Haruki Murakami: Norveški gozd

1.

Star sem bil sedemintrideset let, ko sem sedel na boeingu 747. To velikansko letalo se je skozi goste deževne oblake ravno spuščalo na hamburško letališče. Hladen novembrski dež je zemljo temno obarval, osebje v pelerinah, enolična letališka stavba z zastavo na vrhu in oglasna deska BMW pa so risali podobo mračne flamske pokrajine. Torej, spet Nemčija, sem pomislil. Preberi več o Haruki Murakami: Norveški gozd

Jon McGregor: Če nihče ne govori o pomembnih stvareh

Če prisluhneš, boš slišal.

Mesto, kako poje.

Če mirno obstaneš – ob vznožju vrta, na sredi ceste, na strehi hiše.

Najrazločneje je ponoči, ko se zvok ostreje zarezuje po površini reči, ko pesem seže proti nečemu v tebi.

Brez besed je ta pesem, večinoma, a vseeno je pesem in nihče, ki jo sliši, ne bi mogel dvomiti, o čem poje. In ta pesem poje najglasneje, kadar razbereš vsak ton.

Tiho pomirjujoče brnenje klimatskih naprav, ki povsod po mestu izpihujejo vročino in vonje prodajaln in kavarn in pisarn, se zaganjajo in popuščajo, da se dolgi izdihi zlagajo drug na drugega, brnenje kot uspavanka za utrujene ulice.

Prometni vrvež še zarezuje po nadvozih, celo v temnih urah nenehni dušeči zvok, kotaljenje gum po asfaltu in hrumenje motorjev, razrahljani pokrovi odtokov in jaškov, ki šklopotajo kot kastanjete iz litega železa.

Cestarji na delu – v urah, ko najmanj motijo, trgajo hladni nočni zrak s svedri in pnevmatičnimi kladivi in črpalkami, povsem prepoteni pod prasketajočim cvrčanjem žarometov vpijejo drug drugemu, kot bi bobnarji v rock skupini kričali ritem, na vene mesta lepijo novo kožo.

Neumorne naprave v delavnicah in tovarnah z neskončnimi izmenami obračajo in črpajo in se parijo in iskrijo, pritiskajo in valjajo in tkejo in tiskajo, da se težak trušč in rožljanje in ropot dvigajo iz kot odmev visokih stavb, se raztresajo v noč kot nenadzorovan proizvod poleg papirja in tkanin in jekla in kruha, vsega, kar je pakirano in prevezano in izdelano.

Tovornjaki vozijo vzvratno, tesno obvijajo oboke industrijskih predelov, zdi se, da prav vsak tovornjak v mestu vozi vzvratno, se umika skozi dovoz, počasi po klančinah, predirljivo naznanja svojo prisotnost, medtem ko se viličarji ob kopičenju in zlaganju in nakladanju zakajajo in zaletavajo okrog njih.

In vsi ti alarmi, ki kličejo na pomoč v vsakem predelu in vsaki četrti, na vsaki ulici in vsakem posestvu, v vsako smer, kamor se obrneš, tulijo alarmi, se sprožajo, ugašajo, sprožajo udarjajoče zvenenje, kot bi bliskanje odigralo tuš, kot hipnotično donenje zvona, tisti, ki so po pomoti enako glasni, in tisti pristni v noč vreščijo o svojih potrebah kot sirotišnica, v kateri zaradi premalo osebja po zatemnjenih traktih doni ueeeueee dojenčkov.

Tuleče sirene, ki drvijo po ulicah in z modrimi lučmi švigajo od ene stiske do druge, počasno tuljenje, ki najtemnejše med temnimi urami preplete z nujo, visoko povzdignjena žalostinka, ki se zadrži nad strehami, dokler ne izzveni, visoko povzdignjena pobliskne mimo, dokler ne izzveni.

In vse to se oglaša brez prestanka, naprave in sirene, avtomobili, ki brez premisleka pozdravijo in odhrumijo naravnost naprej, hupanje in kriki in brnenje in hreščanje, vse to se prepleta in prebuja kot pevski zbor, se potaplja in vzpenja z obračanjem vetra, odgovor in solo, harmonično mrmranje v pričakovanju novih glasov.

Prisluhni torej.

Prisluhni, in še več boš lahko slišal.

Ropot pokrova smetnjaka, ki ga zbijejo na tla.

Čačke in praske dveh naježenih mačk.

Nenadno treskanje steklenic, ki jih stresajo v zaboje.

Udarjanje avtomobilskih vrat, menjavanje prestav, šepavi klap-klap počasne hoje proti domu.

Valujoče odvijanje rolet, ki jih spuščajo na kavarnah, odprtih pozno v noč, hreščeči glas, ki taksistom vpije imena ulic, glasen krik, ki obstane in se prevesi v smeh, pok, ki bi prav lahko bil tudi ponesrečen vžig pri starem avtu, telefonska govorilnica, v kateri zvoni, da bi se kdo oglasil, polna krošnja ptic, ki verjamejo, da je jutro, piščalka in krik in počeno steklo, tiho donenje glasbe in trdi udarci ritma, lajež in kriki in petje in jok, in vse to narašča, vse hrumenje in trki in poki in treski, ves hrup in vsa naglica in nenehno čudenje pesmi mesta, ki jo slišiš, če prisluhneš, tisti pesmi

in se ustavi,

v nekem redkem in posvečenem mrtvem trenutku, ukleščenem med tiste, ki hodijo pozno spat, in tiste, ki zgodaj vstajajo, se zgodi čudež tišine.

Vse se ustavi.

In tišina se spusti iz teme v mesto, čisto bežna tišina, kot obotavljanje med srčnima utripoma, kot tema med pomežikoma. Skrivaj se vedno zgodi ta trenutek, nepričakovan premor, omahovanje, ko pustimo za seboj nek dan in se začenja novi.

Zajem sape, ko pljuča plinskega rezervoarja začnejo počasi izdihovati.

Zven v ušesih, ko termostati prekinejo vetrnice klimatskih naprav.

Ti trenutki se vedno zgodijo, vendar jih redko opazimo in redko trajajo dlje kot misel, ki nas prešine.

Zdaj smo v takšnem trenutku, tišina je in vse mesto miruje.

Stari obrati z visokimi okni, razpostavljeni po obzorju, molčijo, svoje duhove in misli hranijo zase.

Pisarne z zatemnjenimi stekli, povešenimi skoraj do tal, mirujejo, prazno odsevajo meglice in sijaj noči. Kmalu bodo spet poslovale, skrivnostno šepetale enice in ničle po omrežjih steklenih niti, a zdaj so za trenutek utišane.

Avtobusi v garaži tiho čakajo nov dan, njihovi kovinski deli popuščajo in se krčijo na svoje mesto, umirjajo in hladijo se po osemnajstih urah vročine in hrupa, osemnajstih urah križarjenja po mestu kot volna po statvah.

In klubi po mestnem središču so prazni, njihova plesišča so lepljiva in razbolena od celonočnega udarjanja, luči se še sučejo in mežikajo, izgubljeni čevlji in denarnice in ključi so nabrani v kopice.

In nočni ribiči, postrojeni ob kanalu, čutijo, kako njihove vrvice brnijo v vodi, nič ne govorijo, čeprav so med seboj oddaljeni le po nekaj metrov, opazujejo žareče plovce, ki kot ustekleničene kresnice lebdijo v noči, čakajo potop in udarec, s katerima bo njihovo preživljanje časa na tem kraju dobilo smisel, čakajo tišino in mir, ki so ju prišli iskat sem.

Celo vozila, ki so razpršena po ulicah – taksiji in čistilci, izmenski delavci in dostavljavci, celo ti so v tem trenutku zadržani, ujeti na semaforjih, ki usklajeno gorijo rdeče, ko se sistem zasuče s starega dneva na novi dan, stotine nog počiva na pedalih za plin, stotine parov oči budno spremlja luči, vsi v pričakovanju rumene, vsi v pričakovanju zelene.

Vse mesto se ustavi.

In to je premor, v katerem je vredno uživati, saj bo svet kmalu spet postal zapleten.

Kar se da kratek premor je, niti toliko časa ni, da bi se zasukali čisto naokrog in se zagledali v vse luči, ki jih mesto oddaja proti nebu, poleg tega pa premor, ki ga ni težko prekiniti. Loputanje z vrati, avtomobilski alarm, glasba, ki tiho pripluje pol milje daleč, pa se mesto že premika naprej, jutri je že tu.

Glasba prihaja iz indijske restavracije v bližini nogometnega igrišča, kjer divja iz zunaj nameščenih zvočnikov, da bi privabila dodatne stranke. Restavracija, kjer imajo v enem kotu bhindi masalo in v drugem posebno kormo, je skoraj prazna in parkirišče je opustelo, z izjemo mladega para, ki se objema okrog pasu. Nista še dolgo par, morda nekaj dni ali teden, zato sta oba še vznemirjena in napeta od hrepenenja in možnosti. Sem sta prišla, da bi plesala, z njune poti domov sta ju privabila glasba in junačenje, zdaj pa se obotavljata, ker nista prepričana, kako začeti, ne poznata korakov, nerodno jima je.

A kljub vsemu začneta in ob prvih zaplatah svetlobe, ki pricurljajo na nebo z vzhoda, z druge strani mesta navznoter proti tem ulicam, visoko podržita glavi in poravnata hrbte ter pravočasno skupaj naredita korak, ki se ujame z drsenjem in s sukanjem glasbe. Plešeta na način, ki je primernejši za plesišče kot za bollywoodske filme, iz katerih izvira glasba, a vseeno plešeta, se zibata v bokih, dotikata s pasom, se gledata v oči. Natakarji so stopili k oknom, smejijo se, možu v kuhinji, ki navsezadnje začenja čistiti po dolgem večeru, kličejo stric, stric. Ko plešeta, stopi skozi vrata, da bi ju gledal, si briše roke v predpasnik, si liže utrujene konice prstov, se vleče za dolgo brado. Ko plešeta, se smeji in prikimava in pomisli na svojo ženo, ki doma spi, in pomisli na tedaj, ko sta bila mlada in bi morda še naredila kaj podobnega.

Drugje po mestu se dan začenja z naglico in s krikom, s hitrim tuljenjem pisarniških sesalnikov, s treskanjem zapahnjenih vrat tovornjakov, z naglim žigosanjem zgodnjih izmen.

Tu pa, v času, ko se zora prikrade v zadnji poletni dan in ko mož z utrujenimi rokami opazuje, kako mlad par pleše na parkirišču njegove restavracije, tu imamo le naslednje: lesketajoče se poglede, razmazano šminko, bledeč soj zvezd, škrtanje stopal po pesku, smeh in počasno hojo domov.

Se je premaknil prvi, fant s številke osemnajst.

Je bil pokonci in čez cesto, preden je kdo trenil z očmi, preden se je kdo oglasil.

Je bilo, kot bi vedel, kaj mora storiti, kot bi čakal na priložnost.

Je planil s praga kot sprinter na startu, in še preden sem se obrnila in pogledala, kdo je, je bil že tam.

Je bil tam in že je bilo konec, in to tako nenadoma, da sem se počutila, kot bi mi v obraz razneslo bliskavico fotoaparata.

Vse je postalo belo, srhljivo, kot stara poročila, zbledelo in zamazano.

Nisem mogla dojeti, kaj se dogaja, nisem mogla verjeti, kaj se dogaja.

Sem samo sedela, na toplo popoldne zadnjega poletnega dne, in nisem mogla ugotoviti, kaj vidim.

Sem ga opazovala, kako se premika čez cesto, ta fant s številke osemnajst, in poskušala razumeti.

Ne spomnim se, da bi kaj videla, ne samega trenutka, spominjam se čudnih podrobnosti, obrobnih podob, drobnih stvari, ki so se dogajale stran od zamegljenega žarišča.

Se spominjam dekleta poleg sebe, ki je spustila pločevinko piva in se zazibala nazaj, kot bi jo odnesel udarni val.

Lahko si predstavljam, kako je pločevinka zadela ob tla, kako je s svojo težo pomendrala travo, kako se je nagnila na stran, a obstala pokonci kot napol podrt telegrafski drog v viharju.

Lahko vidim počasni posnetek piva, kako se peni z vrha pločevinke, kako se v spirali dvigne kot dim in za trenutek obvisi v svetlobi, preden se razprši po travi in me poškropi po naročju.

Ne vem, od kod prihaja vse to.

Ne vem, kako sem lahko videla vse te podrobnosti.

Peno s piva, ki se razblinja v kristalčke zraka.

Bilke trave, ki se poravnajo, ko se tekočina vpije v zemljo, vlažen madež na mojem krilu, ki se krči in bledi in suši na soncu.

Žarečo svetlobo.

Skozi visoko okno se je sklanjala ženska, ki je stresala preprogo.

Čez cesto je nekaj fantov imelo piknik, v meso so zabadali nož, da bi videli, ali je pečeno.

Na številki petindvajset je stal na lestvi mož z dolgo brado in barval okenske okvirje, že ves dan je bil tam in skoraj je že končal.

Vsi okvirji so se vlažno lesketali v soncu, bili so čudovito svetlomodri, kot prvi nežni odtenki zore, in prijetno je bilo opazovati njegovo počasno temeljitost pri delu.

Na sosednjem vrtu je neki fant čistil svoje superge s krtačko za nohte in skledo milnate vode.

Vse te trenutke vidim, kot bi bili vklesani v kamen, drobne trenutke, ki so ujeti in poudarjeni v kontekstu, kot liki na razstavi o Pompejih.

Ženska z odejo se je ustavila sredi zamaha, njeno pozornost je preusmerilo drugam, zato je odeja zgubila zagon in nežno udarjala ob zid.

Še vedno z razprostrtimi rokami, z ustnicami, našobljenimi zaradi dvigujočega se prahu.

Odeja je obvisela, padajoč proti tlom kot signalizacijska zastava.

Nekdo je rekel, o moj bog.

Fant na rdečem triciklu je zapeljal v drevo.

Noge so mu zdrsnile s pedalov in se ujele pod kolesi, da ga je potegnilo s sedeža navzdol proti tlom.

Ga vidim, kako postrani pada, kako mu bodo noge podrsale po betonu, kako bo z glavo zadel v drevo, kako se mu tricikel nagiba na dve kolesi in je njegova pozornost usmerjena na cesto.

Je kar naprej obračal glavo med padanjem, in ko je zadel ob tla, je lahko le obležal in opazoval kot vsi drugi.

Ni mogel imeti več kot tri leta. Hotela sem steči k njemu in mu zakriti oči, pa se nisem mogla premakniti, zato je še naprej gledal.

Neki mož, ki je pral avto, si je z obema rokama segel proti temenu glave, stisnil dlani v pesti.

Je v rokah še vedno držal spužvo, iz katere se je cedila voda in mu tekla po hrbtu, a se ni premaknil.

Je nekdo rekel, joj sranje joj sranje joj sranje.

Večinoma pa je bil to trenutek popolne tišine.

Popolnega mirovanja.

V resnici seveda ni moglo biti tako, gotovo se je še vedno slišala glasba in je po glavni cesti tekel promet, vendar se tega spominjam tako, s tem poudarjenim premorom, ko je vsa ulica zamrznila v tableau široko odprtih ust.

In tisti fant s številke osemnajst se je skozi zaustavljeni trenutek premikal kot blagoslov.

Zdelo se je, ali pa se vsaj zdaj zdi tako, da je bilo vse drugo negibno.

Pločevinka piva, ujeta med roko in tlemi.

Odeja, ki se ni čisto dotikala zidu.

Fant s triciklom za trzljaj stran od drevesa.

Vzdih v mojem grlu, zadržan, kot zrak v stisnjenem vratu balona.

In vse to se je zdelo nekako narobe, neresnično, nepovezano z dnevom, kakršen je bil.

Dan brez posebnosti, počasen in topel in tih, z ljudmi, ki se pogovarjajo na stopnicah pred vrati, z otroki, ki se igrajo, z glasbo, s pikniki.

Takoj ko je postalo svetlo, me je prebudilo loputanje vrat taksija, ko so se tisti s številke sedemnajst, ki jih poznam, vračali po dolgi noči in se počasi vlekli po ulici.

Nisem mogla zaspati nazaj, a sem ostala v postelji in opazovala, kako mi sonce vse bolj osvetljuje prostor, poslušala otroke, ki tekajo zunaj, znano rožljanje fantovega tricikla.

Pozneje sem vstala in pojedla zajtrk in poskusila začeti pakirati, sedla sem na stopnico pred vrati, pila čaj in brala revije.

Sem šla v trgovino in bežno govorila s fantom s številke osemnajst, je bil neroden in sramežljiv, zato je bilo sprto z logiko, da bi bil on tisti, ki je tako v trenutku planil čez cesto.

Proti koncu popoldneva je deževalo, nenadoma in močno, a to je bilo vse, ničesar drugega nenavadnega ali nepričakovanega ni bilo v tem dnevu.

In zdi se nekako narobe, da ni bilo priprav, da ni bilo nekega občutka v zraku, nekakšne slutnje ali opozorila ali namiga.

Se sprašujem, ali ga res ni bilo, ali ni bilo morda nečesa, kar sem spregledala, ker nisem bila pozorna.

Tišina ni trajala dolgo, saj so ljudje začeli drveti na ulico, kričati, sunkoma odpirati okna in vrata.

Ženska, ki živi naprej po ulici, je zdrvela ven proti njim in obstala na pol poti, se zasukala nazaj in si z rokami potresla pred obrazom.

Mož na lestvi je opravil klic z mobilnikom, potem pa splezal dol in pustil zadnji okvir napol pobarvan.

Ljudje, ki jih nisem niti prepoznala, so prihajali iz svojih domov, da bi se pridružili drugim.

Medve s Sarah pa sva le obsedeli, strmeli z odprtimi usti.

Če bi si bili bliže ali če bi bili mlajši, bi se morda držali za roke, tesno, a se nisva.

Mislim, da je pobrala svoje pivo in spila še malo, in mislim, da sem tudi jaz nekaj spila.

Se ne spomnim, spominjam se le, da sem strmela v zagrinjalo iz nog na cesti in poskušala videti skozenj.

Poskušala ne videti skozenj.

Čez nekaj minut se je zdelo, da se je hrup na ulici spet polegel.

Gruča ljudi na ulici se je razpustila, se pomaknila na stran.

Ljudje so pogledovali proti glavni cesti, pogledovali na svoje ure, čakali.

Se spomnim, da sem opazila, da iz kakšnih šestih oken ob ulici še vedno prihaja glasba, in potem sem opazila, da pesmi pojenjujejo, druga za drugo, kot se ugašajo luči v nadaljevanki o Waltonovih.

Se spomnim vonja po zažganem in da sem opazila, da so fantje čez cesto pustili meso na žaru.

Sem videla, kako se je dim začel viti v zrak.

Sem videla obraze na oknih.

Sem videla, kako ljudje pogledujejo navzgor, proti edinim vratom, ki so bila še zaprta.

Čakajoč, da se odprejo, v upanju, da se morda ne bodo.

Ne razumem, zakaj se mi to v spominu zdi tako sveže, celo zdaj, tri leta pozneje in nekaj sto kilometrov stran.

Ko pomislim na to, se ne morem niti spomniti, kako je bilo ljudem ime.

Se spomnim le, da sem sedela tam, tistih trenutkov čakanja, mrmrajočih in napetih.

Ljudje so stopali do konca ulice, pogledovali gor in dol po glavni cesti, se stegovali, da bi videli okrog vogala.

Se obračali nazaj proti drugim in dvigovali roke.

Stari možak s številke petindvajset, držeč čopič, s katerega je kapljala sled svetlomodre barve, je stopal proti zaprtim vratom.

Z dlanjo se je gladil po poraščenih licih.

Potrkal.

Oddaljeno zavijanje sirene, možakovo trkanje po vratih.

 

 

Prevedla Alenka Ropret

Sanje ROMAN
292 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742058
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742065
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Dušan Jelinčič: Nocoj bom ubil Chomskega

1

Profesor anatomije je v Denisov študentski indeks zapisal najvišjo oceno, se mu akademsko brezosebno nasmehnil in mu čestital. Denis mu je nasmeh vrnil, vljudno pozdravil njega in asistenta ter odšel iz učilnice. Ni se dolgo zadrževal s sošolci, ki so čakali, da bi položili izpit, saj ga je naglo vleklo proč od stroge univerzitetne stavbe.

Ko je bil na cesti, ga je zajel svež spomladanski zrak prvega popoldneva in za trenutek ga je prijetno zmrazilo. Z občutkom nadzora, da je končno sam gospodar svojega časa, se je vprašal, kam zdaj. Za pivnico s prijatelji je še prezgodaj, domov pa še ni hotel. Bo že zvečer ali jutri sporočil, da je z odliko opravil težek izpit, s katerim je zaključil drugi letnik medicine, in bo tako z mirno vestjo zaoral v tretjega.

Ni slabo, si je rekel, doma bodo lahko zadovoljni in morda celo ponosni. Kaj pa jaz, se je vprašal, ko je po krajšem oklevanju stopil na prvi avtobus, ki je privozil mimo in ki ga bo zagotovo popeljal v središče mesta. Sem zadovoljen?

Ko je Denis skozi umazano šipo zrl v ljudi in ulice, je nenadoma začutil, da je njegova duša prazna, in je upal, da gre le za sladko praznino utrujenosti ob dobro opravljeni dolžnosti. Izpit anatomije ni šala in ti na široko odpira pot v nadaljnji študij. Ko je avtobus že zapeljal na brbljajoči osrednji trg, je še vedno čakal, da bo to čudno praznino nadomestilo zadoščenje, ki bo potem preplavilo vse njegove misli in zaznave. Izstopil je, rahel veter pa je okrog njega lahkotno vrtinčil prodorne vonjave novega brstenja.

Tedaj se je praznini pridružil nov občutek, ki je bil svetlobna leta daleč od zadoščenja in se je pritihotapil s tako samozavestnimi koraki, kot bi od vedno domoval v njegovem srcu in se je zdaj odločil, da opozori nase: tesnoba. Najprej se je oglasila čisto narahlo, potem pa že suvereno in bohotno. In Denis se je naposled zavedel, da če je dan in noč umiral nad desetinami zastrašujočih knjig, le da bi se ji izvil, je bil njegov napor zaman. Dolgi meseci študija, da bi pregoljufal nezadovoljstvo, ki se je usidralo v njegovem srcu, potem ko se je razšel z dekletom. Ločitev, tega se je postopoma vse bolj zavedal, ki ni bila vzrok tega nezadovoljstva, saj je klilo v njem že dolgo pred njunim razhodom, temveč njegova posledica. Ko je razmišljal o Lari, nikakor ni mogel reči, da je doživel ljubezensko razočaranje, saj sta po zadnjem razčiščujočem pogovoru šla narazen, kot bi podpisala pogodbo. Dognala sta pač, da ne čutita tistega, kar bi morala čutiti eden do drugega in kar bi lahko tako ali drugače imenovala ljubezen ali vsaj nekaj, kar se temu bežno približuje. Pika. In, jasno, ostaniva prijatelja.

Takrat je Denis znova odkril prijatelje. Tiste z razbrzdanih popivanj, plehkih pogovorov in raztrganega smeha. Saj se imam lepo z njimi. Tudi nocoj jih lahko srečam, dovolj je, da zavijem v običajni lokal. Ko je bil z Laro, si je prigovarjal, da je preveč plitka in vsakdanja za polnost, ki jo on nosi v sebi. Svet v duši … A je vedel, da gre le za strahopetno pretvezo pred samim seboj, saj je lahko šlo kvečjemu za polnost, ki jo šele sluti in bi jo hotel imeti v sebi. Za zdaj se mu le občasno pricijazi v obliki prekipevajoče zmede in želje po … vsem … Kaj pa tisto posedanje ob pivu in kokakoli? Je manj plitko, banalno, vsakdanje?

Ko je Denis razmišljal o tem, in to je storil neštetokrat, je sam pri sebi sunkovito odmahnil z roko. Zavedal se je, da je nekaj močno narobe v tem pristopu iskanja osebnega zunanjega blišča v obliki priljubljenosti in veseljačenja v družbi ter uspešnega študija. Prikrivanje večnega nezadovoljstva in tesnobe v sebi ne pelje nikamor in ne more trajati v nedogled. Še nihče ni dalj časa pometal smeti pod preprogo, ne da bi jo moral prej ali slej dvigniti in se zgroziti ob pogledu na umazanijo, ki se je nabrala.

Takrat, morda je bilo v pivnici ali morda v knjižnici medicinske fakultete, kjer se je sto glav mučilo nad tisoč knjigami z milijoni podatkov, mu je prvič nenadejano šinil na rob možganov preblisk, ki je bil podoben razodetju: odhod. Ta besedica mu je pronicnila v misli, nepričakovano ostro zarezala, potem pa izpuhtela, kot je prišla. A pustila je sled.

Od tedaj mu je ta iskra, oditi nekam, kamorkoli, in ko se vrnem, se bo vse spremenilo, silila na dan, ko se je je najmanj nadejal. A le za utrinek, kot bliskavica … O odhodu je govoril že, ko je bil z Laro, a bilo je kot nekakšna šala, s katero jo je dražil, da bi sprožil običajno igro drobnega ljubosumja, kaj me torej nimaš rad? A je večkrat pomislil, da morda ta igra ni tako nedolžna, kot si jo je hotel prikazati.

Zdaj je opravil izpit. V tem dejanju je iskal protistrup za nezadovoljstvo, ki pa ga ni dobil, in se je tako spet znašel na izhodišču. Kot pred meseci, po razhodu z Laro in ob odločitvi, da nadvse resno poprime za študij.

Denis se je usedel na klopco osrednjega trga in se zavedel, da ga tesnoba noče izpustiti. Zato se je odločil, da bo s sprehodom raztresel misli in spraznil glavo, ki se še ni rešila usedlin neskončnega sedenja pred zajetnimi učbeniki. Če ne bo potem še dovolj utrujen, bo šel v pivnico, kjer bi morali biti mnogi njegovi sošolci. Presenetil jih bo, saj je v zadnjem času kar mrknil in le redki so vedeli, da se je tako resno zakopal v študij.

Hoja mu najprej ni prinesla sprostitve, zato je vse bolj hitel, kot bi hotel zakorakati v pozabo. Da bi vsaj deževalo in bi ga sivina pritiskala k tlom … Tako pa je to razbohotenje cvetja in dreves ter ščemeče svetlobe le razgalilo njegovo kričečo notranjo puščavo. Pozimi so bile na kup nametane besede, oditi, izginiti, odjadrati, v svojem junaštvu smešne, zdaj pa bi te ta vse bolj prosojen zrak kar sam odvedel s seboj. Nekam daleč, v neznano, na konec sveta ali na nikdar najdeni otok.

Denis je skušal razmišljati o študiju in si v mislih razvrstiti izpite, ki jih bo moral opraviti čim prej. Tudi tretji letnik ni od muh, potem je že lažje. A bolj ko je tuhtal o debelih knjigah, ki ti v trenutku napolnijo delovno mizo s stolpi papirja in glavo z obupom, bolj se mu je misel oddaljevala od njih in splavala s spomladansko sapo. Sapa širnih obzorij … In končno je začutil, da bi rad izzval ta svet in vrgel vanj to prekipevajočo energijo, potem pa opazoval posledice. V življenju še nisem naredil nobene neumnosti, še opil se nisem nikoli, je razglabljal. Le delal sem se, a kljub moji razigranosti in odprtosti, so me vsi vedno imeli za resnega človeka. In to mi je ustrezalo, ker samo z resnostjo nastanejo velike stvari. Študij pa je resna stvar, ali pa boš do tridesetega leta visel na ramenih staršev? Čemu je to podobno?

Naposled se je z olajšanjem zavedel, da ga slaba volja postopoma mineva, in da je s tem povezana odločitev, ki se mu je ob hitrih korakih po mestnem tlaku in zasanjanem pogledu, uprtem nekam prek naslednjih obzorij, oblikovala v podzavesti in je vse močneje silila na dan. Ni si je še hotel glasno izreči, a je vedel, da je odločitev padla in da ni več poti nazaj. Naenkrat ga je zajel tak mir, da se je začudil težki sivini prazne zmede, ki je do še pred kratkim butala vanj.

Njegov korak je bil zdaj počasen in suveren, kar je pomenilo, da je začel trezno oblikovati svojo odločitev. Že od majhnega je bil Denis odgovoren otrok, morda zaradi strogih staršev, ki pa niso nikoli dajali vtisa, da bi se resnično zanimali zanj. Za njegove želje, naprezanja, notranje brstenje. Zdaj je bil odgovoren moški na pragu življenja, ki je razmišljal, kako bi dal čim več vetra svoji ladji, ki zapušča pristanišče in se podaja na ocean. Ob tej misli ga je ponovno zajel občutek svobode, a tudi otožnosti. Že res, da je človek ob vseh pomembnih odločitvah sam, a kako bi bilo lepo, ko bi mi kdo ta hip stal ob strani. In mi tudi rekel, pa čeprav bi pri tem zgrešil, da sem zgrešil. Saj moji komaj vedo, kaj študiram, ob sporočilu pa, da sem opravil izpit, bodo le suho pripomnili, da sem opravil le svojo dolžnost, kot oni pač hodijo v službo …

Denis je razdraženo preokrenil misli na že izoblikovano odločitev, kjer so se mnogi delci mozaika počasi vstavljali na svoje mesto. Zdaj je čutil olajšanje, a tudi skrb. Odločitev, ki ima tudi svoje stranske učinke, in ni nujno, da so vsi pozitivni … Je res bil dosedanji študij zastonj? Ne, nikakor ne, saj izpiti ne zapadejo, pa tudi tisto, kar sem se naučil, ne bom pozabil tako hitro …

Ure so naglo minevale, tega pa se je zavedel šele, ko se je znašel na drugem koncu mesta. Koliko sem hodil … Spet bom moral na avtobus. A nič zato, sprehod je bil ploden, saj mi je zdaj marsikaj jasno. A jasno mi je tudi, da sem to, kar je zdaj izbruhnilo na dan, zadrževal dolge mesece le, da bi me ne motilo pri pripravi na izpit. Vem, kako gredo te stvari … Namesto deset ur na dan študiraš dve, kar pomeni skoraj izgubljen dan, na srečo pa znam brisati iz glave moteče misli. Le v predalček jih spravim, predalček pa odprem, ko pride čas za to. A nisem še dodobra stopil iz univerzitetne stavbe in že se je ta sam odprl. Ne odprl, razpočil se je, ne da bi drezal vanj!

Denisa je zazeblo, zrak je postajal iskreče prozoren. Stopil je na avtobus in mu je bilo prijetno, ko se je domislil, da bo kmalu šel v pivnico. Sproščeno in z razbremenjeno vedrino.

2

Kljub temu da je bilo še svetlo, je bila pivnica že polna mladih, predvsem študentov. Modni kraj v središču mesta in niti ne posebno lep ali privlačen. Denis se je začudil, da mu je za hip zastal korak, ko se je nasmejan približeval omizju, kjer je bilo kakih sedem ali osem fantov in deklet njegovih let. Kot bi se bal, da bo nocoj prišel do kakega neprijetnega spoznanja.

Ne, ni se prebil do nobenega spoznanja, le neznansko je zehal, potem ko se je razvil običajni pogovor, ki je sledil njegovi razlagi opravljenega izpita in neizogibnim mladostno razposajenim čestitkam in glasnim nazdravljanjem. A spoznanje je bilo prav tisto zehanje, kateremu je sledila želja, da bi čim prej zapustil omizje.

Kljub naklonjenim ali ujedljivim protestom, zdaj ko si napol doktor, nas ne povohaš več, kaj bo šele, ko boš diplomiral, se je po slabi uri spet znašel na cesti. Spuščal se je prvi mrak in zrak je ščemel v skrivnostnih odtenkih odrezave rezkosti. Denisu se je zazdelo, da je nocoj ta spomladanski medčas še posebno skrivnosten in čist.

Kar oddahnil si je, ko se je zagledal v rdeče-turkizne odseve na obzorju in se prepustil ohlipu, ki je hušknil v kostanjeve kodre, ki so mu silili na oči. In kako pršeče zatohlo je tu. A vedel je, da je zadnja misel pripadala omizju, ki ga je pravkar zapustil, in si pritegnil, da je v tem razmišljanju krivičen. Nikoli nisem bil tako nestrpen, Lara pa bi mi znala povedati, zakaj. Znala bi mi tudi svetovati, me pomiriti, občutiti in, če bi bilo treba, to nestrpnost tudi zavrniti z ironično kretnjo. Teh njenih korenitih ukrepov ji ni nikoli zameril … Lepo je, da imaš ob sebi človeka, ki ti pove, kar ti gre. Denis pa je bil vedno ponosen na svojo samokritičnost, ki ni bila narejena, temveč resnična, to pa je njej še kako ugajalo. Lara … Najraje bi jo poklical, a ko je konec, je konec. In medtem si je gotovo že našla drugega.

Zavedel se je, da v tem času, ko se slapovi zadnje luči borijo s temno modrino neba, ki se utaplja v dahu slutnje večnosti, pogreša Laro. Pogovor z njo. Roko, ki seže po roki. Njene trenutke molka in nenadne zvonke besede.

Zdaj pa Lare ni in Denis se je nepričakovano odločil, da se vrne v pivnico in spet prisede k družbi, ki se je medtem gotovo že razredčila. Ne, še trenutek bom počakal, morda dobim Walterja samega ali skoraj samega. On je od druščine edini, ki mu lahko odprem srce in me zato ne bo izdal …

Ko je pokukal v lokal, so res ostali le Walter in dva mlajša fanta, morda še višješolca. Deklet ni bilo več, v trenutku pa, ko je Denis vstopil, so se vsi trije že dvignili, da bi odšli.

Denis je nemirno pogledal Walterja, on pa se mu je prisrčno nasmehnil. In ta nasmeh je bilo najlepše, kar je doživel tega dne. Več od bleščeče ocene v indeksu … Šel je naravnost k njemu in mu rekel, da bi se rad pogovoril z njim, Walter pa mu je odgovoril, v redu, a greva kam drugam.

Denis in Walter sta zdaj sedela v zanikrni gostilni in si naročila brezalkoholno pijačo. Najprej sta dolgo molčala, potem je Walter dobrodušno premeril dolgoletnega prijatelja in sošolca na univerzi ter mu rekel:

– No, in? Kaj se bova še dolgo gledala?

Denis se je namuznil in odvrnil:

– Ni mi lahko govoriti, ker bi ti rad povedal nekaj pomembnega in te obenem vprašal za nasvet.

Walter se je strmo zazrl vanj, Denis pa je poprijel:

– Odločitev je dolgo rasla v meni, potem sem jo zaradi izpita potisnil na stran, zdaj pa se mi je prikazala kot razodetje …

– Govori vendar!

– Kaj bi rekel, če bi šel v tujsko legijo? je Denis silovito udaril.

Walter je zabolščal vanj in za trenutek privzdignil obrvi:

– Zakaj pa?

Denisu je pri Walterju najbolj ugajala njegova uravnovešenost, pa tudi, da ni nikoli hotel pokroviteljsko učiti bližnjega in mu vsiljevati svojega mnenja. Poleg tega je znal poslušati. Zato si je izbral prav njega, da mu izda svoje namene.

– Zakaj, sprašuješ. Mi verjameš, da nimam pametnega odgovora? Ker sem sit tega življenja, ker sem mlad in hočem nekaj doživeti, ker se čutim praznega in bom tako to praznino hitro zapolnil …

Denis se je ustavil, ker je pričakoval in tudi želel reakcijo. Walter pa ga je še vedno le nepredirno motril, zato ga je ošvrknil:

– A tebe nič ne premakne?

– Najprej hočem slišati vse tvoje razloge, potem ti bom povedal svoje mnenje.

Denisa je prijateljev vsevedi pristop že začel motiti, zato je hlastno sunil:

– Kaj si ti Platon ali modrec z gore, da govoriš kot kak Zaratustra? Če bi bil tako pameten, ne bi zaostajal z izpiti …

– Čestitam … Kaj si hotel reči, da si ti tako priden študent, jaz pa tako slab?

Denisu je bilo takoj žal izrečenih besed:

– Oprosti, ne eno ne drugo. Res nisi tako slab. Če se potrudiš, lahko tudi ti rešiš drugi letnik … No, pustiva to, hočem priti do konca z razlago, ker me iskreno zanima tvoje mnenje. Kje sem že ostal?

– Pri praznini.

– Torej, želim si izkušenj, nekaj močnega, ker živimo v času, ko se nič ne dogaja, in tvegamo, da ostanemo prazni do konca življenja … Želim si spoznati svet, potovati …

– In tako dalje, in tako dalje, ga je zdaj Walter končno prekinil. Oprosti, sem razumel, saj si se že začel ponavljati. Walter je za hip obmolknil, kot bi intenzivno razmišljal, potem pa z obrazom, ki se mu je nekoliko razvedril, nadaljeval:

– Presenetil te bom, Denis. Rečem ti le to: če si se za to odločil, pojdi, da boš videl dno, po katerem tako hrepeniš, saj to ustreza tvojemu značaju. Ti hočeš videti vse, vse razumeti, potipati, jih tudi dobiti po glavi, če je treba. Si pogumen in se tega ne bojiš. Zdaj hočeš udariti v svojo zmedo, da se bo megla razkadila. Zavidam ti, jaz nimam tvojega poguma in žal niti tvoje zmede. Le dva, oziroma tri pomisleke imam. Najprej, ti si priden študent in imam celo občutek, da resnično verjameš v to, kar študiraš, kar je znak zrelosti. Kaj bo potem s tvojo medicino? Potem, tujska legija … Ne vem dosti o njej, a mislim, da tisto ni mesto zate. Saj se tam zbirajo sami izobčenci, posiljevalci, pretepači, nekdanji zaporniki, taki, ki morajo skrivati svoje prejšnje življenje ali pa si ga celo nanovo ustvariti …

– Avanturisti, morilci, fašisti, je smeje pristavil Denis.

– Vidim, da si me razumel, čeprav se mi posmehuješ. Kje sem ostal … ah, ja. In tretjič: morda res govorim iz svoje pregovorne previdnosti ali celo strahopetnosti, ampak tujska legija je zelo nevarna in v njej lahko tudi umreš …

Walter je umolknil in čakal na Denisov odgovor.

– Bolj stvarno bi mi res ne mogel prikazati svojega stališča, skušal pa ti bom odgovoriti točko za točko in si želim, da mi potem oporekaš, ker na vsem svetu nimam drugega sogovornika, ki bi mu lahko zaupal. Torej, študij. Izpitov ne bom izgubil, in kot veš, sem na dobrem z njimi. Drugič: slaba družba. Ja, o tem sem dosti razmišljal in se na koncu odločil, da grem prav zato, ali vsaj tudi zato. Če hoče človek nekaj v življenju ustvariti, mora preizkusiti vse, predvsem pa življenje v skrajnih okoliščinah. In mislim, da je življenje z morilci prav nalašč za to. Tam bom lahko doumel, če sem pravi, pokončen človek, ali pa šleva. Meni ne gre za postopno, ampak za silovito spoznavanje stvari, zato se mi zdi kot začetni sunek zelo primeren, potem bo itak vse šlo kar samo od sebe. In končno, tretjič: govoriš mi o nevarnosti. Hja, imaš prav. Ampak jaz se nevarnosti ne bojim, in če me bodo zaklali, pomeni, da mi je bilo tako pač usojeno. No, mimo šale in fatalizma. Če se človek boji svoje sence, ne bo nikoli nič iz njega, meni pa gre za to, da živim polno. Iz te polnosti, torej kvantitete, mora nujno vzkliti tudi kvaliteta …

Walter ga je za hip naklonjeno pogledal in dejal:

– Moram ti priznati, da je tvoje razmišljanje brezhibno, a v nasprotju s tvojimi bistvom, ki si ga pravkar omenil in ki daje ustvarjanju pozitiven naboj. Ne vem, če je tisto, za kar se odločaš, pravo življenje, prav gotovo pa je polno. V tem imaš prav …

– Že moj oče je pravil … Danes bi me za tako izbiro ubil, a ga bom obšel …

– Kako?

– Ne bo težko, saj z njim in mamo nimam dialoga. Rekel bom, da grem na počitnice, saj sem si jih zaslužil, te počitnice pa bom sproti daljšal. Če bodo postale predolge, bom rekel, da delam prakso v bolnišnici …

– Kaj si mi hotel reči, da je pravil tvoj oče?

– Ah, ja. Že pred dolgimi leti je razlagal, da mora mlad človek takoj po maturi eno leto delati karkoli, potovati, si nabirati izkušnje in se šele potem, če mu ustreza, vpisati na univerzo. Pri tem je še citiral duhovnika Don Milanija, veš, tistega znamenitega iz Pisma neki profesorici, ki je svoje učence spodbujal, naj divje potujejo, ker lahko le tako odpravijo svojo plahost in spoznajo resnično življenje, pa čeprav preko morja napak … Jasno, da je bil on preveč strahopeten, da bi to uresničil, a če bi zdaj jaz stopil pred njega in mu rekel, da bom udejanjil njegov predlog, bi me zaklal. Rekel bi, da so zdaj drugi časi, da ga nisem dobro razumel, da so danes mladi preveč nezreli, da bi počeli kaj takega, in pri tem se ne bi niti zavedal, kako je zapadel v protislovje. Kako naj bo človek zrel, če mu ne dovoliš, da raste?

Walter se je zasmejal:

– Ti bi svojega očeta prijel za besedo za stvari, ki jih je izrekel pred dolgimi leti …

Denis je prhnil in nadaljeval:

– Jasno sem si zapomnil te besede, ker so se mi zdele bistre in sprejemljive. Dolgo sem razmišljal o njih, a se jih nisem upal uresničili takoj po maturi, ker sem bil preveč droben in plah. Sicer pa bi mi itak starši to prepovedali. Pa tudi, s čigavim denarjem bi šel na pot?

– Kaj pa zdaj?

– Zdaj je drugače. Čutim se pripravljenega, denarja pa potrebujem le za avtostop do Pariza, kjer bo moje izhodišče. Nekaj malega cvenka pa imam.

Walterju je bilo jasno, da misli Denis smrtno resno, ob tem se je zbal za prijateljevo varnost in glasno pogrknil:

– Denis, imam slab občutek. To so usodne odločitve. Lahko se ne vrneš več …

– Če se ne vrnem, ne ostane čisto nič za mano … Z Laro sva šla narazen, staršev pa, kot bi jih ne imel. Razumeš, da zdaj nisem nič in kot tak ne morem pustiti ničesar za sabo? In zato se hočem spustiti do dna, ker se samo tako lahko spet dvignem. Manjka mi občutje katarze …

Walter je bil ob prijateljevih besedah delno pretresen, delno prizadet, in bi mu hotel reči, kaj pa jaz, kaj pa tvoji prijatelji, ni res, da te tvoji nimajo radi, le tebi se tako zdi, ni res, da nisi nič in da ne puščaš ničesar za sabo, a je le brezbarvno odvrnil:

– V legiji z besedami kot katarza, ne boš prišel daleč …

Zdaj je Denis povzel spravljivejše tone, saj je v zabrisanem tresljaju teh nekaj stavkov doumel marsikaj, kar mu prijatelj ni hotel odkrito povedati:

– Ne boj se, Walter, grem, da se nekaj premakne v meni in ko se bom vrnil, me ne boš več spoznal …

– Meni je dovolj, da se vrneš, mu je odgovoril Walter, moram pa ti ponoviti, da občudujem tvoj pogum in tvojo odločnost. Po trenutku molka je tišje nadaljeval:

– Torej misliš čisto resno. Zdaj se mu je glas vidno stresel.

– Čisto resno …

– Kdaj odpotuješ?

– Čim prej, zagotovo pa v nekaj dneh. Par cunj spravim v nahrbtnik, drugega ne potrebujem, in grem na pot. Pa tudi velike ceremonije in slovesi mi ne ugajajo. Preveč žalosti in preveč hinavščine …

Pozdravila sta se povsem vsakdanje, kot bi hotela prelisičiti usodnost tega trenutka in se bosta videla že naslednji dan.

 

Sanje ROMAN
288 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741365
cena z DDV: 27,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741686
cena z DDV: 10,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

 

I 
JULIJ

Abudža, Nigerija

Nekoč je živel moški, imenovan kralj Okanagba. Nekega dne …

»Pa so ti povedali, ob kateri uri?« vpraša njegova žena.

Nwankwo ne odgovori. S hčerkico na kolenih in knjigo v roki nadaljuje z branjem.

Nekega dne ga je šla želva vprašat, ali bi ji lahko prodal dva tovora jamov. Kralj ji je odvrnil, da zanju ne želi denarja, temveč za plačilo terja devet človeških glav. Želi, da mu želva do konca leta prinese devet glav! Želva je odšla, vzela je jame in jih drugega za drugim pojedla, dokler jih skorajda ni bilo več. Zadnji preostanek je spekla na ognju, nato pa ga je namestila čisto na vrh palme …

»So ti povedali, ob kateri uri?«

»Ne, sporočilo se je glasilo, da moram od doma še pred zoro. To je vse. Čez dve uri bo sonce vzšlo in ne bodo zamujali.«

»Nadaljuj, očka!«

Črtasta podgana, ki je šla ravno mimo, je vse požrla. Zatorej ji želva poreče: »Glede na to, da si pojedla jam, ki sem ga kupila od kralja Okanagbe, ga boš morala kralju Okanagbi poplačati z devetimi glavami.«

»Bliža se avtomobil.«

»Ne približujte se oknu, gospa,« veli telesni stražar.

»Saj sem vendar še v lastnem domu!«

»Stori, kakor ti naročajo, Ezima,« se vmeša Nwankwo z naveličanim glasom.

»Upočasnjujejo … Kako ti uspeva na dan, kakršen je današnji, še kar sedeti tam in prebirati pravljice svoji hčeri?«

»Pojdi prebudit otroke. Baïna, ne premikaj se. Odpravili se bomo. Pogledat grem, kaj se dogaja.«

Nwankwo vstane, ob čemer se njegova dolga postava vzravna, in zarotniško pomigne telesnemu stražarju. Vse mora potekati mirno. Pretirana napetost bi utegnila operacijo še huje otežiti. Njegova žena je živčna. Njegove otroke je groza.

Avtomobil se je ustavil pred hišo in ugasnil žaromete. Nihče ne izstopi. Še dva druga telesna stražarja, ki sta nameščena na verandi, imata roki za jopičem, pripravljeni pritisniti na sprožilec. Prvi odkoraka do avtomobila in potolče po šipi, ki se spusti. Voznik zamrmra: »Egbe bere, ugo bere.« To je geslo, stari pregovor, ki so se ga naučili še kot otroci. Nwankwo ga pogosto uporabi: »Naj sokol pristane, naj orel pristane.« Drugi stražar lahko zdaj posvari družino. Evakuacija se začenja.

Hiše v tem stanovanjskem predelu Abudže kot da še spijo. Zaporedoma se na plano zvrstijo kovčki, ki jih prenaša služabnik, ženska z otrokom v naročju, najstnik, dekletce, ki drži očka za roko, vsi pogledajo naprej in nazaj, nato pa se zbašejo v veliki avtomobil in odidejo, ne da bi vedeli, ali se bodo nekega dne lahko vrnili. Odhajajo za dolgo. Avtomobil spelje. Trajalo je borih deset minut, da so za seboj pustili vse, svoje življenje, kmalu tudi državo. V hiši je dnevna soba ostala osvetljena. Na dvosedu je ždela knjižica pripovedk ljudstva igbo.

Nwankwo na sovoznikovem sedežu prisluhne, kaj naj bi bilo v načrtu po tem. Naslednja postaja bo Lagos, kjer se bodo diskretno vkrcali na gliser, ta pa jih bo odpeljal na odprto morje do norveškega tankerja. Še tri dni, pa bodo na letalu za London.

»Ampak dogovorjeni smo bili, da bomo prečkali mejo in se na letalo vkrcali v Yaoundéju,« se čudi Nwankwo.

»Sprememba načrta v zadnji minutki, tako bo varneje,« odgovori agent.

Nwankwo ne reče ničesar. Kot kaže, bo potovanje dolgotrajno in bo preizkušalo vzdržljivost mlajših izmed otrok. Sprva je nameraval odpotovati sam, da ne bi vse svoje družine obsodil na izgnanstvo. Saj ne bi bil prvi, ki bi živel tako daleč od svojih. Vendar pa Ezima v to ni privolila.

Obrne se k njej, ji zamrmra, da bo treba odpotovati po morju, da to ni najudobnejši način pobega, je pa najvarnejši, da namreč na krovu norveškega plovila tvegajo manj kakor na afriških cestah. Nato utihne kakor vsi ostali v avtomobilu, kjer se za vsakogar zdi, da pretehtava položaj. Za njimi se razprostira Abudža, ki se leskeče kakor moderna mesta. Njeni žerjavi, njen sveži, brezdušni beton, na katerega so nalepili cerkve, mošeje, poslovne stavbe in obvoznice, pričajo o njenih rosnih letih in novopridobljenem nazivu glavnega mesta. Brez zgodovine je, zgolj umetna izložba bogate, veličastne nafte. Nadomestila je hrupni, mrgoleči in zaudarjajoči Lagos. Tja so namenjeni.

Kaj kmalu ni več niti prometnih svetilk niti cestnih oznak. Gora Aso se staplja z nočjo. Aso pomeni zmaga. V Nwankwovi glavi se vrtinčijo besede, pokrajine, dvomi. Verjel je v zmago, v svojih pisarnah so pred njim trepetali oblastniki, pred njihovimi grožnjami in ognjevitimi napovedmi je ohranil brezizrazen obraz, nasmihal se je, ko so ga poskušali podkupiti. Vzel je njihovih petnajst milijonov dolarjev v bankovcih po sto, vendar jih je odnesel na centralno banko z zahtevo, da jih dobro uporabijo, nato pa z obnovljenim zagonom nadaljeval svoje preiskave. In potem so ubili njegove može, drugega za drugim, ubili so Uchéja, njegovega prijatelja, njegovo desno roko, njega samega pa so odpustili in ga zdaj prisilili v pobeg …

»Moja knjiga!« nenadoma zavpije mala Baïna. »Pozabili smo mojo knjigo!«

»Kupili bomo novo, enako,« jo pomiri mama.

»Ampak saj tam, kamor gremo, vendar nimajo te knjige!«

»Tam, kamor gremo, imajo vse, boš videla. V tisti deželi imajo velikanske trgovine.«

»Ampak jaz hočem svojo knjigo! Nazaj moramo.«

»Zdaj pa dovolj, Baïna!« jo prekine Nwankwo. »Isto zgodbico sem več let prebiral tvojemu bratu, tebi pa tudi že tolikokrat, da bi jo lahko povedal na pamet. Tudi vaša mama jo zna na pamet. Ostali smo pri črtasti podgani.«

Nato v vzvratnem ogledalu ženi nameni pomenljiv pogled. Ezima takoj razume, da Nwankwo potrebuje tišino. Zapre oči in nadaljuje zgodbo …

Podgana je šla posadit jajčevce. Prišla je antilopa in pojedla vse liste. Tedaj ji je črtasta podgana rekla: »Glede na to, da si pojedla liste mojih jajčevcev, jaz pa sem pojedla želvin jam, boš zdaj morala kralju Okanagbi ti poplačati z devetimi glavami!«

Antilopa se je v galopu pognala stran. Med galopiranjem se je spotaknila ob drevesno korenino in ji dejala: »Korenina, glede na to, da si zadala bolečino moji nogi …«

Na tej točki pripovedi je Nwankwo, ko je bil njegov prvorojenec še majhen, s ploskanjem dlani ob stegna oponašal zvok antilopinih kopit v galopu. V tistem času je bil Nwankwo že mladi odvetnik, diplomiranec Univerze v Zarii. Diplomo je izročil očetu, ki jo je ponosno uokviril pri sebi doma. »To je dobro, bitke ti ležijo,« je zavzdihnil ostareli mož, kar pa naj bi pomenilo, da je sam bitko že izgubil. Navsezadnje si ni nikoli opomogel od prizora, ko je videl, da so uporniki proti kolonialni oblasti sami postali tirani. To je oporekalo njegovemu videnju sveta, ljudi, vsega, kar je menil, da je spoznal ob knjigah. In potem so se zvrstili državljanska vojna, kak ducat vojaških državnih udarov in nova pasma plenilcev, dokler mu niso končno popustili živci. Njegovo življenje se je zdaj bližalo kraju v tišini, vendar je bila tišina take vrste, da so v njej žalobno odzvanjale starodavne besede, zdaj izpraznjene pomena. Nwankwo je očeta po koncu delovnega dne redno obiskoval. Sede na stopnicah, ki so vodile do hiše, prekrite z bambusovimi stebli, je očetu pripovedoval o svojih vse številnejših bitkah, o časopisu, ki je izgubil tožbo, ker je objavil nekaj resničnih podatkov, o lastnikih malih hiš, ki so jim domove požgali, da so naredili prostor za velikansko nakupovalno središče … Vsi njegovi dosjeji so sporočali eno in isto: bogata država, revno ljudstvo. Korupcija na vseh ravneh. Kadar je sodnik obsodil najbogatejšega, je to storil iz enega samega razloga. Ker je vedel, da bo po pritožbi dobil višjo podkupnino.

Nwankwo, ki se je rodil v času razglasitve neodvisnosti in odkritja nafte, se je ponašal z oholostjo in ambicioznostjo svojih dvajsetih let, vendar je bila v njegovih očeh že zapisana resnobnost, sijoča izza oglatih očal, ki jih je nosil vse od otroštva. Ni bil pretirano zabavne sorte. Venomer je bil na preži, pripravljen storiti, kar je prav. Končno besedo je zmeraj prepustil starcu, ki se je izražal z brezhibno učiteljsko dikcijo: »Naši državi bi bilo veliko bolj v prid, ko bi ne bilo presnete nafte. Nikdar nam ne bi smelo biti usojeno vonjati njenih dišav.«

Nwankwu besede kaj kmalu niso več zadostovale. Namesto enostavnega prerekanja na sodišču si je želel konkretno ukrepati. Tako je torej z odliko opravil izpit za tožilca. Tudi tokrat je diplomo izročil očetu, ki jo je pozabil uokviriti in obesiti na steno, ne da bi ob tem kogar koli obšla kakršna koli zla slutnja. Tedaj je na nigerijski pravni fakulteti Nwankwo spoznal Uchéja, ki je bil njegovo popolno nasprotje, človek, ki se je nenehno smejal, zlasti ob tragičnih zadevah. Sirote smo tega vajene, je govoril. Skupaj sta se vzpenjala po mnogih klinih karierne lestve, in ko je napočil eden od značilno nepredvidljivih političnih viharjev, je usoda hotela, da je Nwankwo stopil na čelo Urada za preprečevanje goljufij. Ob sebi je želel imeti Uchéja. To je bilo pred petimi leti. Zdaj je Uché mrtev. Pred dvema tednoma so ga z zvezanimi rokami in s kroglo v glavi našli v prtljažniku njegovega lastnega avtomobila. Nwankwo je hitro doumel sporočilo dogodka. Zanka se zateguje. Treba je pobegniti, kakor naglo je le mogoče.

Bolj ko so se bližali podeželju, manj gladka je bila cesta. Nwankwo je lahko slutil tihotno grmovje, trenutno vlažno kakor vsakokrat v deževni dobi. Kresnice so se bleščale v noči, kot bi tisoči mačjih oči opazovali vozilo ljudi na begu. Ali kot duhovi. Tisti, ki prihajajo na plan edinole ponoči. Ko je bil Nwankwo še majhen, je vsak dan slišal odrasle govoriti, da po sončnem zahodu ne smeš ven pomoliti niti nosu, četudi bi kdo zavpil tvoje ime, da moraš biti pazljiv že popoldne, kajti zemlja ljudem pripada edinole zjutraj, potem pa jo morajo deliti z drugimi bitji. Prikradejo se duhovi, ki prevzamejo nadzor nad stezami, nad pešpotmi in nad cestami. »Krastača popoldne ne prileze ven, če za to nima tehtnega razloga,« je dodal njegov ded, ki je izrečene resnice vselej pospremil z ljubečim trepljanjem. Kot deček je Nwankwo verjel tem zgodbam, kot mladenič pa jih je seveda odklanjal, a se jih kljub temu ni povsem otresel. Tisti, ki pravijo, da ne verjamejo v duhove, lažejo. Nocoj razume pomen teh besed. Bolj ko jim želiš ubežati, tesneje ti sledijo. Bežati pomeni spominjati se, pomeni, da si končno razvozlal glasove starodavnih prednikov in njihove uroke. Na Zemlji ne kraljuje človek.

Na zadnjem sedežu Ezimin glas že slabi ob koncu pripovedke. Korenina zada bolečino antilopi, sokol se dotakne korenine, otrok poboža sokola, nato pa zajoče in se zateče k materi.

»Pobožal sem sokola, ki se je dotaknil korenine, ki je zadala bolečino antilopi, ki je prežvečila liste jajčevca, ki je pripadal črtasti podgani, ki je pojedla želvin jam, zdaj pa moraš ti kralju Okanagbi poplačati z devetimi glavami! Mama je vzkliknila: »Kaj?! Samo zato, ker sem svojemu otroku zastavila eno samcato vprašanje, da bi morala zdaj poplačati kralju Okanagbi z devetimi glavami, in to za jame, ki jih je nekdo že zdavnaj pojedel?!«

V vsakdanjih okoliščinah bi Ezima oponašala mamin srd in otroci bi se zasmejali. Toda Ezima tokrat šepeta, mehansko in utrujeno ponavlja besedilo, nič več ne igra. Žalostna je. Potrta je, ker zapušča domovino, družino, dom. Nwankwu zameri, ker jih jespravil v nevarnost. Zdaj že tri leta živita pod nenehno zaščito. Šest telesnih stražarjev, ki se po dva in dva sprehajajo pred hišo, in celo po poti do šole. Ezima in Nwankwo se veliko prepirata. Navadno Nwankwo med prerekanjem uperi prst v njune otroke in zavpije: »Kar počnem, počnem zanje!« Kakor da bo s tem spremenil njihovo prihodnost.

Spremenil se je on, ne ona. Postal je trd kakor kamen. Naglo ga mine potrpljenje, pozablja pomembne datume, rojstne dneve otrok, obletnico njunega prvega srečanja. Ko je pred dvema letoma vlada razveljavila izpit, s katerim je postal tožilec, in tako odrekla naziv celotnemu letniku študentov, ga je Ezima moledovala, naj se znova posveti odvetniškemu poklicu, a o tem ni želel ničesar slišati. Vlada mu je s silo odvzela status tožilca, da bi mu lahko odrekla pristojnost v določenih zadevah, na njegovo mesto pa imenovala nekoga bolj ubogljivega, vendar Nwankwo ni želel kloniti. Vnovič se je podal na univerzo z Uchéjem ob strani in vnovič uspešno opravil izpite. Čas, kot je rad govoril, je na njegovi strani.

Na dan podelitve diplom so ga v navzočnosti družin in otrok policisti prišli aretirat zaradi nejasnih sumov o preprodaji mamil. Izvlekli so lisice. Kot se je zdelo, so bili ljudje na oblasti pripravljeni na vse, da bi se ga le znebili. Tedaj so se izpostavili ostali slušatelji z Uchéjem na čelu in okoli njega sklenili krog, živi zid, ki je odvrnil policiste. Nwankwu so ob tem oči zalile solze, kajti v tem gibanju množice je zaznal znamenje upanja, upora, sledove skupnosti. Ko pa je med svojimi zaščitniki uzrl najstarejšega sina, slabotnega, še niti ne moškega, v pražnji obleki, je njegova radost v trenutku zamrla in ostal je prazen, prevzela ga je groza. Svojega otroka že ni mogel izpostaviti. Bil je general poražene vojske.

Kje je Uché zdaj? Stari oče je trdil, da svet duhov vrat ne odpira tistim, ki umrejo nasilne smrti. Moral bo tavati nekje med obema svetovoma, v zaraščenem hladu, po stezah iz rdečega laterita, skupaj z bolnimi in samomorilci, skupaj s tistimi, ki nadlegujejo popotnike. Je mar Uché tam, v noči? Ali Nwankwov prijatelj izgubljeno blodi naokoli? Ali ga vidi, kako beži? Ali mu zameri? Ali pa ga, nasprotno, varuje med begom?

Uchéjev avtomobil je bil po umoru parkiran pred Nwankwovo hišo, da bi bil zagotovo on tisti, ki bi odkril Uchéjevo okrvavljeno truplo, ki bi zagledal njegovo prestreljeno glavo, razprte oči, obraz, izmaličen od groze. Na mrakobno prirejenem prizorišču so morilci Uchéjevemu truplu slekli hlače, prav tako truplu njegovega telesnega stražarja, ki so ga našli dlje stran, v goščavi. To naj bi namigovalo na klevete o Uchéjevi istospolni usmerjenosti.   

Pred njim so bili umorjeni že drugi preiskovalci. Vsakič se je Nwankwo, ki je bil njihov nadrejeni, udeležil pogreba, pred družino pričal o njihovem pogumu, nato pa se oddaljil in pustil otrokom pokojnika, da so izpolnili svojo obredno nalogo. Na Uchéjevem pogrebu ni bilo otrok.

»Uché, moj Chi boš, moj dvojnik, moj angel varuh, moja senca,« je prisegel Nwankwo, hlipajoč pred prijateljevim truplom.

In nocoj, sredi bega v noči, medtem ko se pripovedka ljudstva igbo kar ni hotela končati, medtem ko se je Ezimin glas spreminjal v brezupen šepet, je Nwankwo sam pri sebi dodal, da bo odrl kožo tistemu prascu, ki je zaukazal, naj Uchéja umorijo. Uché si bo tedaj lahko odpočil v kraljestvu duhov.

Niso več daleč od reke, cesta se vije v isti smeri kot voda, obe se izlivata v morje. Na zadnjih sedežih zdaj Baïna pripoveduje zgodbo, kajti njena mama je umolknila od izčrpanosti. Dekletce pa se vztrajno oklepa vsake besedice pripovedke, tovora jamov, devetih glav, obljubljenih kralju Okanagbi, kakor bi šlo za svetinje otroštva, za katerega nagonsko ve, da se bo končalo še tiste noči.

Dekletce se bliža trenutku v zgodbi, ob katerem navadno zacvili od smeha. Kraljevi delavci so si slekli vsa oblačila, kraljeva žena pa zavpije: »Kaj?! Zdaj pa mislite delati popolnoma goli ali kako?!« Vendar se tokrat Baïna ni mogla zasmejati, zgodbo je namreč pripovedovala sami sebi. Njena mama je dodobra izčrpana, njen oče pa je videti preveč zaskrbljen, da bi skrbel zanjo. Baïna že dobro pozna značilni odmaknjeni izraz na njegovem obrazu, ko je zatopljen v misli, način, kako je tu, ne da bi bil v resnici navzoč. To ni stvar nocojšnjega večera. V vseh osmih letih svojega življenja je imela hči občutek, da ga je venomer videvala takega. Njena sestrica Ima ni ničesar razumela na dan, ko jim je razglasil: »Odhajamo!« Tadjou je besnel, da že ne misli zapustiti prijateljev, ona pa, Baïna, ni bila prav nič presenečena. Bilo je, kakor bi že od nekdaj vedela, da bo tako. Z malimi črnimi očmi se je zazrla globoko v očetove, češ da se strinja. Nocoj čuti, da se oče boji. Videti je, kakor bi poskočil, vsakič, ko jim nasproti posvetijo avtomobilski žarometi.

Nwankwa so trpinčila premnoga vprašanja. Mar niso želeli natanko tega, da pobegne? Če bi ga hladnokrvno umorili, kakor so Uchéja, bi to sprožilo prevelik nemir, vprašanja iz vrst opozicije in časopisne članke. Naj torej pobegne in se pridruži izobčencem! Tam daleč, v Evropi ali v ZDA, bo lahko pripovedoval, da v njegovi državi več kot polovica prebivalstva preživi z manj kot dolarjem na dan, a saj je za to vsem vseeno. Bi bilo mar pogumneje ostati? Kako sploh je biti izobčenec? Koliko časa to traja? Od diktature je vselej mogoče pričakovati, da bo strmoglavila, to se vsakič zgodi. Toda od naftnega mogotca ni mogoče pričakovati padca, saj je že dovolj, če dobro naolji verigo korupcije. Nwankwo ne prenese več vprašanj brez odgovora. Prisluhne Baïni, ki pripoveduje zgodbo. Pridruži se ji. Kakor bi bil čisto običajen večer, Nwankwo spregovori z nizkim glasom popolnoma golih vojakov, nato pa spelje zgodbo proti zaključku.

Vstopila je kraljeva žena. Slekla si je oblačila in si jih obesila okoli vratu! Kralj Okanagba jo je vprašal:

»Ali meni, kralju Okanagbi, prinašaš hrano popolnoma gola, z oblačili okoli vratu? Se me mar nič ne bojiš?«          

In žena mu je odvrnila:

»Zastavil si mi vprašanje, jaz sem ga zastavila delavcem, ki so odgovorili tistemu, ki jih je pozdravil, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki je govoril sam od sebe, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki je hodil po glavi, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki se je po zadnji plati vzpel na palmo, ki je zastavil vprašanje svoje ženi, ki je zastavila vprašanje svojemu otroku, ki je pobožal sokola, ki se je dotaknil korenine, ki je zadala bolečino nogi antilope, ki je pojedla liste jajčevca črtaste podgane, ki je pojedla jam želve iz dvojnega tovora jamov, ki jih je želva v zameno za devet glav, ki jih mora v letu dni vrniti, dobila od kralja Okanagbe. Zatorej moraš sam sebi poplačati z devetimi glavami!«

Kralj je molčal, saj ni vedel, kaj naj bi storil.

Oče in hči skupaj izrečeta nauk zgodbe:

Ta zgodba nas uči, da je treba, preden nekomu nekaj damo, vedeti, ali je to dober človek in ali govori resnico. Dva tovora jamov, ki jih je kralj poklonil želvi, sta zdaj izgubljena.

Dve uri pozneje Baïna že spi. V avtomobilu je vse tiho. Bližajo se Lagosu. Pred njimi svetijo velemestne luči. Nato zaznajo njegov vonj, vlažen, gniloben. Ob mestnih vratih se kopičijo gore odpadkov na Oshodiju, enem največjih afriških odprtih odlagališč pod milim nebom. Nwankwo je že obiskal zaudarjajoče prizorišče. Odpadki so razporejeni v slojih, nad njimi pa se pnejo vasi iz platna in plastike, v katerih revni cestni delavci vdihujejo strupene snovi in hlape. Vsak dan prispejo še novi tovori odpadkov, smeti in grušč iz okolice, pa tudi z vsega sveta, na stotine in tisoče uporabljenih računalnikov, zavrženih elektronskih sestavnih delov, težkih kovin, ki jih iztovarjajo v Lagosu, nato pa jih pritovorijo na Oshodi. Tja prispejo odpadki s severa, bogastvo z juga pa na tankerjih odhaja iz dežele. Tako premišljuje Nwankwo, ki ga preganjajo spomini. Zločini drugih bodo za zmeraj ostali njegov osebni poraz.

Sonce še ni vzšlo. Toda Lagos, hobotničasto mesto, je bilo že budno. Je sploh kdaj spalo? Koliko prebivalcev? Petnajst, dvajset milijonov? Nihče več ne šteje. V trenutku odhajajoče noči je hrupni vsakdan šele na svojem začetku, na tržnicah so prvi trgovci že postavljali stojnice pod senčniki od sonca zbledelih barv. Vozila so se pripravljala na veliki zastoj, goslo (kar v krajevnem narečju sporoča angleški izraz go slow), ki je zaradi mestnih avtobusov privzel v glavnem rumene odtenke. Nekaj uric pozneje bodo tukaj zgolj kolone vozil, avtomobili, ki bodo nepremično stali na asfaltnih mostovih in se tresli v ritmu glasbe afrobeat, občasno prekinjene s predirljivim klicem kakega mujezina, z odprtimi okni, povsod bodo otroci, zgoščena množica, ki ne dopušča pogleda niti na centimeter tal, prepolna tavajočih prodajalcev, ki nenehno vpijejo svoje ponudbe in vlečejo na plan svojo, na črnem trgu pridobljeno robo. Nwankwo Lagos dodobra pozna, saj je tam prebival, preden se je preselil v Abudžo, brezdušno mesto vladajočih. Lagos vzbuja grozo, je velikanski in nevaren, prava pošast, vendar pa je v resnici veliko bolj stvaren, vse priznava, ne skriva ne razdejanja ne otrok ne miljarderjev v naftnih dolarjih, ki se sklanjajo za šipami svojih poslovnih stavb nad zamaščenimi revnimi četrtmi. Je mar to že pekel ali so samo vice? Nwankwo bi rekel, da je pekel. Kakor koli že, to je Afrika, njen hrup, njen ples, njen prah, njeno komolčarstvo.

»Za Afričane,« je govoril njegov oče, »obstajati pomeni živeti v skupnosti, opazovati svet skozi skupne oči, delovati v skupini. Življenje ni podvig posameznika,« je še dodal. In vendar Nwankwo odhaja.

Obrne se, položi roko ženi na koleno. Ona nemudoma odpre oči, sploh ni spala. V nekaj minutah bomo že v pristanišču, reče on. Ona pokima, se obrne proti najstarejšemu sinu in nežno spregovori z njim, ko se vozilo v trenutku ustavi. Vanj vdre hripavi glas, ki prihaja s cestnega robnika, nato pa vanj posveti še žepna svetilka in se začne sprehajati po obrazih spečih otrok. Kontrola. Šofer se pogaja in zelo hitro se vzdušje sprosti. Diplomatski status vozila, predvsem pa zeleni bankovci, ki jih šofer poda agentu, potešijo njegovo radovednost.

Deset minut pozneje se avtomobil ustavi. Treba je ven. Otroci imajo majave nožice. Prtljaga je že odložena na pomol. Približa se neki moški. Kljub temi je mogoče razbrati, da ima na obrazu globoke brazgotine, ki naznanjajo, da pripada etnični manjšini s severa države, vendar so brazgotine vseeno prestrašile družino, ki je v zgodnjih jutranjih urah bežala pred nevarnostjo. Mala Ima zajoče, ko ga zagleda. Možakar pokaže na gliser, ki je privezan natanko pred njimi. Tedaj Nwankwo pozdravi telesnega stražarja, mu z obema rokama seže v dlan in se mu zahvali, vendar odnosi z možmi, ki mu sledijo in tvegajo življenje, da bi ga zaščitili, ostanejo vse do konca hladni. Nato se poslovi še od šoferja in mu obljubi, da se bo povezal z veleposlanikom, takoj ko prispe. Družina se oddaljuje proti koncu pomola.

Nwankwo dobro pozna razburkane vode pristanišča v Lagosu, kjer prežijo pirati, ki jih plačujejo velike živine iz drugih držav, da bi napadali tovorne ladje, pretihotapili blago in ga ponovno prodali najboljšemu ponudniku. Le kolikokrat je, ko je še opravljal svojo funkcijo, poslal gliser do tankerja, ki je pravkar dvignil sidro in o katerem je sumil, da ne prevaža iste količine tovora, kot jo je prijavil carini! Preden je planil v krohot, je Uché izračunal, da se tam dnevno obrne kar 200 milijonov dolarjev. Govoril je, da je krohot protistrup za razne prasce. Hkrati je bil krohot tudi njegov klic na pomoč.

Tistega jutra so tihotapsko blago Nwankwo in njegova družina. Tanker jih čaka nekoliko bolj daleč proti odprtemu morju. Drug za drugim izginevajo, se s čolna izkrcavajo po lestvi in vzpenjajo na tanker, najprej mama, nato otroci in nazadnje še Nwankwo, medtem ko je slišati Imin jok.

NORVEŠKO VELEPOSLANIŠTVO V ABUDŽI

ZAUPNO 

22. JULIJ

ZADEVA: POMOČ PRI POBEGU NWANKWA GANBA

NAČRT TORDENSKJOLD JE POTEKAL, KAKOR JE BILO PREDVIDENO. NWANKWO GANBO SE JE Z DRUŽINO PODAL NA ODPRTE VODE NA TANKERJU Z IMENOM HARALD HAARFAGRE.

V OKVIRU PROGRAMA »MREŽA ZA PRAVIČNOST« JE VELIKA BRITANIJA PRISTALA, DA SPREJME G. GANBA Z DRUŽINO. PONUDILI SO MU DELOVNO MESTO NA OXFORDSKI UNIVERZI. NJEGOVI OTROCI BODO VPISANI V PROGRAM ZA ŠTIPENDIJE ZA VSTOP V JAVNO ŠOLO V BLIŽINI DOMOVANJA.

G. GANBO SE JE ZAVEZAL, DA NA BRITANSKIH TLEH NE BO NADALJEVAL PREISKAV O GUVERNERJU FINLEYJU IN NJEGOVIH SODELAVCIH. PRISTAL JE TUDI NA TO, DA SE BO VZDRŽAL VSAKRŠNIH JAVNIH IZJAV O NIGERIJSKI VLADI.

NAŠI STIKI NA ZUNANJEM MINISTRSTVU SO PRI TEH DVEH TOČKAH POSEBEJ VZTRAJALI. DIPLOMATSKI IN GOSPODARSKI ODNOSI MED ZDRUŽENIM KRALJESTVOM IN NIGERIJO PO NJIHOVEM MNENJU SPADAJO MED »BISTVENE INTERESE« BRITANSKE KRALJEVINE.

Sankt Peterburg, Rusija    

V ženski garderobi je po treningu zmeraj enako, nekaterim se mudi, zato se preoblečejo in odidejo, potem so tu tiste, ki se preznojijo in se morajo oprhati, klepetulje, ki pripovedujejo o svojem življenju, in Tanja, ki šteje modrice na mečih in podlakteh. Lira si sname naramnice, ščitnike, si obriše znoj, ki ji v bisernih kapljah še zmeraj sije med dojkama, nato pa se mirno obleče. Hitro opravi, nadene si čipkast nedrček in krilo, majico in sandale, saj je zunaj vroče. Potem si vzame čas, da povije črni pas in kimono ter počaka, da ostaneta s Tanjo sami.

»Poslušaj, ti pretepenka, mar ti nisem svetovala, da si priskrbi ščitnike za goleni?« ji z nasmehom poočita Lira.

»Ne bodi zlobna … Vidiš to modrico pod kolenom? Ta je od tebe. Razločno sem čutila, kako si mi jo zadala, ko smo vadili gedan barai. Druge mi je pridelal Putin. Z njim res nerada delam. Samo poglej si moja meča, zdaj teden dni ne bom mogla nositi krila … Pri njem imaš občutek, da te bo zaklal že samo s pogledom.«

»Ne kličejo ga zaman Putin!«

»Res mu je podoben. Najbrž so ga izučili pri KGB-ju, tam karate spada k obveznemu urjenju.«

»Pst! Vse se sliši do moške garderobe. Če je res nekdanji KGB-jevec, potem mi ni prav nič do tega, da bi naju vzel na piko.«

»Da ti to rečeš, Lira? Saj ti si vendar že tako najbolj na piki, najbolj osumljena, najbolj pod nadzorom! Včasih se sprašujem, zakaj se sploh še pogovarjam s tabo.«

»Saj to … Bi se lahko zvečer ustavila pri tebi? Nekam moram telefonirati.«

»Spet?«

»Hčerko bi poklicala, samo za pet minut, ne več. Ne bi želela, da bi se moji prisluškovalci začeli zanimati še zanjo.«

»Kje imaš glavo?« Tanja nenadoma odgovori manj nasmejano, medtem ko si oblači kavbojke. »Jasno je, da o njej vedo že vse, vključno s tem, s kom se je nazadnje sestajala v Parizu! Prebrala sem tvoj najnovejši članek, resda je dober, ampak saj kar sama rineš v težave!«

Lira ne odgovori. Nagnjena nad umivalnik nekaj časa pusti teči mrzlo vodo in si z njo opljuska obraz. Voda ima vonj po Sankt Peterburgu. Lira čuti vodni kamen, kovino, osrčje zemlje in mrak časa. Ob deževnih dneh se voda iz velikanskih žlebov razkošnih mestnih palač izliva naravnost na pločnike. Njen najnovejši članek … Z lahkoto ga je napisala, niti ni bilo treba preiskovati ali uporabljati zapletenih stavkov, le navedla je seznam trupel iz opozicijske stranke severnega Kavkaza: »Makšarip Aušev, Malik Ahmedilov, Zarema Sadulajeva in njen soprog, Alik Džabrailov, Natalija Estemirova.« In za vsemi navedenimi mrtveci so prežale sence, med njimi zlasti senca Sergeja Luškega, regijske velike živine.

»Nekega dne se bo na seznamu znašlo še tvoje ime,« godrnja Tanja, medtem ko si zavezuje športne copate.

Lira si zdaj pred zrcalom nad umivalnikom popravi svetle lase. To zrcalo ji je všeč, po treningu ga vsakokrat ošine s pogledom. Znojne srage, ki se še zmeraj svetlikajo in ji lepijo nekaj pramenov na čelo, pordela lica, ki so bila običajno bleda in usahla, in oči, ki se še zmeraj lesketajo od zadnjih spopadov, vse to zarisuje odsev neustrašne ženske. Že sedem let mineva, odkar se je začela posvečati karateju. Bliža se petintridesetemu. Dimitrija, njenega moža, ki še ni bivši, je ob novici razganjalo od smeha.

»Ti sosedje ne dovolijo več telefonirati od njih?« vpraša Tanja.

»Ne, pravijo, da zaradi mene zdaj gotovo prisluškujejo že celemu bloku.«

»Pa boš res poklicala Polino, prisežeš?«

»Če misliš, da bi te bila zmožna izpostaviti celo najmanjši nevarnosti, potem kar pozabi, da me poznaš!«

»Ah, ne, daj no!« zavzdihne Tanja, medtem ko zapira zadrgo na športni torbi.

Garderobo zapustita istočasno s še zadnjimi moškimi, med njimi je tudi sloviti Putin. Ura je deset zvečer, iz kavarn se sliši ameriška glasba. Nekateri med moškimi predlagajo, da bi šli na pijačo. Ženski odklonita, ne da bi se količkaj posvetovali, pozdravita jih in se zasučeta na petah. Pri rdeči luči, ko števec kaže še osem sekund, da bi vozila lahko speljala, stečeta čez cesto in se poženeta v globine podzemne železnice, ko ju tekoče stopnice ponesejo pod bakreno obokani strop postaje.

»Putin je tam,« Tanja nenadoma navrže Liri.

»Mislila sem, da je šel z drugimi nekaj spit.«

»Tudi jaz.«

»Mogoče se je navsezadnje le želel vrniti domov.«

»Ali pa naju zasleduje,« odvrne Tanja. »Se že pomika naprej, proti nama gre!«

»Samo mudi se mu, prehiteti naju hoče.«

»Ne, gleda naju!«

Putin se v resnici ustavi ob njiju na eni od zadnjih tekočih stopnic. Prvič se nasmehne. Takoj precej manj spominja na vzdevek, ki so mu ga dodelili. Videti je skorajda simpatičen.

»Vidim, da gremo v isto smer. Kam pa vidve?«

»Tja dol,« zelo izmuzljivo reče Lira in iztegne roko v strahu, da bi Tanja utegnila povedati svoj naslov.

»Izstopili bova na Lomonosovskaji,« pribije Tanja kot nadarjena lažnivka.

Ko že stopata proti liniji številka tri, Putin še zmeraj koraka ob njiju. Govori o zadnjem treningu, o tem, kako učinkovit prijem je yoko geri, kako ubijalska brca je, če brcneš z vso močjo. Zdi se, kakor bi ga dekleti s pogledom spraševali: »Pa si jih z njim že veliko usmrtil?« Hodniki niso več tako natrpani kakor ob prometnih konicah, v zraku je zaznati vonj pogretih in žarkih slaščic. Tanja je videti živčna. Izkoristi razpotje in nakaže, da se njihove poti razhajajo.

»No, tako … Midve greva zdaj tja.«

»Jaz tudi,« odvrne on.

Že so na peronu, nato v istem vagonu, oklepajo se istega droga na poti brez cilja.

»Torej stanujeta skupaj?«

»Precej blizu,« odvrne Lira.

Mednje se vriva dolgotrajna tišina, dekleti si na vsaki postaji rečeta, da bo menda le izstopil. Putin jima ni povedal, kam gre, niti ne vesta, kako mu je v resnici sploh ime. Lira ga skrivaj opazuje. Plosko čelo ima, lasišče se mu umika nazaj in riše delto, ustnice ima tanke, kakor bi se zadrgnile pred govorjenjem, njegov prstanec ne kaže, da bi bil poročen. V drugačnih razmerah bi si ženska to okoliščino razlagala, češ da je samski, Lira pa si prej dopoveduje, da si tajni agent pač ne nakoplje družine. Žalostno je, če si moškega ogleduješ, ne da bi se sploh vprašal, ali je privlačen, temveč te zanima samo, ali ni nemara nevaren. Ta moški utegne biti enostavno Rus kakor ona, kakor vsi drugi Rusi, ki jih je zgodovina naredila za ponosne in poražene, predvsem pa izgubljene. Vendar Lira preteklosti nikakor ni več obžalovala.

»Če kaj vem, je to vajina postaja,« nenadoma reče Putin.

Spogledata se in zardita, nato pa planeta iz vagona, tik preden se vrata vnovič zaprejo.

»Sem vaju jaz zamotil?« še pripomni Putin.

In že je izginil skupaj z vlakom. Olajšano zavzdihneta in planeta v krohot.

»Ta tvoj vohun je čisto navaden osvajalec, ki lomi srca po podzemni železnici!« se pošali Lira.

»Le pazi se, Mata Hari bi utegnila biti tudi moški. Sploh pa sva se zdaj znašli na drugi strani mesta. Gremo, levo krog!«

Lira se živčno zasmeje. Povsem na robu je. Navadno ji ni treba poskrbeti za toliko varnostnih ukrepov, samo da bi poklicala hčer. Ni normalno, da se mora tako pozno povabiti k prijateljici iz otroštva, že tako utrujeni od delovnika za okencem muzeja.

»Oprosti mi za vse to,« reče.

»Ne skrbi. Malo akcije mi ne bo škodilo po celem dnevu prisluškovanja škripajočemu muzejskemu parketu in obrekovanju ostarelih varnostnikov. Navsezadnje je bilo dokaj zabavno.«

Podzemni vlak zacvili, končno najavijo pravo postajo z značilnimi živo pisanimi oboki, z reliefnimi girlandami vzdolž belih hodnikov. Imenujejo jo Ploščad Vostanija ali postaja Moskva, tam se je namreč treba vkrcati na vlak za prestolnico. Tanja in Lira sta prispeli, stopita na tekoče stopnice, ki ju peljejo na prosto. Okoli enajste ure zvečer se vzpenjata proti bledi noči, proti njenemu jasnemu nebu in bombažnim oblačkom. Na aveniji Nevsky Prospekt še zadnji prodajalci skušajo po smešnih cenah prodajati »zelo dober in poceni kaviar« zbeganim turistom. Nekoliko dlje naprej majhna starka sedi na pločniku in prodaja jabolka, cvetje in nogavice, ki jih je sama spletla. Poleg tega tudi napol berači. Spominja na prikazen naravnost iz časa, ko so bile police v supermarketih še prazne.

Lira in Tanja sta ta čas imeli priložnost spoznati, ko sta bili še dekletci in nato mladenki. Spominjata se vtisa praznine, ki ga je dajalo mesto, v katerem se je zdelo, kakor bi avenije in trge zarisale roke velikanov, spominjata se s ponjavami prekritih tovornjakov, iz katerih so se lahko vsak trenutek usuli uniformirani možje, pa prenatrpanih avtobusov, v katerih si vrgel svojih pet kopejk v železno skrinjico pod strmimi pogledi drugih potnikov, ki so se postavili v vlogo sprevodnika. Vse se je zdelo tako oddaljeno. Videti je, kot da je temnim avtomobilom z zatemnjenimi šipami, ki se zdaj vozijo vzdolž Neve in njenih prekopov, uspelo naravno naslediti nekdanje vprege, brez pretresov zgodovine, kakor da mesto sploh nikdar poprej ne bi bilo oklicano za Leningrad. Tanja od starke kupi šopek cvetja, povezanega z elastiko.

»Za mojo mamo,« reče.

Stanuje na aveniji Prospekt Bakunina. Fasada njenega bloka je lepa, pred kratkim obnovljena, kakor vse mestno središče, zaradi mednarodnega političnega vrha. Za velikimi vrati so stvari drugačne, zidovi dvorišča so počrneli, električne žice prepletene, mačke kakor vrvohodci postavajo po ozkih prehodih, vonj po urinu pa kot da se trajno zajeda v notranjost. Po hodnikih s stenami z napol odluščenim ometom grafiti pričajo o zgodbah besa in ljubezni, ki so se prepletale tamkaj. V prvem nadstropju se Tanja ustavi. Tam v komunalki, v skupnem domovanju, nasledstvu revolucije, ki je prepovedala buržuazno lastnino in udobje, prebiva njena mama. Ključe svojega stanovanja poda Liri.

»Samo vstopi z mano in ji zaželi dober dan, to ji bo v veselje. Potem pa se vzpni do mojega stanovanja. Jaz bom še malo ostala pri njej, da boš lahko v miru telefonirala.«

Lira ji sledi. Tanja je že vstopila. V sobi številka ena Tanjina mama v domači halji s cvetličnim vzorcem dremlje na majhnem dvosedu, prekritem z zdelanimi otroškimi medvedki. V sobi številka dve živi ostareli slepec, ki si je po sobi napeljal vrvice, da se jih lahko oprijema in se bolje znajde. Soba številka tri je prazna. V kuhinji so drugo poleg drugega tri korita. Vsak ima svojega in vsak svojih nekaj udrtih ponev, obešenih tik nad koritom, vendar se pogosto zgodi, da košček obrabljenega mila zdrsne iz enega korita v drugo, ne da bi prav dobro vedel, kam spada. Stara gospa, ki sta jo pravkar prebudili, Tanjo in Liro sprejme z vzklikom navdušenja, medtem ko si utirata pot skozi zaprašeno in zbledelo notranjost med predmeti in kosi pohištva, ki jih nakopiči življenje, preprogami, senčniki za svetilke z resicami, Marijinimi ikonami, družinskimi fotografijami, mizico še iz časa mladoporočencev, čipkastimi namiznimi prti. Lira je deležna enake pozornosti kot Tanja, ostarela gospa zajame njen obraz v dlani in jo poljubi na čelo. Prepusti se prijemu in se nato umakne, medtem ko Tanja zamenja oveneli šopek s svežim, ki ga je pravkar kupila.

Iz sosednje sobe je slišati, kako je nekaj padlo na tla, stari slepec prihaja, ker bi rad videl, kdo je na obisku, sam jih namreč nima več. Pojavi se na pragu sobe ob Liri, ki se ravno pripravlja na odhod. Prime jo za roko in začne glasno pripovedovati:

Ribica reče mimoidočemu možakarju: »Zlata ribica sem, lahko ti izpolnim, kar koli ti srce poželi.«

»Da res?«vpraša moški. »Tudi če si zaželim na milijone rubljev?«

»Dam ti jih, pa še dvorec povrhu, če želiš.«

»Da res?« vpraša možakar, ki v mislih že sestavlja seznam stvari, o katerih je dotlej le sanjal.

»Toda nekaj moraš vedeti,« ga posvari ribica. »Kar koli dam tebi, bom v dvakrat tolikšni meri dala tvojemu sosedu.«

Tako torej možakar ribici iztakne eno oko.

In staremu slepcu, ki Liro še zmeraj drži za roko, uide razparan, zmagoslaven smeh, kakor bi ga vsega oropala samo človeška zavist.

Lira se končno izmuzne in vzpne še eno nadstropje višje. Prijateljičino stanovanje dobro pozna, njen obešalnik za plašče ob vhodu je tako natrpan, da se lahko vsak čas prevrne, spalnico dodobra napolnjuje ena sama postelja, dnevno sobo s tapaciranimi stenami krasijo črno-bele fotografije, ki jih je posnel Tanjin starejši brat, pred nekaj leti pogubljen v prometni nesreči, mačka dlako pušča povsod po malem, zbirka starih ameriških filmov je na svojem mestu … Lira je v tem stanovanju preživela nekaj noči, ko sta se z možem razšla. Spala je na dvosedu, dokler si ni našla nastanitve. To je bilo pred tremi leti.

Ona je zapustila njega. Izkoristila je priložnost, ko je njena hči odšla v Pariz, in tudi sama odletela iz gnezda. Dimitriju ni imela česa očitati, vendar je v določenem trenutku ugotovila, da bi v stanovanju raje živela brez njega, saj se je vse bolj pozno zadrževala v službi pri časopisu. To je znamenje, da človek ne ljubi več, da potrebuje nekoga ali nekaj drugega. Za njo je bilo skoraj dvajset let zakona, dve kratki zunajzakonski razmerji brez posledic ob preiskovalnih reportažah, ko Dimitri ni ničesar posumil, misleč, da je Lira preveč strastna do svojega dela, preveč resna, da se preveč navdušuje nad vsako izbrano témo … Vendar pa je včasih prišlo do sestajanj z drugimi, ta so se vozlala in odvozlavala, ne da bi jih ob tem človek pozabil. Za Liro je služba od nekdaj pomenila potovanja in odhajanja. Na začetku je kakor vsi drugi sanjarila o tem, da bi postala izvrstna novinarka. Bila je bojevita, v dremavi pisarni redakcije bi najraje skočila iz kože. Potrebovala je nekaj časa, da se je privadila na lenobnost časopisa in dognala, kako jo lahko pospeši, kje so občutljive točke, pa tudi, česa se uredniki bojijo. Kaj kmalu je s svojim pisanjem polnila prej rubrike kot naslovnice, pokrivala je črno kroniko, politične teme, gospodarstvo svoje širne države, regije, mesta. Lira je navsezadnje doumela, da prebiva v enem od epicentrov sveta. In ena sama preprosta reportaža na severu Sankt Peterburga, manj kot urica, preživeta na gradbišču obsežnega nepremičninskega projekta, ji je življenje postavila na glavo.

Tam so delavci prenehali z delom, ko je vodstvo razglasilo zaprtje menze in ukinilo subvencionirane obroke. V tej državi si redko videl, kako srd izbruhne na površje, zato je bila zgodba vredna novinarske pozornosti. Lira si je zamislila, da ne bi šla po pisarnah spraševat, ali lahko vstopi, temveč je hitela za sledovi gum tovornjakov, in ti so jo privedli do delavcev, s katerimi se je diskretno pogovorila o praznih menzah, medtem ko ji je pogled drsel k njihovim preluknjanim delovnim rokavicam, k včasih zarjavelemu orodju. Tam je bila dvajset minut, ko so o njeni navzočnosti že obvestili pripadnika redarske službe poslovodstva. Ta jo je pograbil za komolce in jo zabrisal ven, vpijoč: »Novinarjem vstop prepovedan!« Pa tudi: »Prasica!« Ta beseda je kar sama zletela iz ust tipom, ki so menili, da se ženska vpleta tja, kamor ne spada. Lira je naletela že na dovolj takih.

Ni imela kaj prida težav pri ugotavljanju, kdo je kril dve milijardi dolarjev vreden projekt: Sergej Luški. Možakar, ki mu moč ni bila tuja. Več milijard dolarjev letnega prometa. Holding z 80 podjetji. Nafta. Telekomunikacije. Avtomobilska industrija. Prevlada nad več regijami ruske federacije, fevdalna oblast nad Severnim Kavkazom in zlohotni smrad po zločinu, ki je preveval vse njegove poslovne operacije. Vse to je bilo dovolj, da je Liro vznemirilo. Ljudi je namreč delila na dvoje: na »sputnike« in na ostale. Na pogumne in na drugo občestvo.

»Zadeve se moraš lotiti počasi,« ji je dopovedoval Igor, njen glavni urednik, ki je vnaprej vedel, da ne bo naletel na dober odziv.

»Saj vem, treba je ljubiti Kremelj in vladi ves čas dopovedovati: ‘Ne skrbite, vdani smo vam!’«

»Tega pač nisem rekel …«

Tedaj so se začeli anonimni klici, avtomobili, ki so zavirali tik ob njej, grožnje, o katerih so ji novice prenašali dobro misleči prijatelji ali ljudje, ki to počnejo poklicno. Milijarderja v običajnih okoliščinah ne bi tako skrbelo, kaj piše neodvisni tedenski časnik, ki se v glavnem ukvarja s kulturo in mu zdaj očita zanemarjanje delavcev. Le zakaj so se tako ubadali z Liro? Le zakaj je bila v napoto Sergeju Luškemu? Ni popuščala. Naj je Luški odprl pisarne na Manhattanu, naj je postal lastnik zamirajočega angleškega časopisa, naj je kupil rudnike v Afriki, naj se je ponašal z družinskimi fotografijami, bahal zaradi prijateljstva z nekdanjim francoskim predsednikom, z razprto srajco poziral v Sočiju, ob obali Črnega morja … Lira je ves čas vse zapisovala, izrezovala fotografije, intervjuje, finančna poročila. Opazovala je, kako je z velikimi naskoki v nekaj letih rasel in se razcvetal, preživel vse spletke, se izognil vsakršnim čistkam. In tako se ji je življenje postavilo na glavo. Včasih se ji vsili eno samo vprašanje in ji roji po glavi, da zavzame ves prostor v njej. Luški bo s svojo skupino prodrl v londonsko finančno središče City, zatorej mora Lira v London.     

»Pod enim samim pogojem, in sicer, da mi boš povedala, s kom se sestajaš, na katero letalo se vkrcaš, kje spiš. Vedeti hočem, kje in s kom si,« jo je posvaril Igor.

Lira vtipka številko svoje hčere.

»Polina? Jaz sem.«

»Mami! Kako si?«

»Dobro. Pa ti? Malo počivaš?«

»Ja, konec je z revizijami. Prihajam k sebi, lepo je tukaj, sprehajam se. Sicer pa sem ti že hotela povedati, da nisem prepričana, ali bom letos poleti lahko prišla domov.«

»Se mi je že zdelo, ne skrbi. Celo imenitna ideja se mi je porodila. V London moram čez nekaj dni, pa bi se lahko dobili kar tam, malo nakupovali ali celo šli na kakšen izlet kam ob morje …«

»Krasno! Ampak kaj boš pa delala tam?«

»Nekaj intervjujev imam …«

»Aha, že razumem … Zadnjič mi je oči poslal elektronsko sporočilo, pravi, da si še naprej poskušaš razdejati življenje.«

»Če že napada mene, bo vsaj tebe pustil pri miru. Si mu povedala, da te letos poleti ne bo?«

Tanja vstopi v stanovanje. Lira jo sliši, kako brklja po kuhinji, prižge radio, plin, in sliši tudi njeno vprašanje, koliko jajc bi želela.

»Ne nalagaj si dela,« ji odvrne Lira iz dnevne sobe.

Nato reče hčerki: »Poslala ti bom denar in takoj ko pridem tja, te obvestim, samo letalsko vozovnico boš morala še prevzeti. Edino, kar vem, je, da se boš morala odločiti skorajda tik pred zdajci, dan vnaprej. Bi to šlo? Krasno bi bilo, če bi se sestali, samo midve. Zdaj pa moram iti, ker za klic ne plačujem jaz.«

»Okej. Lahko noč, mami.«

»Lahko noč, Polina moja.«

»Večerja je na mizi, Lira!«

Skupaj sta povečerjali nekaj jajc, kruha, sira in vina. Usedli sta se na tla, na preprogo, naslonjeni na dvosed, ker se je miza šibila od revij in nezlikanega perila. Dolgo se pogovarjata. Ob karatejskih večerih šele pozno postaneta zaspani, saj telo terja čas za sprostitev, ko adrenalin sledi lastnemu plesu. Pogovarjata se o vsem, o ničemer, o ostareli materi, ki v spodnjem nadstropju počasi hira, o nekoliko predragih čevljih, ki sta jih opazili v nakupovalnem središču, o Putinovem zasledovanju, o nekdanjih ljubezenskih razmerjih. »Tudi ljubezenski arhivi bodo zagotovo ohranili svojo vrednost!« vzklikne Lira, ki je že nekoliko preveč spila. Tanja ji zaupa najnovejše o svojih zmenkih v spletnih klepetalnicah.

»In potem mi boš govorila, da jaz živim nevarno! Samo predstavljaj si, koliko trčenih tipov se sprehaja po spletu.«

»Že, ampak tam še zmeraj ni toliko morilcev kot v tvojem filmu.«

»Katerem filmu?«

»V tistem najnovejšem, kjer igraš vlogo glavne junakinje!«

»Samo svojo službo opravljam, to je vse.«

»Pa kaj še! Tekaš za legendo o sami sebi!«

»Ti pa tekaš za svojim princem na belem konju! Prva na cilju zmaga.«

»Le da ne ti ne jaz ne bova prispeli do tja, Lira …«

AMERIŠKO VELEPOSLANIŠTVO V MOSKVI

ZAUPNO. SKLIC 01.001537

15. JULIJ

ZADEVA: FRANCOSKO-RUSKO POMORSKO SODELOVANJE

POSLOVNEŽ SERGEJ LUŠKI, TESEN PRIJATELJ KREMLJA, VSE POGOSTEJE POTUJE V FRANCIJO IN SE SESTAJA Z VLADNIMI PREDSTAVNIKI GLEDE SPORAZUMA O SODELOVANJU MED RUSKIM PODJETJEM ZA POMORSKO GRADBENIŠTVO (KUT), KI GA NADZIRA, IN FRANCOSKO SKUPINO ZA VOJAŠKO POMORSKO GRADBENIŠTVO (DVTS) PRI GRADNJI JEDRSKIH JURIŠNIH PODMORNIC MODELA SSN. PO NAŠIH VIRIH NAJ BI SNOVALI KONZORCIJ, VENDAR ŠE ZMERAJ PRIHAJA DO NESOGLASIJ GLEDE POOBLASTIL O UPRAVLJANJU. LUŠKI SVOJ PODPIS POGOJUJE Z UREDITVIJO NESKLADIJ. SESTALI SMO SE Z ALEKSANDROM DILDTOVOM, UGLEDNIM ANALITIKOM TUKAJŠNJIH VARNOSTNIH ZADEV, KI NAM JE POTRDIL, DA BO V PRIMERU, ČE PRIDE DO SPORAZUMA, TO PRECEDENČNI PRIMER. TREBA JE UKREPATI. ŠE NIKDAR NI PRIŠLO DO TOVRSTNEGA VOJAŠKEGA SODELOVANJA MED RUSIJO IN DRŽAVO NATO PAKTA.

 

Prevedla Jedrt Maležič

Sanje ROMAN
192 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612742096
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742102
cena z DDV: 13,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Roald Dahl: Moj striček Oswald

 

1.

Spet me prijemlje želja, da bi nazdravil svojemu stričku Oswaldu. Mislim seveda na pokojnega Oswalda Hendryksa Corneliusa, poznavalca, bonvivana, zbiratelja pajkov, škorpijonov in sprehajalnih palic, ljubitelja opere, strokovnjaka za kitajski porcelan, zapeljivca žensk in skoraj nedvomno največjega nečistovalca vseh časov. Preberi več o Roald Dahl: Moj striček Oswald

Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

 

1. poglavje

Princeton poleti ni imel vonja, in čeprav so Ifemelu ugajali spokojno zelenje številnih dreves, čiste ceste in urejeni domovi, drage petične trgovine in tih, večen nadih samoumevnosti, je bilo ravno pomanjkanje vonja tisto, kar jo je privlačilo, morda tudi zato, ker so vsa druga ameriška mesta, ki jih je dobro poznala, imela vonj. Filadelfija je imela zatohel vonj po zgodovini. New Haven je dišal po zanemarjenosti. Baltimore je vonjal po slanem in Brooklyn po smeteh, razgretih od sonca. Toda Princeton ni imel vonja. Tu je rada globoko vdihavala. Preberi več o Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

Markus Zusak: Kradljivka knjig

 

 

 

 

 

 PRVI DEL

Grobarjev priročnik

 Nastopajo:
ulica himmel – umetnost obmetavanja z besedo saumensch – ženska s pestmi kot likalnik – poskus poljuba – jesse owens – smirkov papir – vonj po prijateljstvu –  prvakinja v težki kategoriji – ter watschen in pol

Prihod na ulico Himmel

Zadnjič.
Tisto rdeče nebo …
Kako je kradljivka knjig končala na kolenih in tulila ob kupu trapastih, mastnih, kadečih se ruševin, ki jih je ustvaril človek?
Leta pred tem je bil začetek sneg. Prišel je čas. Za nekoga. Preberi več o Markus Zusak: Kradljivka knjig

Helena Cestnik: Pletiljina pesem

Bolje, da si pletla šal kot besede, bolje, da si nizala metafore kot resnico.

A pletilke v njenih rokah nočejo plesti po taktu njej lastnega bobna, korakati v ritmu vznemirjenega ali potolaženega srca, v ritmu potolčenega ali ozdrav­ljenega srca, v ritmu utrujenega ali radoživega srca, v ritmu srca, občutljivega za vsakogar in za vse, neprenehoma spremljajočega Preberi več o Helena Cestnik: Pletiljina pesem

Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

KONEC SVETA
»Kdo je tam? Hej, Artjom! Pojdi pogledat!«

Artjom je nejevoljno vstal s svojega prostora pri ognju, si potegnil avtomatsko puško s hrbta na prsi in planil v temo. Ko je stal na robu osvetljenega prostora, je demonstrativno in tako močno ter strah vzbujajoče, kot je le mogel, zarožljal s puško in s hripavim glasom zavpil: Preberi več o Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

Helena Cestnik: Deseteronočje

PRVA NOČ
Tudi izmišljeno bajanje je lahko podobno kakšni resnični zgodbi. Srečne zgodbe so tihe in jih zlahka prezremo, morda tudi zato, ker se nam zdijo samoumevne, a nesrečne, kričeče v svojem molku, skušamo potisniti proč od svoje zavesti, da se nas ne bi dotaknile ne tako ne drugače, vendar se nam kljub naprezanju, da bi jih prezrli, neutrudljivo vračajo pred notranji pogled vsi srečni zakoni so enaki nesrečen je vsak po svoje tolstoj ana karenina.

Preberi več o Helena Cestnik: Deseteronočje

Vladislav Bajac: Hamam Balkanija

Hamam ali Umetnost življenja
Zelo verjetno je, da si je znameniti izraz »čudesa narave« izmislil starogrški materialistični filozof Epikur (341–270 pr. n. št.). Pa poglejmo, zakaj: svojo etiko in človekovo srečo je utemeljil na prepričanju, da »brez poznavanja narave ne moremo doseči svetlobe uživanja«. Preberi več o Vladislav Bajac: Hamam Balkanija

Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja

Odpotujem v Mehiko, nato iz Ćićenice v Novo Kaledonijo, na lepem se znajdem med čebelarji v Kuršumliji, pred mano se vrstijo manekenke žalostnih oči, anoreksična ruska dekletca, ki naučeno govorijo v kamero,
kako rada imajo Fashion TV, lovci na morske pse, preznojeni televizijski evangelisti, ki govoričijo o moči vere, plastični kirurgi z Beverly Hillsa, ki se ukvarjajo s pomlajevanjem vagin, delčki iz solzavih španskih in portugalskih limonad. Sekljanje čebule. Preberi več o Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja

Oya Baydar: Izgubljena beseda

»Mami, ubijajo otroke z majhnimi krogli­cami?«

Iskal sem besedo in zaslišal glas 

Tipal sem za besedo. Besedo, ki sem jo grobo izrabil, potratno izčrpal, odpihnil v milne mehurčke in zapravil; tisti prvi stavek, ki bo zgodbo začel, začrtal in končal. Stavek, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti in ki je ravno v trenutku, ko sem mislil, da sem ga ujel, zaplaval v megleno kopreno misli in izginil v njej … Izgubljena beseda … Preberi več o Oya Baydar: Izgubljena beseda

James Meek: Izkazana ljubezen ljudstva

Zaposlen z obnovo sveta je človek pozabil obnoviti sebe.
Andrej Platonov: Vzgajališče novega človeka

Samarin
Ko jih je imel Kiril Ivanovič Samarin dvanajst, torej precej let prej, preden je v dekliški šolski torbi med vonjem po učbenikih in kolonjski vodi zaznal duh po dinamitu, je prosil strica, da bi mu pustil spremeniti njegovo drugo ime. Preberi več o James Meek: Izkazana ljubezen ljudstva

Helena Cestnik: Črna

Kakor galebi nad morjem išejo varno gnezdo za valjenje svojih jajc, tako jaz išem stavke za besede, ki kljujejo v meni. Za izpovedno trpkostjo pa v meni neizbrisljivo zvenijo zgodbe ljudi, ki so se v najobčutljivejih letih znali na drugi strani katedra in sedaj, ko v mojih rokah ni več redovalnice in njene strašeče moči, pozvonijo na vratih in med pogovorom z menoj z mladostno močjo ustavijo neustavljivo: čas. Ali se, ko ura stoji, trenutek spremeni v večnost ali se večnost zgosti v trenutek? Ne vem (še). Nik, obiskal me je tik pred našim letovanjem, me je osrečil s podrobnostmi o tem, kako se je skozi tri izbore prebil med pet mokih srečnežev, ki so se jim uresničile sanje biti sprejet na študij igralstva. Še pred tem mi je dekle, ki samo sebe imenuje Črna, na enem izmed obiskov podarilo nekaj sto kilometrov poti do Šutke in nazaj domov.

Po tepihu iz besed stopa ženska s tremi imeni: ne resnica ne privid, temveč slutnja.

Preberi več o Helena Cestnik: Črna

Gerard Donovan: Julius Winsome

Tisti, ki živijo najdlje, in oni, ki umro prvi, izgubijo isto: vse, čemur se odrečejo, je zdajšnjost, kajti to je vse, kar človek ima.

Mark Avrelij


Prvi del
30. oktober‒2. november


1

Verjamem, da sem slišal tisti strel.

Bil je hladen popoldan proti koncu oktobra, v svoji brunarici sem sedel v naslanjaču ob peči na drva in bral. Po teh gozdovih se potika veliko mož s puškami, večidel dovolj daleč od naseljenih območij, njihovi streli pršijo v nebo kakor poper, sploh na prvi dan lovske sezone, ko tisti iz Fort Kenta in manjših mest pridejo semkaj z dolgimi puškami v tovornjakih lovit jelenjad in medvede. Preberi več o Gerard Donovan: Julius Winsome

Dany Laferrière: Kako se ljubiti z zamorcem

»Zamorec je kos pohištva.«
Črnski zakonik, 1. člen, 1685


Zamorski narcis

To ni res, Buba že petič vrti ploščo Charlieja Parkerja. Dečko je usekan na džez in to je njegov parkerjevski teden. Prejšnji teden sem zajtrkoval, kosil in večerjal Coltrana, zdaj pa je na vrsti Parker.

Ta soba ima eno samo dobro lastnost: Parkerja ali celo Milesa Davisa ali še kakšnega glasnejšega tipčka, na primer Archieja Sheppa, lahko poslušaš ob treh zjutraj (kljub temu da so zidovi tanki kot papir), ne da bi ti kakšen kreten prišel ukazovat, da utišaj zvok. Preberi več o Dany Laferrière: Kako se ljubiti z zamorcem

Avgust Demšar: Obsedenosti v času krize

V noči z 10. na 11. februar leta 2004 se je pripetilo naslednje: Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije se je po naporni seji odpravljal domov. Tisti večer je bil še posebej utrujen. Morda se že zjutraj ni počutil najbolje, morda si je želel celo ostati doma. Kakorkoli, znano je, da je bil tistega dne na seji navzoč. Predvidevamo, da sta ga gnala čut za odgovornost in zavest, da svoje poslanske skupine ne sme pustiti na cedilu. »Odločanja o tako pomembni zadevi, kot je ta, ki jo obravnavamo danes, ne gre prepuščati njim,« je pozno popoldne, ko se je po kosilu malo bolje počutil, rekel sosedu v poslanski klopi.

Preberi več o Avgust Demšar: Obsedenosti v času krize

Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke

 

potrgajte_poganjke_naslovnica_press

Prihod

Sredi noči sta dva dečka iz naše skupine zbežala, zato
tudi ob zori še nismo krenili. Kratek čas pred odhodom
smo zapolnili s tem, da smo bledemu jutranjemu soncu
nastavljali svetlo zelene grobe jopiče, ki se čez noč niso
osušili, in se čez nizko živo mejo razgledovali po rjavkasti
reki, skriti za nekaj figovimi drevesi na drugi strani
tlakovane ceste. Preberi več o Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke

Sony Labou Tansi: Življenje in pol

zivljenje1

Opozorilo

Življenje in pol, temu se pravi pisanje iz čiste trme. Tako je. Le od kod naj govorim – jaz, ki vam govorim o absurdnosti absurda, jaz, ki uvajam absurdnost obupa – od kod le, če ne od zunaj? Le kako naj v dobi, ko je človek bolj kot kdaj prej odločen, da pokonča življenje, govorim drugače, kakor v geslih iz mesa in krvi? Preberi več o Sony Labou Tansi: Življenje in pol

Martin Page: Kako sem postal neumen

kakosempostal_2

Antoinu se je od nekdaj dozdevalo, da se stara v enakem ritmu kot psi. Ko mu je bilo sedem let, se je počutil zdelanega kakor mož pri devetinštiridesetih; pri enajstih je bil tako brez iluzij kakor sedeminsedemdesetleten starec. Danes, pri petindvajsetih, se je Antoine v upanju na malce lepše življenje odločil čez svoje možgane potegniti mrtvaški prt neumnosti. Le prevečkrat je spoznal, da beseda inteligenca označuje lepo sestavljene in lično izgovorjene bedastoče, da se je tako spridila, da je pogosto koristneje biti bedak kakor pa zaprisežen intelektualec. Inteligenca prinaša nesrečo, samoto, revščino, medtem ko prikrivanje inteligence ponuja nesmrtnost iz časopisnega papirja in občudovanje ljudi, ki verjamejo temu, kar preberejo. Preberi več o Martin Page: Kako sem postal neumen

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

stirideset_pravil_ljubezni_nova

Prolog 

Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode. Šele ko bodo valovi dosegli obalo, se bodo ustavili in umirili. Preberi več o Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni