Christopher Isherwood: Samec

Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj. Tisto, kar se je prebudilo, potem nekaj časa leži, strmeč v strop in navzdol proti sebi, dokler se ne prepozna kot jaz in od tod ne izpelje jaz sem, jaz sem zdaj. Naslednji je tu, ki je pomirljiv vsaj v negativnem smislu; namreč, pričakovalo je, da bo to jutro samo nase naletelo tu, čemur se reče doma.

Vendar pa zdaj ni preprosto zdaj. Zdaj je hkrati hladen opomin; za ves dan pozneje kot včeraj, za vse leto pozneje kot lani. Vsakemu zdaj je pripisan njegov datum, zaradi česar so vsi pretekli zdaj zastareli, dokler – slej ko prej – morda – ne, ne morda – precej zagotovo: ne pride.

Strah ščipa v živec vagus. Bolezensko izogibanje nečemu, kar čaka tam nekje zunaj, pred nami, mrtvo. Preberi več o Christopher Isherwood: Samec