Russell Brand: Revolucija

PROLOG

Revolucijo bi, praviš

Jeremy Paxman je človek, ki opravlja najpomembnejše politične intervjuje v Veliki Britaniji. Je krvoločen, a ne na napadalen način kot penast pitbul; ne, tak je kot dremav krokodil, ki škili nad površino, ve, da boš naredil napačen korak, in čaka. Potem pa ham, pok, bum in je po tebi. Notranje ministre pojé za zajtrk, kanclerje poserje, rit pa si obriše s predsedniki vlade. Čez pet minut me čaka intervju z Jeremyjem v najpomembnejši britanski informativni oddaji Newsnight.

Zato sem zdaj na kolenih, v stranišču veže hotela Landmark. Molim. »Gospod, naredi me za orodje svojega miru.« Prva vrstica Frančiškove molitve, ki je zaslovela z materjo Terezo, se izrodila z Margaret Thatcher in ki jo častimo tisti, ki smo se pogreznili v težave in se skušali odgrezniti z drogo.

Rad bi bil samo orodje miru. Mir obstaja; hvala bogu mi miru ni treba ustvariti. Samo odpreti se moram in mir bo prišel, mir je že tu. Lahko bi trdili, da je mati Tereza utelešenje načel, opisanih v tej molitvi; s pomočjo službe je premagala nizkotne, sebične nagibe, ki služijo preživetju in egu, in postala orodje višjega smisla oziroma boga. Pri Margaret Thatcher je vse skupaj manj jasno. Kateremu bogu je služila s sistematičnim uničevanjem vrednot naše države, medtem ko je poplesovala v briljantinasti senci Ronnieja Reagana, je skrivnost. Ko pa Maggie, vsa novoizvoljena in v zloveščem dežju, stoji pred številko 10, recitira prav molitev sv. Frančiška:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.

Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.

Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.

Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.

Kjer je zmota, naj prinašam resnico.

Kjer je dvom, naj prinašam vero.

Kjer je obup, naj prinašam upanje.

Kjer je tema, naj prinašam luč.

Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Učitelj, naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim;

da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem;

da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

Kajti kadar dajemo, prejemamo;

kadar odpuščamo, nam je odpuščeno;

in ko umremo, vstanemo v večno življenje.

Amen.

Saj ne, da bi mislil, da je takrat odžgolela vse to, a ni treba biti Jeremy Paxman, da vidiš, da je Margaret Thatcher zaneslo nekoliko proč od sentimentov, orisanih v tej molitvi.

Severnoangleškim rudarjem ni prinesla kaj prida ljubezni. Do argentinskih mornarjev na križarki Belgrano ni bila preveč odpuščajoča. Med protestniki proti davkom in policijo je vladalo le malo edinosti. Saj razumete. Domnevam torej, da molitev ni nezgrešljiva; v napačnih rokah lahko očitno postane mantra vase zaverovanega nihilizma. Za to pa ni kriva molitev. Zame je koda, s katero se moje misli uglasijo s svojim naravnim stanjem: s složnostjo, povezanostjo, z enostjo. Med živopisnim obredom poblaznelega straniščnega zaklinjanja pred intervjujem – nekaj vedskega prepevanja, nekaj jogijskega mrmranja in celo nekaj Eminemovih verzov – se skušam le povezati, iti čezse, stopiti iz sebe. To skušam storiti že vse življenje – se rešiti sebe, se rešiti svojih misli, se rešiti Graysa, se rešiti občutka, da nisem dovolj dober, da sem sam, da ne bom nikoli srečen ali ljubljen – in to skušam storiti na najrazličnejše načine, a vedno z enakim učinkom.

Pozdravljal sem sprevod bleščečih se lažnih idolov kot kakšen domorodec, ki kleči pred velikim belim gospodarjem. Ko sem bil majhen, sta bili zame božanstvi čokolada in televizija; pred tisto kišto sem v začarani vdanosti čepel na kolenih in obredno požiral čokoladno-piškotni zakrament (najprej oglodaj čokoladni obliv, nato z zobmi postrgaj sredico, nato pojej piškot). Kot najstnik sem se s pornografsko revijo nemo zaklepal v kopalnico kot kak trapist in se bičal s pridušenimi kriki. Z drogami in alkoholom sem romal po vseh mogočih mostovih in kotih in daroval v revščini, ki jo je zahteval moj bog. Potem je prišla slava, med katero sem študiral kot Avguštin in popotoval kot jezuit. Bil sem goreč privrženec vseh mogočih prerokov, pa nobeden ni prinesel drugega kot bolečino in razočaranje. Šele ko se je ponudila odrešitev, sem postal preudaren; šele ko je bila na voljo rešitev, sem jo skeptično premeril.

Ko sem nagibal steklenice cenene vodke, nisem bral etikete. Ko sem kupoval droge od zanemarjenih prekupčevalcev v razpadajočih londonskih soseskah, nisem delal analiz. Ko sem iskal zatočišče v naročju tujk, me je komajda zanimalo, kako jim je ime.

Ko pa je zares prišla zora, ko je zasijala luč, ko sem začutil spajanje, nisem imel vere – imel sem vprašanja. Kako naj vem, ali je to resnično? Kaj če ne bo delovalo? Kako lahko po vsem skupaj preprosto zaupam in se prepustim? Še vedno imam vprašanja, na inkvizitorskem stolu v apartmaju plus studiu v hotelu Landmark pa jih ima tudi Jeremy Paxman.

»Torej « reče z glasom, tako prepojenim s sarkazmom, da se sprašujem, ali mu bo prišel skozi nos, »če mislite, da ljudje ne bi smeli voliti, kako naj bi po vašem mnenju spremenili svet?«

»Z revolucijo,« rečem.

»Bi radi revolucijo?«

»Ja.«

»Verjamete, da bo prišlo do revolucije?« Vprašanje sune vame kot kroglo za biljard.

»Jeremy, o tem ne dvomim,« odvrnem.

Jeremy je dal že marsikaj skozi in čez mizo je gledal vsakega nadobudneža, ki je v zadnjih dvajsetih letih prodajal to ali ono idejo in imel dovolj jajc, da se je prikazal v njegovi oddaji. Premeri me od glave do pet – lase, brado, smešno ruto.

»In kako bo, če smem vprašati, prišlo do te revolucije?«

No, to pa je dobro vprašanje, vprašanje, ki bi ga izstrelil tudi mnogo manj izurjen voditelj od Jeremyja Paxmana. Ampak to ni mnogo manj izurjen voditelj, to je Paxman. Pa ne le Paxman; je moj ravnatelj, je policist, ki izvaja aretacije, so sodelavci, prijatelji, sorodniki, simpatizerji in zgolj opazovalci. »Kako bo ta revolucija delovala? Kako lahko spremenimo svet? Kako lahko spremenimo sebe? Lahko resnično zrušimo pokvarjene in močne, ne le pokvarjenost v družbi, ampak v nas samih?«

No, jaz vem, da je odgovor da. In kar se tiče zapletenejših vidikov tega vprašanja – no, morda nisem Margaret Thatcher in zagotovo nisem mati Tereza (razen da se strinjava glede kondomov), sem pa o tem malce razmišljal, tako da izvolite, sedite in se privežite.

1. POGLAVJE

Potovanje junakov

Prevara je bila že v samem imenu. Lakeside, velikansko nakupovalno središče, trdnjava svetovnih znamk, ki prodaja predvsem idejo, da je nakupovanje središče življenja.

Po počasnem, zapeljivem bobnenju propagande, ki se je razlegalo iz že rumenečih krajevnih časopisov, je nakupovalni center Lakeside v odsluženih kamnolomih Graysa, kjer sem odraščal, pristal kot NLP.

Mogočna katedrala iz stekla in jekla, ki, kot pove že ime, stoji ob jezeru. Jezera za zdaj še ni bilo. Jezero je bilo seveda umetno. Ime Lakeside, enolično tiktakajoča hvalnica navadnosti in naravi, je zahtevalo izdelavo jezera, omenjenega v imenu, že zato, da bi postalo smiselno.

Zame kot najstnika pa to ni bil čas semantične pedantnosti, temveč nepojasnljive ekstatičnosti. Komaj sem čakal, da Lakeside pristane, da osmisli za zdaj prazno jezero, da mi napolni življenje tako zagotovo, kot bodo drugi napolnili tisto jezero, da mi zavzame misli tako zagotovo, kot bodo drugi zavzeli tisto jalovo zemljo. Komaj sem čakal, da grem v Lakeside. To, da nisem imel denarja, ni prav nič zmanjšalo mojega vznemirjenja ob bližajočem se karnevalu potrošništva. Lakeside se je zdel kot odgovor, to vsekakor, toda kaj je bilo vprašanje?

Kakšna bi bila v življenju trinajstletnika lahko vrzel, ki bi jo lahko zapolnilo le nakupovalno središče? Zakaj bi v fantu, ki v osemdesetih odrašča v Essexu, tlelo hrepenenje po nakupovanju, ki bi ga veliko prej pripisali kateri od punc iz Seksa v mestu?

Joseph Campbell, kulturni antropolog, o katerem bom v tej knjigi na veliko nakladal, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjeveških družbah so bile najvišje stavbe cerkve in palače; če uporabimo Campbellovo metodo, lahko sklepamo, da je šlo za fevdalne kulture, ki so spoštovale vladarje in častile boga. V modernih zahodnih mestih so najvišje stavbe banke – prekleto veliki stolpi, ki gospodujejo nad obrežji – in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale, ki so jih nadomestila: kupole, zvoniki, srhljiva, nebeška tišina, vodometi namesto kropilnikov, hitre restavracije namesto klopi. Če bi načrtovalce Lakesida ali katerega koli nakupovalnega središča vprašali, kaj ponujajo potrošnikom (nekoč imenovanim »ljudje«), bi rekli: »Vse je pod eno streho.« Krasno, torej strop, in še pomembneje, »izbiro«. Bistvo je v izbiri. Kot bulimičnega oboževalca Smithsov in onanista me je torej očitno očarala možnost izbire, in če hočete nekoga spodbosti s pojmom izbire, mora biti predpogoj pomanjkanje izbire. Kar je drug izraz za pomanjkanje moči, pomanjkanje svobode.

Mimogrede, ne namigujem na to, da se moramo vrniti v srednjeveško kulturo, vso krivozobo in kužno, ki s štorasto povitimi rokami prežvekuje repo in se klanja v jarku, kadar mimo na konju švigne kakšen baron. Če ne drugega, smo se iz Črnega gada naučili, da je bila zgodovina prava greznica.

Verjamem pa, da komaj začenjamo razumeti neverjetno sposobnost človeških bitij, da lahko postanemo nekaj neprepoznavnega, da lahko imamo pravo svobodo, ne pa nekakšen močno zapeljiv emblem, ki ga nikoli ne moremo doseči. Ne pa izrabljen kompromis in glodajoč strah.

Včasih sem verjel v sistem, v katerega sem se rodil: imej želje, uresniči jih, konzumiraj, postani slaven in privlačen, bodi domišljav, poberi plačilo in seksaj. Videl sem, kar so mi ponujali v bleščečih revijah in na ekranih, in zagrizel. Hotel sem izbiro, svobodo, moč, seks in droge in jih konzumiral, oni pa mene.

»Zakaj bi bil zadovoljen z drobtinicami slave in bogastva, seksa in zabave?« me je med klepetom v New Orleansu vprašal nekdo, ki je bil ravno tako zdravljen alkoholik. Bil je dodobra zagorel – in to preveč dobesedno, pravzaprav že dogorel –, z grobo in nagubano kožo in brado, ki ga je grabila za obraz kot dlakava pest. Na srajci je imel zbledele madeže in kroge, ki so bili kot odtisi kavnih skodelic na starem zemljevidu. Videti je bil kot nekdo, ki je marsikaj doživel, ki je izkusil dolge noči in pretepe, vendar pa so bile njegove oči prav tako jasne kot njegove besede.

»Denar, slava – to so drobtinice,« je rekel in z debelo podlaktjo odganjal besede, »jaz pa bi bil rad pri mizi.« Takrat se je končno ozrl gor in se nasmehnil. Potem je s surovo vzvišenostjo odkorakal na prostovoljno delo s preštevilnimi brezdomci New Orleansa. Gledano nazaj, je bil njegov odhod melodramatičen, kot pri kakšnem policijskem ovaduhu, ki se odšopiri s tajnega polnočnega sestanka pri policistu, morda še potlači ogorek v pepelnik, preden odide – zakaj taki nikoli ne rečejo »No, potem pa pojdimo, čavči« tako kot normalni ljudje?

Če si odvisnik, je najbolj pozitivno to, da tvoje razočaranje okamni; nekdo drug, prav tako pijanec – dozdevati se mi začenja, da preveč poslušam tiste, ki ga cukajo – mi je rekel: »Naša težava niso droge in alkohol, naša težava je resničnost; droge in alkohol so naša rešitev te težave.« Zelo pametno je to povedal.

Iz istega razloga, kot se mi je Lakeside zdel dobra zamisel, se mi je zdel dobra zamisel tudi heroin. Morda se zdi, da je to radikalna izpeljava, vendar ni. Ko sem bil otrok v Graysu, sem se zavedal praznine, žalosti, brezimnega občutka nepovezanosti, in ko mi je krajevni časopis, krajevni politik, župan ali kdor koli že povedal, da bi bil Lakeside lahko odgovor, sem najbrž pomislil: »Da, Lakeside bi bil lahko odgovor.« Glede na to, da sem pozneje postal odvisen od vsega, kar se je dalo prekuhati, ponjuhati ali pogoltniti, se zdi, da so bile blažilne lastnosti Lakesida v najboljšem primeru omejene. Morda sem skrajni primer. Toda ali ne gre pri odvisnosti prav za to, za »skrajni primer«?

Ali se ne trudimo vsi tako ali drugače najti rešitev za težavo resničnosti? Če dobim to službo, to punco, tega tipa, te čevlje. Če naredim ta izpit, pojem to pico, spijem to pijačo, grem na te počitnice. Se naučim karateja, se naučim joge. Če West Ham ne bo padel po lestvici, če mi ne bo padel tič, če dobim več všečkov na Facebooku, več dobrih kuharskih knjig, boljšo kuhinjo, če mi ona neha najedati, me bo nehalo najedati.

Mar ni pri zadovoljstvu vedno nekakšen pogoj? Mar ni vedno postavljeno v prihodnost, zavito v neki predmet, naj bo fizičen ali ideološki? Vem, da zame je in da me kot odvisnika vedno požene v skrajnost in nato v težave.

Se tako počutite? Iščete nekaj? Nisem edini, kajne? Vas je kdaj strah ali sram, se čutite osamljeni, nezadostni? No, pa saj to berete, tako da si morate želeti nekaj spremeniti.

Ne prepustite me samemu sebi, vsega ranljivega in razgaljenega. Berete tole na jahti, skozi raybanke s, kaj pa vem, dvema vročima ruskima sestrama in s polnimi usti jastoga, ko od zgoraj sije sonce, od spodaj pa se smehljata oni dve? In tudi če je tako – sploh, če je tako –, ali deluje, za tistim slankastim okusom in priapičnimi trzaji, ali je resnično, ali je tako, kot bi vas za roko držal bog?

Tudi jaz sem namreč poskusil z dekadenco. Živel sem v hollywoodski palači, hodil na Oskarje, gostil velike zabave.

Če bi leta 2002, ko sem po dveh tednih abstinence na božični večer z mamo sedel na enojni postelji v penzionu v Bury St. Edmundsu in gledal televizijo, oba pa je prežemala moreča prijaznost iz čakalnice na urgenci – osupli nasmeški in nobenega upanja –, v sobo priletela bleščeča vila in rekla: »Mamo boš čez nekaj let peljal na Oskarje, brez skrbi,« bi bil očitno presenečen (vila, kaj takega), nedojemljiv pa bi se mi zdel resnični dodatek eterične vsiljivke, da »se bodo, mimogrede, Oskarji obema zdeli jebeno dolgočasni«.

Lakeside je krajevna župnija; Hollywood je Vatikan. Ko sem se nedavno spet odpravil v Grays, sem se spraševal, kako so jo odnesli drugi župljani. Spraševal sem se, ali je Lakeside izpolnil pričakovanja ljudi, s katerimi sem odraščal, ljudi, ki sem jih pustil za sabo, ljudi, od katerih sem bežal; spraševal sem se, ali so dobili svojo izbiro, svobodo in priložnost.

Iz Graysa sem se na črno odpeljal z vlakom, ki večinoma prevaža delavce iz Essexa v London. In ustavi v Chafford Hundredu – novem naselju, zgrajenem nasproti hiše, kjer sem odraščal –, Purfleetu, Lakesidu, Rainhamu, Dagenham Docku, Barkingu in Limehousu. Skrival sem se v stranišču, pod svojo visoko naželirano frizuro, z ročno izdelanim napisom »v okvari« na vratih, križanec med Del Boyem in Mattom Gossom, puhal skank in štel postaje.

Zdaj pa glisiram na zadnjem sedežu Mickovega mercedesa. Mick bi bil »moj voznik«, če bi jaz pred ljudmi uporabljal svojilne zaimke in če bi on pokazal vsaj trohico profesionalnosti. Tako pa je kolega, ki me vozi. V resnici pa sva seveda daleč od tam, od koder prihajam – otrok samohranilke na socialni, odvisen od drog –, ko potujeva po cesti A13 mimo opuščene Fordove tovarne, kjer je delal babičin mož Bert, mimo močvirja, na katerem naj bi, tako se je govorilo, zgradili Euro Disney. Seveda me je sesulo, ko so namesto tega izbrali Pariz – jebeni Pariz, halo?! Walt se zagotovo obrača v grobu ali v kriogenski komori ali kjer koli pač hranijo njegovo bleščeče nacistično truplo.

Na to pot spominov – ali pot bolečine, kot ji navadno pravim, ker je moja preteklost prežeta z bedo in zavračanjem; zavrnila me je, potem pa sem še jaz zavrnil njo – se podajam zato, ker me je sošolec Sam prosil, naj odprem Mind shop, trgovino za um. Mind je dobrodelna organizacija za duševno zdravje, pri kateri dela, meni, ki sem se spopadal z duševno boleznijo, pa se zdi vredno tvegati obisk na kraju zločina tudi zato, ker je moj prijatelj in ker se ne morem upreti besedni igri »odpri svoj Um (kupcem), stari«. Zločin je bil v tem, da sem se rodil, kakor sem na to gledal kot travmiran in travmatičen najstnik.

Grays med mojim odraščanjem ni bil ravno fantastičen, vendar pa je to verjetno predvsem zato, ker sem ga opazoval iz svoje glave, in čisto mogoče, da bi me lahko vzgajali tudi v Toskani, pa bi se mi še vedno zdela tragedija. Nagnjen sem bil k bridkosti. Grays je in je bil – kot pove že ime, če zanemarimo mojo samopoveličevalno melanholijo – običajno mesto. Lahko bi rekli običajno, predmestno mesto v Essexu; lahko bi rekli običajno britansko mesto, ali običajno severnoevropsko mesto, ali celo običajno mesto v posvetni, zahodni demokraciji.

Ko sem bil otrok, je to pomenilo, da je mestno središče, kjer naj bi odprl »svoj Um, stari«, premoglo tržnico, izpostave trgovskih verig in lokale krajevnih obrtnikov. Ljudje so tam nakupovali, se družili, saj veste, običajne stvari. Ko sem se izkrcal iz svoje rahlo zatemnjene kapsule privilegiranosti, sem bil šokiran, ko sem videl, kako se je Grays spremenil. No, saj ne govorimo ravno o opustošenju Rima, o oskrunjenju posvečenih zakladov veličastne mestne države, vedno je pač malo spominjalo na smetišče, toda trgovin ni bilo več, lokalni obrtniki so izginili, tržnica pa se je zaprla.

Zdaj so bile tam trgovine, kjer je vse po en funt, stavnice, dobrodelne trgovine in prodajalne žganih pijač. Ljudje v mestu, ki sem ga pred dvajsetimi leti zapustil, so bili drugačni: več jih je bilo pijanih, več jih je bilo vidno podhranjenih – še bolj kot to pa sem pri kakih petdesetih ljudeh, ki so z ravnodušnim pričakovanjem obkrožali pregrado pred Mind shopom, čutil obup.

Neusmiljene svinje med vami bi lahko rekle, da so bili obupani zaradi mojega skorajšnjega obiska, vendar ni šlo za to. Nekaj so jim vzeli in to odsotnost se je dalo čutiti. Bolj kot to žalostno poslabšanje pa je šokantno to, da je Grays, ta manjši, opustošeni Grays z bankami hrane, s kratkoročnimi posojili in z vse večjo stopnjo odvisnosti, še vedno običajen.

To se dogaja vsepovsod. Najbogatejši odstotek Britancev ima toliko kot najrevnejših 55 odstotkov. Nekateri, kot sem jaz, so bili včasih med 55 odstotki, danes pa so med enim, vendar pa običajni ljudje večinoma postajajo revnejši. V svetovnem merilu je še slabše. Pri Oxfamu pravijo, da bi bilo na avtobusu s petinosemdesetimi najbogatejšimi Zemljani več bogastva, kot če bi sešteli premoženje polovice prebivalcev Zemlje – torej treh in pol milijard ljudi.

Čeprav si ne morem predstavljati, da bi se pri takih vsotah spravili na avtobus ali pa družili med seboj. Stavim, da bi bilo na tem avtobusu veliko napetosti, zavisti in drobnjakarskega zbadanja:

»Moja korporacija je večja od tvoje.«

»Aja? Imam pa jaz zato lastno medijsko mrežo!«

»AJA?! Jaz imam pa elitno organizacijo, ki nadzira svetovno politiko.«

»Ustavite avtobus, rad bi se vrnil v podvodno palačo k svojim nevestam, ki so napol ribe, in pel o večvrednosti življenja v morju.«

Zadnji primer bi bil lahko iz Disneyjeve Male morske deklice. Waltova zamrznjena betica je vsekakor na tistem avtobusu.

V Ameriki, državi, ki, priznajmo, v resnici pritrjuje vsemu temu kapitalizmu, ima šest dedičev Walmarta več bogastva kot najrevnejših 30 odstotkov Američanov. Šest jih je! Niti nogometnega moštva ne morejo sestaviti, kako bodo torej ustavili revolucijo, ko se bomo zganili zaradi te nepravične statistike? Razen če ni celoten sistem sprogramiran tako, da usmeri bogastvo k elitni skupini ljudi, potem pa še poskrbi, da tam tudi ostane.

Kar ste pravkar prebrali, je noro. Prismojeno. Neverjetno, a resnično. Tako resnično kot roke, s katerimi držite to knjigo (bralnik/tablico – intranevralni možganski hologram, če ste zelo daleč v prihodnosti); ta podatek je tako resničen kot zrak, ki ga dihate.

Šest ljudi, katerih oče se je »dobro znašel s supermarketi«, ima več denarja kot na stotine milijonov Američanov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Na avtobusu, polnem plutokratov, aristokratov in oligarhov, je več denarja, kot ga imajo vsi begunci, v vojni prizadeti otroci in podhranjeni brezdomci na planetu.

Saj slišite, da je to noro, saj vidite, da je narobe, saj čutite, da je več kot moteče. Pravijo nam, da proti temu nič ne moremo, da »tako pač je«. Seveda ta sodba prihaja od elitnih ustanov, organizacij in posameznikov, ki imajo korist od tega, da »tako pač je«.

Še pomembnejše od te žgoče neenakosti pa je, da je naš čas za njeno reševanje omejen. Prav tisti interesi, ki jim to koristi – na kratko jim bom rekel sistem –, morajo za ohranjanje stanja pleniti zemeljske vire tako hitro, nasilno in neodgovorno, da je preživetje človeka na planetu ogroženo. Tudi to je dokaj zajebano.

Če bi nekdo rekel, da ima družbeno-ekonomski sistem, ki ustvarja bogato elito na račun vseh drugih, je pa ekološko zdrav, bi mu rekli, naj odjebe. Imamo namreč sistem, ki sistematično napihuje bogastvo elite, pospešeno duši vse druge in še uničuje planet, na katerem vsi živimo. Vem, da to že veste. Vem. Vsi vemo. Ampak tako je absurdno – pravzaprav psihopatsko –, da moramo očitno ponoviti.

Te elite, ti bebčki na izletniškem avtobusu, posutem z diamanti, ti živijo na istem planetu, so v bistvu taki kot mi. Torej so tudi sami v težavah – razen če ni ta avtobus opremljen za pot v vesolje in mislijo počakati, da bo Zemlja samo še zoglenela lupina, potem pa se izstreliti nekam na Luno.

Ko sem pregledoval nove police z rabljenimi stvarmi v dobrodelni trgovini v izčrpanem mestu, od koder prihajam, sem razmišljal o tem. Deviški trak, ki naj bi ga prerezal, visi na vratih. Prostovoljci z napol praznimi kozarci šampanjca iz supermarketa družno usmerjajo misli v to, da bo dan dober.

Vendar pa dve neprijetni gotovosti postopata okrog kot sodni slugi, ki ovirata prijateljsko vzdušje: 1) skrb za duševno bolne ni naloga dobrodelnih organizacij, temveč države, in 2) ta dobrodelna trgovina tako ali tako ne bo zaživela, mater. Dobrodelne trgovine že imamo. Eno od področij, na katerem smo dobro založeni, so dobrodelne trgovine; vsepovsod rastejo kot zombiji, ki se dvigajo iz grobov mrtvih pravih trgovin.

Brado držimo pokonci, ko se prebijamo skozi obred: pojavijo se škarje, aplavz, ljudje se zgrnejo noter, stopicajo naokrog, poberejo žalosten pulover, potežkajo porcelanski kipec v dlani. Nekaj pove mestni svetnik, nekaj pove duševni bolnik na dolgi poti k zdravi pameti, nekaj povem jaz – na tej poti sem nekaj korakov pred njim.

Gospa, ki je kot s cerkvenega slavja, mi radoživo potisne v roke kavbojke: »Tele ti bodo pa prav, Russell.« Kupim jih in zasmejeva se. V resnici pa bi rad spraskal to ploščo, z iglo podrgnil čez zareze in rekel: »Kaj za en kurac sploh delamo?« Katera gravitacija nas tišči navzdol, kdo je namontiral to nizko zadušljivo nebo? Pogosto dobim ta občutek, kot bi hotel pokukati za vogal resničnosti, spraskati ploščo, reči, da vem, da je tu še nekaj, da vem.

Vem, da časa tukaj ne izkoriščamo najbolje. »V vsaki stvari je razpoka, tako pride noter svetloba,« je pel Leonard Cohen. Vidite jo lahko; tik za resničnostjo je svetloba, čutite jo lahko. Tik za vašimi mislimi je tišina. Vedel je, da je tam odgovor, zato je postal budist in se spokal živet v gore. Ali zato ali pa zato, ker so mu menedžerji izmaknili ves denar.

Za te ideje sem imel še posebej posluh, ko sem se igračkal s prvinsko revščino, ker sem bil gostujoči urednik britanske politične revije z naslovom The New Statesman. Vprašali so me, kaj bo tema številke. »Revolucija,« sem rekel. Tako so sklicali vrsto novinarjev, filozofov in aktivistov, ki so pisali o različnih vidikih te teme. Naomi Klein je v članku opisala ekološko konferenco, na kateri so jasno in glasno izrazili zahtevo po radikalnem ukrepanju.

Brad Werner, raziskovalec kompleksnih sistemov (kar se sliši kot služba, kjer ima nadzornik precej težav: »Hej, Werner, raziskuješ ta kompleksni sistem ali se igračkaš s telefonom?«), ki je lani govoril na kongresu Ameriške geofizikalne zveze (ta pri vabilih gotovo uporablja pornografijo, da ji posel teče), je rekel, da je naš planet v kurcu. Raziskoval je naš kompleksni sistem – Zemlja je po mojem mnenju že kompleksni sistem – in sklenil, da smo mi, ljudje, ki na njej živimo, v kurcu. In sploh se ne šalim: njegovo predavanje je imelo naslov Je Zemlja v kurcu?, tako da Ameriška geofizikalna zveza ni tako poštirkana, kot bi sklepali po imenu. Obvladajo kletvice in vse to.

No, Brad Werner je rekel, da je kapitalistični sistem pri goltanju zemeljskih virov tako nenasiten, doslej izvedeni ukrepi pa tako neučinkoviti, da je za rešitev planeta edino upanje delovanje, ki prihaja izven sistema.

Ničesar ne bodo storili, da preprečijo ekološki propad; to je v nasprotju z njihovo ideologijo, zato je treba spremembo pripeljati od zunaj.

To pomeni, da jo moramo pripeljati mi. Vse tisto s Kjotom – zmanjšanje ogljikovih izpustov za x do leta y – je drkanje v veter. Navadno sranje, nekaj takega kot solata, ki jo prodajajo v McDonaldsu. Premalo, prepozno.

Kot bi množičnega morilca vtaknili v hišni pripor.

Vemo, da tem zajebancem ne moremo zaupati, da se bodo obnašali, kot je treba. Poglejte tobačno industrijo: že desetletja pred tem, ko so izkašljali kancerogeno resnico, so vedeli, da ubijajo svoje stranke; še danes bi nas nategovali, če bi mislili, da se lahko izvlečejo.

Stavite lahko, da nas nekaj podobnega čaka z mobilnimi telefoni. Tisto ostro zbadanje v ušesu že ne pomeni, da je z njim vse tip top.

James Lovelock, tip, ki je prijavil teorijo o Gaii, da je Zemlja en sam simbiotski, medsebojno povezan organizem, kjer harmonične življenjske oblike podpirajo in urejajo druga drugo, pravi, da se ne bi smeli obremenjevati z recikliranjem, vetrnimi turbinami in s priusi – vse to so navadna jajca, pravi, ne dobesedno, čeprav bi se morda tako izrazil, če bi bil na tisti nori, razpuščeni, preklinjajoči žurki Ameriške geofizikalne zveze.

Saj ne, da bi Lovelock rekel, naj se udobno namestimo in uživamo v apokalipsi – mislim, da pravi, da hitro potrebujemo radikalne ukrepe in da ti radikalni ukrepi ne bodo prišli od samih interesov, ki so ustvarili to, kar pač je, in ki imajo od tega korist. Edini naslov, kjer sprememb ne moremo iskati, so potniki na avtobusu, ovešenem z dragulji. Ti so težava, mi pa rešitev, tako da moramo pogledati vase.

* * *

Tokrat sem iz Graysa odšel v razkošju, v zibelki Mickovega avta. Mercedesa. Anestetik privilegiranosti, zapor udobja. Ljudje hočejo poslovilne fotografije in avtograme, še ostankov, še drobtinic. Tip približno mojih let, ki se oklepa steklenice močnega jabolčnika, me objame z eno roko. Včasih sem pil tistega znamke White Lighting. Njegov zadah butne vame, ko se za trenutek spogledava. Zaprem vrata za preteklostjo in sedanjostjo.

Kar sem videl, me je malce sesulo. Vrnitev v kraj, od koder izhajaš, je vedno nevarna: spomini so kot črepinje raztreseni po vseh pločnikih, previdno moraš stopati. Meditiral sem in se čutil malce krivega, ker imam za kaj takega prostor.

Prostor za mir, do katerega ima vsakdo pravico.

»Na zadnjem sedežu avta, v katerem se je vozil Hitler, ti že ni hudega,« je v moji domišljiji govoril tisti pijani tip. Moral bi poudariti, da avto ni dobesedno Hitlerjev – to bi bila srhljiva dediščina –, da pa je zame čisto v redu. Imam življenje, v katerem si lahko vzamem čas za meditacijo, dobro hrano, jogo, telovadbo, razmislek, sprostitev. To lahko kupiš z denarjem. Je mogoče, da bi vsi tako živeli? Je mogoče, da je sploh kdo lahko srečen, ko pa so tako temeljne stvari le za izbrance?

Govorijo nam, da moramo jesti pet porcij sadja in zelenjave na dan, pa spet sedem; nekje sem prebral, da bi jih morali pojesti kar deset, po ves dan tičati z glavo v koritu in žvečiti ohrovt.

Do teh sklepov se pride tako, da znanstveniki pregledajo ogromen kup podatkov in opazujejo povezavo med uživanjem sadja in zelenjave ter dolgoživostjo.

Potem sklenejo, da morate vi kot posameznik jesti več sadja in zelenjave. Breme je na vas; vi ste odgovorni za to, kar jeste.

Seveda lahko iz teh podatkov izpeljemo tudi druge sklepe. Ljudje, ki živijo tako dolgo in jedo vse to sadje in zelenjavo, so v glavnem tudi bogati, imajo dobro službo, redno hodijo na počitnice, se gibajo in izognejo nenehnemu stresu revščine. Še en, resničnejši, bolj zastrašujoč sklep, do katerega bi se lahko dokopali, je ta, da bi morali imeti družbo, v kateri so viri, ki jih uživa sadje goltajoča elita, enakomerno razdeljeni, privilegije, vključno s sadjem in z zelenjavo, pa uživajo vsi.

Ob tem sklepu niste več dolžni, da kot posameznik ubogljivo odskakljate v trgovino in kupite zeleno, ampak da se kot član družbe bojujete za pravičnejši sistem, v katerem ima več ljudi dostop do virov.

Pokliče me producentka oddaje Newsnight. »Mislim, da je res zanimivo, da niste nikoli volili,« reče, »o tem bi morali jutri govoriti s Paxmanom.« Strinjam se, zmeden, ker to velja za nekaj nenavadnega.

Ko moje navadno mesto ostane zadaj, mi ideja, da je glasovanje brez smisla, demokracija fasada in da nihče ne predstavlja navadnih ljudi, v glavi odzvanja glasneje kot kdaj prej. Med krivdo in jezo, ki ju čutim na zadnjem sedežu firermobila, tli upanje. Medtem ko je jasno, da je na ravni posameznika, skupnosti in sveta ta radikalna sprememba nujna, me navdaja silovit, presežen optimizem. Vem, da je sprememba mogoča, vem, da obstaja alternativa, ker je moje življenje popolnoma drugačno od tistega, v katero sem se rodil. Vem tudi, da rešitev ni v slavi ali denarju ali katerem drugem minljivem kinču posameznika. Edina revolucija, ki lahko svet zares spremeni, je v vaši zavesti in moja se je že začela.

Prevedla Polona Glavan

Zbirka DOKUMENTA
352 strani

elektronske izdaje
Biblos

gibka vezava
ISBN: 9789612743369
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Jon McGregor: Če nihče ne govori o pomembnih stvareh

Če prisluhneš, boš slišal.

Mesto, kako poje.

Če mirno obstaneš – ob vznožju vrta, na sredi ceste, na strehi hiše.

Najrazločneje je ponoči, ko se zvok ostreje zarezuje po površini reči, ko pesem seže proti nečemu v tebi.

Brez besed je ta pesem, večinoma, a vseeno je pesem in nihče, ki jo sliši, ne bi mogel dvomiti, o čem poje. In ta pesem poje najglasneje, kadar razbereš vsak ton.

Tiho pomirjujoče brnenje klimatskih naprav, ki povsod po mestu izpihujejo vročino in vonje prodajaln in kavarn in pisarn, se zaganjajo in popuščajo, da se dolgi izdihi zlagajo drug na drugega, brnenje kot uspavanka za utrujene ulice.

Prometni vrvež še zarezuje po nadvozih, celo v temnih urah nenehni dušeči zvok, kotaljenje gum po asfaltu in hrumenje motorjev, razrahljani pokrovi odtokov in jaškov, ki šklopotajo kot kastanjete iz litega železa.

Cestarji na delu – v urah, ko najmanj motijo, trgajo hladni nočni zrak s svedri in pnevmatičnimi kladivi in črpalkami, povsem prepoteni pod prasketajočim cvrčanjem žarometov vpijejo drug drugemu, kot bi bobnarji v rock skupini kričali ritem, na vene mesta lepijo novo kožo.

Neumorne naprave v delavnicah in tovarnah z neskončnimi izmenami obračajo in črpajo in se parijo in iskrijo, pritiskajo in valjajo in tkejo in tiskajo, da se težak trušč in rožljanje in ropot dvigajo iz kot odmev visokih stavb, se raztresajo v noč kot nenadzorovan proizvod poleg papirja in tkanin in jekla in kruha, vsega, kar je pakirano in prevezano in izdelano.

Tovornjaki vozijo vzvratno, tesno obvijajo oboke industrijskih predelov, zdi se, da prav vsak tovornjak v mestu vozi vzvratno, se umika skozi dovoz, počasi po klančinah, predirljivo naznanja svojo prisotnost, medtem ko se viličarji ob kopičenju in zlaganju in nakladanju zakajajo in zaletavajo okrog njih.

In vsi ti alarmi, ki kličejo na pomoč v vsakem predelu in vsaki četrti, na vsaki ulici in vsakem posestvu, v vsako smer, kamor se obrneš, tulijo alarmi, se sprožajo, ugašajo, sprožajo udarjajoče zvenenje, kot bi bliskanje odigralo tuš, kot hipnotično donenje zvona, tisti, ki so po pomoti enako glasni, in tisti pristni v noč vreščijo o svojih potrebah kot sirotišnica, v kateri zaradi premalo osebja po zatemnjenih traktih doni ueeeueee dojenčkov.

Tuleče sirene, ki drvijo po ulicah in z modrimi lučmi švigajo od ene stiske do druge, počasno tuljenje, ki najtemnejše med temnimi urami preplete z nujo, visoko povzdignjena žalostinka, ki se zadrži nad strehami, dokler ne izzveni, visoko povzdignjena pobliskne mimo, dokler ne izzveni.

In vse to se oglaša brez prestanka, naprave in sirene, avtomobili, ki brez premisleka pozdravijo in odhrumijo naravnost naprej, hupanje in kriki in brnenje in hreščanje, vse to se prepleta in prebuja kot pevski zbor, se potaplja in vzpenja z obračanjem vetra, odgovor in solo, harmonično mrmranje v pričakovanju novih glasov.

Prisluhni torej.

Prisluhni, in še več boš lahko slišal.

Ropot pokrova smetnjaka, ki ga zbijejo na tla.

Čačke in praske dveh naježenih mačk.

Nenadno treskanje steklenic, ki jih stresajo v zaboje.

Udarjanje avtomobilskih vrat, menjavanje prestav, šepavi klap-klap počasne hoje proti domu.

Valujoče odvijanje rolet, ki jih spuščajo na kavarnah, odprtih pozno v noč, hreščeči glas, ki taksistom vpije imena ulic, glasen krik, ki obstane in se prevesi v smeh, pok, ki bi prav lahko bil tudi ponesrečen vžig pri starem avtu, telefonska govorilnica, v kateri zvoni, da bi se kdo oglasil, polna krošnja ptic, ki verjamejo, da je jutro, piščalka in krik in počeno steklo, tiho donenje glasbe in trdi udarci ritma, lajež in kriki in petje in jok, in vse to narašča, vse hrumenje in trki in poki in treski, ves hrup in vsa naglica in nenehno čudenje pesmi mesta, ki jo slišiš, če prisluhneš, tisti pesmi

in se ustavi,

v nekem redkem in posvečenem mrtvem trenutku, ukleščenem med tiste, ki hodijo pozno spat, in tiste, ki zgodaj vstajajo, se zgodi čudež tišine.

Vse se ustavi.

In tišina se spusti iz teme v mesto, čisto bežna tišina, kot obotavljanje med srčnima utripoma, kot tema med pomežikoma. Skrivaj se vedno zgodi ta trenutek, nepričakovan premor, omahovanje, ko pustimo za seboj nek dan in se začenja novi.

Zajem sape, ko pljuča plinskega rezervoarja začnejo počasi izdihovati.

Zven v ušesih, ko termostati prekinejo vetrnice klimatskih naprav.

Ti trenutki se vedno zgodijo, vendar jih redko opazimo in redko trajajo dlje kot misel, ki nas prešine.

Zdaj smo v takšnem trenutku, tišina je in vse mesto miruje.

Stari obrati z visokimi okni, razpostavljeni po obzorju, molčijo, svoje duhove in misli hranijo zase.

Pisarne z zatemnjenimi stekli, povešenimi skoraj do tal, mirujejo, prazno odsevajo meglice in sijaj noči. Kmalu bodo spet poslovale, skrivnostno šepetale enice in ničle po omrežjih steklenih niti, a zdaj so za trenutek utišane.

Avtobusi v garaži tiho čakajo nov dan, njihovi kovinski deli popuščajo in se krčijo na svoje mesto, umirjajo in hladijo se po osemnajstih urah vročine in hrupa, osemnajstih urah križarjenja po mestu kot volna po statvah.

In klubi po mestnem središču so prazni, njihova plesišča so lepljiva in razbolena od celonočnega udarjanja, luči se še sučejo in mežikajo, izgubljeni čevlji in denarnice in ključi so nabrani v kopice.

In nočni ribiči, postrojeni ob kanalu, čutijo, kako njihove vrvice brnijo v vodi, nič ne govorijo, čeprav so med seboj oddaljeni le po nekaj metrov, opazujejo žareče plovce, ki kot ustekleničene kresnice lebdijo v noči, čakajo potop in udarec, s katerima bo njihovo preživljanje časa na tem kraju dobilo smisel, čakajo tišino in mir, ki so ju prišli iskat sem.

Celo vozila, ki so razpršena po ulicah – taksiji in čistilci, izmenski delavci in dostavljavci, celo ti so v tem trenutku zadržani, ujeti na semaforjih, ki usklajeno gorijo rdeče, ko se sistem zasuče s starega dneva na novi dan, stotine nog počiva na pedalih za plin, stotine parov oči budno spremlja luči, vsi v pričakovanju rumene, vsi v pričakovanju zelene.

Vse mesto se ustavi.

In to je premor, v katerem je vredno uživati, saj bo svet kmalu spet postal zapleten.

Kar se da kratek premor je, niti toliko časa ni, da bi se zasukali čisto naokrog in se zagledali v vse luči, ki jih mesto oddaja proti nebu, poleg tega pa premor, ki ga ni težko prekiniti. Loputanje z vrati, avtomobilski alarm, glasba, ki tiho pripluje pol milje daleč, pa se mesto že premika naprej, jutri je že tu.

Glasba prihaja iz indijske restavracije v bližini nogometnega igrišča, kjer divja iz zunaj nameščenih zvočnikov, da bi privabila dodatne stranke. Restavracija, kjer imajo v enem kotu bhindi masalo in v drugem posebno kormo, je skoraj prazna in parkirišče je opustelo, z izjemo mladega para, ki se objema okrog pasu. Nista še dolgo par, morda nekaj dni ali teden, zato sta oba še vznemirjena in napeta od hrepenenja in možnosti. Sem sta prišla, da bi plesala, z njune poti domov sta ju privabila glasba in junačenje, zdaj pa se obotavljata, ker nista prepričana, kako začeti, ne poznata korakov, nerodno jima je.

A kljub vsemu začneta in ob prvih zaplatah svetlobe, ki pricurljajo na nebo z vzhoda, z druge strani mesta navznoter proti tem ulicam, visoko podržita glavi in poravnata hrbte ter pravočasno skupaj naredita korak, ki se ujame z drsenjem in s sukanjem glasbe. Plešeta na način, ki je primernejši za plesišče kot za bollywoodske filme, iz katerih izvira glasba, a vseeno plešeta, se zibata v bokih, dotikata s pasom, se gledata v oči. Natakarji so stopili k oknom, smejijo se, možu v kuhinji, ki navsezadnje začenja čistiti po dolgem večeru, kličejo stric, stric. Ko plešeta, stopi skozi vrata, da bi ju gledal, si briše roke v predpasnik, si liže utrujene konice prstov, se vleče za dolgo brado. Ko plešeta, se smeji in prikimava in pomisli na svojo ženo, ki doma spi, in pomisli na tedaj, ko sta bila mlada in bi morda še naredila kaj podobnega.

Drugje po mestu se dan začenja z naglico in s krikom, s hitrim tuljenjem pisarniških sesalnikov, s treskanjem zapahnjenih vrat tovornjakov, z naglim žigosanjem zgodnjih izmen.

Tu pa, v času, ko se zora prikrade v zadnji poletni dan in ko mož z utrujenimi rokami opazuje, kako mlad par pleše na parkirišču njegove restavracije, tu imamo le naslednje: lesketajoče se poglede, razmazano šminko, bledeč soj zvezd, škrtanje stopal po pesku, smeh in počasno hojo domov.

Se je premaknil prvi, fant s številke osemnajst.

Je bil pokonci in čez cesto, preden je kdo trenil z očmi, preden se je kdo oglasil.

Je bilo, kot bi vedel, kaj mora storiti, kot bi čakal na priložnost.

Je planil s praga kot sprinter na startu, in še preden sem se obrnila in pogledala, kdo je, je bil že tam.

Je bil tam in že je bilo konec, in to tako nenadoma, da sem se počutila, kot bi mi v obraz razneslo bliskavico fotoaparata.

Vse je postalo belo, srhljivo, kot stara poročila, zbledelo in zamazano.

Nisem mogla dojeti, kaj se dogaja, nisem mogla verjeti, kaj se dogaja.

Sem samo sedela, na toplo popoldne zadnjega poletnega dne, in nisem mogla ugotoviti, kaj vidim.

Sem ga opazovala, kako se premika čez cesto, ta fant s številke osemnajst, in poskušala razumeti.

Ne spomnim se, da bi kaj videla, ne samega trenutka, spominjam se čudnih podrobnosti, obrobnih podob, drobnih stvari, ki so se dogajale stran od zamegljenega žarišča.

Se spominjam dekleta poleg sebe, ki je spustila pločevinko piva in se zazibala nazaj, kot bi jo odnesel udarni val.

Lahko si predstavljam, kako je pločevinka zadela ob tla, kako je s svojo težo pomendrala travo, kako se je nagnila na stran, a obstala pokonci kot napol podrt telegrafski drog v viharju.

Lahko vidim počasni posnetek piva, kako se peni z vrha pločevinke, kako se v spirali dvigne kot dim in za trenutek obvisi v svetlobi, preden se razprši po travi in me poškropi po naročju.

Ne vem, od kod prihaja vse to.

Ne vem, kako sem lahko videla vse te podrobnosti.

Peno s piva, ki se razblinja v kristalčke zraka.

Bilke trave, ki se poravnajo, ko se tekočina vpije v zemljo, vlažen madež na mojem krilu, ki se krči in bledi in suši na soncu.

Žarečo svetlobo.

Skozi visoko okno se je sklanjala ženska, ki je stresala preprogo.

Čez cesto je nekaj fantov imelo piknik, v meso so zabadali nož, da bi videli, ali je pečeno.

Na številki petindvajset je stal na lestvi mož z dolgo brado in barval okenske okvirje, že ves dan je bil tam in skoraj je že končal.

Vsi okvirji so se vlažno lesketali v soncu, bili so čudovito svetlomodri, kot prvi nežni odtenki zore, in prijetno je bilo opazovati njegovo počasno temeljitost pri delu.

Na sosednjem vrtu je neki fant čistil svoje superge s krtačko za nohte in skledo milnate vode.

Vse te trenutke vidim, kot bi bili vklesani v kamen, drobne trenutke, ki so ujeti in poudarjeni v kontekstu, kot liki na razstavi o Pompejih.

Ženska z odejo se je ustavila sredi zamaha, njeno pozornost je preusmerilo drugam, zato je odeja zgubila zagon in nežno udarjala ob zid.

Še vedno z razprostrtimi rokami, z ustnicami, našobljenimi zaradi dvigujočega se prahu.

Odeja je obvisela, padajoč proti tlom kot signalizacijska zastava.

Nekdo je rekel, o moj bog.

Fant na rdečem triciklu je zapeljal v drevo.

Noge so mu zdrsnile s pedalov in se ujele pod kolesi, da ga je potegnilo s sedeža navzdol proti tlom.

Ga vidim, kako postrani pada, kako mu bodo noge podrsale po betonu, kako bo z glavo zadel v drevo, kako se mu tricikel nagiba na dve kolesi in je njegova pozornost usmerjena na cesto.

Je kar naprej obračal glavo med padanjem, in ko je zadel ob tla, je lahko le obležal in opazoval kot vsi drugi.

Ni mogel imeti več kot tri leta. Hotela sem steči k njemu in mu zakriti oči, pa se nisem mogla premakniti, zato je še naprej gledal.

Neki mož, ki je pral avto, si je z obema rokama segel proti temenu glave, stisnil dlani v pesti.

Je v rokah še vedno držal spužvo, iz katere se je cedila voda in mu tekla po hrbtu, a se ni premaknil.

Je nekdo rekel, joj sranje joj sranje joj sranje.

Večinoma pa je bil to trenutek popolne tišine.

Popolnega mirovanja.

V resnici seveda ni moglo biti tako, gotovo se je še vedno slišala glasba in je po glavni cesti tekel promet, vendar se tega spominjam tako, s tem poudarjenim premorom, ko je vsa ulica zamrznila v tableau široko odprtih ust.

In tisti fant s številke osemnajst se je skozi zaustavljeni trenutek premikal kot blagoslov.

Zdelo se je, ali pa se vsaj zdaj zdi tako, da je bilo vse drugo negibno.

Pločevinka piva, ujeta med roko in tlemi.

Odeja, ki se ni čisto dotikala zidu.

Fant s triciklom za trzljaj stran od drevesa.

Vzdih v mojem grlu, zadržan, kot zrak v stisnjenem vratu balona.

In vse to se je zdelo nekako narobe, neresnično, nepovezano z dnevom, kakršen je bil.

Dan brez posebnosti, počasen in topel in tih, z ljudmi, ki se pogovarjajo na stopnicah pred vrati, z otroki, ki se igrajo, z glasbo, s pikniki.

Takoj ko je postalo svetlo, me je prebudilo loputanje vrat taksija, ko so se tisti s številke sedemnajst, ki jih poznam, vračali po dolgi noči in se počasi vlekli po ulici.

Nisem mogla zaspati nazaj, a sem ostala v postelji in opazovala, kako mi sonce vse bolj osvetljuje prostor, poslušala otroke, ki tekajo zunaj, znano rožljanje fantovega tricikla.

Pozneje sem vstala in pojedla zajtrk in poskusila začeti pakirati, sedla sem na stopnico pred vrati, pila čaj in brala revije.

Sem šla v trgovino in bežno govorila s fantom s številke osemnajst, je bil neroden in sramežljiv, zato je bilo sprto z logiko, da bi bil on tisti, ki je tako v trenutku planil čez cesto.

Proti koncu popoldneva je deževalo, nenadoma in močno, a to je bilo vse, ničesar drugega nenavadnega ali nepričakovanega ni bilo v tem dnevu.

In zdi se nekako narobe, da ni bilo priprav, da ni bilo nekega občutka v zraku, nekakšne slutnje ali opozorila ali namiga.

Se sprašujem, ali ga res ni bilo, ali ni bilo morda nečesa, kar sem spregledala, ker nisem bila pozorna.

Tišina ni trajala dolgo, saj so ljudje začeli drveti na ulico, kričati, sunkoma odpirati okna in vrata.

Ženska, ki živi naprej po ulici, je zdrvela ven proti njim in obstala na pol poti, se zasukala nazaj in si z rokami potresla pred obrazom.

Mož na lestvi je opravil klic z mobilnikom, potem pa splezal dol in pustil zadnji okvir napol pobarvan.

Ljudje, ki jih nisem niti prepoznala, so prihajali iz svojih domov, da bi se pridružili drugim.

Medve s Sarah pa sva le obsedeli, strmeli z odprtimi usti.

Če bi si bili bliže ali če bi bili mlajši, bi se morda držali za roke, tesno, a se nisva.

Mislim, da je pobrala svoje pivo in spila še malo, in mislim, da sem tudi jaz nekaj spila.

Se ne spomnim, spominjam se le, da sem strmela v zagrinjalo iz nog na cesti in poskušala videti skozenj.

Poskušala ne videti skozenj.

Čez nekaj minut se je zdelo, da se je hrup na ulici spet polegel.

Gruča ljudi na ulici se je razpustila, se pomaknila na stran.

Ljudje so pogledovali proti glavni cesti, pogledovali na svoje ure, čakali.

Se spomnim, da sem opazila, da iz kakšnih šestih oken ob ulici še vedno prihaja glasba, in potem sem opazila, da pesmi pojenjujejo, druga za drugo, kot se ugašajo luči v nadaljevanki o Waltonovih.

Se spomnim vonja po zažganem in da sem opazila, da so fantje čez cesto pustili meso na žaru.

Sem videla, kako se je dim začel viti v zrak.

Sem videla obraze na oknih.

Sem videla, kako ljudje pogledujejo navzgor, proti edinim vratom, ki so bila še zaprta.

Čakajoč, da se odprejo, v upanju, da se morda ne bodo.

Ne razumem, zakaj se mi to v spominu zdi tako sveže, celo zdaj, tri leta pozneje in nekaj sto kilometrov stran.

Ko pomislim na to, se ne morem niti spomniti, kako je bilo ljudem ime.

Se spomnim le, da sem sedela tam, tistih trenutkov čakanja, mrmrajočih in napetih.

Ljudje so stopali do konca ulice, pogledovali gor in dol po glavni cesti, se stegovali, da bi videli okrog vogala.

Se obračali nazaj proti drugim in dvigovali roke.

Stari možak s številke petindvajset, držeč čopič, s katerega je kapljala sled svetlomodre barve, je stopal proti zaprtim vratom.

Z dlanjo se je gladil po poraščenih licih.

Potrkal.

Oddaljeno zavijanje sirene, možakovo trkanje po vratih.

 

 

Prevedla Alenka Ropret

Sanje ROMAN
292 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742058
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742065
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Roald Dahl: Moj striček Oswald

 

1.

Spet me prijemlje želja, da bi nazdravil svojemu stričku Oswaldu. Mislim seveda na pokojnega Oswalda Hendryksa Corneliusa, poznavalca, bonvivana, zbiratelja pajkov, škorpijonov in sprehajalnih palic, ljubitelja opere, strokovnjaka za kitajski porcelan, zapeljivca žensk in skoraj nedvomno največjega nečistovalca vseh časov. Preberi več o Roald Dahl: Moj striček Oswald

James Meek: Izkazana ljubezen ljudstva

Zaposlen z obnovo sveta je človek pozabil obnoviti sebe.
Andrej Platonov: Vzgajališče novega človeka

Samarin
Ko jih je imel Kiril Ivanovič Samarin dvanajst, torej precej let prej, preden je v dekliški šolski torbi med vonjem po učbenikih in kolonjski vodi zaznal duh po dinamitu, je prosil strica, da bi mu pustil spremeniti njegovo drugo ime. Preberi več o James Meek: Izkazana ljubezen ljudstva

Christopher Isherwood: Samec

Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj. Tisto, kar se je prebudilo, potem nekaj časa leži, strmeč v strop in navzdol proti sebi, dokler se ne prepozna kot jaz in od tod ne izpelje jaz sem, jaz sem zdaj. Naslednji je tu, ki je pomirljiv vsaj v negativnem smislu; namreč, pričakovalo je, da bo to jutro samo nase naletelo tu, čemur se reče doma.

Vendar pa zdaj ni preprosto zdaj. Zdaj je hkrati hladen opomin; za ves dan pozneje kot včeraj, za vse leto pozneje kot lani. Vsakemu zdaj je pripisan njegov datum, zaradi česar so vsi pretekli zdaj zastareli, dokler – slej ko prej – morda – ne, ne morda – precej zagotovo: ne pride.

Strah ščipa v živec vagus. Bolezensko izogibanje nečemu, kar čaka tam nekje zunaj, pred nami, mrtvo. Preberi več o Christopher Isherwood: Samec