju. Vse je bilo skrbno načrtovano in prav tako uresničeno. Priznati je moral, da je njegov tekmec vse opravil brez napake, tako da glede spretnosti in strokovnosti ni imel pripomb na izvedbo. Le na osnovno zamisel jih je imel: zakaj so nasprotniki premikali vse to kolesje in poleg tega porabili toliko časa, denarja in moči, da so zatrli vse, kar mu je bilo ljubo, če bi bilo veliko lažje, ceneje in hitreje ubiti najprej in samo njega?

A pravzaprav je vedel. Saj so prav to hoteli – da se neprestano sprašuje in da se, ker ne najde odgovora, na koncu počuti tako osamljenega in predvsem zapuščenega, da si sam zaželi, da ga več ne bi bilo. Kajti gledati, kako mu ljubljeni, dragi in vdani drug za drugim izginjajo spred oči, je gotovo bolelo, pa še trajalo je. Če bi ga ubili prvega in takoj, ne bi bilo muk, po katerih so hrepeneli in ki so jih slednjič tudi ukazali. Resda ga je po toliko letih na oblasti in na samem njenem vrhu moralo čakati takšno ali podobno strmoglavljenje. Zdi se, da je tako od samega začetka sveta: vzpon je najpogosteje vezan na padec. Kdor je bil zgoraj, je moral biti tudi spodaj. Toda vsem seveda ni pripadalo enako zaporedje. Da, vsak, ki je bil zgoraj, je moral biti pred vzponom tudi spodaj. Toda vprašanje je, ali je po tem »zgoraj« prav vsakdo moral tudi pasti. Njemu se je zalomilo. Ali pa mu je – kot pravijo – bilo zapisano v zvezdah. Ali pa je padec priklical sam. Resda je bil njegov padec nekako dobeseden. Nihče ga ni zamenjal, odstavil ali ga obšel pri kaki novi razdelitvi. (Kar ne pomeni, da vse skupaj ni bilo načrtovano.) Padel je od enega samega močnega vboda naravnost v srce in tako zdaj leži v luži krvi in gleda vse svoje preteklo življenje, kot bi ga hotel povzeti pred smrtjo, da ga ne bi pozabil.

No, želja se mu je izpolnila: nekdo ga je ubil.

Nenavadno, kako lahko smrt prinese olajšanje! Seveda morilci tega niso storili iz usmiljenja. Nasilna smrt je bila za časa njegove vladavine vsakdanji in običajen pojav; odtenki so bili le v vrsti ali stopnji morbidnosti in zverinstva.
V obdobju, ko je bil veliki vezir, ni bilo jemanje tujih življenj nikakršna njegova vladarska ali, bog ne daj, značajska lastnost. To je bil del varovanja sistema in niti ne varovanja lastne oblasti. To je bil mehanizem, izpiljen v stoletjih, ki ga noben posameznik, ne glede na svoj položaj, ni mogel – tudi če bi hotel – skaliti, kaj šele spremeniti. V bitkah, vojnah, pohodih in osvajanjih je bila smrt drugo ime za dober dan. Pogosta je bila tudi v mirnem obdobju, le da manj množična.

Toda mar ni veliki vezir znan tudi po tem, da je vladal celo za časa treh sultanov! Kdo se je še lahko pohvalil s tem? Redki so bili vezirji, ki so preživeli menjavo enega samega sultana, kaj šele, da bi povezali kar tri! Vsako smrt je zaukazal vrhovni vladar: mar ni vsak sultan, ko je prišel na prestol, po nepisanem zakonu najprej ubil svojih rodnih bratov (nekateri tudi lastnih otrok), da mu ne bi s samim obstojem ogrožali oblasti?

Bila bi laž, če bi rekel, da svoje smrti ni čakal. Smrt ga ni presenetila. O Smrti je vedel vse: težko bi se našel kdo, ki bi ga presegel v spoznanjih o njenih vzrokih in posledicah, vrstah in načinih.

Pri vprašanjih o njeni smotrnosti se morda ne bi najbolje izkazal: noben učitelj ali vladar ga ni vpeljal v takšne skrivnosti, ker si vprašanja o smotrnosti niso nikoli zastavljali.

»Zaželeti« si smrt ni bilo enako kot »koprneti« po njej. Hrepenenje mu je pomagalo, da je mirno dočakal lastno neizogibnost. Z njim se je otresel odvečnih pomislekov.

Čeprav sedaj ni nič več pomembno, še zlasti pa ni pomembno to, kar je zahtevalo dodaten čas za razmišljanje. Za nič več ni bilo časa. Razen za smrt.


Prevedla Višnja Fičor

Sanje ROMAN
368 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740290
cena z DDV: 33,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741181
cena z DDV: 12,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje