John Perkins: Izpovedi ekonomskega morilca

PROLOG

Quito, prestolnica Ekvadorja, se razteza prek vulkanske doline visoko v Andih na nadmorski višini skoraj treh tisoč metrov. Prebivalci mesta, ki je nastalo davno pred Kolumbovim prihodom v Ameriko, so vajeni pogleda na sneg na okoliških vrhovih kljub temu, da živijo le nekaj milj južno od ekvatorja.

Mesto Shell, obmejna postojanka in vojaška baza, vsekana v ekvadorski amazonski pragozd za potrebe naftne družbe, ki ji je dala ime, leži skoraj dva tisoč petsto metrov niže kot Quito. To soparno mesto naseljujejo večinoma vojaki, naftni delavci ter staroselci plemen Šuar in Kečua, ki so prostitutke in fizični delavci v službi prvih dvojih.

Pot od prvega mesta do drugega vodi po cesti, ki je izčrpavajoče vijugasta in obenem osupljivo lepa. Domačini vam povedo, da med potjo v enem samem dnevu doživite vse letne čase.

Čeprav sem se po tej poti peljal velikokrat, se spektakularne pokrajine nikoli ne naveličam. Z ene strani se dvigajo strme pečine, ki jih prebadajo padajoči slapovi in bleščeče bromelijevke. Na drugi strani tal na vsem lepem zmanjka v globokem breznu, kjer si reka Pastaza, eden od virov Amazonke, zvijaje utira pot iz Andov. Pastaza vodo z ledenikov na Cotopaxiju, enem najvišjih delujočih vulkanov na svetu in enem od inkovskih božanstev, nosi v več kot tri tisoč milj oddaljeni Atlantski ocean.

Leta 2003 sem v Subaruju Outback iz Quita odpotoval proti Shellu z nalogo, kakršne dotlej še nisem sprejel. Želel sem končati vojno, ki sem jo pomagal ustvariti. Kot velja za veliko reči, za katere  moramo EM‑ji prevzeti odgovornost, tudi za to vojno ni vedel praktično nihče izven države, kjer se bije. Namenjen sem bil na srečanje s Šuarji, Kečuji in njihovimi sosedi Ačuarji, Zapari in Šiviarji – plemeni, ki so odločena, da našim naftnim družbam preprečijo uničenje njihovih domov, družin in zemlje, četudi to pomeni, da pri tem umrejo. Zanje je to vojna za preživetje njihovih otrok in kultur, z našega stališča pa za moč, denar in naravne vire. Predstavlja del boja za prevlado v svetu in sanje nekaj pohlepnih ljudi, globalni imperij.5

To EM‑ji znamo najbolje: gradimo globalni imperij. Smo elitna skupina ljudi, ki z izrabljanjem mednarodnih finančnih organizacij podpihujemo razmere, v katerih drugi narodi postanejo pokorni korpokraciji, ki je na čelu naših največjih korporacij, naše vlade in naših bank. EM‑ji tako kot naše mafijske različice nudimo usluge. Ti imajo obliko posojil za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, pristanišč, letališč ali industrijskih con. Pogoj za takšno posojilo je, da vse te projekte zgradijo inženirska in gradbena podjetja iz naše države. V bistvu večina denarja nikoli ne gre iz Združenih držav; iz bančnih uradov v Washingtonu se preprosto nakaže v poslovne pisarne v New Yorku, Houstonu ali San Franciscu.

Kljub temu da se denar skoraj nemudoma vrne korporacijam, ki so del korpokracije (posojilodajalca), mora država prejemnica odplačati vse, glavnico plus obresti. Če EM zabeleži popoln uspeh, so posojila tako visoka, da je dolžnik po nekaj letih prisiljen ustaviti odplačevanje. Ko se to zgodi, takrat tako kot mafija terjamo svoj del plena. To pogosto vključuje eno ali več od naštetega: nadzor nad glasovi v Združenih narodih, izgradnjo vojaških oporišč ali dostop do dragocenih virov, kot sta nafta ali Panamski prekop. Dolžnik seveda denar še vedno dolguje – in našemu globalnemu imperiju dodamo novo državo.

Ko sem se tistega sončnega dne leta 2003 peljal iz Quita v Shell, sem se spominjal svojega prvega prihoda v ta del sveta pred petintridesetimi leti. Pred tem sem prebral, da ima Ekvador, čeprav je velik komaj toliko kot Nevada, več kot trideset delujočih vulkanov, več kot 15 odstotkov vseh ptičjih vrst in na tisoče še neopisanih rastlin in da je to dežela raznolikih ljudstev, kjer skoraj toliko ljudi govori stare staroselske jezike, kot jih govori špansko. Zdel se mi je privlačen in vsekakor eksotičen, vendar pa so pristen, nedotaknjen in neomadeževan tiste besede, ki mi takrat niso šle
iz glave.

V petintridesetih letih se je marsikaj spremenilo.

V času mojega prvega obiska leta 1968 je Texaco v ekvadorski Amazoniji ravno odkril nafto. Danes nafta predstavlja skoraj polovico ekvadorskega izvoza. Iz transandskega naftovoda, ki so ga zgradili kmalu po mojem prvem obisku, je odtlej v občutljivi deževni pragozd izteklo več kot pol milijona sodčkov nafte – več kot dvakrat toliko, kolikor je je izteklo iz Exxonovega Valdeza.6 Danes novi tristomiljski, 1,3 milijarde dolarjev vredni naftovod, ki ga je zgradil konzorcij v organizaciji EM‑jev, obeta, da bo Ekvador uvrstil med deset največjih dobaviteljev nafte v ZDA.7 Padla so obsežna območja pragozda, makai in jaguarji so skoraj izumrli, tri ekvadorska staroselska ljudstva so prignana na rob propada in nedotaknjene reke so se spremenile v rjaste greznice.

V istem obdobju so se staroselske skupnosti začele upirati.
7. maja 2003, na primer, je skupina ameriških odvetnikov v imenu več kot trideset tisoč ekvadorskih staroselcev vložila tožbo, v kateri od ChevronTexaco Corp zahteva eno milijardo dolarjev. V tožbi trdijo, da je naftni gigant med letoma 1971 in 1992 v odprte jame in reke na dan izlil več kot petnajst milijonov litrov strupene odpadne vode, onesnažene z nafto, rakotvornimi snovmi in s težkimi kovinami, in da je za podjetjem ostalo skoraj 350 nepokritih bazenov z odplakami, ki še naprej ubijajo tako ljudi kot živali.8

Na drugi strani okna mojega outbacka so se iz gozda po kanjonu Pastaze začeli valiti veliki oblaki megle. Znoj mi je prepojil srajco in v želodcu me je začelo stiskati, vendar ne le zaradi hude tropske vročine in serpentinaste ceste. Zavest o tem, kakšno vlogo sem imel pri uničevanju te prelepe dežele, je znova terjala davek. Zaradi mojih kolegov EM‑jev in mene je Ekvador danes v veliko slabšem stanju, kot je bil, preden smo ga seznanili s čudeži sodobne ekonomije, bančništva in inženiringa. Od leta 1970, v obdobju, ki ga poznamo pod evfemističnim imenom naftni bum, se je število ljudi pod pragom revščine povzpelo s 50 na 70 odstotkov, podzaposlenost ali brezposelnost sta narasli s 15 na 70 odstotkov in javni dolg se je z 240 milijonov dolarjev povečal na 16 milijard dolarjev. Hkrati je delež naravnih virov, ki ga dobi najrevnejši sloj prebivalstva, z 20 padel na 6 odstotkov.9

Žal Ekvador ni izjema. Skoraj vse države, ki smo jih EM‑ji privedli pod okrilje globalnega imperija, so doživele podobno usodo.10 Dolg tretjega sveta je narasel na več kot 2,5 bilijonov dolarjev in strošek servisiranja – od leta 2004 več kot 375 milijard dolarjev letno – presega skupni znesek, ki ga celotni tretji svet nameni za zdravstvo in šolstvo, in je dvajsetkratnik zneska, ki ga države v razvoju letno prejmejo kot mednarodno pomoč. Več kot polovica ljudi na svetu preživi z manj kot dvema dolarjema na dan, kar je približno toliko, kot so prejemali v zgodnjih 70. letih. Obenem pa ima najbogatejši odstotek gospodinjstev v tretjem svetu v rokah 70 do 90 odstotkov vsega zasebnega finančnega bogastva in nepremičnin v svojih državah; pri čemer je točen delež odvisen od države.11

Subaru je upočasnil in zavil na vijugaste ulice čudovitega letovišča Baños, ki slovi po termalnih bazenih podvodnih vulkanskih rek, ki pritečejo z zelo dejavnega vulkana Tungurahua. V teku so naju spremljali otroci, ki so nama mahali in poskušali prodati žvečilne gumije in piškote. Potem sva Baños pustila za seboj. Spektakularne pokrajine je bilo nenadoma konec in subaru je iz nebes odhitel
v sodobno vizijo Dantejevega Pekla.

Iz reke se je dvignila orjaška pošast, kolosalen siv zid. Njegov moker beton je bil popoln tujek, docela nenaraven in nezdružljiv
s krajino. Seveda me pogled nanj ne bi smel presenetiti. Ves čas sem vedel, da me bo čakal v zasedi. Nanj sem naletel že velikokrat in v preteklosti sem ga hvalil kot simbol dosežkov EM‑jev. Kljub temu me je spreletel srh.

Ta odvratni, neprimerni zid je jez, ki zapira tok deroče Pastaze, ga preusmeri v ogromne predore v prevrtani gori in energijo spreminja v elektriko. To je 156-megavatna hidroelektrarna Agoyan. Poganja industrijo, s katero bogati peščica ekvadorskih družin, kmetom in staroselcem, ki živijo ob reki, pa pomeni vir nepopisnega trpljenja. Ta hidroelektrarna je samo eden od številnih projektov, ki smo jih s svojim prizadevanjem razvili jaz in drugi EM‑ji. Zaradi takšnih projektov je zdaj Ekvador del globalnega imperija in zaradi njih Šuarji in Kečuji in njihovi sosedje našim naftnim družbam grozijo z vojno.

Zaradi projektov EM‑jev se Ekvador duši v zunanjem dolgu in mora prekomeren delež državnega proračuna namenjati odplačevanju, namesto da bi ta kapital uporabil za pomoč milijonom državljanov, ki uradno živijo daleč pod pragom revščine. Edini način, da Ekvador zmanjša svoje tuje obveznosti, je prodaja pragozda naftnim družbam. V resnici so EM‑ji Ekvador sploh vzeli na muho med drugim zato, ker naj bi se nahajališča nafte pod Amazonijo lahko kosala z naftnimi polji na Bližnjem vzhodu.12 Globalni imperij terja svoj funt mesa v obliki naftnih koncesij.

Te zahteve so postale posebej nujne po 11. septembru 2011, ko se je Washington zbal, da se bo dobava z Bližnjega vzhoda ustavila. Vrh vsega je Venezuela, naša tretja največja dobaviteljica nafte, tik pred tem izvolila populističnega predsednika Huga Cháveza, ki je zavzel odločno stališče proti temu, kar je imenoval ameriški imperializem; grozil je, da bo ustavil prodajo nafte Združenim državam. EM‑jem je v Iraku in Venezueli spodletelo, uspelo pa nam je v Ekvadorju; zdaj ga bomo izželi do konca.

Ekvador je tipičen primer države, ki so jo EM‑ji prignali h gospodarsko-politični čredi. Od vsake 100 dolarjev vredne količine surove nafte, načrpane iz ekvadorskega pragozda, naftne družbe dobijo 75 dolarjev. Od preostalih 25 dolarjev se morajo tri četrtine nameniti odplačevanju zunanjega dolga. Večina ostanka pokrije vojaške in druge vladne stroške – kar pomeni, da za zdravstvo, šolstvo in programe pomoči revnim ostane 2,5 dolarja.13 Tako se od vsake 100 dolarjev vredne pošiljke nafte, iztrgane iz Amazonije, manj kot 3 dolarje nameni ljudem, ki denar najbolj potrebujejo, tistim, na katere jezovi, vrtanje in naftovodi tako škodljivo vplivajo in ki umirajo od pomanjkanja užitne hrane in pitne vode.

Vsi ti ljudje – milijoni v Ekvadorju, milijarde po vsem svetu – so potencialni teroristi. Ne ker bi verjeli v komunizem ali anarhizem ali bi bili inherentno hudobni, ampak preprosto zato, ker so obupani. Ob pogledu na ta jez sem se spraševal – kot že tolikokrat v toliko mestih po svetu –, kdaj bodo ti ljudje ukrepali, tako kot so Američani proti Angliji v 70. letih 18. stoletja ali Latinskoameričani proti Španiji na začetku 19. stoletja.

Ob spretnosti gradnje tega sodobnega imperija se lahko rimske centurije, španski konkvistadorji in evropske kolonialne sile osemnajstega in devetnajstega stoletja samo skrijejo. EM‑ji smo premeteni; naša učiteljica je bila zgodovina. Danes s seboj ne prenašamo mečev. Ne nosimo oklepov ali uniform, po katerih bi se ločili. V državah, kot so Ekvador, Nigerija in Indonezija, se oblačimo kot lokalni učitelji in trgovci. V Washingtonu in Parizu smo videti kot vladni birokrati in bankirji. Delujemo ponižni, običajni. Obiskujemo gradbišča in se sprehajamo po obubožanih vaseh. Deklariramo se za altruiste, za lokalne časopise govorimo o čudovitih človekoljubnih rečeh, ki jih počnemo. Konferenčne mize vladnih odborov zasipamo s preglednicami in finančnimi projekcijami in na Harvard Business School predavamo o čudežih makroekonomije. Delujemo javno, neprikrito. Tako se vsaj prikazujemo in kot take nas sprejemajo. Tako sistem deluje. Redko naredimo kaj nezakonitega, saj sistem sam temelji na zvijači in sistem je po definiciji legitimen.

Toda – in to je hudo svarilo – če nam spodleti, vskoči še usodnejša vrsta, ki ji EM‑ji pravimo šakali, neposredni nosilci dediščine tistih zgodnejših imperijev. Šakali ves čas prežijo v senci. Ko se prikažejo, voditelji držav doživljajo prevrate ali umirajo v nasilnih »nesrečah«.14 In če šakalom slučajno spodleti, kot jim je spodletelo v Afganistanu in Iraku, se pride na dan s starimi modeli. Ko šakalom spodleti, se mlade Američane pošlje ubijat in umirat.

Ko sem se peljal mimo pošasti, tega okornega orjaškega zidu sivega betona, ki se dviga iz reke, sem se dobro zavedal znoja, ki mi je prepojil obleko, in črvičenja v črevesju. Namenjen sem bil v džunglo na srečanje s staroselci, ki so trdno odločeni, da se bodo do zadnjega moža borili, da zaustavijo imperij, ki sem ga pomagal ustvariti, in premagal me je občutek krivde.

Kako je prišlo do tega, sem se vprašal, da se je priden otrok
iz podeželskega New Hampshira zapletel v tako umazan posel?

1. DEL: 1963–1971

1. POGLAVJE

Ekonomski morilec je rojen

Začelo se je dokaj nedolžno.

Bil sem edinec, rojen leta 1945 v srednji razred. Mati in oče sta izhajala iz tristoletne rodbine novoangleških jenkijev; njuna stroga, moralistična, zaprisežena republikanska drža je odsevala generacije puritanskih prednikov. Bila sta prva v svojem rodu, ki sta študirala – s štipendijo. Mama je postala srednješolska učiteljica latinščine. Oče je kot mornariški poročnik vstopil v drugo svetovno vojno in je na zelo vnetljivem tankerju trgovske mornarice v Atlantiku poveljeval posadki topa oborožene straže. Ko sem bil v Hanovru
v New Hampshiru rojen, je on v neki teksaški bolnišnici okreval po zlomu kolka. Prvič sem ga videl šele po enem letu.

Zaposlil se je kot učitelj jezikov na šoli Tilton, fantovski šoli z internatom v podeželskem New Hampshiru. Kampus je stal visoko na griču in se ponosno – nekateri bi rekli domišljavo – dvigoval nad istoimenskim mestom. Ta ustanova za izbrance je vpis omejevala na približno petdeset dijakov v vsakem letniku od devetega do dvanajstega razreda. Večina dijakov je bila potomcev premožnih družin iz Buenos Airesa, Caracasa, Bostona in New Yorka.

Naša družina je bila z denarjem na tesnem, vendar se nikakor nismo imeli za revne. Čeprav so učitelji na šoli imeli zelo borne plače, je bilo za vse naše potrebe poskrbljeno: hrano, bivanje, ogrevanje, vodo in delavce, ki so nam kosili travo in kidali sneg. Od četrtega rojstnega dne dalje sem jedel v šolski jedilnici, pobiral žogo nogometnim ekipam, ki jih je treniral oče, in v slačilnici delil brisače.

Reči, da so se učitelji in njihove žene v primerjavi z domačini počutili večvredne, bi bila premila izjava. Starše sem v šali večkrat slišal govoriti, češ da so veleposestniki, ki vladajo podložnim kmetom – lokalnim krajanom. Vedel sem, da to ni samo šala.

Moji osnovnošolski prijatelji so pripadali temu kmečkemu sloju; bili so zelo revni. Njihovi starši so bili mali kmetje, drvarji in mlinarski delavci. Črtili so »šolarčke na hribu«, zato sta me mama in oče hotela odvrniti od druženja z lokalnimi dekleti, češ da so »candre« in »kurbe«. S temi dekleti sem že od prvega razreda delil šolske učbenike in barvice in z leti sem se zaljubil v tri: Ann, Priscillo in Judy. Mišljenja svojih staršev nisem mogel razumeti, vendar sem se uklonil njihovim željam.

Vsako leto smo tri mesece očetovega poletnega dopusta preživeli v objezerski koči, ki jo je leta 1921 postavil moj dedek. Obkrožali so jo gozdovi in ponoči smo poslušali sove in pume. Sosedov nismo imeli; bil sem edini otrok daleč naokrog. V zgodnjih otroških letih sem dneve preživljal v pretvarjanju, da so drevesa vitezi okrogle mize in nemočne gospodične po imenu Ann, Priscilla ali Judy (odvisno od leta). Moja strast, o tem sem bil sveto prepričan, je bila enako močna kot Lancelotova do Guinevere – in celo bolj tajna.

Pri štirinajstih sem bil brezplačno sprejet na šolo Tilton. S starševskimi dregljaji spodbude sem obrnil hrbet vsemu, kar je bilo povezano z domačini, in starih prijateljev nisem nikoli več videl. Ko so moji novi sošolci med počitnicami odhajali domov v svoje graščine in razkošna stanovanja, sem jaz ostal sam na griču. Njihova dekleta so bile debitantke; jaz nisem imel dekleta. Vse punce, ki sem jih poznal, so bile »kurbe«; zavrgel sem jih in one so pozabile name. Bil sem sam – in obupno frustriran.

Starši so bili mojstri manipulacije; prepričali so me, da je takšna priložnost zame privilegij in da bom nekoč hvaležen. Našel bom popolno ženo, takšno, ki bo ustrezala našim visokim moralnim merilom. V meni pa je vrelo. Hlepel sem po ženski družbi – seksu; misel na kurbo je bila skrajno mamljiva.

A raje kot da bi se upiral, sem svoj bes potlačil in frustracijo izrazil z izkazovanjem. Bil sem med dijaki z najvišjo povprečno oceno, kapetan dveh šolskih moštev, urednik šolskega časopisa. Bil sem odločen, da potolčem svoje bogate sošolce in pozabim Tilton za zmeraj. V zadnjem letniku sem dobil polno športno štipendijo za Brown in akademsko štipendijo za Middlebury. Izbral sem Brown, predvsem zato, ker sem raje veljal za športnika – in ker se nahaja v mestu. Mama je diplomirala na Middleburyju in oče je tam magistriral, zato sta, čeprav se je Brown uvrščal v Ivy League, navijala za Middlebury.

»Kaj če si zlomiš nogo?« je vprašal oče. »Raje vzemi akademsko štipendijo.« Vdal sem se.

Middlebury je bil v mojih očeh samo napihnjena različica Tiltona – četudi v podeželskem Vermontu namesto podeželskem New Hampshiru. Resda ni bilo delitve po spolu, ampak jaz sem bil reven, večina drugih pa premožnih, in pred tem sem štiri leta preživel v šoli brez deklet. Težilo me je pomanjkanje samozavesti, občutek izločenosti, obup. Rotil sem očeta, naj mi dovoli opustiti študij ali narediti enoletni premor. O tem ni hotel niti slišati. »Kako naj si mislim, da otroke drugih staršev pripravljam na študij, če ga moj lastni otrok noče zaključiti?« je vprašal.

Spoznal sem, da je življenje sestavljeno iz zaporedja naključij. Vse je odvisno od tega, kako se nanje odzovemo – kako izvršujemo tisto, čemur nekateri pravijo svobodna volja; odločitve, ki jih sprejemamo v mejah te igre usode, določajo, kdo smo. Dve veliki naključji, ki sta oblikovali moje življenje, sta se zgodili na Middleburyju. Eno se je zgodilo v obliki Iranca, sina generala, ki je bil šahov osebni svetovalec; drugo je bilo prelepo mlado dekle, ki mu je bilo tako kot moji otroški simpatiji ime Ann.

Prvi, imenoval ga bom Farhad, je bil v Rimu profesionalni nogometaš. Pohvalil se je lahko z atletsko postavo, s kodrastimi črnimi lasmi, z mehkimi kostanjevimi očmi ter z osebno zgodovino in karizmo, s katerima se mu ženske niso mogle upreti. V mnogih pogledih je bil moje nasprotje. Zelo sem se potrudil, da sva postala prijatelja, in naučil me je marsikaj, kar mi je v naslednjih letih prišlo še kako prav. Spoznal sem tudi Ann. Čeprav je bila v resni zvezi s fantom z druge univerze, me je vzela pod svoje okrilje. Najina platonska zveza je bila dotlej moj prvi zares ljubeč odnos.

Farhad me je spodbujal k pitju, zabavam in ignoriranju staršev. Zavestno sem sklenil, da se neham učiti. Odločil sem se, da si zlomim akademsko nogo in tako poračunam z očetom. Ocene so mi padle; izgubil sem štipendijo. Sredi drugega letnika sem se nameril študij pustiti. Oče je grozil, da se mi bo odrekel; Farhad me je gnal dalje. Vpadel sem v dekanovo pisarno in se izpisal.
To je bil ključni trenutek v mojem življenju.

S Farhadom sva moj zadnji večer v mestu proslavila v tamkajšnjem baru. Pijan kmet, naravnost orjaški človek, me je obtožil, da se spogledujem z njegovo ženo, me dvignil v zrak in treščil ob steno. Farhad je stopil med naju, izvlekel nož in porezal kmeta po licu. Potem me je odvlekel na drugo stran prostora in stlačil skozi okno na polico visoko nad reko Otter Creek. Skočila sva in se ob reki prebila nazaj v študentski dom.

Naslednje jutro sem na zaslišanju policije v kampusu lagal in zanikal, da bi o incidentu karkoli vedel. Kljub temu so Farhada izključili. Oba sva se preselila v Boston in skupaj najela stanovanje. Pri Hearstovih časopisih Record American/Sunday Advertiser mi je uspelo dobiti službo osebnega asistenta glavnega urednika Sunday Advertiserja.

Malo pozneje, še vedno leta 1965, so nekaj prijateljev pri časopisu vpoklicali v vojsko. Da bi se izognil podobni usodi, sem se vpisal na Fakulteto za poslovno administracijo na bostonski univerzi. Takrat je Ann že prekinila zvezo s fantom in je z Middleburyja velikokrat prišla na obisk. Njene pozornosti sem bil vesel. Diplomirala je leta 1967, ko sem jaz na BU imel še eno leto študija. Neomajno je odklanjala selitev k meni pred poroko. Čeprav sem se šalil, da sem žrtev izsiljevanja, in sem ji v resnici zameril to, kar je bilo zame nadaljevanje staromodnih in čistunskih moralnih načel mojih staršev, sem se z njo imel lepo in hotel sem več. Poročila sva se.

Annin oče, inženirski genij, je razvil navigacijski sistem za pomemben razred izstrelkov in nagradili so ga z visokim položajem v sektorju za mornarico na obrambnem ministrstvu. Njegov najboljši prijatelj, ki ga je Ann klicala stric Frank (kar ni njegovo pravo ime), je bil eden od vodilnih mož v najvišjih krogih Agencije za nacionalno varnost (NSA), najmanj poznane – in po večinskem mnenju največje – vohunske organizacije v državi.

Kmalu po poroki so me iz vojske poklicali na zdravniški pregled. Uspešno sem ga prestal, zato se mi je po diplomi obetal Vietnam. Misel na vojskovanje v jugovzhodni Aziji me je čustveno sesula, čeprav me je vojna vedno fascinirala. Odraščal sem ob zgodbah o svojih kolonialnih prednikih – med katerimi sta bila Thomas Paine in Ethan Allen – in obiskal sem vsa prizorišča bitk v Novi Angliji in severnem New Yorku tako iz sedemletne vojne kot iz vojne za neodvisnost. Prebral sem vse zgodovinske romane, ki so mi prišli pod roke. Ko so enote specialnih sil kopenske vojske vstopile
v jugovzhodno Azijo, sem bil v resnici vnet za sodelovanje. Ko pa so mediji razkrili grozodejstva in nedoslednosti ameriške politike, sem si premislil. Zastavilo se mi je vprašanje, na katero stran bi se postavil Paine. Bil sem prepričan, da bi se pridružil našim vietkongovskim sovražnikom.

Na pomoč mi je priskočil stric Frank. Povedal mi je, da s službo pri NSA dobiš odlog vpoklica, in uredil mi je nekaj razgovorov v svoji agenciji, med drugim dan mučnih poligrafskih testiranj. Rekli so mi, da bodo ti testi povedali, ali sem primeren kader za zaposlitev in urjenje v NSA, in, če sem, da bodo ob njihovi pomoči izdelali profil mojih prednosti in slabosti, po katerem bo nastal načrt moje karierne poti. Glede na moje mnenje o vojni
v Vietnamu sem bil prepričan, da pri testiranju ne bom uspešen.

Pri preverjanju sem priznal, da kot zaveden Američan nasprotujem vojni, in presenetilo me je, da spraševalci o tem niso želeli vedeti več. Raje so se osredotočili na moje odraščanje, moj odnos do staršev, občutja ob tem, da sem kot revni puritanec odraščal med samimi premožnimi, uživaškimi šolarčki. Zanimala jih je tudi moja frustracija zaradi pomanjkanja žensk, seksa in denarja v mojem življenju in fantazijski svet, ki je iz tega nastal. Osupnilo me je, kakšno pozornost so posvetili odnosu s Farhadom in kako zelo jih je zanimala pripravljenost, da se v njegovo zaščito zlažem policiji v kampusu.

Sprva sem mislil, da me vse te reči, ki so se mi zdele tako negativne, označujejo kot neprimernega za NSA, vendar me je nadaljevanje razgovorov prepričevalo o nasprotnem. Šele leta pozneje se mi je posvetilo, da so z vidika NSA ti minusi pravzaprav plusi. Njihova ocena ni bila toliko povezana z vprašanjem zvestobe domovini, kot je bila z mojimi frustracijami. Z mojo jezo do staršev, obsedenostjo z ženskami in željo po udobnem življenju so dobili vabo; bil sem vodljiv. Odločnost, da se izkažem v šoli in pri športu, upor proti očetu, sposobnost, da se ujamem s tujci, in pripravljenost lagati policiji so bile natančno takšne lastnosti, kakršne so iskali. Izvedel sem tudi, šele pozneje, da je Farhadov oče delal za ameriško obveščevalno skupnost v Iranu; torej je bilo moje prijateljevanje
s Farhadom nedvomen plus.

Nekaj tednov po testiranju pri NSA so mi ponudili službo za začetek urjenja v umetnosti vohunjenja, ki bi jo nastopil po diplomi na BU čez nekaj mesecev. Preden pa sem ponudbo uradno sprejel, sem se po hipnem preblisku udeležil seminarja, ki ga je na BU pripravil kadrovnik pri Peace Corpsu. Zelo mamljiv argument je bil ta, da je tudi mesto pri Peace Corpsu, kot pri NSA, omogočalo odlog vpoklica.

Odločitev, da prisluhnem temu seminarju, je bilo ena tistih naključij, ki se takrat zdijo nepomembna, vendar se izkažejo za nastavek življenjskih sprememb. Kadrovnik je naštel nekaj krajev po svetu, kjer je bila potreba po prostovoljcih še posebej velika. Eden takšnih je bil amazonski pragozd, kjer, kot je poudaril, staroselci živijo zelo podobno, kot so prvotni prebivalci Severne Amerike pred prihodom Evropejcev.

Vedno sem sanjal, da bi živel kot pleme Abnaki, ki je naseljevalo New Hampshire, ko so se tja priselili moji predniki. Vedel sem, da se po mojih žilah pretaka abnaška kri, in hotel sem pridobiti tisto vedenje o gozdu, ki so ga oni tako dobro razumeli. Po predavanju sem pristopil h kadrovniku in povprašal o verjetnosti, da me pošljejo v Amazonijo. Zagotovil mi je, da je v tej regiji potreba po prostovoljcih zelo velika in da imam odlične možnosti. Poklical sem strica Franka.

Na moje presenečenje me je stric Frank spodbudil, naj razmislim o Peace Corpsu. Zaupal mi je, da bo po padcu Hanoja – ki so ga ljudje na njegovih položajih v tistih dneh imeli za neizbežnega – Amazonija v žarišču dogajanja.

»Nafte na pretek,« je rekel. »Tam bomo rabili dobre agente – ljudi, ki razumejo domorodce.« Zatrdil je, da bo Peace Corps izvrstno vadbišče, in me nagovarjal, naj se dobro naučim špansko in lokalna staroselska narečja. »Zna biti,« se je zahahljal, »da boš pristal v zasebnem podjetju namesto vladni službi.«

Takrat nisem razumel, kaj hoče povedati. Iz vohuna me je povišal v EM‑ja, čeprav dotlej tega izraza še nisem slišal in ga nisem še nekaj let. Niti sanjalo se mi ni, da je po svetu na stotine ljudi, ki delajo za svetovalna in druga zasebna podjetja, ki nikoli niso prejeli penija plače od katere vladne agencije, vendar kljub temu služijo interesom imperija. Takrat tudi ne bi mogel uganiti, da se bo do konca tisočletja nova vrsta z bolj evfemističnimi nazivi preštevala v tisočih in da bom imel pomembno vlogo pri oblikovanju te rastoče vojske.

Z Ann sva se prijavila v Peace Corps in zaprosila za zadolžitev v Amazoniji. Ko je prispelo obvestilo, da sva sprejeta, je bil moj prvi odziv skrajno razočaranje. V pismu je pisalo, da naju pošiljajo v Ekvador.

O ne, sem pomislil. Zaprosil sem za Amazonijo, ne Afriko.

Vzel sem atlas in poiskal Ekvador. Bil sem zaprepaden, ko ga nisem mogel najti nikjer na afriški celini. Potem sem v kazalu odkril, da je pravzaprav v Latinski Ameriki, in na zemljevidu sem videl, da rečni sistemi, ki prihajajo iz njegovih andskih ledenikov, tvorijo zgornji tok mogočne Amazonke. Z dodatnim branjem sem se podučil, da so ekvadorske džungle med najbolj raznolikimi in najveličastnejšimi na svetu in da staroselci še vedno živijo skoraj tako kot že tisočletja. Sprejela sva.

Z Ann sva opravila priprave Peace Corpsa v južni Kaliforniji in se septembra 1968 odpravila v Ekvador. Živela sva v Amazoniji pri Šuarjih, katerih način življenja je v resnici spominjal na življenje predkolonialnih severnoameriških domorodcev; delala sva tudi v Andih s potomci Inkov. Niti mislil si nisem, da takšen svet še obstaja. Edini Latinskoameričani, ki sem jih spoznal do takrat, so bili bogati šolarčki v šoli, kjer je učil moj oče. Ugotovil sem, da podpiram staroselce, ki se preživljajo z lovom in kmetovanjem. Čutil sem se nenavadno povezan z njimi. Po svoje so me spominjali na krajane, ki sem jih zapustil.

Nekega dne je na provizorični stezi v našem kraju pristal mož v poslovni obleki, Einar Greve. Bil je podpredsednik pri Chas. T. Main, Inc. (Main), mednarodnem svetovalnem podjetju, ki se v javnosti ni rado izpostavljalo in je pripravljalo študije, na podlagi katerih bi odločili, ali naj Svetovna banka Ekvadorju in njegovim sosedam posodi milijarde dolarjev za gradnjo hidroelektrarn in drugih infrastrukturnih projektov. Einar je bil tudi polkovnik pri ameriških rezervistih.

Začel mi je pripovedovati o prednostih službe v podjetju, kot je Main. Ko sem omenil, da sem bil pred odhodom v Peace Corps sprejet v NSA in da se nameravam tja vrniti, mi je povedal, da občasno deluje kot vezni člen z NSA; iz pogleda, ki mi ga je namenil, sem posumil, da je bila njegova naloga med drugim ta, da oceni moje sposobnosti. Zdaj sem prepričan, da je tam posodabljal moj profil, predvsem pa presojal moje zmožnosti preživetja
v okolju, ki bi se večini Severnoameričanov zdelo nevarno.

Nekaj dni smo preživeli skupaj v Ekvadorju, potem pa sva si dopisovala. Prosil me je, naj mu pošiljam poročila z ocenami ekvadorskih gospodarskih obetov. Imel sem majhen prenosni pisalni stroj, rad sem pisal in z veseljem sem ugodil njegovi prošnji. V približno enem letu sem Einarju poslal vsaj petnajst dolgih pisem. V teh pismih sem postavljal domneve o gospodarski in politični prihodnosti Ekvadorja in ocene o naraščajočem nezadovoljstvu staroselskih skupnosti v njihovih prizadevanjih, da se postavijo po robu naftnim družbam, mednarodnim razvojnim agencijam in drugim poskusom premeščanja v sodobni svet.

Ko se je moje potovanje s Peace Corpsom zaključilo, me je Einar povabil na razgovor za službo na sedež Maina v Bostonu. Na sestanku na štiri oči je poudaril, da je osnovna Mainova dejavnost inženiring, a da je njegova največja stranka, Svetovna banka, nedavno tega začela vztrajati, da ima med zaposlenimi tudi ekonomiste, ki bodo izdelovali gospodarske napovedi, ključne pri določanju izvedljivosti in obsega inženirskih projektov. Zaupal mi je, da je zaposlil tri visoko usposobljene ekonomiste z brezhibnimi referencami – dva z magisterijem in enega z doktoratom. Bili so pravi polom.

»Nihče,« je dejal Einar, »ni sposoben pripraviti gospodarske napovedi v državi, kjer ni na voljo zanesljivih statističnih podatkov.« Povedal mi je še, da se je poleg tega vsem zdelo nemogoče, da bi lahko izpolnili pogoje pogodbe, ki je predvidevala potovanja v odročne kraje v državah, kot so Ekvador, Indonezija, Iran in Egipt, kjer bi opravljali pogovore z lokalnimi voditelji in pripravljali subjektivne presoje obetov za gospodarski razvoj teh regij. Eden je v samotni panamski vasici doživel živčni zlom; panamska policija ga je pospremila do letališča in posadila na letalo nazaj v ZDA.

»Pisma, ki si mi jih poslal, kažejo na to, da upaš tvegati z napovedjo, tudi kadar ni na voljo točnih podatkov. In glede na to, v kakšnih pogojih si živel v Ekvadorju, sem prepričan, da lahko preživiš skoraj kjerkoli.« Povedal mi je, da je enega od tistih ekonomistov že odpustil in da je pripravljen z drugima dvema napraviti enako, če službo sprejmem jaz.

Tako so mi januarja 1971 ponudili službo ekonomista pri Mainu. Dopolnil sem šestindvajset let – magično starost, pri kateri me naborniški odbor ni več hotel. Posvetoval sem se z Annino družino; nagovarjali so me, naj službo sprejmem, in predvideval sem, da to odraža tudi mnenje strica Franka. Spomnil sem se, da je omenil možnost, da bom končal v zasebnem podjetju. Nič ni bilo nikoli izrečeno, vendar nisem dvomil, da je moja zaposlitev v Mainu posledica tega, kar je stric Frank uredil tri leta prej, in ne samo mojih izkušenj iz Ekvadorja in pripravljenosti, da napišem kaj o gospodarskem in političnem položaju te države.

Nekaj tednov sem bil kot omamljen in moj ego je odneslo v višave. Imel sem samo navadno diplomo z BU, ki ni prinašala mesta ekonomista v tako finem svetovalnem podjetju. Vedel sem, da bi marsikaterega sošolca z BU, ki so ga na naboru zavrnili in je imel MBA ali kateri drug strokovni magisterij, razganjalo od zavisti. Samega sebe sem si zamišljal kot čednega tajnega agenta, ki potuje v eksotične dežele in obkrožen s krasnimi ženskami
v bikinkah z martinijem v roki poležava ob hotelskih bazenih.

Čeprav je bila to samo fantazija, sem pozneje odkril, da v sebi nosi drobce resnice. Einar me je zaposlil kot ekonomista, vendar sem kmalu izvedel, da bo moja dejanska služba veliko več od tega in da je Jamesu Bondu pravzaprav bliže, kot bi si kdaj mislil.

 

Prevedla Maja Ropret

 

Zbirka DOKUMENTA
272 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612740351
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741648
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

 

Noam Chomsky: Profit pred ljudmi

profit_pred_ljudmi

I

Neoliberalizem in globalna ureditev

Rad bi razpravljal o obeh temah, omenjenih v naslovu: o neo-liberalizmu in globalni ureditvi. Temi sta zelo pomembni za človeštvo in ju ne razumemo prav dobro. Da bi se razsodno ukvarjali z njima, moramo začeti razločevati doktrino od resničnosti. Pogosto odkrijemo občuten prepad. Preberi več o Noam Chomsky: Profit pred ljudmi