Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

 

I 
JULIJ

Abudža, Nigerija

Nekoč je živel moški, imenovan kralj Okanagba. Nekega dne …

»Pa so ti povedali, ob kateri uri?« vpraša njegova žena.

Nwankwo ne odgovori. S hčerkico na kolenih in knjigo v roki nadaljuje z branjem.

Nekega dne ga je šla želva vprašat, ali bi ji lahko prodal dva tovora jamov. Kralj ji je odvrnil, da zanju ne želi denarja, temveč za plačilo terja devet človeških glav. Želi, da mu želva do konca leta prinese devet glav! Želva je odšla, vzela je jame in jih drugega za drugim pojedla, dokler jih skorajda ni bilo več. Zadnji preostanek je spekla na ognju, nato pa ga je namestila čisto na vrh palme …

»So ti povedali, ob kateri uri?«

»Ne, sporočilo se je glasilo, da moram od doma še pred zoro. To je vse. Čez dve uri bo sonce vzšlo in ne bodo zamujali.«

»Nadaljuj, očka!«

Črtasta podgana, ki je šla ravno mimo, je vse požrla. Zatorej ji želva poreče: »Glede na to, da si pojedla jam, ki sem ga kupila od kralja Okanagbe, ga boš morala kralju Okanagbi poplačati z devetimi glavami.«

»Bliža se avtomobil.«

»Ne približujte se oknu, gospa,« veli telesni stražar.

»Saj sem vendar še v lastnem domu!«

»Stori, kakor ti naročajo, Ezima,« se vmeša Nwankwo z naveličanim glasom.

»Upočasnjujejo … Kako ti uspeva na dan, kakršen je današnji, še kar sedeti tam in prebirati pravljice svoji hčeri?«

»Pojdi prebudit otroke. Baïna, ne premikaj se. Odpravili se bomo. Pogledat grem, kaj se dogaja.«

Nwankwo vstane, ob čemer se njegova dolga postava vzravna, in zarotniško pomigne telesnemu stražarju. Vse mora potekati mirno. Pretirana napetost bi utegnila operacijo še huje otežiti. Njegova žena je živčna. Njegove otroke je groza.

Avtomobil se je ustavil pred hišo in ugasnil žaromete. Nihče ne izstopi. Še dva druga telesna stražarja, ki sta nameščena na verandi, imata roki za jopičem, pripravljeni pritisniti na sprožilec. Prvi odkoraka do avtomobila in potolče po šipi, ki se spusti. Voznik zamrmra: »Egbe bere, ugo bere.« To je geslo, stari pregovor, ki so se ga naučili še kot otroci. Nwankwo ga pogosto uporabi: »Naj sokol pristane, naj orel pristane.« Drugi stražar lahko zdaj posvari družino. Evakuacija se začenja.

Hiše v tem stanovanjskem predelu Abudže kot da še spijo. Zaporedoma se na plano zvrstijo kovčki, ki jih prenaša služabnik, ženska z otrokom v naročju, najstnik, dekletce, ki drži očka za roko, vsi pogledajo naprej in nazaj, nato pa se zbašejo v veliki avtomobil in odidejo, ne da bi vedeli, ali se bodo nekega dne lahko vrnili. Odhajajo za dolgo. Avtomobil spelje. Trajalo je borih deset minut, da so za seboj pustili vse, svoje življenje, kmalu tudi državo. V hiši je dnevna soba ostala osvetljena. Na dvosedu je ždela knjižica pripovedk ljudstva igbo.

Nwankwo na sovoznikovem sedežu prisluhne, kaj naj bi bilo v načrtu po tem. Naslednja postaja bo Lagos, kjer se bodo diskretno vkrcali na gliser, ta pa jih bo odpeljal na odprto morje do norveškega tankerja. Še tri dni, pa bodo na letalu za London.

»Ampak dogovorjeni smo bili, da bomo prečkali mejo in se na letalo vkrcali v Yaoundéju,« se čudi Nwankwo.

»Sprememba načrta v zadnji minutki, tako bo varneje,« odgovori agent.

Nwankwo ne reče ničesar. Kot kaže, bo potovanje dolgotrajno in bo preizkušalo vzdržljivost mlajših izmed otrok. Sprva je nameraval odpotovati sam, da ne bi vse svoje družine obsodil na izgnanstvo. Saj ne bi bil prvi, ki bi živel tako daleč od svojih. Vendar pa Ezima v to ni privolila.

Obrne se k njej, ji zamrmra, da bo treba odpotovati po morju, da to ni najudobnejši način pobega, je pa najvarnejši, da namreč na krovu norveškega plovila tvegajo manj kakor na afriških cestah. Nato utihne kakor vsi ostali v avtomobilu, kjer se za vsakogar zdi, da pretehtava položaj. Za njimi se razprostira Abudža, ki se leskeče kakor moderna mesta. Njeni žerjavi, njen sveži, brezdušni beton, na katerega so nalepili cerkve, mošeje, poslovne stavbe in obvoznice, pričajo o njenih rosnih letih in novopridobljenem nazivu glavnega mesta. Brez zgodovine je, zgolj umetna izložba bogate, veličastne nafte. Nadomestila je hrupni, mrgoleči in zaudarjajoči Lagos. Tja so namenjeni.

Kaj kmalu ni več niti prometnih svetilk niti cestnih oznak. Gora Aso se staplja z nočjo. Aso pomeni zmaga. V Nwankwovi glavi se vrtinčijo besede, pokrajine, dvomi. Verjel je v zmago, v svojih pisarnah so pred njim trepetali oblastniki, pred njihovimi grožnjami in ognjevitimi napovedmi je ohranil brezizrazen obraz, nasmihal se je, ko so ga poskušali podkupiti. Vzel je njihovih petnajst milijonov dolarjev v bankovcih po sto, vendar jih je odnesel na centralno banko z zahtevo, da jih dobro uporabijo, nato pa z obnovljenim zagonom nadaljeval svoje preiskave. In potem so ubili njegove može, drugega za drugim, ubili so Uchéja, njegovega prijatelja, njegovo desno roko, njega samega pa so odpustili in ga zdaj prisilili v pobeg …

»Moja knjiga!« nenadoma zavpije mala Baïna. »Pozabili smo mojo knjigo!«

»Kupili bomo novo, enako,« jo pomiri mama.

»Ampak saj tam, kamor gremo, vendar nimajo te knjige!«

»Tam, kamor gremo, imajo vse, boš videla. V tisti deželi imajo velikanske trgovine.«

»Ampak jaz hočem svojo knjigo! Nazaj moramo.«

»Zdaj pa dovolj, Baïna!« jo prekine Nwankwo. »Isto zgodbico sem več let prebiral tvojemu bratu, tebi pa tudi že tolikokrat, da bi jo lahko povedal na pamet. Tudi vaša mama jo zna na pamet. Ostali smo pri črtasti podgani.«

Nato v vzvratnem ogledalu ženi nameni pomenljiv pogled. Ezima takoj razume, da Nwankwo potrebuje tišino. Zapre oči in nadaljuje zgodbo …

Podgana je šla posadit jajčevce. Prišla je antilopa in pojedla vse liste. Tedaj ji je črtasta podgana rekla: »Glede na to, da si pojedla liste mojih jajčevcev, jaz pa sem pojedla želvin jam, boš zdaj morala kralju Okanagbi ti poplačati z devetimi glavami!«

Antilopa se je v galopu pognala stran. Med galopiranjem se je spotaknila ob drevesno korenino in ji dejala: »Korenina, glede na to, da si zadala bolečino moji nogi …«

Na tej točki pripovedi je Nwankwo, ko je bil njegov prvorojenec še majhen, s ploskanjem dlani ob stegna oponašal zvok antilopinih kopit v galopu. V tistem času je bil Nwankwo že mladi odvetnik, diplomiranec Univerze v Zarii. Diplomo je izročil očetu, ki jo je ponosno uokviril pri sebi doma. »To je dobro, bitke ti ležijo,« je zavzdihnil ostareli mož, kar pa naj bi pomenilo, da je sam bitko že izgubil. Navsezadnje si ni nikoli opomogel od prizora, ko je videl, da so uporniki proti kolonialni oblasti sami postali tirani. To je oporekalo njegovemu videnju sveta, ljudi, vsega, kar je menil, da je spoznal ob knjigah. In potem so se zvrstili državljanska vojna, kak ducat vojaških državnih udarov in nova pasma plenilcev, dokler mu niso končno popustili živci. Njegovo življenje se je zdaj bližalo kraju v tišini, vendar je bila tišina take vrste, da so v njej žalobno odzvanjale starodavne besede, zdaj izpraznjene pomena. Nwankwo je očeta po koncu delovnega dne redno obiskoval. Sede na stopnicah, ki so vodile do hiše, prekrite z bambusovimi stebli, je očetu pripovedoval o svojih vse številnejših bitkah, o časopisu, ki je izgubil tožbo, ker je objavil nekaj resničnih podatkov, o lastnikih malih hiš, ki so jim domove požgali, da so naredili prostor za velikansko nakupovalno središče … Vsi njegovi dosjeji so sporočali eno in isto: bogata država, revno ljudstvo. Korupcija na vseh ravneh. Kadar je sodnik obsodil najbogatejšega, je to storil iz enega samega razloga. Ker je vedel, da bo po pritožbi dobil višjo podkupnino.

Nwankwo, ki se je rodil v času razglasitve neodvisnosti in odkritja nafte, se je ponašal z oholostjo in ambicioznostjo svojih dvajsetih let, vendar je bila v njegovih očeh že zapisana resnobnost, sijoča izza oglatih očal, ki jih je nosil vse od otroštva. Ni bil pretirano zabavne sorte. Venomer je bil na preži, pripravljen storiti, kar je prav. Končno besedo je zmeraj prepustil starcu, ki se je izražal z brezhibno učiteljsko dikcijo: »Naši državi bi bilo veliko bolj v prid, ko bi ne bilo presnete nafte. Nikdar nam ne bi smelo biti usojeno vonjati njenih dišav.«

Nwankwu besede kaj kmalu niso več zadostovale. Namesto enostavnega prerekanja na sodišču si je želel konkretno ukrepati. Tako je torej z odliko opravil izpit za tožilca. Tudi tokrat je diplomo izročil očetu, ki jo je pozabil uokviriti in obesiti na steno, ne da bi ob tem kogar koli obšla kakršna koli zla slutnja. Tedaj je na nigerijski pravni fakulteti Nwankwo spoznal Uchéja, ki je bil njegovo popolno nasprotje, človek, ki se je nenehno smejal, zlasti ob tragičnih zadevah. Sirote smo tega vajene, je govoril. Skupaj sta se vzpenjala po mnogih klinih karierne lestve, in ko je napočil eden od značilno nepredvidljivih političnih viharjev, je usoda hotela, da je Nwankwo stopil na čelo Urada za preprečevanje goljufij. Ob sebi je želel imeti Uchéja. To je bilo pred petimi leti. Zdaj je Uché mrtev. Pred dvema tednoma so ga z zvezanimi rokami in s kroglo v glavi našli v prtljažniku njegovega lastnega avtomobila. Nwankwo je hitro doumel sporočilo dogodka. Zanka se zateguje. Treba je pobegniti, kakor naglo je le mogoče.

Bolj ko so se bližali podeželju, manj gladka je bila cesta. Nwankwo je lahko slutil tihotno grmovje, trenutno vlažno kakor vsakokrat v deževni dobi. Kresnice so se bleščale v noči, kot bi tisoči mačjih oči opazovali vozilo ljudi na begu. Ali kot duhovi. Tisti, ki prihajajo na plan edinole ponoči. Ko je bil Nwankwo še majhen, je vsak dan slišal odrasle govoriti, da po sončnem zahodu ne smeš ven pomoliti niti nosu, četudi bi kdo zavpil tvoje ime, da moraš biti pazljiv že popoldne, kajti zemlja ljudem pripada edinole zjutraj, potem pa jo morajo deliti z drugimi bitji. Prikradejo se duhovi, ki prevzamejo nadzor nad stezami, nad pešpotmi in nad cestami. »Krastača popoldne ne prileze ven, če za to nima tehtnega razloga,« je dodal njegov ded, ki je izrečene resnice vselej pospremil z ljubečim trepljanjem. Kot deček je Nwankwo verjel tem zgodbam, kot mladenič pa jih je seveda odklanjal, a se jih kljub temu ni povsem otresel. Tisti, ki pravijo, da ne verjamejo v duhove, lažejo. Nocoj razume pomen teh besed. Bolj ko jim želiš ubežati, tesneje ti sledijo. Bežati pomeni spominjati se, pomeni, da si končno razvozlal glasove starodavnih prednikov in njihove uroke. Na Zemlji ne kraljuje človek.

Na zadnjem sedežu Ezimin glas že slabi ob koncu pripovedke. Korenina zada bolečino antilopi, sokol se dotakne korenine, otrok poboža sokola, nato pa zajoče in se zateče k materi.

»Pobožal sem sokola, ki se je dotaknil korenine, ki je zadala bolečino antilopi, ki je prežvečila liste jajčevca, ki je pripadal črtasti podgani, ki je pojedla želvin jam, zdaj pa moraš ti kralju Okanagbi poplačati z devetimi glavami! Mama je vzkliknila: »Kaj?! Samo zato, ker sem svojemu otroku zastavila eno samcato vprašanje, da bi morala zdaj poplačati kralju Okanagbi z devetimi glavami, in to za jame, ki jih je nekdo že zdavnaj pojedel?!«

V vsakdanjih okoliščinah bi Ezima oponašala mamin srd in otroci bi se zasmejali. Toda Ezima tokrat šepeta, mehansko in utrujeno ponavlja besedilo, nič več ne igra. Žalostna je. Potrta je, ker zapušča domovino, družino, dom. Nwankwu zameri, ker jih jespravil v nevarnost. Zdaj že tri leta živita pod nenehno zaščito. Šest telesnih stražarjev, ki se po dva in dva sprehajajo pred hišo, in celo po poti do šole. Ezima in Nwankwo se veliko prepirata. Navadno Nwankwo med prerekanjem uperi prst v njune otroke in zavpije: »Kar počnem, počnem zanje!« Kakor da bo s tem spremenil njihovo prihodnost.

Spremenil se je on, ne ona. Postal je trd kakor kamen. Naglo ga mine potrpljenje, pozablja pomembne datume, rojstne dneve otrok, obletnico njunega prvega srečanja. Ko je pred dvema letoma vlada razveljavila izpit, s katerim je postal tožilec, in tako odrekla naziv celotnemu letniku študentov, ga je Ezima moledovala, naj se znova posveti odvetniškemu poklicu, a o tem ni želel ničesar slišati. Vlada mu je s silo odvzela status tožilca, da bi mu lahko odrekla pristojnost v določenih zadevah, na njegovo mesto pa imenovala nekoga bolj ubogljivega, vendar Nwankwo ni želel kloniti. Vnovič se je podal na univerzo z Uchéjem ob strani in vnovič uspešno opravil izpite. Čas, kot je rad govoril, je na njegovi strani.

Na dan podelitve diplom so ga v navzočnosti družin in otrok policisti prišli aretirat zaradi nejasnih sumov o preprodaji mamil. Izvlekli so lisice. Kot se je zdelo, so bili ljudje na oblasti pripravljeni na vse, da bi se ga le znebili. Tedaj so se izpostavili ostali slušatelji z Uchéjem na čelu in okoli njega sklenili krog, živi zid, ki je odvrnil policiste. Nwankwu so ob tem oči zalile solze, kajti v tem gibanju množice je zaznal znamenje upanja, upora, sledove skupnosti. Ko pa je med svojimi zaščitniki uzrl najstarejšega sina, slabotnega, še niti ne moškega, v pražnji obleki, je njegova radost v trenutku zamrla in ostal je prazen, prevzela ga je groza. Svojega otroka že ni mogel izpostaviti. Bil je general poražene vojske.

Kje je Uché zdaj? Stari oče je trdil, da svet duhov vrat ne odpira tistim, ki umrejo nasilne smrti. Moral bo tavati nekje med obema svetovoma, v zaraščenem hladu, po stezah iz rdečega laterita, skupaj z bolnimi in samomorilci, skupaj s tistimi, ki nadlegujejo popotnike. Je mar Uché tam, v noči? Ali Nwankwov prijatelj izgubljeno blodi naokoli? Ali ga vidi, kako beži? Ali mu zameri? Ali pa ga, nasprotno, varuje med begom?

Uchéjev avtomobil je bil po umoru parkiran pred Nwankwovo hišo, da bi bil zagotovo on tisti, ki bi odkril Uchéjevo okrvavljeno truplo, ki bi zagledal njegovo prestreljeno glavo, razprte oči, obraz, izmaličen od groze. Na mrakobno prirejenem prizorišču so morilci Uchéjevemu truplu slekli hlače, prav tako truplu njegovega telesnega stražarja, ki so ga našli dlje stran, v goščavi. To naj bi namigovalo na klevete o Uchéjevi istospolni usmerjenosti.   

Pred njim so bili umorjeni že drugi preiskovalci. Vsakič se je Nwankwo, ki je bil njihov nadrejeni, udeležil pogreba, pred družino pričal o njihovem pogumu, nato pa se oddaljil in pustil otrokom pokojnika, da so izpolnili svojo obredno nalogo. Na Uchéjevem pogrebu ni bilo otrok.

»Uché, moj Chi boš, moj dvojnik, moj angel varuh, moja senca,« je prisegel Nwankwo, hlipajoč pred prijateljevim truplom.

In nocoj, sredi bega v noči, medtem ko se pripovedka ljudstva igbo kar ni hotela končati, medtem ko se je Ezimin glas spreminjal v brezupen šepet, je Nwankwo sam pri sebi dodal, da bo odrl kožo tistemu prascu, ki je zaukazal, naj Uchéja umorijo. Uché si bo tedaj lahko odpočil v kraljestvu duhov.

Niso več daleč od reke, cesta se vije v isti smeri kot voda, obe se izlivata v morje. Na zadnjih sedežih zdaj Baïna pripoveduje zgodbo, kajti njena mama je umolknila od izčrpanosti. Dekletce pa se vztrajno oklepa vsake besedice pripovedke, tovora jamov, devetih glav, obljubljenih kralju Okanagbi, kakor bi šlo za svetinje otroštva, za katerega nagonsko ve, da se bo končalo še tiste noči.

Dekletce se bliža trenutku v zgodbi, ob katerem navadno zacvili od smeha. Kraljevi delavci so si slekli vsa oblačila, kraljeva žena pa zavpije: »Kaj?! Zdaj pa mislite delati popolnoma goli ali kako?!« Vendar se tokrat Baïna ni mogla zasmejati, zgodbo je namreč pripovedovala sami sebi. Njena mama je dodobra izčrpana, njen oče pa je videti preveč zaskrbljen, da bi skrbel zanjo. Baïna že dobro pozna značilni odmaknjeni izraz na njegovem obrazu, ko je zatopljen v misli, način, kako je tu, ne da bi bil v resnici navzoč. To ni stvar nocojšnjega večera. V vseh osmih letih svojega življenja je imela hči občutek, da ga je venomer videvala takega. Njena sestrica Ima ni ničesar razumela na dan, ko jim je razglasil: »Odhajamo!« Tadjou je besnel, da že ne misli zapustiti prijateljev, ona pa, Baïna, ni bila prav nič presenečena. Bilo je, kakor bi že od nekdaj vedela, da bo tako. Z malimi črnimi očmi se je zazrla globoko v očetove, češ da se strinja. Nocoj čuti, da se oče boji. Videti je, kakor bi poskočil, vsakič, ko jim nasproti posvetijo avtomobilski žarometi.

Nwankwa so trpinčila premnoga vprašanja. Mar niso želeli natanko tega, da pobegne? Če bi ga hladnokrvno umorili, kakor so Uchéja, bi to sprožilo prevelik nemir, vprašanja iz vrst opozicije in časopisne članke. Naj torej pobegne in se pridruži izobčencem! Tam daleč, v Evropi ali v ZDA, bo lahko pripovedoval, da v njegovi državi več kot polovica prebivalstva preživi z manj kot dolarjem na dan, a saj je za to vsem vseeno. Bi bilo mar pogumneje ostati? Kako sploh je biti izobčenec? Koliko časa to traja? Od diktature je vselej mogoče pričakovati, da bo strmoglavila, to se vsakič zgodi. Toda od naftnega mogotca ni mogoče pričakovati padca, saj je že dovolj, če dobro naolji verigo korupcije. Nwankwo ne prenese več vprašanj brez odgovora. Prisluhne Baïni, ki pripoveduje zgodbo. Pridruži se ji. Kakor bi bil čisto običajen večer, Nwankwo spregovori z nizkim glasom popolnoma golih vojakov, nato pa spelje zgodbo proti zaključku.

Vstopila je kraljeva žena. Slekla si je oblačila in si jih obesila okoli vratu! Kralj Okanagba jo je vprašal:

»Ali meni, kralju Okanagbi, prinašaš hrano popolnoma gola, z oblačili okoli vratu? Se me mar nič ne bojiš?«          

In žena mu je odvrnila:

»Zastavil si mi vprašanje, jaz sem ga zastavila delavcem, ki so odgovorili tistemu, ki jih je pozdravil, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki je govoril sam od sebe, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki je hodil po glavi, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki se je po zadnji plati vzpel na palmo, ki je zastavil vprašanje svoje ženi, ki je zastavila vprašanje svojemu otroku, ki je pobožal sokola, ki se je dotaknil korenine, ki je zadala bolečino nogi antilope, ki je pojedla liste jajčevca črtaste podgane, ki je pojedla jam želve iz dvojnega tovora jamov, ki jih je želva v zameno za devet glav, ki jih mora v letu dni vrniti, dobila od kralja Okanagbe. Zatorej moraš sam sebi poplačati z devetimi glavami!«

Kralj je molčal, saj ni vedel, kaj naj bi storil.

Oče in hči skupaj izrečeta nauk zgodbe:

Ta zgodba nas uči, da je treba, preden nekomu nekaj damo, vedeti, ali je to dober človek in ali govori resnico. Dva tovora jamov, ki jih je kralj poklonil želvi, sta zdaj izgubljena.

Dve uri pozneje Baïna že spi. V avtomobilu je vse tiho. Bližajo se Lagosu. Pred njimi svetijo velemestne luči. Nato zaznajo njegov vonj, vlažen, gniloben. Ob mestnih vratih se kopičijo gore odpadkov na Oshodiju, enem največjih afriških odprtih odlagališč pod milim nebom. Nwankwo je že obiskal zaudarjajoče prizorišče. Odpadki so razporejeni v slojih, nad njimi pa se pnejo vasi iz platna in plastike, v katerih revni cestni delavci vdihujejo strupene snovi in hlape. Vsak dan prispejo še novi tovori odpadkov, smeti in grušč iz okolice, pa tudi z vsega sveta, na stotine in tisoče uporabljenih računalnikov, zavrženih elektronskih sestavnih delov, težkih kovin, ki jih iztovarjajo v Lagosu, nato pa jih pritovorijo na Oshodi. Tja prispejo odpadki s severa, bogastvo z juga pa na tankerjih odhaja iz dežele. Tako premišljuje Nwankwo, ki ga preganjajo spomini. Zločini drugih bodo za zmeraj ostali njegov osebni poraz.

Sonce še ni vzšlo. Toda Lagos, hobotničasto mesto, je bilo že budno. Je sploh kdaj spalo? Koliko prebivalcev? Petnajst, dvajset milijonov? Nihče več ne šteje. V trenutku odhajajoče noči je hrupni vsakdan šele na svojem začetku, na tržnicah so prvi trgovci že postavljali stojnice pod senčniki od sonca zbledelih barv. Vozila so se pripravljala na veliki zastoj, goslo (kar v krajevnem narečju sporoča angleški izraz go slow), ki je zaradi mestnih avtobusov privzel v glavnem rumene odtenke. Nekaj uric pozneje bodo tukaj zgolj kolone vozil, avtomobili, ki bodo nepremično stali na asfaltnih mostovih in se tresli v ritmu glasbe afrobeat, občasno prekinjene s predirljivim klicem kakega mujezina, z odprtimi okni, povsod bodo otroci, zgoščena množica, ki ne dopušča pogleda niti na centimeter tal, prepolna tavajočih prodajalcev, ki nenehno vpijejo svoje ponudbe in vlečejo na plan svojo, na črnem trgu pridobljeno robo. Nwankwo Lagos dodobra pozna, saj je tam prebival, preden se je preselil v Abudžo, brezdušno mesto vladajočih. Lagos vzbuja grozo, je velikanski in nevaren, prava pošast, vendar pa je v resnici veliko bolj stvaren, vse priznava, ne skriva ne razdejanja ne otrok ne miljarderjev v naftnih dolarjih, ki se sklanjajo za šipami svojih poslovnih stavb nad zamaščenimi revnimi četrtmi. Je mar to že pekel ali so samo vice? Nwankwo bi rekel, da je pekel. Kakor koli že, to je Afrika, njen hrup, njen ples, njen prah, njeno komolčarstvo.

»Za Afričane,« je govoril njegov oče, »obstajati pomeni živeti v skupnosti, opazovati svet skozi skupne oči, delovati v skupini. Življenje ni podvig posameznika,« je še dodal. In vendar Nwankwo odhaja.

Obrne se, položi roko ženi na koleno. Ona nemudoma odpre oči, sploh ni spala. V nekaj minutah bomo že v pristanišču, reče on. Ona pokima, se obrne proti najstarejšemu sinu in nežno spregovori z njim, ko se vozilo v trenutku ustavi. Vanj vdre hripavi glas, ki prihaja s cestnega robnika, nato pa vanj posveti še žepna svetilka in se začne sprehajati po obrazih spečih otrok. Kontrola. Šofer se pogaja in zelo hitro se vzdušje sprosti. Diplomatski status vozila, predvsem pa zeleni bankovci, ki jih šofer poda agentu, potešijo njegovo radovednost.

Deset minut pozneje se avtomobil ustavi. Treba je ven. Otroci imajo majave nožice. Prtljaga je že odložena na pomol. Približa se neki moški. Kljub temi je mogoče razbrati, da ima na obrazu globoke brazgotine, ki naznanjajo, da pripada etnični manjšini s severa države, vendar so brazgotine vseeno prestrašile družino, ki je v zgodnjih jutranjih urah bežala pred nevarnostjo. Mala Ima zajoče, ko ga zagleda. Možakar pokaže na gliser, ki je privezan natanko pred njimi. Tedaj Nwankwo pozdravi telesnega stražarja, mu z obema rokama seže v dlan in se mu zahvali, vendar odnosi z možmi, ki mu sledijo in tvegajo življenje, da bi ga zaščitili, ostanejo vse do konca hladni. Nato se poslovi še od šoferja in mu obljubi, da se bo povezal z veleposlanikom, takoj ko prispe. Družina se oddaljuje proti koncu pomola.

Nwankwo dobro pozna razburkane vode pristanišča v Lagosu, kjer prežijo pirati, ki jih plačujejo velike živine iz drugih držav, da bi napadali tovorne ladje, pretihotapili blago in ga ponovno prodali najboljšemu ponudniku. Le kolikokrat je, ko je še opravljal svojo funkcijo, poslal gliser do tankerja, ki je pravkar dvignil sidro in o katerem je sumil, da ne prevaža iste količine tovora, kot jo je prijavil carini! Preden je planil v krohot, je Uché izračunal, da se tam dnevno obrne kar 200 milijonov dolarjev. Govoril je, da je krohot protistrup za razne prasce. Hkrati je bil krohot tudi njegov klic na pomoč.

Tistega jutra so tihotapsko blago Nwankwo in njegova družina. Tanker jih čaka nekoliko bolj daleč proti odprtemu morju. Drug za drugim izginevajo, se s čolna izkrcavajo po lestvi in vzpenjajo na tanker, najprej mama, nato otroci in nazadnje še Nwankwo, medtem ko je slišati Imin jok.

NORVEŠKO VELEPOSLANIŠTVO V ABUDŽI

ZAUPNO 

22. JULIJ

ZADEVA: POMOČ PRI POBEGU NWANKWA GANBA

NAČRT TORDENSKJOLD JE POTEKAL, KAKOR JE BILO PREDVIDENO. NWANKWO GANBO SE JE Z DRUŽINO PODAL NA ODPRTE VODE NA TANKERJU Z IMENOM HARALD HAARFAGRE.

V OKVIRU PROGRAMA »MREŽA ZA PRAVIČNOST« JE VELIKA BRITANIJA PRISTALA, DA SPREJME G. GANBA Z DRUŽINO. PONUDILI SO MU DELOVNO MESTO NA OXFORDSKI UNIVERZI. NJEGOVI OTROCI BODO VPISANI V PROGRAM ZA ŠTIPENDIJE ZA VSTOP V JAVNO ŠOLO V BLIŽINI DOMOVANJA.

G. GANBO SE JE ZAVEZAL, DA NA BRITANSKIH TLEH NE BO NADALJEVAL PREISKAV O GUVERNERJU FINLEYJU IN NJEGOVIH SODELAVCIH. PRISTAL JE TUDI NA TO, DA SE BO VZDRŽAL VSAKRŠNIH JAVNIH IZJAV O NIGERIJSKI VLADI.

NAŠI STIKI NA ZUNANJEM MINISTRSTVU SO PRI TEH DVEH TOČKAH POSEBEJ VZTRAJALI. DIPLOMATSKI IN GOSPODARSKI ODNOSI MED ZDRUŽENIM KRALJESTVOM IN NIGERIJO PO NJIHOVEM MNENJU SPADAJO MED »BISTVENE INTERESE« BRITANSKE KRALJEVINE.

Sankt Peterburg, Rusija    

V ženski garderobi je po treningu zmeraj enako, nekaterim se mudi, zato se preoblečejo in odidejo, potem so tu tiste, ki se preznojijo in se morajo oprhati, klepetulje, ki pripovedujejo o svojem življenju, in Tanja, ki šteje modrice na mečih in podlakteh. Lira si sname naramnice, ščitnike, si obriše znoj, ki ji v bisernih kapljah še zmeraj sije med dojkama, nato pa se mirno obleče. Hitro opravi, nadene si čipkast nedrček in krilo, majico in sandale, saj je zunaj vroče. Potem si vzame čas, da povije črni pas in kimono ter počaka, da ostaneta s Tanjo sami.

»Poslušaj, ti pretepenka, mar ti nisem svetovala, da si priskrbi ščitnike za goleni?« ji z nasmehom poočita Lira.

»Ne bodi zlobna … Vidiš to modrico pod kolenom? Ta je od tebe. Razločno sem čutila, kako si mi jo zadala, ko smo vadili gedan barai. Druge mi je pridelal Putin. Z njim res nerada delam. Samo poglej si moja meča, zdaj teden dni ne bom mogla nositi krila … Pri njem imaš občutek, da te bo zaklal že samo s pogledom.«

»Ne kličejo ga zaman Putin!«

»Res mu je podoben. Najbrž so ga izučili pri KGB-ju, tam karate spada k obveznemu urjenju.«

»Pst! Vse se sliši do moške garderobe. Če je res nekdanji KGB-jevec, potem mi ni prav nič do tega, da bi naju vzel na piko.«

»Da ti to rečeš, Lira? Saj ti si vendar že tako najbolj na piki, najbolj osumljena, najbolj pod nadzorom! Včasih se sprašujem, zakaj se sploh še pogovarjam s tabo.«

»Saj to … Bi se lahko zvečer ustavila pri tebi? Nekam moram telefonirati.«

»Spet?«

»Hčerko bi poklicala, samo za pet minut, ne več. Ne bi želela, da bi se moji prisluškovalci začeli zanimati še zanjo.«

»Kje imaš glavo?« Tanja nenadoma odgovori manj nasmejano, medtem ko si oblači kavbojke. »Jasno je, da o njej vedo že vse, vključno s tem, s kom se je nazadnje sestajala v Parizu! Prebrala sem tvoj najnovejši članek, resda je dober, ampak saj kar sama rineš v težave!«

Lira ne odgovori. Nagnjena nad umivalnik nekaj časa pusti teči mrzlo vodo in si z njo opljuska obraz. Voda ima vonj po Sankt Peterburgu. Lira čuti vodni kamen, kovino, osrčje zemlje in mrak časa. Ob deževnih dneh se voda iz velikanskih žlebov razkošnih mestnih palač izliva naravnost na pločnike. Njen najnovejši članek … Z lahkoto ga je napisala, niti ni bilo treba preiskovati ali uporabljati zapletenih stavkov, le navedla je seznam trupel iz opozicijske stranke severnega Kavkaza: »Makšarip Aušev, Malik Ahmedilov, Zarema Sadulajeva in njen soprog, Alik Džabrailov, Natalija Estemirova.« In za vsemi navedenimi mrtveci so prežale sence, med njimi zlasti senca Sergeja Luškega, regijske velike živine.

»Nekega dne se bo na seznamu znašlo še tvoje ime,« godrnja Tanja, medtem ko si zavezuje športne copate.

Lira si zdaj pred zrcalom nad umivalnikom popravi svetle lase. To zrcalo ji je všeč, po treningu ga vsakokrat ošine s pogledom. Znojne srage, ki se še zmeraj svetlikajo in ji lepijo nekaj pramenov na čelo, pordela lica, ki so bila običajno bleda in usahla, in oči, ki se še zmeraj lesketajo od zadnjih spopadov, vse to zarisuje odsev neustrašne ženske. Že sedem let mineva, odkar se je začela posvečati karateju. Bliža se petintridesetemu. Dimitrija, njenega moža, ki še ni bivši, je ob novici razganjalo od smeha.

»Ti sosedje ne dovolijo več telefonirati od njih?« vpraša Tanja.

»Ne, pravijo, da zaradi mene zdaj gotovo prisluškujejo že celemu bloku.«

»Pa boš res poklicala Polino, prisežeš?«

»Če misliš, da bi te bila zmožna izpostaviti celo najmanjši nevarnosti, potem kar pozabi, da me poznaš!«

»Ah, ne, daj no!« zavzdihne Tanja, medtem ko zapira zadrgo na športni torbi.

Garderobo zapustita istočasno s še zadnjimi moškimi, med njimi je tudi sloviti Putin. Ura je deset zvečer, iz kavarn se sliši ameriška glasba. Nekateri med moškimi predlagajo, da bi šli na pijačo. Ženski odklonita, ne da bi se količkaj posvetovali, pozdravita jih in se zasučeta na petah. Pri rdeči luči, ko števec kaže še osem sekund, da bi vozila lahko speljala, stečeta čez cesto in se poženeta v globine podzemne železnice, ko ju tekoče stopnice ponesejo pod bakreno obokani strop postaje.

»Putin je tam,« Tanja nenadoma navrže Liri.

»Mislila sem, da je šel z drugimi nekaj spit.«

»Tudi jaz.«

»Mogoče se je navsezadnje le želel vrniti domov.«

»Ali pa naju zasleduje,« odvrne Tanja. »Se že pomika naprej, proti nama gre!«

»Samo mudi se mu, prehiteti naju hoče.«

»Ne, gleda naju!«

Putin se v resnici ustavi ob njiju na eni od zadnjih tekočih stopnic. Prvič se nasmehne. Takoj precej manj spominja na vzdevek, ki so mu ga dodelili. Videti je skorajda simpatičen.

»Vidim, da gremo v isto smer. Kam pa vidve?«

»Tja dol,« zelo izmuzljivo reče Lira in iztegne roko v strahu, da bi Tanja utegnila povedati svoj naslov.

»Izstopili bova na Lomonosovskaji,« pribije Tanja kot nadarjena lažnivka.

Ko že stopata proti liniji številka tri, Putin še zmeraj koraka ob njiju. Govori o zadnjem treningu, o tem, kako učinkovit prijem je yoko geri, kako ubijalska brca je, če brcneš z vso močjo. Zdi se, kakor bi ga dekleti s pogledom spraševali: »Pa si jih z njim že veliko usmrtil?« Hodniki niso več tako natrpani kakor ob prometnih konicah, v zraku je zaznati vonj pogretih in žarkih slaščic. Tanja je videti živčna. Izkoristi razpotje in nakaže, da se njihove poti razhajajo.

»No, tako … Midve greva zdaj tja.«

»Jaz tudi,« odvrne on.

Že so na peronu, nato v istem vagonu, oklepajo se istega droga na poti brez cilja.

»Torej stanujeta skupaj?«

»Precej blizu,« odvrne Lira.

Mednje se vriva dolgotrajna tišina, dekleti si na vsaki postaji rečeta, da bo menda le izstopil. Putin jima ni povedal, kam gre, niti ne vesta, kako mu je v resnici sploh ime. Lira ga skrivaj opazuje. Plosko čelo ima, lasišče se mu umika nazaj in riše delto, ustnice ima tanke, kakor bi se zadrgnile pred govorjenjem, njegov prstanec ne kaže, da bi bil poročen. V drugačnih razmerah bi si ženska to okoliščino razlagala, češ da je samski, Lira pa si prej dopoveduje, da si tajni agent pač ne nakoplje družine. Žalostno je, če si moškega ogleduješ, ne da bi se sploh vprašal, ali je privlačen, temveč te zanima samo, ali ni nemara nevaren. Ta moški utegne biti enostavno Rus kakor ona, kakor vsi drugi Rusi, ki jih je zgodovina naredila za ponosne in poražene, predvsem pa izgubljene. Vendar Lira preteklosti nikakor ni več obžalovala.

»Če kaj vem, je to vajina postaja,« nenadoma reče Putin.

Spogledata se in zardita, nato pa planeta iz vagona, tik preden se vrata vnovič zaprejo.

»Sem vaju jaz zamotil?« še pripomni Putin.

In že je izginil skupaj z vlakom. Olajšano zavzdihneta in planeta v krohot.

»Ta tvoj vohun je čisto navaden osvajalec, ki lomi srca po podzemni železnici!« se pošali Lira.

»Le pazi se, Mata Hari bi utegnila biti tudi moški. Sploh pa sva se zdaj znašli na drugi strani mesta. Gremo, levo krog!«

Lira se živčno zasmeje. Povsem na robu je. Navadno ji ni treba poskrbeti za toliko varnostnih ukrepov, samo da bi poklicala hčer. Ni normalno, da se mora tako pozno povabiti k prijateljici iz otroštva, že tako utrujeni od delovnika za okencem muzeja.

»Oprosti mi za vse to,« reče.

»Ne skrbi. Malo akcije mi ne bo škodilo po celem dnevu prisluškovanja škripajočemu muzejskemu parketu in obrekovanju ostarelih varnostnikov. Navsezadnje je bilo dokaj zabavno.«

Podzemni vlak zacvili, končno najavijo pravo postajo z značilnimi živo pisanimi oboki, z reliefnimi girlandami vzdolž belih hodnikov. Imenujejo jo Ploščad Vostanija ali postaja Moskva, tam se je namreč treba vkrcati na vlak za prestolnico. Tanja in Lira sta prispeli, stopita na tekoče stopnice, ki ju peljejo na prosto. Okoli enajste ure zvečer se vzpenjata proti bledi noči, proti njenemu jasnemu nebu in bombažnim oblačkom. Na aveniji Nevsky Prospekt še zadnji prodajalci skušajo po smešnih cenah prodajati »zelo dober in poceni kaviar« zbeganim turistom. Nekoliko dlje naprej majhna starka sedi na pločniku in prodaja jabolka, cvetje in nogavice, ki jih je sama spletla. Poleg tega tudi napol berači. Spominja na prikazen naravnost iz časa, ko so bile police v supermarketih še prazne.

Lira in Tanja sta ta čas imeli priložnost spoznati, ko sta bili še dekletci in nato mladenki. Spominjata se vtisa praznine, ki ga je dajalo mesto, v katerem se je zdelo, kakor bi avenije in trge zarisale roke velikanov, spominjata se s ponjavami prekritih tovornjakov, iz katerih so se lahko vsak trenutek usuli uniformirani možje, pa prenatrpanih avtobusov, v katerih si vrgel svojih pet kopejk v železno skrinjico pod strmimi pogledi drugih potnikov, ki so se postavili v vlogo sprevodnika. Vse se je zdelo tako oddaljeno. Videti je, kot da je temnim avtomobilom z zatemnjenimi šipami, ki se zdaj vozijo vzdolž Neve in njenih prekopov, uspelo naravno naslediti nekdanje vprege, brez pretresov zgodovine, kakor da mesto sploh nikdar poprej ne bi bilo oklicano za Leningrad. Tanja od starke kupi šopek cvetja, povezanega z elastiko.

»Za mojo mamo,« reče.

Stanuje na aveniji Prospekt Bakunina. Fasada njenega bloka je lepa, pred kratkim obnovljena, kakor vse mestno središče, zaradi mednarodnega političnega vrha. Za velikimi vrati so stvari drugačne, zidovi dvorišča so počrneli, električne žice prepletene, mačke kakor vrvohodci postavajo po ozkih prehodih, vonj po urinu pa kot da se trajno zajeda v notranjost. Po hodnikih s stenami z napol odluščenim ometom grafiti pričajo o zgodbah besa in ljubezni, ki so se prepletale tamkaj. V prvem nadstropju se Tanja ustavi. Tam v komunalki, v skupnem domovanju, nasledstvu revolucije, ki je prepovedala buržuazno lastnino in udobje, prebiva njena mama. Ključe svojega stanovanja poda Liri.

»Samo vstopi z mano in ji zaželi dober dan, to ji bo v veselje. Potem pa se vzpni do mojega stanovanja. Jaz bom še malo ostala pri njej, da boš lahko v miru telefonirala.«

Lira ji sledi. Tanja je že vstopila. V sobi številka ena Tanjina mama v domači halji s cvetličnim vzorcem dremlje na majhnem dvosedu, prekritem z zdelanimi otroškimi medvedki. V sobi številka dve živi ostareli slepec, ki si je po sobi napeljal vrvice, da se jih lahko oprijema in se bolje znajde. Soba številka tri je prazna. V kuhinji so drugo poleg drugega tri korita. Vsak ima svojega in vsak svojih nekaj udrtih ponev, obešenih tik nad koritom, vendar se pogosto zgodi, da košček obrabljenega mila zdrsne iz enega korita v drugo, ne da bi prav dobro vedel, kam spada. Stara gospa, ki sta jo pravkar prebudili, Tanjo in Liro sprejme z vzklikom navdušenja, medtem ko si utirata pot skozi zaprašeno in zbledelo notranjost med predmeti in kosi pohištva, ki jih nakopiči življenje, preprogami, senčniki za svetilke z resicami, Marijinimi ikonami, družinskimi fotografijami, mizico še iz časa mladoporočencev, čipkastimi namiznimi prti. Lira je deležna enake pozornosti kot Tanja, ostarela gospa zajame njen obraz v dlani in jo poljubi na čelo. Prepusti se prijemu in se nato umakne, medtem ko Tanja zamenja oveneli šopek s svežim, ki ga je pravkar kupila.

Iz sosednje sobe je slišati, kako je nekaj padlo na tla, stari slepec prihaja, ker bi rad videl, kdo je na obisku, sam jih namreč nima več. Pojavi se na pragu sobe ob Liri, ki se ravno pripravlja na odhod. Prime jo za roko in začne glasno pripovedovati:

Ribica reče mimoidočemu možakarju: »Zlata ribica sem, lahko ti izpolnim, kar koli ti srce poželi.«

»Da res?«vpraša moški. »Tudi če si zaželim na milijone rubljev?«

»Dam ti jih, pa še dvorec povrhu, če želiš.«

»Da res?« vpraša možakar, ki v mislih že sestavlja seznam stvari, o katerih je dotlej le sanjal.

»Toda nekaj moraš vedeti,« ga posvari ribica. »Kar koli dam tebi, bom v dvakrat tolikšni meri dala tvojemu sosedu.«

Tako torej možakar ribici iztakne eno oko.

In staremu slepcu, ki Liro še zmeraj drži za roko, uide razparan, zmagoslaven smeh, kakor bi ga vsega oropala samo človeška zavist.

Lira se končno izmuzne in vzpne še eno nadstropje višje. Prijateljičino stanovanje dobro pozna, njen obešalnik za plašče ob vhodu je tako natrpan, da se lahko vsak čas prevrne, spalnico dodobra napolnjuje ena sama postelja, dnevno sobo s tapaciranimi stenami krasijo črno-bele fotografije, ki jih je posnel Tanjin starejši brat, pred nekaj leti pogubljen v prometni nesreči, mačka dlako pušča povsod po malem, zbirka starih ameriških filmov je na svojem mestu … Lira je v tem stanovanju preživela nekaj noči, ko sta se z možem razšla. Spala je na dvosedu, dokler si ni našla nastanitve. To je bilo pred tremi leti.

Ona je zapustila njega. Izkoristila je priložnost, ko je njena hči odšla v Pariz, in tudi sama odletela iz gnezda. Dimitriju ni imela česa očitati, vendar je v določenem trenutku ugotovila, da bi v stanovanju raje živela brez njega, saj se je vse bolj pozno zadrževala v službi pri časopisu. To je znamenje, da človek ne ljubi več, da potrebuje nekoga ali nekaj drugega. Za njo je bilo skoraj dvajset let zakona, dve kratki zunajzakonski razmerji brez posledic ob preiskovalnih reportažah, ko Dimitri ni ničesar posumil, misleč, da je Lira preveč strastna do svojega dela, preveč resna, da se preveč navdušuje nad vsako izbrano témo … Vendar pa je včasih prišlo do sestajanj z drugimi, ta so se vozlala in odvozlavala, ne da bi jih ob tem človek pozabil. Za Liro je služba od nekdaj pomenila potovanja in odhajanja. Na začetku je kakor vsi drugi sanjarila o tem, da bi postala izvrstna novinarka. Bila je bojevita, v dremavi pisarni redakcije bi najraje skočila iz kože. Potrebovala je nekaj časa, da se je privadila na lenobnost časopisa in dognala, kako jo lahko pospeši, kje so občutljive točke, pa tudi, česa se uredniki bojijo. Kaj kmalu je s svojim pisanjem polnila prej rubrike kot naslovnice, pokrivala je črno kroniko, politične teme, gospodarstvo svoje širne države, regije, mesta. Lira je navsezadnje doumela, da prebiva v enem od epicentrov sveta. In ena sama preprosta reportaža na severu Sankt Peterburga, manj kot urica, preživeta na gradbišču obsežnega nepremičninskega projekta, ji je življenje postavila na glavo.

Tam so delavci prenehali z delom, ko je vodstvo razglasilo zaprtje menze in ukinilo subvencionirane obroke. V tej državi si redko videl, kako srd izbruhne na površje, zato je bila zgodba vredna novinarske pozornosti. Lira si je zamislila, da ne bi šla po pisarnah spraševat, ali lahko vstopi, temveč je hitela za sledovi gum tovornjakov, in ti so jo privedli do delavcev, s katerimi se je diskretno pogovorila o praznih menzah, medtem ko ji je pogled drsel k njihovim preluknjanim delovnim rokavicam, k včasih zarjavelemu orodju. Tam je bila dvajset minut, ko so o njeni navzočnosti že obvestili pripadnika redarske službe poslovodstva. Ta jo je pograbil za komolce in jo zabrisal ven, vpijoč: »Novinarjem vstop prepovedan!« Pa tudi: »Prasica!« Ta beseda je kar sama zletela iz ust tipom, ki so menili, da se ženska vpleta tja, kamor ne spada. Lira je naletela že na dovolj takih.

Ni imela kaj prida težav pri ugotavljanju, kdo je kril dve milijardi dolarjev vreden projekt: Sergej Luški. Možakar, ki mu moč ni bila tuja. Več milijard dolarjev letnega prometa. Holding z 80 podjetji. Nafta. Telekomunikacije. Avtomobilska industrija. Prevlada nad več regijami ruske federacije, fevdalna oblast nad Severnim Kavkazom in zlohotni smrad po zločinu, ki je preveval vse njegove poslovne operacije. Vse to je bilo dovolj, da je Liro vznemirilo. Ljudi je namreč delila na dvoje: na »sputnike« in na ostale. Na pogumne in na drugo občestvo.

»Zadeve se moraš lotiti počasi,« ji je dopovedoval Igor, njen glavni urednik, ki je vnaprej vedel, da ne bo naletel na dober odziv.

»Saj vem, treba je ljubiti Kremelj in vladi ves čas dopovedovati: ‘Ne skrbite, vdani smo vam!’«

»Tega pač nisem rekel …«

Tedaj so se začeli anonimni klici, avtomobili, ki so zavirali tik ob njej, grožnje, o katerih so ji novice prenašali dobro misleči prijatelji ali ljudje, ki to počnejo poklicno. Milijarderja v običajnih okoliščinah ne bi tako skrbelo, kaj piše neodvisni tedenski časnik, ki se v glavnem ukvarja s kulturo in mu zdaj očita zanemarjanje delavcev. Le zakaj so se tako ubadali z Liro? Le zakaj je bila v napoto Sergeju Luškemu? Ni popuščala. Naj je Luški odprl pisarne na Manhattanu, naj je postal lastnik zamirajočega angleškega časopisa, naj je kupil rudnike v Afriki, naj se je ponašal z družinskimi fotografijami, bahal zaradi prijateljstva z nekdanjim francoskim predsednikom, z razprto srajco poziral v Sočiju, ob obali Črnega morja … Lira je ves čas vse zapisovala, izrezovala fotografije, intervjuje, finančna poročila. Opazovala je, kako je z velikimi naskoki v nekaj letih rasel in se razcvetal, preživel vse spletke, se izognil vsakršnim čistkam. In tako se ji je življenje postavilo na glavo. Včasih se ji vsili eno samo vprašanje in ji roji po glavi, da zavzame ves prostor v njej. Luški bo s svojo skupino prodrl v londonsko finančno središče City, zatorej mora Lira v London.     

»Pod enim samim pogojem, in sicer, da mi boš povedala, s kom se sestajaš, na katero letalo se vkrcaš, kje spiš. Vedeti hočem, kje in s kom si,« jo je posvaril Igor.

Lira vtipka številko svoje hčere.

»Polina? Jaz sem.«

»Mami! Kako si?«

»Dobro. Pa ti? Malo počivaš?«

»Ja, konec je z revizijami. Prihajam k sebi, lepo je tukaj, sprehajam se. Sicer pa sem ti že hotela povedati, da nisem prepričana, ali bom letos poleti lahko prišla domov.«

»Se mi je že zdelo, ne skrbi. Celo imenitna ideja se mi je porodila. V London moram čez nekaj dni, pa bi se lahko dobili kar tam, malo nakupovali ali celo šli na kakšen izlet kam ob morje …«

»Krasno! Ampak kaj boš pa delala tam?«

»Nekaj intervjujev imam …«

»Aha, že razumem … Zadnjič mi je oči poslal elektronsko sporočilo, pravi, da si še naprej poskušaš razdejati življenje.«

»Če že napada mene, bo vsaj tebe pustil pri miru. Si mu povedala, da te letos poleti ne bo?«

Tanja vstopi v stanovanje. Lira jo sliši, kako brklja po kuhinji, prižge radio, plin, in sliši tudi njeno vprašanje, koliko jajc bi želela.

»Ne nalagaj si dela,« ji odvrne Lira iz dnevne sobe.

Nato reče hčerki: »Poslala ti bom denar in takoj ko pridem tja, te obvestim, samo letalsko vozovnico boš morala še prevzeti. Edino, kar vem, je, da se boš morala odločiti skorajda tik pred zdajci, dan vnaprej. Bi to šlo? Krasno bi bilo, če bi se sestali, samo midve. Zdaj pa moram iti, ker za klic ne plačujem jaz.«

»Okej. Lahko noč, mami.«

»Lahko noč, Polina moja.«

»Večerja je na mizi, Lira!«

Skupaj sta povečerjali nekaj jajc, kruha, sira in vina. Usedli sta se na tla, na preprogo, naslonjeni na dvosed, ker se je miza šibila od revij in nezlikanega perila. Dolgo se pogovarjata. Ob karatejskih večerih šele pozno postaneta zaspani, saj telo terja čas za sprostitev, ko adrenalin sledi lastnemu plesu. Pogovarjata se o vsem, o ničemer, o ostareli materi, ki v spodnjem nadstropju počasi hira, o nekoliko predragih čevljih, ki sta jih opazili v nakupovalnem središču, o Putinovem zasledovanju, o nekdanjih ljubezenskih razmerjih. »Tudi ljubezenski arhivi bodo zagotovo ohranili svojo vrednost!« vzklikne Lira, ki je že nekoliko preveč spila. Tanja ji zaupa najnovejše o svojih zmenkih v spletnih klepetalnicah.

»In potem mi boš govorila, da jaz živim nevarno! Samo predstavljaj si, koliko trčenih tipov se sprehaja po spletu.«

»Že, ampak tam še zmeraj ni toliko morilcev kot v tvojem filmu.«

»Katerem filmu?«

»V tistem najnovejšem, kjer igraš vlogo glavne junakinje!«

»Samo svojo službo opravljam, to je vse.«

»Pa kaj še! Tekaš za legendo o sami sebi!«

»Ti pa tekaš za svojim princem na belem konju! Prva na cilju zmaga.«

»Le da ne ti ne jaz ne bova prispeli do tja, Lira …«

AMERIŠKO VELEPOSLANIŠTVO V MOSKVI

ZAUPNO. SKLIC 01.001537

15. JULIJ

ZADEVA: FRANCOSKO-RUSKO POMORSKO SODELOVANJE

POSLOVNEŽ SERGEJ LUŠKI, TESEN PRIJATELJ KREMLJA, VSE POGOSTEJE POTUJE V FRANCIJO IN SE SESTAJA Z VLADNIMI PREDSTAVNIKI GLEDE SPORAZUMA O SODELOVANJU MED RUSKIM PODJETJEM ZA POMORSKO GRADBENIŠTVO (KUT), KI GA NADZIRA, IN FRANCOSKO SKUPINO ZA VOJAŠKO POMORSKO GRADBENIŠTVO (DVTS) PRI GRADNJI JEDRSKIH JURIŠNIH PODMORNIC MODELA SSN. PO NAŠIH VIRIH NAJ BI SNOVALI KONZORCIJ, VENDAR ŠE ZMERAJ PRIHAJA DO NESOGLASIJ GLEDE POOBLASTIL O UPRAVLJANJU. LUŠKI SVOJ PODPIS POGOJUJE Z UREDITVIJO NESKLADIJ. SESTALI SMO SE Z ALEKSANDROM DILDTOVOM, UGLEDNIM ANALITIKOM TUKAJŠNJIH VARNOSTNIH ZADEV, KI NAM JE POTRDIL, DA BO V PRIMERU, ČE PRIDE DO SPORAZUMA, TO PRECEDENČNI PRIMER. TREBA JE UKREPATI. ŠE NIKDAR NI PRIŠLO DO TOVRSTNEGA VOJAŠKEGA SODELOVANJA MED RUSIJO IN DRŽAVO NATO PAKTA.

 

Prevedla Jedrt Maležič

Sanje ROMAN
192 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612742096
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742102
cena z DDV: 13,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

 

1. poglavje

Princeton poleti ni imel vonja, in čeprav so Ifemelu ugajali spokojno zelenje številnih dreves, čiste ceste in urejeni domovi, drage petične trgovine in tih, večen nadih samoumevnosti, je bilo ravno pomanjkanje vonja tisto, kar jo je privlačilo, morda tudi zato, ker so vsa druga ameriška mesta, ki jih je dobro poznala, imela vonj. Filadelfija je imela zatohel vonj po zgodovini. New Haven je dišal po zanemarjenosti. Baltimore je vonjal po slanem in Brooklyn po smeteh, razgretih od sonca. Toda Princeton ni imel vonja. Tu je rada globoko vdihavala. Preberi več o Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka