Russell Brand: Revolucija

PROLOG

Revolucijo bi, praviš

Jeremy Paxman je človek, ki opravlja najpomembnejše politične intervjuje v Veliki Britaniji. Je krvoločen, a ne na napadalen način kot penast pitbul; ne, tak je kot dremav krokodil, ki škili nad površino, ve, da boš naredil napačen korak, in čaka. Potem pa ham, pok, bum in je po tebi. Notranje ministre pojé za zajtrk, kanclerje poserje, rit pa si obriše s predsedniki vlade. Čez pet minut me čaka intervju z Jeremyjem v najpomembnejši britanski informativni oddaji Newsnight.

Zato sem zdaj na kolenih, v stranišču veže hotela Landmark. Molim. »Gospod, naredi me za orodje svojega miru.« Prva vrstica Frančiškove molitve, ki je zaslovela z materjo Terezo, se izrodila z Margaret Thatcher in ki jo častimo tisti, ki smo se pogreznili v težave in se skušali odgrezniti z drogo.

Rad bi bil samo orodje miru. Mir obstaja; hvala bogu mi miru ni treba ustvariti. Samo odpreti se moram in mir bo prišel, mir je že tu. Lahko bi trdili, da je mati Tereza utelešenje načel, opisanih v tej molitvi; s pomočjo službe je premagala nizkotne, sebične nagibe, ki služijo preživetju in egu, in postala orodje višjega smisla oziroma boga. Pri Margaret Thatcher je vse skupaj manj jasno. Kateremu bogu je služila s sistematičnim uničevanjem vrednot naše države, medtem ko je poplesovala v briljantinasti senci Ronnieja Reagana, je skrivnost. Ko pa Maggie, vsa novoizvoljena in v zloveščem dežju, stoji pred številko 10, recitira prav molitev sv. Frančiška:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.

Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.

Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.

Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.

Kjer je zmota, naj prinašam resnico.

Kjer je dvom, naj prinašam vero.

Kjer je obup, naj prinašam upanje.

Kjer je tema, naj prinašam luč.

Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Učitelj, naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim;

da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem;

da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

Kajti kadar dajemo, prejemamo;

kadar odpuščamo, nam je odpuščeno;

in ko umremo, vstanemo v večno življenje.

Amen.

Saj ne, da bi mislil, da je takrat odžgolela vse to, a ni treba biti Jeremy Paxman, da vidiš, da je Margaret Thatcher zaneslo nekoliko proč od sentimentov, orisanih v tej molitvi.

Severnoangleškim rudarjem ni prinesla kaj prida ljubezni. Do argentinskih mornarjev na križarki Belgrano ni bila preveč odpuščajoča. Med protestniki proti davkom in policijo je vladalo le malo edinosti. Saj razumete. Domnevam torej, da molitev ni nezgrešljiva; v napačnih rokah lahko očitno postane mantra vase zaverovanega nihilizma. Za to pa ni kriva molitev. Zame je koda, s katero se moje misli uglasijo s svojim naravnim stanjem: s složnostjo, povezanostjo, z enostjo. Med živopisnim obredom poblaznelega straniščnega zaklinjanja pred intervjujem – nekaj vedskega prepevanja, nekaj jogijskega mrmranja in celo nekaj Eminemovih verzov – se skušam le povezati, iti čezse, stopiti iz sebe. To skušam storiti že vse življenje – se rešiti sebe, se rešiti svojih misli, se rešiti Graysa, se rešiti občutka, da nisem dovolj dober, da sem sam, da ne bom nikoli srečen ali ljubljen – in to skušam storiti na najrazličnejše načine, a vedno z enakim učinkom.

Pozdravljal sem sprevod bleščečih se lažnih idolov kot kakšen domorodec, ki kleči pred velikim belim gospodarjem. Ko sem bil majhen, sta bili zame božanstvi čokolada in televizija; pred tisto kišto sem v začarani vdanosti čepel na kolenih in obredno požiral čokoladno-piškotni zakrament (najprej oglodaj čokoladni obliv, nato z zobmi postrgaj sredico, nato pojej piškot). Kot najstnik sem se s pornografsko revijo nemo zaklepal v kopalnico kot kak trapist in se bičal s pridušenimi kriki. Z drogami in alkoholom sem romal po vseh mogočih mostovih in kotih in daroval v revščini, ki jo je zahteval moj bog. Potem je prišla slava, med katero sem študiral kot Avguštin in popotoval kot jezuit. Bil sem goreč privrženec vseh mogočih prerokov, pa nobeden ni prinesel drugega kot bolečino in razočaranje. Šele ko se je ponudila odrešitev, sem postal preudaren; šele ko je bila na voljo rešitev, sem jo skeptično premeril.

Ko sem nagibal steklenice cenene vodke, nisem bral etikete. Ko sem kupoval droge od zanemarjenih prekupčevalcev v razpadajočih londonskih soseskah, nisem delal analiz. Ko sem iskal zatočišče v naročju tujk, me je komajda zanimalo, kako jim je ime.

Ko pa je zares prišla zora, ko je zasijala luč, ko sem začutil spajanje, nisem imel vere – imel sem vprašanja. Kako naj vem, ali je to resnično? Kaj če ne bo delovalo? Kako lahko po vsem skupaj preprosto zaupam in se prepustim? Še vedno imam vprašanja, na inkvizitorskem stolu v apartmaju plus studiu v hotelu Landmark pa jih ima tudi Jeremy Paxman.

»Torej « reče z glasom, tako prepojenim s sarkazmom, da se sprašujem, ali mu bo prišel skozi nos, »če mislite, da ljudje ne bi smeli voliti, kako naj bi po vašem mnenju spremenili svet?«

»Z revolucijo,« rečem.

»Bi radi revolucijo?«

»Ja.«

»Verjamete, da bo prišlo do revolucije?« Vprašanje sune vame kot kroglo za biljard.

»Jeremy, o tem ne dvomim,« odvrnem.

Jeremy je dal že marsikaj skozi in čez mizo je gledal vsakega nadobudneža, ki je v zadnjih dvajsetih letih prodajal to ali ono idejo in imel dovolj jajc, da se je prikazal v njegovi oddaji. Premeri me od glave do pet – lase, brado, smešno ruto.

»In kako bo, če smem vprašati, prišlo do te revolucije?«

No, to pa je dobro vprašanje, vprašanje, ki bi ga izstrelil tudi mnogo manj izurjen voditelj od Jeremyja Paxmana. Ampak to ni mnogo manj izurjen voditelj, to je Paxman. Pa ne le Paxman; je moj ravnatelj, je policist, ki izvaja aretacije, so sodelavci, prijatelji, sorodniki, simpatizerji in zgolj opazovalci. »Kako bo ta revolucija delovala? Kako lahko spremenimo svet? Kako lahko spremenimo sebe? Lahko resnično zrušimo pokvarjene in močne, ne le pokvarjenost v družbi, ampak v nas samih?«

No, jaz vem, da je odgovor da. In kar se tiče zapletenejših vidikov tega vprašanja – no, morda nisem Margaret Thatcher in zagotovo nisem mati Tereza (razen da se strinjava glede kondomov), sem pa o tem malce razmišljal, tako da izvolite, sedite in se privežite.

1. POGLAVJE

Potovanje junakov

Prevara je bila že v samem imenu. Lakeside, velikansko nakupovalno središče, trdnjava svetovnih znamk, ki prodaja predvsem idejo, da je nakupovanje središče življenja.

Po počasnem, zapeljivem bobnenju propagande, ki se je razlegalo iz že rumenečih krajevnih časopisov, je nakupovalni center Lakeside v odsluženih kamnolomih Graysa, kjer sem odraščal, pristal kot NLP.

Mogočna katedrala iz stekla in jekla, ki, kot pove že ime, stoji ob jezeru. Jezera za zdaj še ni bilo. Jezero je bilo seveda umetno. Ime Lakeside, enolično tiktakajoča hvalnica navadnosti in naravi, je zahtevalo izdelavo jezera, omenjenega v imenu, že zato, da bi postalo smiselno.

Zame kot najstnika pa to ni bil čas semantične pedantnosti, temveč nepojasnljive ekstatičnosti. Komaj sem čakal, da Lakeside pristane, da osmisli za zdaj prazno jezero, da mi napolni življenje tako zagotovo, kot bodo drugi napolnili tisto jezero, da mi zavzame misli tako zagotovo, kot bodo drugi zavzeli tisto jalovo zemljo. Komaj sem čakal, da grem v Lakeside. To, da nisem imel denarja, ni prav nič zmanjšalo mojega vznemirjenja ob bližajočem se karnevalu potrošništva. Lakeside se je zdel kot odgovor, to vsekakor, toda kaj je bilo vprašanje?

Kakšna bi bila v življenju trinajstletnika lahko vrzel, ki bi jo lahko zapolnilo le nakupovalno središče? Zakaj bi v fantu, ki v osemdesetih odrašča v Essexu, tlelo hrepenenje po nakupovanju, ki bi ga veliko prej pripisali kateri od punc iz Seksa v mestu?

Joseph Campbell, kulturni antropolog, o katerem bom v tej knjigi na veliko nakladal, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjeveških družbah so bile najvišje stavbe cerkve in palače; če uporabimo Campbellovo metodo, lahko sklepamo, da je šlo za fevdalne kulture, ki so spoštovale vladarje in častile boga. V modernih zahodnih mestih so najvišje stavbe banke – prekleto veliki stolpi, ki gospodujejo nad obrežji – in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale, ki so jih nadomestila: kupole, zvoniki, srhljiva, nebeška tišina, vodometi namesto kropilnikov, hitre restavracije namesto klopi. Če bi načrtovalce Lakesida ali katerega koli nakupovalnega središča vprašali, kaj ponujajo potrošnikom (nekoč imenovanim »ljudje«), bi rekli: »Vse je pod eno streho.« Krasno, torej strop, in še pomembneje, »izbiro«. Bistvo je v izbiri. Kot bulimičnega oboževalca Smithsov in onanista me je torej očitno očarala možnost izbire, in če hočete nekoga spodbosti s pojmom izbire, mora biti predpogoj pomanjkanje izbire. Kar je drug izraz za pomanjkanje moči, pomanjkanje svobode.

Mimogrede, ne namigujem na to, da se moramo vrniti v srednjeveško kulturo, vso krivozobo in kužno, ki s štorasto povitimi rokami prežvekuje repo in se klanja v jarku, kadar mimo na konju švigne kakšen baron. Če ne drugega, smo se iz Črnega gada naučili, da je bila zgodovina prava greznica.

Verjamem pa, da komaj začenjamo razumeti neverjetno sposobnost človeških bitij, da lahko postanemo nekaj neprepoznavnega, da lahko imamo pravo svobodo, ne pa nekakšen močno zapeljiv emblem, ki ga nikoli ne moremo doseči. Ne pa izrabljen kompromis in glodajoč strah.

Včasih sem verjel v sistem, v katerega sem se rodil: imej želje, uresniči jih, konzumiraj, postani slaven in privlačen, bodi domišljav, poberi plačilo in seksaj. Videl sem, kar so mi ponujali v bleščečih revijah in na ekranih, in zagrizel. Hotel sem izbiro, svobodo, moč, seks in droge in jih konzumiral, oni pa mene.

»Zakaj bi bil zadovoljen z drobtinicami slave in bogastva, seksa in zabave?« me je med klepetom v New Orleansu vprašal nekdo, ki je bil ravno tako zdravljen alkoholik. Bil je dodobra zagorel – in to preveč dobesedno, pravzaprav že dogorel –, z grobo in nagubano kožo in brado, ki ga je grabila za obraz kot dlakava pest. Na srajci je imel zbledele madeže in kroge, ki so bili kot odtisi kavnih skodelic na starem zemljevidu. Videti je bil kot nekdo, ki je marsikaj doživel, ki je izkusil dolge noči in pretepe, vendar pa so bile njegove oči prav tako jasne kot njegove besede.

»Denar, slava – to so drobtinice,« je rekel in z debelo podlaktjo odganjal besede, »jaz pa bi bil rad pri mizi.« Takrat se je končno ozrl gor in se nasmehnil. Potem je s surovo vzvišenostjo odkorakal na prostovoljno delo s preštevilnimi brezdomci New Orleansa. Gledano nazaj, je bil njegov odhod melodramatičen, kot pri kakšnem policijskem ovaduhu, ki se odšopiri s tajnega polnočnega sestanka pri policistu, morda še potlači ogorek v pepelnik, preden odide – zakaj taki nikoli ne rečejo »No, potem pa pojdimo, čavči« tako kot normalni ljudje?

Če si odvisnik, je najbolj pozitivno to, da tvoje razočaranje okamni; nekdo drug, prav tako pijanec – dozdevati se mi začenja, da preveč poslušam tiste, ki ga cukajo – mi je rekel: »Naša težava niso droge in alkohol, naša težava je resničnost; droge in alkohol so naša rešitev te težave.« Zelo pametno je to povedal.

Iz istega razloga, kot se mi je Lakeside zdel dobra zamisel, se mi je zdel dobra zamisel tudi heroin. Morda se zdi, da je to radikalna izpeljava, vendar ni. Ko sem bil otrok v Graysu, sem se zavedal praznine, žalosti, brezimnega občutka nepovezanosti, in ko mi je krajevni časopis, krajevni politik, župan ali kdor koli že povedal, da bi bil Lakeside lahko odgovor, sem najbrž pomislil: »Da, Lakeside bi bil lahko odgovor.« Glede na to, da sem pozneje postal odvisen od vsega, kar se je dalo prekuhati, ponjuhati ali pogoltniti, se zdi, da so bile blažilne lastnosti Lakesida v najboljšem primeru omejene. Morda sem skrajni primer. Toda ali ne gre pri odvisnosti prav za to, za »skrajni primer«?

Ali se ne trudimo vsi tako ali drugače najti rešitev za težavo resničnosti? Če dobim to službo, to punco, tega tipa, te čevlje. Če naredim ta izpit, pojem to pico, spijem to pijačo, grem na te počitnice. Se naučim karateja, se naučim joge. Če West Ham ne bo padel po lestvici, če mi ne bo padel tič, če dobim več všečkov na Facebooku, več dobrih kuharskih knjig, boljšo kuhinjo, če mi ona neha najedati, me bo nehalo najedati.

Mar ni pri zadovoljstvu vedno nekakšen pogoj? Mar ni vedno postavljeno v prihodnost, zavito v neki predmet, naj bo fizičen ali ideološki? Vem, da zame je in da me kot odvisnika vedno požene v skrajnost in nato v težave.

Se tako počutite? Iščete nekaj? Nisem edini, kajne? Vas je kdaj strah ali sram, se čutite osamljeni, nezadostni? No, pa saj to berete, tako da si morate želeti nekaj spremeniti.

Ne prepustite me samemu sebi, vsega ranljivega in razgaljenega. Berete tole na jahti, skozi raybanke s, kaj pa vem, dvema vročima ruskima sestrama in s polnimi usti jastoga, ko od zgoraj sije sonce, od spodaj pa se smehljata oni dve? In tudi če je tako – sploh, če je tako –, ali deluje, za tistim slankastim okusom in priapičnimi trzaji, ali je resnično, ali je tako, kot bi vas za roko držal bog?

Tudi jaz sem namreč poskusil z dekadenco. Živel sem v hollywoodski palači, hodil na Oskarje, gostil velike zabave.

Če bi leta 2002, ko sem po dveh tednih abstinence na božični večer z mamo sedel na enojni postelji v penzionu v Bury St. Edmundsu in gledal televizijo, oba pa je prežemala moreča prijaznost iz čakalnice na urgenci – osupli nasmeški in nobenega upanja –, v sobo priletela bleščeča vila in rekla: »Mamo boš čez nekaj let peljal na Oskarje, brez skrbi,« bi bil očitno presenečen (vila, kaj takega), nedojemljiv pa bi se mi zdel resnični dodatek eterične vsiljivke, da »se bodo, mimogrede, Oskarji obema zdeli jebeno dolgočasni«.

Lakeside je krajevna župnija; Hollywood je Vatikan. Ko sem se nedavno spet odpravil v Grays, sem se spraševal, kako so jo odnesli drugi župljani. Spraševal sem se, ali je Lakeside izpolnil pričakovanja ljudi, s katerimi sem odraščal, ljudi, ki sem jih pustil za sabo, ljudi, od katerih sem bežal; spraševal sem se, ali so dobili svojo izbiro, svobodo in priložnost.

Iz Graysa sem se na črno odpeljal z vlakom, ki večinoma prevaža delavce iz Essexa v London. In ustavi v Chafford Hundredu – novem naselju, zgrajenem nasproti hiše, kjer sem odraščal –, Purfleetu, Lakesidu, Rainhamu, Dagenham Docku, Barkingu in Limehousu. Skrival sem se v stranišču, pod svojo visoko naželirano frizuro, z ročno izdelanim napisom »v okvari« na vratih, križanec med Del Boyem in Mattom Gossom, puhal skank in štel postaje.

Zdaj pa glisiram na zadnjem sedežu Mickovega mercedesa. Mick bi bil »moj voznik«, če bi jaz pred ljudmi uporabljal svojilne zaimke in če bi on pokazal vsaj trohico profesionalnosti. Tako pa je kolega, ki me vozi. V resnici pa sva seveda daleč od tam, od koder prihajam – otrok samohranilke na socialni, odvisen od drog –, ko potujeva po cesti A13 mimo opuščene Fordove tovarne, kjer je delal babičin mož Bert, mimo močvirja, na katerem naj bi, tako se je govorilo, zgradili Euro Disney. Seveda me je sesulo, ko so namesto tega izbrali Pariz – jebeni Pariz, halo?! Walt se zagotovo obrača v grobu ali v kriogenski komori ali kjer koli pač hranijo njegovo bleščeče nacistično truplo.

Na to pot spominov – ali pot bolečine, kot ji navadno pravim, ker je moja preteklost prežeta z bedo in zavračanjem; zavrnila me je, potem pa sem še jaz zavrnil njo – se podajam zato, ker me je sošolec Sam prosil, naj odprem Mind shop, trgovino za um. Mind je dobrodelna organizacija za duševno zdravje, pri kateri dela, meni, ki sem se spopadal z duševno boleznijo, pa se zdi vredno tvegati obisk na kraju zločina tudi zato, ker je moj prijatelj in ker se ne morem upreti besedni igri »odpri svoj Um (kupcem), stari«. Zločin je bil v tem, da sem se rodil, kakor sem na to gledal kot travmiran in travmatičen najstnik.

Grays med mojim odraščanjem ni bil ravno fantastičen, vendar pa je to verjetno predvsem zato, ker sem ga opazoval iz svoje glave, in čisto mogoče, da bi me lahko vzgajali tudi v Toskani, pa bi se mi še vedno zdela tragedija. Nagnjen sem bil k bridkosti. Grays je in je bil – kot pove že ime, če zanemarimo mojo samopoveličevalno melanholijo – običajno mesto. Lahko bi rekli običajno, predmestno mesto v Essexu; lahko bi rekli običajno britansko mesto, ali običajno severnoevropsko mesto, ali celo običajno mesto v posvetni, zahodni demokraciji.

Ko sem bil otrok, je to pomenilo, da je mestno središče, kjer naj bi odprl »svoj Um, stari«, premoglo tržnico, izpostave trgovskih verig in lokale krajevnih obrtnikov. Ljudje so tam nakupovali, se družili, saj veste, običajne stvari. Ko sem se izkrcal iz svoje rahlo zatemnjene kapsule privilegiranosti, sem bil šokiran, ko sem videl, kako se je Grays spremenil. No, saj ne govorimo ravno o opustošenju Rima, o oskrunjenju posvečenih zakladov veličastne mestne države, vedno je pač malo spominjalo na smetišče, toda trgovin ni bilo več, lokalni obrtniki so izginili, tržnica pa se je zaprla.

Zdaj so bile tam trgovine, kjer je vse po en funt, stavnice, dobrodelne trgovine in prodajalne žganih pijač. Ljudje v mestu, ki sem ga pred dvajsetimi leti zapustil, so bili drugačni: več jih je bilo pijanih, več jih je bilo vidno podhranjenih – še bolj kot to pa sem pri kakih petdesetih ljudeh, ki so z ravnodušnim pričakovanjem obkrožali pregrado pred Mind shopom, čutil obup.

Neusmiljene svinje med vami bi lahko rekle, da so bili obupani zaradi mojega skorajšnjega obiska, vendar ni šlo za to. Nekaj so jim vzeli in to odsotnost se je dalo čutiti. Bolj kot to žalostno poslabšanje pa je šokantno to, da je Grays, ta manjši, opustošeni Grays z bankami hrane, s kratkoročnimi posojili in z vse večjo stopnjo odvisnosti, še vedno običajen.

To se dogaja vsepovsod. Najbogatejši odstotek Britancev ima toliko kot najrevnejših 55 odstotkov. Nekateri, kot sem jaz, so bili včasih med 55 odstotki, danes pa so med enim, vendar pa običajni ljudje večinoma postajajo revnejši. V svetovnem merilu je še slabše. Pri Oxfamu pravijo, da bi bilo na avtobusu s petinosemdesetimi najbogatejšimi Zemljani več bogastva, kot če bi sešteli premoženje polovice prebivalcev Zemlje – torej treh in pol milijard ljudi.

Čeprav si ne morem predstavljati, da bi se pri takih vsotah spravili na avtobus ali pa družili med seboj. Stavim, da bi bilo na tem avtobusu veliko napetosti, zavisti in drobnjakarskega zbadanja:

»Moja korporacija je večja od tvoje.«

»Aja? Imam pa jaz zato lastno medijsko mrežo!«

»AJA?! Jaz imam pa elitno organizacijo, ki nadzira svetovno politiko.«

»Ustavite avtobus, rad bi se vrnil v podvodno palačo k svojim nevestam, ki so napol ribe, in pel o večvrednosti življenja v morju.«

Zadnji primer bi bil lahko iz Disneyjeve Male morske deklice. Waltova zamrznjena betica je vsekakor na tistem avtobusu.

V Ameriki, državi, ki, priznajmo, v resnici pritrjuje vsemu temu kapitalizmu, ima šest dedičev Walmarta več bogastva kot najrevnejših 30 odstotkov Američanov. Šest jih je! Niti nogometnega moštva ne morejo sestaviti, kako bodo torej ustavili revolucijo, ko se bomo zganili zaradi te nepravične statistike? Razen če ni celoten sistem sprogramiran tako, da usmeri bogastvo k elitni skupini ljudi, potem pa še poskrbi, da tam tudi ostane.

Kar ste pravkar prebrali, je noro. Prismojeno. Neverjetno, a resnično. Tako resnično kot roke, s katerimi držite to knjigo (bralnik/tablico – intranevralni možganski hologram, če ste zelo daleč v prihodnosti); ta podatek je tako resničen kot zrak, ki ga dihate.

Šest ljudi, katerih oče se je »dobro znašel s supermarketi«, ima več denarja kot na stotine milijonov Američanov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Na avtobusu, polnem plutokratov, aristokratov in oligarhov, je več denarja, kot ga imajo vsi begunci, v vojni prizadeti otroci in podhranjeni brezdomci na planetu.

Saj slišite, da je to noro, saj vidite, da je narobe, saj čutite, da je več kot moteče. Pravijo nam, da proti temu nič ne moremo, da »tako pač je«. Seveda ta sodba prihaja od elitnih ustanov, organizacij in posameznikov, ki imajo korist od tega, da »tako pač je«.

Še pomembnejše od te žgoče neenakosti pa je, da je naš čas za njeno reševanje omejen. Prav tisti interesi, ki jim to koristi – na kratko jim bom rekel sistem –, morajo za ohranjanje stanja pleniti zemeljske vire tako hitro, nasilno in neodgovorno, da je preživetje človeka na planetu ogroženo. Tudi to je dokaj zajebano.

Če bi nekdo rekel, da ima družbeno-ekonomski sistem, ki ustvarja bogato elito na račun vseh drugih, je pa ekološko zdrav, bi mu rekli, naj odjebe. Imamo namreč sistem, ki sistematično napihuje bogastvo elite, pospešeno duši vse druge in še uničuje planet, na katerem vsi živimo. Vem, da to že veste. Vem. Vsi vemo. Ampak tako je absurdno – pravzaprav psihopatsko –, da moramo očitno ponoviti.

Te elite, ti bebčki na izletniškem avtobusu, posutem z diamanti, ti živijo na istem planetu, so v bistvu taki kot mi. Torej so tudi sami v težavah – razen če ni ta avtobus opremljen za pot v vesolje in mislijo počakati, da bo Zemlja samo še zoglenela lupina, potem pa se izstreliti nekam na Luno.

Ko sem pregledoval nove police z rabljenimi stvarmi v dobrodelni trgovini v izčrpanem mestu, od koder prihajam, sem razmišljal o tem. Deviški trak, ki naj bi ga prerezal, visi na vratih. Prostovoljci z napol praznimi kozarci šampanjca iz supermarketa družno usmerjajo misli v to, da bo dan dober.

Vendar pa dve neprijetni gotovosti postopata okrog kot sodni slugi, ki ovirata prijateljsko vzdušje: 1) skrb za duševno bolne ni naloga dobrodelnih organizacij, temveč države, in 2) ta dobrodelna trgovina tako ali tako ne bo zaživela, mater. Dobrodelne trgovine že imamo. Eno od področij, na katerem smo dobro založeni, so dobrodelne trgovine; vsepovsod rastejo kot zombiji, ki se dvigajo iz grobov mrtvih pravih trgovin.

Brado držimo pokonci, ko se prebijamo skozi obred: pojavijo se škarje, aplavz, ljudje se zgrnejo noter, stopicajo naokrog, poberejo žalosten pulover, potežkajo porcelanski kipec v dlani. Nekaj pove mestni svetnik, nekaj pove duševni bolnik na dolgi poti k zdravi pameti, nekaj povem jaz – na tej poti sem nekaj korakov pred njim.

Gospa, ki je kot s cerkvenega slavja, mi radoživo potisne v roke kavbojke: »Tele ti bodo pa prav, Russell.« Kupim jih in zasmejeva se. V resnici pa bi rad spraskal to ploščo, z iglo podrgnil čez zareze in rekel: »Kaj za en kurac sploh delamo?« Katera gravitacija nas tišči navzdol, kdo je namontiral to nizko zadušljivo nebo? Pogosto dobim ta občutek, kot bi hotel pokukati za vogal resničnosti, spraskati ploščo, reči, da vem, da je tu še nekaj, da vem.

Vem, da časa tukaj ne izkoriščamo najbolje. »V vsaki stvari je razpoka, tako pride noter svetloba,« je pel Leonard Cohen. Vidite jo lahko; tik za resničnostjo je svetloba, čutite jo lahko. Tik za vašimi mislimi je tišina. Vedel je, da je tam odgovor, zato je postal budist in se spokal živet v gore. Ali zato ali pa zato, ker so mu menedžerji izmaknili ves denar.

Za te ideje sem imel še posebej posluh, ko sem se igračkal s prvinsko revščino, ker sem bil gostujoči urednik britanske politične revije z naslovom The New Statesman. Vprašali so me, kaj bo tema številke. »Revolucija,« sem rekel. Tako so sklicali vrsto novinarjev, filozofov in aktivistov, ki so pisali o različnih vidikih te teme. Naomi Klein je v članku opisala ekološko konferenco, na kateri so jasno in glasno izrazili zahtevo po radikalnem ukrepanju.

Brad Werner, raziskovalec kompleksnih sistemov (kar se sliši kot služba, kjer ima nadzornik precej težav: »Hej, Werner, raziskuješ ta kompleksni sistem ali se igračkaš s telefonom?«), ki je lani govoril na kongresu Ameriške geofizikalne zveze (ta pri vabilih gotovo uporablja pornografijo, da ji posel teče), je rekel, da je naš planet v kurcu. Raziskoval je naš kompleksni sistem – Zemlja je po mojem mnenju že kompleksni sistem – in sklenil, da smo mi, ljudje, ki na njej živimo, v kurcu. In sploh se ne šalim: njegovo predavanje je imelo naslov Je Zemlja v kurcu?, tako da Ameriška geofizikalna zveza ni tako poštirkana, kot bi sklepali po imenu. Obvladajo kletvice in vse to.

No, Brad Werner je rekel, da je kapitalistični sistem pri goltanju zemeljskih virov tako nenasiten, doslej izvedeni ukrepi pa tako neučinkoviti, da je za rešitev planeta edino upanje delovanje, ki prihaja izven sistema.

Ničesar ne bodo storili, da preprečijo ekološki propad; to je v nasprotju z njihovo ideologijo, zato je treba spremembo pripeljati od zunaj.

To pomeni, da jo moramo pripeljati mi. Vse tisto s Kjotom – zmanjšanje ogljikovih izpustov za x do leta y – je drkanje v veter. Navadno sranje, nekaj takega kot solata, ki jo prodajajo v McDonaldsu. Premalo, prepozno.

Kot bi množičnega morilca vtaknili v hišni pripor.

Vemo, da tem zajebancem ne moremo zaupati, da se bodo obnašali, kot je treba. Poglejte tobačno industrijo: že desetletja pred tem, ko so izkašljali kancerogeno resnico, so vedeli, da ubijajo svoje stranke; še danes bi nas nategovali, če bi mislili, da se lahko izvlečejo.

Stavite lahko, da nas nekaj podobnega čaka z mobilnimi telefoni. Tisto ostro zbadanje v ušesu že ne pomeni, da je z njim vse tip top.

James Lovelock, tip, ki je prijavil teorijo o Gaii, da je Zemlja en sam simbiotski, medsebojno povezan organizem, kjer harmonične življenjske oblike podpirajo in urejajo druga drugo, pravi, da se ne bi smeli obremenjevati z recikliranjem, vetrnimi turbinami in s priusi – vse to so navadna jajca, pravi, ne dobesedno, čeprav bi se morda tako izrazil, če bi bil na tisti nori, razpuščeni, preklinjajoči žurki Ameriške geofizikalne zveze.

Saj ne, da bi Lovelock rekel, naj se udobno namestimo in uživamo v apokalipsi – mislim, da pravi, da hitro potrebujemo radikalne ukrepe in da ti radikalni ukrepi ne bodo prišli od samih interesov, ki so ustvarili to, kar pač je, in ki imajo od tega korist. Edini naslov, kjer sprememb ne moremo iskati, so potniki na avtobusu, ovešenem z dragulji. Ti so težava, mi pa rešitev, tako da moramo pogledati vase.

* * *

Tokrat sem iz Graysa odšel v razkošju, v zibelki Mickovega avta. Mercedesa. Anestetik privilegiranosti, zapor udobja. Ljudje hočejo poslovilne fotografije in avtograme, še ostankov, še drobtinic. Tip približno mojih let, ki se oklepa steklenice močnega jabolčnika, me objame z eno roko. Včasih sem pil tistega znamke White Lighting. Njegov zadah butne vame, ko se za trenutek spogledava. Zaprem vrata za preteklostjo in sedanjostjo.

Kar sem videl, me je malce sesulo. Vrnitev v kraj, od koder izhajaš, je vedno nevarna: spomini so kot črepinje raztreseni po vseh pločnikih, previdno moraš stopati. Meditiral sem in se čutil malce krivega, ker imam za kaj takega prostor.

Prostor za mir, do katerega ima vsakdo pravico.

»Na zadnjem sedežu avta, v katerem se je vozil Hitler, ti že ni hudega,« je v moji domišljiji govoril tisti pijani tip. Moral bi poudariti, da avto ni dobesedno Hitlerjev – to bi bila srhljiva dediščina –, da pa je zame čisto v redu. Imam življenje, v katerem si lahko vzamem čas za meditacijo, dobro hrano, jogo, telovadbo, razmislek, sprostitev. To lahko kupiš z denarjem. Je mogoče, da bi vsi tako živeli? Je mogoče, da je sploh kdo lahko srečen, ko pa so tako temeljne stvari le za izbrance?

Govorijo nam, da moramo jesti pet porcij sadja in zelenjave na dan, pa spet sedem; nekje sem prebral, da bi jih morali pojesti kar deset, po ves dan tičati z glavo v koritu in žvečiti ohrovt.

Do teh sklepov se pride tako, da znanstveniki pregledajo ogromen kup podatkov in opazujejo povezavo med uživanjem sadja in zelenjave ter dolgoživostjo.

Potem sklenejo, da morate vi kot posameznik jesti več sadja in zelenjave. Breme je na vas; vi ste odgovorni za to, kar jeste.

Seveda lahko iz teh podatkov izpeljemo tudi druge sklepe. Ljudje, ki živijo tako dolgo in jedo vse to sadje in zelenjavo, so v glavnem tudi bogati, imajo dobro službo, redno hodijo na počitnice, se gibajo in izognejo nenehnemu stresu revščine. Še en, resničnejši, bolj zastrašujoč sklep, do katerega bi se lahko dokopali, je ta, da bi morali imeti družbo, v kateri so viri, ki jih uživa sadje goltajoča elita, enakomerno razdeljeni, privilegije, vključno s sadjem in z zelenjavo, pa uživajo vsi.

Ob tem sklepu niste več dolžni, da kot posameznik ubogljivo odskakljate v trgovino in kupite zeleno, ampak da se kot član družbe bojujete za pravičnejši sistem, v katerem ima več ljudi dostop do virov.

Pokliče me producentka oddaje Newsnight. »Mislim, da je res zanimivo, da niste nikoli volili,« reče, »o tem bi morali jutri govoriti s Paxmanom.« Strinjam se, zmeden, ker to velja za nekaj nenavadnega.

Ko moje navadno mesto ostane zadaj, mi ideja, da je glasovanje brez smisla, demokracija fasada in da nihče ne predstavlja navadnih ljudi, v glavi odzvanja glasneje kot kdaj prej. Med krivdo in jezo, ki ju čutim na zadnjem sedežu firermobila, tli upanje. Medtem ko je jasno, da je na ravni posameznika, skupnosti in sveta ta radikalna sprememba nujna, me navdaja silovit, presežen optimizem. Vem, da je sprememba mogoča, vem, da obstaja alternativa, ker je moje življenje popolnoma drugačno od tistega, v katero sem se rodil. Vem tudi, da rešitev ni v slavi ali denarju ali katerem drugem minljivem kinču posameznika. Edina revolucija, ki lahko svet zares spremeni, je v vaši zavesti in moja se je že začela.

Prevedla Polona Glavan

Zbirka DOKUMENTA
352 strani

elektronske izdaje
Biblos

gibka vezava
ISBN: 9789612743369
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Karin Cvetko Vah: Opravičilo človeka

 

OPOZORILO

Ta knjiga vsebuje nekatere radikalne teze in stališča. Ministrstvo za poslušnost in ubogljivost svetuje maksimalno previdnost pri branju in opozarja na možnost resnih posledic. Po mnenju Vojaškega inštituta za disciplino lahko slepo sledenje napotkom te knjige vodi v razpad družbenega sistema, kakor ga poznamo, ter povzroči splošni nered in kaos. Branje zato odsvetujemo mladoletnim in osebam s šibko izraženim smislom za podrejanje. Branje na lastno odgovornost!

 

 

                Denisu, in vsem otrokom sveta.

 

 

Najprej so prišli …

Ko so prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil sindikalist.

Ko so prišli po Jude,
sem ostal tiho;
nisem bil Jud.

Ko so prišli pome,
ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.

pastor Martin Niemöller, 1976

 

 

 

 

Kazalo

 

Uvod

Opravičilo intelektualca

Opravičilo belca

Opravičilo zaposlenega

Opravičilo odraslega

Opravičilo ženske

Opravičilo zdravega

Opravičilo človeka

 

 

Uvod

 

Sloviti angleški matematik G. H. Hardy je leta 1940 izdal drobno knjižico z naslovom Mathematician’s apology, kar bi lahko prevedli kot Matematikovo opravičilo ali Matematikov zagovor. V tem za matematika nadvse zanimivem eseju je skušal znani teoretik števil – v življenjskem obdobju, v katerem je njegova sposobnost dokazovanja pomembnih matematičnih izrekov začenjala pešati – razložiti, zakaj je izbral svojo poklicno pot ter v čem vidi smisel in pomen matematike nasploh. Pomembni odliki čiste matematike sta zanj estetika in globina, lastnosti, ki ju praviloma pogrešamo v uporabnem delu matematike, torej v tisti matematiki, ki Hardyja ni zanimala in je v eseju ne obravnava. Seveda se naslov navezuje na Platonovo Apologijo, in tudi v Hardyjevem primeru gre bolj za razlaganje in pojasnjevanje kakor za opravičevanje v ožjem pomenu besede.

V nasprotju s tem je moj namen v pričujočem eseju govoriti o dejanskem opravičevanju, ali bolje, o razlogih, zaradi katerih menim, da je opravičilo potrebno. Ko namreč pomislim na številne deprivilegirane skupine po svetu, ko pomislim na krivice in zlo, ki dnevno zadevajo pripadnike teh skupin zgolj zato, ker so, kar so, ne morem drugače, kakor da občutim globoko žalost. Še zlasti, ker se zavedam, da je večina tega zla v resnici banalnega in povsem nepotrebnega ter bi se mu bilo moč izogniti. Razlogov, da se mu ne izognemo, praviloma ne gre iskati v pomanjkanju moči ali znanja, temveč žal prepogosto v tem, da nam preprosto ni mar – pri čemer z besedami mi, nam mislim na družbo kot celoto, oziroma zlasti na njen vplivni, privilegirani del. Dokler se krivice dogajajo drugim, nas ne bolijo in lahko se pretvarjamo, da jih ne vidimo, da ne vemo zanje ali da ne poznamo rešitve.

Govoriti želim o krivdi in slabi vesti, ki ju nujno občuti ozaveščeni sodobni človek, ko se sooči z gorjem, ki ga v imenu skupin, ki jim nehote pripada tudi sam, povzročajo ekonomske in politične elite. V skupine se razvrščamo glede na določene lastnosti in raznovrstne diskriminacije so tiste, ki določajo, katera skupina bo v nekem obdobju privilegirana in katera zapostavljena, odrinjena.

Posamezna poglavja tega besedila predstavljajo opravičila v imenu posameznih skupin, v katere sodim tudi sama, pri čemer sem skušala pokriti večino velikih skupin, ki so si uspele izboriti privilegirani položaj in s tem potisniti na rob vse tiste, ki jih smatrajo za inferiorne. Videti je namreč, da smo v današnjem svetu soočeni s svojevrstnim paradoksom. Malodane vsaka kategorija, v katero se hote ali nehote uvrščamo, je bodisi zlorabljena bodisi zlorablja. Kadar imamo srečo, da nismo med zlorabljenimi, smo kot del skupine potisnjeni med tiste, ki zlorabljajo oziroma v imenu katerih se zlorablja.

Včasih se zalotimo, da začutimo v sebi tiho olajšanje, ko se v določeni situaciji mi sami ali, denimo, naši otroci ne znajdemo med zlorabljenimi. Občutku olajšanja sledi takojšnji zbodljaj krivde, ko se zavemo, da smo se nesreči izognili zaradi golega naključja, da smo se rodili (ali kako drugače uvrstili) v skupino privilegiranih – torej tistih, ki gorje povzročajo, ne trpijo.

Občutek prebujene slabe vesti poraja odgovornost, ki terja ukrepanje. Toda ko želi posameznik preiti k ravnanju, se neobhodno sooči z apatijo okolice in občutkom nemoči. Temu (če ima srečo, da ni že povsem pasiviziran in preprosto ne odneha), sledi bes. Bes nad elitami, ki so uzurpirale moč in jo zlorabljajo v našem imenu, in bes nad uspavanostjo množic, ki s svojo pasivnostjo to omogočajo. Pod besom se počasi artikulira spoznanje, da se ukrepati morda zdi težko izvedljivo, toda neukrepanje je nesprejemljivo. Ko se namreč zavemo razsežnosti grozodejstev, ki se vsakodnevno vršijo v imenu najrazličnejših skupin, v katere se uvrščamo, spoznamo, da postanemo s pasivno ravnodušnostjo enaki ubogljivim izvajalcem ukazov v nacističnih taboriščih. Nobeno zlo se ne zgodi zaradi nas, a hkrati se ne bi moglo odviti brez našega tihega sodelovanja.

Naslovu navkljub namen te knjižice ni toliko v opravičevanju kot takem, temveč predvsem v razčlenitvi razlogov zanj in posledično v aktivaciji jeze. Jeze, ki mora kumulirati in voditi v odpor, h kakršnemu poziva nedavno preminuli veliki Stéphane Hessel v svojem znamenitem delu Dvignite se! Odpor, ki v svojem bistvu ni nič drugega kakor prebujenje, o katerem v taki ali drugačni obliki govorijo številne duhovne skupnosti. Kajti če se nehamo slepiti in odpremo oči, moramo priznati, da je odpor nujen in edino možen. Prebujenje torej ne more biti pasivno, temveč je v svojem bistvu nujno aktivno. V našem imenu se dogaja zlo in zaradi dejanj elit smo pahnjeni v absurdni položaj, ko lahko občutimo krivdo za malodane vsako svoje ravnanje, če se le dovolj poglobimo vanj. Moramo se razjeziti in zahtevati, da nam vrnejo možnost delati dobro!

K pisanju pričujočega eseja me je spodbudila okoliščina, da sem imela »srečo«, da sem se rodila kot bela Evropejka, v družino, ki mi je omogočila izobrazbo, in to v času, ko sem na prehodu v odraslost še lahko računala z redno službo. Napisala sem ga, ker želim, da tovrstne okoliščine ne bi pomenile sreče, pač pa bi bil enako srečen tisti, ki se je rodil črn v središču Afrike, staršem, ki niso izobraženi, imajo pa zato drugačna znanja, želim, da bi bil enako srečen tisti, ki se je rodil revnim staršem v predmestju kitajskega velemesta, kakor tudi tisti, ki se je rodil kot sibirski tiger ali morda prostoživeča mačka.

Odraščala sem v naivnem prepričanju, da je naš družbeni sistem superioren, saj živimo v družbi, ki ne pozna kast in razrednega razločevanja, zaradi česar zadovoljstvo posameznika ni pogojeno z njegovim poreklom. Kasneje sem seveda spoznala, da temu še zdaleč ni tako, zdaj pa mislim, da je prišel čas, da zahtevamo, da ta ideal postane stvarnost. In sicer v absolutnem, svetovnem merilu.

Moje opravičilo je tako namenjeno vsem, katerih življenja, zdravje, zaposlitev, dostojanstvo so vsakodnevno ogroženi zaradi ureditve sveta, ki jo sprejemamo kot samoumevno in ki nekatere izbere, preostale pa zavrže. Svet moramo vrniti vsem njegovim prebivalcem, to pa lahko storimo le tako, da zavzamemo aktivno držo.


Opravičilo intelektualca

 

Najprej in predvsem čutim, da dolgujem opravičilo kot predstavnica intelektualcev. Ne toliko zato, ker bi čutila večjo pripadnost tej skupini kakor kateri od tistih, v imenu katerih se nameravam opravičiti v nadaljevanju, temveč predvsem zato, ker biti intelektualec po eni strani implicira zavedanje situacije – za intelektualca bi bilo izgovarjati se, da ni opazil, kaj se dogaja, nespodobno – po drugi strani pa se sme in mora od intelektualca zahtevati polno odgovornost za vse, kar stori, kakor tudi in predvsem za vse tisto, česar ne stori. Poleg tega je treba žal ugotoviti, da so prav intelektualci odgovorni za velik delež povzročenega gorja, tako v preteklosti kakor tudi v sedanjosti. Kdo si je izmislil orožje za množično uničevanje? Kdo je izumil bojne strupe? Čigava je metodologija, na kateri slonijo poskusi na živalih? Kdo je razvil pesticide, s katerimi zastrupljamo hrano, ki jo jemo danes, in prst, iz katere bo rastla hrana prihodnjih generacij?

Intelektualec ima v principu tudi večji dostop do relevantnih informacij in večjo možnost vplivanja. Svoja stališča je sposoben artikulirati in pozna načine, kako jih posredovati družbi. Intelektualec se je torej dolžan opravičiti še zlasti zato, ker zanj ne more biti opravičila.

Žalostno dejstvo zgodovine je, da so intelektualne elite nedemokratične in totalitarne režime veliko pogosteje podprle in jim pomagale zavzeti oblast, kakor pa da bi jim uspelo pravočasno opozoriti na nevarne diskurze in s tem totalitarizme zavreti oziroma jih preprečiti. Seveda je res, da ne moremo z gotovostjo vedeti, kdaj in v koliko primerih so (morda tudi intelektualci) preprečili morebitni nastanek ali vzpon totalitarnega režima, a dovolj zgovorni so primeri, ko so se diktatorji zavihteli na oblast z glasno podporo najvišje intelektualne javnosti, naj omenim le Hitlerja in Miloševića.

Videti je, da se visoki intelektualci, z redkimi izjemami, seveda, kočljivim situacijam najraje izognejo. Zavzamejo udobno stališče, da odgovarjajo le svojemu delu, znanosti kot taki, medtem ko sta politika in družbene razmere prebanalni temi, da bi si z njima mazali svoje fino manikirane roke. Pogosto celo eksplicitno povedo, da se ne želijo izpostavljati, saj je izid negotov. Seveda je negotov. Bolj ko je izid negotov, bolj potreben je njihov aganžma. Četudi je res, da je znanstvenik zavezan predvsem resnici, menim, da je dolžan zavzeti stališče do temeljnih družbenih vprašanj, med katera vsekakor sodijo splošna ureditev družbe, ravnanje z okoljem in človekove pravice.

Če predstavljajo intelektualci možgane družbe, potem je njihova dolžnost, da družbi nudijo premislek, vpogled in refleksijo. Še zlasti pride ta odgovornost do izraza v časih, ko stari družbeni vzorci odpovedo, novih pa (še) ni. Izogniti se klicu odgovornosti je hinavsko in strahopetno dejanje, pogosto celo neposredno sodelovanje v zločinu, ki ga sicer res (praviloma) zagrešijo drugi. Seveda pa, še posebej ko gre za intelektualce, sodelovanja v zločinu ni mogoče imenovati drugače kakor zločin. Sodelovanje v zločinu, tudi pasivno, je zločin per se.

Nasploh menim, da je za intelektualca vprašanje odgovornosti ključno. Komu je intelektualec prvenstveno odgovoren? Svojemu poklicu, stroki, znanosti? Naravi? Družbi? Samemu sebi? Kakšna je odgovornost intelektualca, ki se na določeni točki svojega znanstvenega ali strokovnega udejstvovanja zave, da le-to zahteva žrtev? Ne njegove, temveč drugih. Orodje, ki ga razvija, bo morda (ali zagotovo) ubijalo. V njegovem laboratoriju trpijo (ali celo umirajo) živali. Produkt, ki ga razvija, bodo lahko uspešno tržili zaradi cenene delovne sile v državah tretjega sveta, pri čemer se ve, da bodo delavcem kršene njihove pravice. Je v teh primerih odgovornost intelektualca v tem, da še naprej slepo služi svoji stroki, ali pa da prisluhne vesti, ki se prebuja v njem, preneha z neetično dejavnostjo in se upre?

V primeru, da se odloči upreti, je pomembno, da se upre naglas. Jasno je treba poudariti, da je od trenutka, ko se intelektualec zave spornosti poklica, ki ga opravlja, oziroma metod, ki jih pri tem uporablja, njegova dolžnost, da s temi metodami nemudoma preneha in se prične boriti za njihovo prepoved. Zavzeti mora torej aktivno pozicijo, saj prav v tem leži odgovornost posameznika (ne le intelektualca, a seveda njegova še prav posebej). Ko se zavemo, da delamo narobe, moramo s svojim ravnanjem prekiniti. Četudi s tem rušimo lastno ugodje in se postavimo proti sredini, ki nas je izvolila in v katero smo se nekoč s takšnim trudom včlanili. Nato pa moramo stopiti še korak dlje. Začeti moramo opozarjati na škodljive prakse in se boriti proti njim.

Iz navedenega sledi, da je prvi korak zavedanje. Zavedanje, da delam napak. A že samo zavedanje je za intelektualca dolžnost. Intelektualec mora težiti k zavedanju glede posledic svojega delovanja. Tiščanje glave v pesek in sprenevedanje, da posledic ne vidimo, je nesprejemljivo.

Na tem mestu velja opozoriti na kategorično razliko med odgovornostjo humanističnih in družboslovnih intelektualcev na eni, ter naravoslovcev in tehnikov na drugi strani. Družbena odgovornost prvih je namreč predvsem v tem, da prepoznavajo nepravične oblike ureditve in opozarjajo nanje, poleg tega pa razvijajo nove nazorske in politične paradigme.

Po drugi strani se naravoslovci in tehniki toliko pogosteje znajdejo v odkritem konfliktu, ko sledenje znanju in stroki pomeni razvijanje novih idej, ki bodo škodovale. Seveda je treba priznati, da potencialnih kvarnih učinkov ni vedno lahko predvideti. Gotovo najbolj znan in bržkone tudi najbolj grozovit primer te vrste je vloga Alberta Einsteina pri izdelavi atomske bombe. Kolikor mi je znano, med fiziki ni dvoma, da so bili motivi, ki so vodili Einsteina v razvoj posebne teorije relativnosti, strogo znanstveni, vrednost, ki jo je pripisoval tej teoriji, pa skoraj izključno teoretična. Tudi Einstein sam je kasneje povedal, da ni niti pomislil na možnost verižne reakcije. Njegovo raziskovanje je bilo torej v svoji naravi identično raziskovanju matematika, ki ga vodi gola želja po resnici in razumevanju abstraktnega, matematičnega univerzuma. A vendar je splošna teorija relativnosti dobila praktično uporabo že v naslednjih desetletjih. Lahko rečemo, da je znanstvenik odgovoren za posledice svojih odkritij, če teh ni in jih v danem časovnem obdobju tudi ni mogel predvideti? Ne vem. A Einsteinova glavna odgovornost tiči drugje. Namreč v znamenitem pismu predsedniku Rooseveltu. Pismo, katerega avtor naj bi bil sicer v večinskem delu Leó Szilárd, fizik madžarskega rodu, je leta 1939 podpisal Albert Einstein, v njem pa je ameriškemu predsedniku predstavil možnost uporabe verižne reakcije za izdelavo novih, izjemno močnih bomb, ter ga posvaril pred možnostjo, da bi utegnila tovrstno bombo razvijati tudi Nemčija. Ostalo je zgodovina. Seveda je krivdo za vse, kar je sledilo, bridko občutil tudi Einstein sam, ki je podpis kasneje obžaloval. Le nekaj mesecev pred smrtjo je tako izjavil, da je bil podpis tistega pisma njegova največja napaka.

V obdobju, ki ga na eni strani zaznamujejo krvave vojne po svetu, v katere so dejavno vpletene zahodne sile, na drugi pa brezposelnost in brezperspektivnost zlasti mladih, se zdi še posebej pomembno, opozoriti tudi na tisto prvo vrsto odgovornosti intelektualcev, tisto, ki zadeva predvsem humaniste in družboslovce, a ni nobenega razloga, da bi morala ostati omejena zgolj nanje. Nujno potrebujemo javno razpravo o vrednotah in ciljih. Razpravo, ki bi se odvijala na vseh ravneh, od strogo znanstvene do povsem poljudne, in bi si drznila definirati cilje, ki bi bili konkretni, a hkrati brezkompromisni. Kakšno družbo hočemo in v kakšnem svetu želimo živeti? Kakšen svet želimo zapustiti svojim vnukom in kaj moramo storiti, da bomo takšen svet ustvarili? Nujno potrebujemo odgovore, a še bolj prava vprašanja.

Zavedam se, da je brezkompromisnost le druga beseda za radikalnost, a menim, da je to edina pot. Etičnost mora biti radikalna. Vsako sklepanje kompromisov glede načel je namreč izdaja le-teh. Ne moremo se pogajati, koliko mrtvih je še sprejemljivo. Ne moremo se pogajati, kje se vojne smejo dogajati in kam ne smejo nikoli seči. Stavek: »Nikoli več vojne v Evropi,« predstavlja višek cinizma in arogance zahodnega sveta. Ta stavek obenem zajema in poraja vse zlo, ki je sledilo po koncu druge svetovne vojne. Kajti razumemo ga lahko na en sam način. Namreč: Vse to se lahko ponovi, le ne pri nas. Prav deljenje na naše in njihove pa je osnova vseh fašizmov in je fašizem samo po sebi. V tem smislu intelektualec ne sme biti politik in ne sme sklepati kupčij. Pasivno sprejemanje in aktivno podpiranje ureditev, ki so za nas udobne, hkrati pa grobo kršijo osnovne človekove pravice drugim, sta nesprejemljivi etični drži, ki ju moramo zavreči in preseči.

Prav zato se zdi to opravičilo še toliko bolj na mestu. Saj namreč ni mogoče verjeti, da povprečni visoki intelektualec ne bi bil sposoben tako preprostega razmisleka. Kar pomeni, da poznamo odgovor na retorično vprašanje, zakaj intelektualne elite ne delujejo v skladu s zgornjim razmislekom.

In matematiki? V katero od obeh zgoraj obravnavanih skupin sodijo matematiki? Če smo se že uvodoma navezali na Hardyjevo Matematikovo opravičilo, se spodobi nameniti matematikom pozornost tudi glede vprašanja družbene odgovornosti. Matematik se bo praviloma našel nekje na sredini med obema omenjenima skupinoma intelektualcev, morda mestoma v vsaki od njiju, še pogosteje pa zunaj obeh. Četudi večina laikov razume matematiko kot visoko uporabno znanost, saj so seznanjeni zlasti z njenimi uporabnimi deli, je matematikov motiv v prvi vrsti želja po resnici, odkrivanje neznanih drobcev matematičnega vesolja, iskanje zanimivih medsebojnih povezav in vzorcev. Le majhen delež teh spoznanj bo nekoč uporabljen. Nihče ne ve, kateri, še manj kdaj. Matematik se torej zlepa ne bo znašel v situaciji, ko bi mogel smiselno predvidevati, da bo izrek, ki ga dokazuje, nekoč ubijal. V tem smislu je njegova znanost čista kakor umetnost. Po drugi strani pa se lahko matematik, podobno kot naravoslovec ali tehnik, izmuzne družbeni odgovornosti rekoč, da se na te reči ne spozna, ga ne zanimajo, saj se želi le ukvarjati s svojim delom. Je torej res odrešen odgovornosti? Nikakor. Tudi zanj namreč velja, da ima dostop do informacij, kognitivne sposobnosti za oblikovanje stališča in družbeni vpliv, ki mu omogoča, da svoja dognanja posreduje širši družbi. Gre torej za odgovornost, ki jo ima kot človeško bitje, po Descartesu bitje z razumom (k temu se bomo vrnili v nadaljevanju), vsekakor pa bitje z vplivom.

Če bi intelektualci stopili iz varnih okvirov sedanje ureditve, ki jim omogoča privilegiran položaj in gladi njihovo nečimrnost s tem, ko jih priznava za superiorne člane družbe, ter ravnali v skladu s tem, kar vedo, da je prav – namesto v skladu s tistim, v kar so se prepričali, da je še sprejemljivo – bi svet bil drugačen. Vsa njihova odgovornost se torej razkriva v srhljivem spoznanju, da temu ni tako.

Če pogledamo svet kot celoto, moramo žal ugotoviti, da še vedno živimo v mračnem srednjem veku. Človeštvo je odtlej napredovalo tehnološko, a duhovno niti za ped. Če si sposodim stavek iz nekdaj popularnega filma Matrica: »We are the missing link.« Na intelektualcih je, da to končno spremenijo. Če so se že oklicali za bitja z razumom, naj dokažejo, da znajo razum tudi uporabiti.

Opravičilo belca

 

To poglavje bi se prav lahko imenovalo tudi Opravičilo Evropejca, Opravičilo zahodnjaka ali nemara celo Opravičilo potrošnika. Govoriti želim namreč o privilegiranosti bogatega, belega ali zahodnega človeka, o računu, ki ga je le-ta za svoje udobje pripravljen vsakodnevno izstavljati prebivalcem tako imenovanega tretjega sveta. Biti belec med drugim pomeni nositi v sebi odgovornost za vse rasizme in kolonializme, odgovornost za stoletja nasilnega pokristjanjevanja in iztrebljanja domorodnih kultur.

V današnjem času je ta belec, Evropejec, zahodnjak predvsem potrošnik. In potrošnik je novi kolonizator. Potrošništvo zahodnega sveta je tisto, ki narekuje tempo v azijskih tekstilnih tovarnah. Govorim seveda o vladavini ekonomskih elit, ki so nas spremenile v potrošnike, v lovce na poceni kavbojke najnovejšega dizajna. Govorim o ideologiji, ki nas je prepričala, da smo pustili propasti lastne tovarne, saj lahko drugje izdelajo potrošniške produkte ceneje. Govorim o multinacionalnih korporacijah s sedeži v deželah zahodnega sveta, ki so svojo proizvodnjo prenesle v države hitro rastočih azijskih gospodarstev, se tako izognile spoštovanju skozi stoletja delavskih bojev pridobljenih pravic, in s tem znižale stroške proizvodnje. Govorim o vseh nas, ki smo v sebi zatrli tihi glas vesti, ko smo prvič držali v rokah kavbojke za 9,90 evra, in skušali pozabiti, da so jih v neki vlažni kleti na drugem koncu sveta bržkone sešile otroške roke.

Mislim, da mi je bilo enajst let, ko sem brala Segalovo Oliverjevo zgodbo, manj znano nadaljevanje svetovne uspešnice Ljubezenska zgodba. Oliver, ki ne more preboleti smrti ljubljene žene, spozna atraktivno bogato dedinjo Marcie. Dekle ga od vsega začetka privlači, nato pa se skozi celotni roman trudi, da bi jo vzljubil. Proti koncu knjige partnerja skupaj obiščeta Hong Kong, kjer Marcie Oliverju razkaže tovarne, ki jih ima v lasti. Oliver zgrožen opazuje razmere, v katerih delajo delavci bogate dedinje, in odkrije, da so med njimi celo otroci. Še vedno se spominjam stavka, s katerim jo dokončno zavrne, s katerim ji skuša pojasniti, zakaj je ne bo mogel nikoli ljubiti. »V tvojih izkoriščevalskih tovarnah delajo majhni otroci,« ji reče. Spominjam se reakcije, ki so jo te besede vzbudile v meni. Deklica, kakršna sem bila, sem se na vso moč trudila identificirati z edinim vidnim ženskim likom romana. Zato me je Oliverjeva zavrnitev bolela in želela sem si, da do razkritja ne bi prišlo. Želela sem si, da Marcie ne bi imela izkoriščevalskih tovarn ali pa vsaj, da jih Oliver ne bi odkril. Da jih ne bi nikoli videl, in da jih tudi bralcu ne bi bilo treba videti. Da bi Marcie lahko ostala atraktivna in privlačna mlada dedinja, pri tem pa ne bi bilo treba pogledati, kaj je zadaj. Sprašujem se, mar ne ravnamo podobno vsakič, ko kupimo moderna oblačila, najnovejši model računalnika ali telefona, pri tem pa smo na tihem veseli, da se zavesa ne dvigne in ni treba videti prestrašenih otroških oči – oči otrok, ki se dan za dnem sklanjajo nad delom, namesto da bi uživali otroštvo, za katerega smo, ko gre za naše otroke, tako prepričani, da ga potrebujejo.

Toda, kaj je rešitev? Kaj lahko stori posameznik? Seveda se lahko do neke mere upiramo potrošništvu, a kot del sodobne družbe se kljub temu dnevno znajdemo v položaju, ko moramo sprejemati tovrstne kompromise in zamižati vsaj na eno, pogosto celo na obe očesi. Je sploh možno kupovati in uporabljati zgolj tiste izdelke, ki so bili izdelani v pogojih in na način, ki ga odobravamo – torej okolju prijazno in upoštevaje delavske pravice, kot jih (še) poznamo v Evropi? Kajti če ni, v čem je potem smisel opravičevanja? Komu koristi licemersko posuvanje s pepelom, če naprej delujemo znotraj izkoriščevalskega sistema?

A vendar, dovolimo si razmisliti o možnosti, da bi nenadoma vsi zahtevali absolutno informacijo o izdelku in bi zavrnili kupiti kar koli, kar ne bi dokazano in v celoti ustrezalo našim etičnim standardom. Seveda bi sprva ostali praznih rok, saj ne bi mogli kupiti skoraj ničesar, a že takoj zatem bi se morali prilagoditi proizvajalci in trgovci, saj sicer ne bi ničesar prodali. Pričakujem, da bomo to storili? Zdi se, da je imel prav tisti, ki je rekel, da se človeštvo odloči, ravnati pravilno, šele ko so izčrpane vse druge možnosti. Bojim se, da nam je ostalo vsaj še nekaj slabih možnosti.

Naj se še nekoliko pomudim pri fenomenu tako imenovanega outsourcinga, torej seljenja proizvodnje v države z nižjimi standardi delavskih pravic in posledično nižjimi stroški dela. Menim sicer, da bi ekonomski argumenti, kadar trčijo ob etične, morali veljati za irelevantne, toda prepričana sem, da bi celo tehten ekonomski premislek pokazal, da je outsourcing dolgoročno gledano neutemeljen, da bo torej končni izplen negativen tudi za Evropo in ne le za Azijo. Prav sedanja finančna kriza lepo razkriva katastrofalne posledice, ki jih ima neprestano optimiziranje cene dela za prebivalce Evrope.

Med glavnimi posledicami outsourcinga sta seveda nižanje delovnih standardov v Evropi in visoka brezposelnost, še zlasti med mladimi. Če torej seljenje proizvodnje v Azijo po eni strani pomeni, da bodo delo opravili delavci, ki jim ne bodo zagotovljene osnovne pravice, za katere smo se v preteklem stoletju dogovorili, da predstavljajo minimalni standard, pod katerega se nismo pripravljeni spustiti, po drugi strani to pomeni tudi izgubo milijonov delovnih mest v Evropi. Outsourcing koristi samo kapitalu. Na prvi pogled se sicer zdi, da seljenje proizvodnje k cenejši delovni sili ustreza tudi potrošniku, ki lahko za svoj denar kupi več (če seveda zanemarimo dejstvo, da ima denarja objektivno gledano vedno manj, saj ga skrbi izguba službe, morda je brezposeln ali pa mora preživljati brezposelnega partnerja, odraslega otroka ipd.), a potrošnikova korist je zgolj navidezna. Kaj si lahko namreč obetamo dolgoročno? Vzemimo kot primer tekstilno industrijo. Evropa je pustila, da so propadle tako rekoč vse velike tekstilne tovarne na njenih tleh, saj je izračun pokazal, da je selitev proizvodnje in kasnejše uvažanje izdelkov cenejše. Seveda gledano kratkoročno, saj vsi ti ekonomski modeli veljajo izključno kratkoročno, čeravno se jih rado aplicira tudi na daljša časovna obdobja, in tako prihaja do arbitrarnih napovedi, ki veljajo za znanstvene, dokler jih ne ovrže čas. Pa bo seljenje proizvodnje cenejše tudi dolgoročno? Res lahko pričakujemo, da nam bo Kitajska, ko bo ugotovila, da v Evropi ne znamo več sami sešiti niti para hlač, te še naprej prodajala po nizki ceni? Ali pa bo lepega dne preprosto dvignila cene, nas pa bodo strokovnjaki pomirili z izračunom, ki bo kazal, da je ceneje sprejeti višjo ceno, kakor na novo postavljati tovarne in šolati delovno silo? Taisto delovno silo, ki je danes brezposelna, do takrat pa se bo morala prekvalificirati, če bo seveda preživela.

A videti je, da je kolonizacija držav, v katere selimo delovno silo, mila v primerjavi s kolonizacijo drugih držav. Kaj sploh lahko rečemo v zagovor tako imenovane superiorne evropske (in severnoameriške) civilizacije, ko pomislimo na Sirijo? Na Palestino, Irak in Afganistan? Lahko sploh pomislimo na Afriko, ne da bi nas ob tem zadrgnilo v grlu in bi se nam oči napolnile s solzami? S solzami silovitega besa in hkrati globoke žalosti.

Ni še dolgo, kar so se po svetu, pa tudi pri nas, začela pojavljati gibanja z nazivi kakor denimo Mi smo 90%. Namen teh gibanj je bilo opozoriti, da peščica ljudi poseduje večino svetovnega bogastva in vpliva, medtem ko široke množice od vsega tega bogastva nimajo praktično ničesar. Na tem mestu želim govoriti o ljudeh, ki so absolutno revni, torej v svetovnem merilu. Nedvomno je vse več revščine tudi pri nas, celo šolski obroki niso več nekaj samoumevnega, kakor so bili pred desetletji. Celotne skupine prebivalstva (prekerni delavci, brezposelni, mladi, duševni bolniki itd.) so odrinjene na rob in predstavljajo nekakšno izpostavo tretjega sveta znotraj Evrope; nekaterim od teh skupin se bomo podrobneje posvetili v poglavjih, ki sledijo.

Na spletu si lahko vsak posameznik izračuna, kako visoki so njegovi neto letni prihodki glede na celotno svetovno populacijo. Rezultati so šokantni, saj kažejo, da se zaposleni Slovenec, ki prejema povprečno plačo, uvršča med deset odstotkov Zemljanov z najvišjimi prihodki. Podoben, morda nekoliko slabši rezultat dobimo, če se s preostalimi prebivalci planeta pomerimo po vrednosti svojega premoženja. Kaj lahko od tod sklepamo? Mi sami sodimo v zgornjih deset odstotkov, in kakor smo to tako lepo razumeli, ko smo mislili, da so bogati le tisti drugi, moramo žal priznati, da smo na vrhu lahko le na račun onih spodaj.

Osnovna lekcija ekonomije je, da vložek lahko raste le, če na drugem koncu nekomu pada. Vsako bogastvo je na račun nekoga. Le da je ta nekdo v postmodernem času postal neviden. Ni suženj v našem rudniku ali tlačan na našem posestvu, temveč najverjetneje živi nekje na južni polobli in ga nikdar ne bomo srečali. Ne vidimo ga, a kljub temu obstaja. Reven je in postaja čedalje revnejši, morda je otrok, lahko da je bolan in potrebuje zdravljenje, zelo verjetno je, da ne bo dočakal petega leta starosti. Seveda mu ne bo nič lažje, če se še mi odpovemo svojemu imetju in potonemo v revščino, da bi se s tem izognili občutku slabe vesti. Pomagamo mu lahko le tako, da prekličemo poslušnost vladajočim elitam in zahtevamo, da začnejo ravnati odgovorno. Torej upoštevajoč osnovne etične standarde, o katerih se ne moremo pogajati oziroma preračunavati, ali si jih lahko privoščimo. Ker elite tega niso ne zmožne ne pripravljene storiti, poleg tega pa so davno zaigrale svojo verodostojnost, je edina rešitev, da vzamemo stvari v svoje roke in to storimo namesto njih. Odpovedati se moramo varnemu zavetju obstranskosti ter prevzeti odgovornost. Hkrati s privilegiji, v katere smo se rodili, nam je namreč pripadla tudi odgovornost. Tisti, ki lahko, mora spreminjati svet in mora ravnati prav.

Opravičilo zaposlenega

 

Letnici rojstva se imam zahvaliti, da sem redno zaposlena. Ravno danes sem kosila s kolegom, katerega izobrazba je identična moji, a bo že čez nekaj tednov na cesti. Razlog? Letnica rojstva, seveda.

Kot zaposlena plačujem davke in prispevke. S tem sem upravičena do brezplačnih zdravstvenih storitev, bolniškega nadomestila in še česa. Morda bom nekega dne prejemala celo skromno pokojnino. Dejansko mi plačevanje davkov daje še več. Iz davkov se med drugim plačujejo socialni prispevki, tudi nadomestilo za brezposelne. Ker plačujem davke, si torej lahko vzamem pravico bentiti čez brezposelne, češ da živijo na moj račun. Podobno kakor živijo revni Grki na račun bogatih Nemcev, in podobno kakor milijoni brezdomcev ogrožajo mir peščice bogatih, ki zaradi skaljenega pogleda ne morejo nemoteno uživati v razkošju, ki so si ga nagrebli in za katerega verjamejo, da jim pripada.

Seveda lahko isto resnico tudi obrnemo. Zaposlena sem zato, ker zasedam delovno mesto, ki bi sicer pripadlo nekomu od brezposelnih – morda ravno kolegu, s katerim sem kosila. Torej jaz uživam svoje razkošje na njegov račun.

Očitno je, da smo se ponovno ujeli v isto zanko, ko tisti, ki uživa nekaj, kar bi moralo biti samoumevno in dostopno vsem, občuti krivdo, ker so taisto pravico odrekli drugim. Ne morem namreč sprejeti neoliberalnega diktata kapitala, po katerem trg – to novodobno božanstvo – določa, koliko delovnih mest potrebujemo. In preostali? Kaj naj storijo vsi tisti, za katere trg odloči, da zanje ni delovnih mest? Naj pustijo, da jih pri tridesetih letih in čez preživljajo stare mame s svojimi skromnimi pokojninami – v kolikor imajo to srečo, da so njihove babice še žive – naj si začasno prikrojijo želodce, da ne bodo čutili lakote, ali pa bo morda trg ugotovil, da jih tako ali tako ne potrebujemo, da njihova eksistenca ni ekonomsko upravičena, in bi jih bilo torej najbolje eliminirati, ker pa smo tako visoko razviti, tega kajpak ne bomo storili, temveč bomo z njimi milostno napolnili sodobna koncentracijska taborišča, sami pa uživali sadove njihovega neplačanega dela? In če je tako, zakaj nekdo ne izračuna, da kot družba ne potrebujemo armade ekonomskih analitikov in finančnih svetovalcev, saj bi bilo ceneje – ekonomsko bolj upravičeno! – kupiti kristalno kroglo in najeti vedeževalko?

Moramo se zavesti, da stojijo stvari na glavi, in jih postaviti spet na noge. Ne smemo izhajati iz števila delovnih mest, ki jih narekuje trg, temveč iz števila ljudi, ki potrebujejo zaposlitev in so upravičeni, da jih prepoznamo kot koristne člane družbe. Močno podpiram idejo o univerzalnem temeljnem dohodku, ki bi vsakomur dodelil osnovna sredstva potrebna za preživetje, a mislim, da moramo zahtevati več kot to. Vsaka delujoča družba – prazgodovinska, plemenska, vsaka – je bila sposobna sproti vključevati nove člane. Z družbo, ki ne ve, kam z mladimi, ko odrastejo, je nekaj temeljito narobe. Z družbo, ne z mladimi. Delovna mesta niso tu zato, ker jih potrebuje trg, temveč zato, ker so del družbene ureditve – družba pa smo ljudje. Otrok ima vse od rojstva dalje pravico do vključenosti v družbo. Izobraževalni sistem in trg dela morata razviti mehanizme, ki to vključenost omogočajo. Če jih ne razvijeta, ju je treba zamenjati ali spremeniti, saj je pravica do dela ena temeljnih človekovih pravic. Nikdar v preteklosti se nismo soočali z absurdno situacijo, da bi mladim ob prehodu v odraslost sporočali, da v družbi ni mesta zanje in naj torej še malo počivajo.

Nezaslišan in še pred nekaj leti nepredstavljiv je tudi pojav neplačanega pripravništva oziroma, po novem, prostovoljstva, po katerem lahko delodajalec določeni delež dela razporedi med pripravnike, ki jim je dolžan plačati zgolj malico in stroške prevoza. Mladi zastonj opravljajo delo v upanju, da jim bo to koristilo pri vključevanju na trg dela, po končanem pripravništvu pa se praviloma vrnejo med brezposelne. Okusiti zaposlitev jim je bilo dano ravno toliko, da vedo, kaj zamujajo.

Poleg tega denimo v šolstvu iz leta v leto narašča število učiteljev, ki so zaposleni za določen čas, deset mesecev na leto. Čez poletje jih odpustijo, septembra pa – če imajo srečo in so se izkazali za ubogljive – zaposlijo za novih deset mesecev. Ker je zaposlitev za določen čas prekinjena za dva meseca, tovrstne zaporedne zaposlitve ne veljajo za veriženje pogodb za določen čas, in zato zakonsko niso omejene na trajanje največ dveh let. Delodajalec lahko tovrstno veriženje razteguje poljubno dolgo, zaposleni prejemajo letno le deset dvanajstin plače, da napredovanj in drugih ugodnosti redno zaposlenih, ki jim tako ne pripadajo, sploh ne omenjam. Kljub temu, da so šolski sindikati glasni, ko branijo pravice svojih zaposlenih, ni slišati, da bi ščitili tudi ta del zaposlenih. Nasprotno, ti mladi ostajajo tudi zanje nevidni. Medtem ko se (upravičeno) glasno brani vsak odstotek dohodka tradicionalno zaposlenih, se tem mladim brez kakršnega koli organiziranega odpora jemlje z veliko žlico.

Tradicionalne, patriarhalne institucije, kakršne so vojska, katoliška cerkev in univerza imajo rade hierarhično ureditev, tako imenovano piramidalno strukturo, v kateri je generalov malo, oficirjev več, največ pa navadnih vojakov. Tudi v primerih, ko ni videti pravih vsebinskih vzrokov za vzdrževanje tovrstne oblike, težijo k njenemu ohranjanju – bržkone zato, ker to ustreza tistim, ki zasedajo vrh piramide. Že dlje časa opažam, da se v slovenski družbi vzpostavlja nekaj, kar bi lahko imenovali piramida socialne varnosti. Tako tisti, ki so v vrhu piramide – kar so praviloma starejši kadri, torej pripadniki generacij, ki obvladujejo mehanizme odločanja – uživajo visok nivo socialnih pravic, skupaj z relativno visokimi dohodki, varno obliko zaposlitve in dokaj visoko pričakovano pokojnino, ko pa se spuščamo po piramidi navzdol – kar v grobem ustreza prehajanju k mlajšim generacijam – nivo pravic pada, vse do najmlajših, katerih zaposlitve so skoraj izključno prekerne, pogosto s skrajšanim delovnim časom, pričakovana pokojnina pa enaka ničli.

Kot predstavnica Visokošolskega sindikata Slovenije sem se imela spomladi 2013 priložnost udeležiti pogajanj z vlado o stavkovnem sporazumu. Na tem mestu ne bom razkrivala zaupnih podrobnosti s pogajanj, omeniti želim zgolj svoja opažanja, do katerih bi lahko prišla tudi na osnovi javno dostopnih informacij. Če so bili sindikati v začetku zelo neenotni glede tega, v katere pravice bi morebiti lahko dopustili poseg, so se brez pomisleka strinjali glede tako imenovanih mehkih ukrepov. Kaj so mehki ukrepi? Mehki ukrepi so najhujši ukrepi. Tako imenovani mehki ukrepi so namreč ukrepi, ki ne prizadevajo tradicionalno zaposlenih, torej tistih, ki tvorijo glavnino sindikalnega članstva – ti pa so skoraj brez izjeme stari 35 let in več. Mehek ukrep je denimo, da se namesto odpuščanja ne podaljšuje pogodb za določen čas. Drugače povedano, namesto starejših se odpušča mlajše zaposlene. Mehek ukrep je tudi ukinjanje delovnih mest ob upokojevanju – ne meneč se za armade brezposelne mladine. Seveda mehki ukrepi ustrezajo tudi politiki, saj je kratenje pravic tistim, ki jih že prej skoraj niso imeli, praviloma poceni. A logika, ki tiči za tovrstnim mišljenjem, je perverzna do skrajnosti: tisti, ki že doslej niso imeli veliko, ne bodo hudo prikrajšani, če jim vzamemo še tisto malo, kar so le imeli. Sita večina hitro soglasno potrdi tovrstne ukrepe.

Opravičilo odraslega

 

To poglavje se v marsičem navezuje na prejšnjega, v katerem smo videli, da problem brezposelnosti postaja (predvsem) problem mladih. A problem mladih, in v posebnem problem otroka, je širši in v tem poglavju bi ga želela osvetliti še z nekaterih drugih zornih kotov. Vsi smo se že srečali z opazkami, da je današnja mladina razvajena in brez vrednot. Opazke te vrste so letele na nas, ko smo bili mladi, in zdaj iz ust naših vrstnikov letijo na mlajše. Gre za svojevrstno folkloro, ki se nereflektirano prenaša iz generacije v generacijo. Moja stara mama je znala povedati, da so podobno govorili že v času njene mladosti!

Zanimivo je, da smo v Sloveniji mit o neodgovorni in zavoženi mladini povzdignili do (skoraj) znanstvene ravni. Sploh pred sedanjo finančno in siceršnjo krizo smo lahko pogosto prebirali poljudnoznanstvene razprave o tem, kako mladi zaradi razvajenosti, ki je posledica permisivne vzgoje, ostajajo pri starših do tridesetega leta in nimajo interesa vstopati na trg dela. Že tedaj sem čutila odpor do tovrstnega diskurza, saj me je motila nejasna metodologija, na kateri naj bi temeljile raziskave, ki naj bi nudile podlago za tovrstne trditve. Imela sem celo občutek, da je v takšnem diskurzu komaj kaj več znanstvenega kakor v povprečni gostilniški debati. Od kod podatki, da je bila večina mladih, ki so danes brez dela, vzgojena permisivno, in kaj to sploh pomeni? Kaj pomeni razvajenost in katere raziskave potrjujejo tezo, da razvajenost implicira neodgovornost? Mar ni ravno avtoritarna vzgoja tista, ki otroka povsem odveže odgovornosti, saj to (morda upravičeno, pa vendar) v celoti nosi starš?

Kriza je tovrstno kvazi znanstveno zavajanje docela razgalila. Izkazalo se je namreč, da problem niso mlade, baje permisivno vzgojene generacije, temveč tiste pred njimi – torej tiste, ki so bile vzgojene (baje) praviloma avtoritarno in so se začele tako tudi obnašati, brž ko so prišle do položajev. Pripadniki teh generacij so se polastili oblasti in mehanizmov odločanja ter vzpostavili sistem, ki zanje sijajno deluje, za mlajše pa v njem ni prostora. Če že želimo uporabiti besedo razvajenost – mar ni prav fenomen, ko si prilastiš določene prekomerne pravice, z drugimi jih pa ne znaš oziroma nočeš deliti, najlepši primer tega pojma?

Če se malenkost poglobimo, opisanega pojava ni težko pojasniti. Verjetno glavna prednost (in hkrati slabost!) avtoritarne vzgoje je ravno v tem, da sta odločanje in odgovornost v celoti v rokah starša, s čimer je otrok odločanja in odgovornosti povsem oproščen. Prednost zato, ker omogoča otroku lahkotnost in brezskrbnost, slabost, ker ga ne nauči odgovornosti. Nauči ga nositi posledice za odkrite (!) napake, ne pa odgovornosti. Kajti odgovornost se ne kaže v tem, da ne divjamo z avtomobilom, ker pričakujemo, da nas bo policija na določenem odseku zasačila in kaznovala, temveč v tem, da vozimo previdno, ker želimo zagotoviti varnost nas samih in drugih udeležencev v prometu. Samo spomnimo se, kolikokrat smo bili v zadnjih letih priča tragičnim prometnim nesrečam, v katerih so življenja izgubili mladi ljudje, povzročitelj pa je bil pripadnik srednje generacije. (Seveda so tudi mnogi mladi neodgovorni in tudi med povzročitelji nesreč jih najdemo.)

Podobno neodgovorno so se generacije, ki so še vedno na oblasti, obnašale na ravni odnosa do države. Država bo poskrbela, da bo vse delovalo, mi pa bomo po svojih močeh izigravali zakone. Če bo država dovolj močna, nas bo pač ustavila, če ne, toliko bolje. Torej, povsem brez občutka odgovornosti.

Menim, da je diskurz o neresni in nehvaležni mladini obrambni mehanizem, namenjen blaženju slabe vesti ob zavedanju, da smo mladim ukradli prihodnost – torej edino, kar je bilo zares njihovega. Podobno kakor skuša stara, zlobna čarovnica v pravljici umoriti lepo mladenko. Morda lahko celo potegnemo vzporednico s tragičnim zgodovinskim dejstvom, da vojne navadno začenjajo ostareli, trebušasti, pogosto impotentni vladarji in generali, da bi v njih izgubljali življenja vitalni in postavni, a komaj odrasli mladeniči, še včeraj otroci.

Marsikateri starš je že občutil nemoč, ko se je znašel pred vprašanjem, kako otroku pojasniti zlo. Namreč zlo, ki ga povzroča človek. Kako denimo otroku pojasniti, zakaj ob vsem obilju, ki je na svetu, dopuščamo, da otroci umirajo od lakote? Kako pojasniti ubijanje živali? Kako razložiti vojne? Otrok ima velike oči in močno vero v odraslega. Verjame, da odrasli (najprej starš in potem še vsi preostali) dela prav. Ko se zave, da temu ni tako, je njegovo razočaranje veliko.

Pogosto se zgodi, da odrasli, ko se sooči z vprašanji majhnega otroka, začuti občutek krivde, in se zateče k lažem. Zakaj lažemo v odgovor na vprašanje: Od kod zrezek, mami? Delno seveda zato, ker želimo otroka zaščititi pred (pre)kruto resnico. Do določene mere morda tudi zato, ker želimo, da otrok zrezek pojé, saj verjamemo, da mu meso koristi, pri tem pa se želimo ogniti težavam, ki bi nastale z njegovim uporom. A mislim, da obstaja še en pomemben razlog za laganje. Namreč, sram. Ko nas otrok vpraša, od kod izvira zrezek, s katerim ga pitamo, začutimo, da je pred nami bitje, ki je še dovolj čisto, da ima stik z absolutnim. Tedaj se zavemo, da v očeh absolutnega zrezka ne moremo upravičiti. Za bežni trenutek se zavemo, da je sam pojem zrezka nesprejemljiv, in zatečemo se k laži. Nenadoma smo mi majhni otroci, otrok pred nami pa stoji trdno z nogami na tleh in zre v nas s svojimi velikimi vprašujočimi očmi, v katerih ni posluha za zavajanje. Zlo je zlo in potrebna bodo leta sistematičnega poneumljanja skozi socializacijo in izobraževalni sistem, da bomo uspeli v otroku zatreti to primarno védenje.

Mislim, da smo se dotaknili po mojem mnenju bistvenega razloga, zakaj odrasli dolgujemo opravičilo otrokom. Vsem otrokom sveta, brez izjeme. Namesto da bi bili sposobni v njih videti učitelje, ki pridejo med nas, da bi delili z nami modrost, ki smo jo tekom življenja pozabili, jim lažemo in jih sistematično dresiramo, dokler jih ne preobrazimo v nesrečne dvoličneže, podobne nam samim. Videti je, da je tovrstna dresura tudi glavni in primarni cilj izobraževalnega sistema, v katerega vključujemo otroke. Odrasli so res čudni, je ugotavljal že Mali princ.

Če se odmaknemo od absolutnega in se spustimo v območje strogo konkretnega, moramo žal ugotoviti, da so žrtve človekovega nasilja največkrat prav otroci. Otroci so glavne žrtve vojn – izgubljajo svoja mlada življenja, izgubljajo starše in ude; vojne jim kradejo pravico do igre in šolanja (ki jih sicer v mnogočem poneumlja, a brez njega so praviloma obsojeni na suženjstvo). Otroci so glavne žrtve revščine, alkoholizma, konfliktov med odraslimi nasploh. Otroci so tudi žrtve onesnaževanja okolja, saj bo Zemlja vsaki naslednji generaciji manj gostoljubna gostiteljica. Otroci so tisti, ki bodo podedovali izpraznjeno pokojninsko blagajno in nedelujoče gospodarstvo. Od otrok smo si sposodili ta svet, pravi stara modrost, in naša odgovornost je, da jim ga vrnemo vsaj enako dobrega, kakor smo ga dobili na posodo. Seveda te dolžnosti ne bomo izpolnili, kar predstavlja izdajo, ki je ne more odtehtati nobeno opravičilo.

Naj to žalostno poglavje zaključim z verzi pesmi Prava pot Jacquesa Préverta, ki žal ne vliva upanja, temveč le razkriva dejansko stanje:

 

Vsako leto

pri vsakem kilometru

kažejo starci z butastim čelom

otrokom smer

z betonasto kretnjo.[1]

Opravičilo ženske

 

To poglavje bo kratko in zavedam se njegove kontroverznosti. Če bi bila moški, bi napisala Opravičilo moškega – in tisto poglavje ne bi imelo razloga, da je kratko. Mislila sem že, da bo poglavje o spolu odpadlo iz banalnega razloga, da sem sama ženska, potem pa me je prešinilo, da ga moram napisati temu dejstvu navzlic in prav zaradi njega.

Vsi poznamo razloge, zaradi katerih je moškim v življenju lažje – priti do služb, zaslužiti denar, dobiti in ohraniti družbeni vpliv in ugled. Ta svet je moški svet, pravijo, in marsikatera ženska je to že večkrat občutila na lastni koži. Moški so postavili pravila igre, tako da ustrezajo njim.

Kje pa so moški prikrajšani – namreč zato, ker so moški? Na tem mestu ne želim govoriti o problemu slovenskega šolstva, za katerega je v zadnjih desetletjih videti, da favorizira dekleta, četudi bi lahko govorila tudi o njem. Opozoriti želim na ekonomske žrtve med moškimi. Kdo so prebivalci samskih domov, nevidni delavci, ki delajo za mizerno plačilo in nato pogosto ostanejo celo brez tega? Tujci v nekdaj bratski deželi, ki se poželjivo ozirajo za lokalnimi dekleti, ta pa jih niti ne zaznajo? Seveda, moški.

In domači fantje? Sprašujem se, kakšna je seksualna prihodnost brezposelnih mladih. Lahko v naslednjih letih pričakujemo porast primerov, ko se bodo dekleta poročala z dobro situiranimi pripadniki nekoliko starejših generacij, medtem ko bodo njihovi moški vrstniki ostajali samski? Brez dela, brez eksistence, brez zagotovljene prihodnosti in tudi brez ženske? Zavedam se, da na tem mestu močno posplošujem, med drugim sem zanemarila celotno populacijo homoseksualcev, poleg tega pa bi lahko napisala zajeten esej o tem, kaj predpostavka, da si bodo dekleta zagotovljala preživetje z ekonomsko utemeljenimi zvezami in porokami, pomeni za žensko vprašanje in prihodnost feminizma kot takega, a želim poudariti, da bodo (tudi) fantje plačali dodatno ceno zaradi svojega spola.

Na sploh se zdi, da so glavne žrtve patriarhalnih ureditev ženske, takoj za njimi pa neodvisni in svobodomiselni moški. Pisatelj afganistanskega rodu Khaled Hosseini v svojih romanih nazorno prikazuje, kako se nasilje talibov ne zadovolji zgolj z omejevanjem svobode žensk in nasiljem nad njimi, temveč si podredi tudi moškega – obvezna nošnja brade, prepoved zahodnih pričesk, zapovedana tradicionalna oblačila. Kot mama dečka sem nekoliko podoben vzorec zaznala tudi v naši kulturi. Če se dekleta žal še vedno pogosto vzgaja v očarljive in ubogljive lutke, ki bodo nekoč v okras in sprostitev moškemu, se zdi, da je tradicionalna vzgoja dečkov po eni strani osredotočena na zatiranje njihovega čustvovanja, po drugi strani pa na dušenje njihove naravne moči in energije. Cilj patriarhalne družbe je torej podrediti ženske in usmeriti moške.

Lep primer dušenja deške energije predstavlja še vedno pogost predsodek, da naj bi dečki nosili kratke frizure. Iz svetega pisma vemo, da se v moških laseh skriva moč – tista primarna moč, ki ni podrejena vodji in je kot taka nepredvidljiva. Ta divja moč v malih dečkih očitno še danes plaši marsikatero mamo kakor tudi družbo kot tako. Nadalje, opazimo lahko, da so dečki pogosteje kakor dekleta deležni fizičnega kaznovanja. Razloge za to lahko iščemo v dejstvu, da so morda po naravi v povprečju bolj živahni in glasni od deklet, po drugi strani pa so mehanizmi, ki v podrejenost potisnejo žensko bolj subtilni, medtem ko se skuša dečka zlomiti in ga vzgojiti v ubogljivega vojaka.

V kolikor želimo živeti v svetu, ki bi bil osvobojen patriarhalnih vzorcev in kopičenja moči v rokah posameznih skupin, moramo nujno prepoznati potrebo po osvobojenosti tako žensk kakor tudi moških. Vseh moških, namreč. Patriarhalne skupnosti potisnejo na obrobje ženske in tiste moške, ki se niso pripravjeni podrediti, ter se zato vladajoči ne morejo zanesti na njihovo poslušnost in slepo izvajanje ukazov. Pogost očitek na račun žensk s strani spolnih šovinistov leti ravno na njihovo nezanesljivost, pri čemer je zanesljivost v tem kontekstu moč razumeti izključno kot slepo podrejenost voditeljem. Če imamo to v mislih, ni težko razumeti, da nepodredljive moške (to pa so praviloma tisti, ki so imeli srečo, da so se izognili tradicionalni vzgoji) doleti usoda žensk. Po drugi strani si lahko ženske, ki so pripravljene na slepo sledenje, izjemoma obetajo sedež v prvih vrstah, s čimer odločujoči izkazujejo svojo navidezno toleranco.

Ne nazadnje, ko govorimo o odgovornosti žensk, ne smemo zanemariti odgovornosti žensk za neuspeh feminizma. Neenakost spolov bi bila že davno odpravljena, če bi emancipacija imela enotno podporo žensk. Seveda nas moški zatirajo, a če jim ne bi pri tem dejavno pomagale mnoge ženske – matere, učiteljice, šefinje – bi jim že davno spodletelo.

Opravičilo zdravega

 

Na prvi pogled se morda zdi, da nas zdravje ločuje na osnovi naravnih danosti in ne na osnovi sociološko pogojenih dejavnikov. Seveda je zdravi srečnejši in v marsičem privilegiran pred bolnim, a zdi se, da zdravje ne izbira, tudi bogati in vplivni imajo lahko težke bolezni in resne težave z zdravjem. Že malce bližji pogled razkrije, da se tudi v zdravju, ali pa celo tu še posebej, bogati bistveno razlikujejo od revnih. Če namreč res lahko zbolita tako bogataš kakor revež, je za bolnega bistvenega pomena, ali ima denar, s katerim si bo lahko plačal zdravljenje in lajšal z boleznijo povezane zaplete in neprijetnosti. Kakovost življenja bolnih, starejših in gibalno oviranih je v vse večji meri odvisna od njihovega premoženja.

V svetu, ki ga po eni strani obvladuje denar, po drugi pa imperativ lepote in popolnosti, tudi zdravje vse bolj postaja tržna dobrina. Medtem ko si bogati lahko privoščijo relativno zdrav življenjski slog, ostane revežem, da se zadovoljijo s tistim, kar jim je na voljo, to pa pogosto pomeni uživanje visoko predelane hrana slabe kakovosti, življenje v močno onesnaženih okoljih ter negotov dostop do zdravstvene oskrbe.

Opravičilo bolnim in invalidnim je potrebno iz več razlogov. Vsekakor zato, ker sta ti dve stanji pogosto pogojeni z revščino, neizobraženostjo in odrinjenostjo od centrov moči, pa tudi zato, ker je vse več obolenj posledica onesnaženega okolja in nezdravega življenjskega sloga, na največ invalidnosti pa žal naletimo v državah, v katerih divjajo ali so še pred kratkim divjale vojne, ki se prepogosto bijejo zaradi pohlepa in nenasitnosti zahodnega sveta.

Opravičilo je potrebno tudi zato, ker je življenje bolnih in invalidnih bistveno težje od življenja zdravih, pri čemer je ta razlika večja, kakor bi bila, če bi zdravi naredili vse potrebno za uspešno vključevanje teh deprivilegiranih skupin prebivalstva.

Velik madež na naši skupni vesti predstavljajo tudi ljudje z duševnimi motnjami in boleznimi, saj so zaradi svoje bolezni stigmatizirani in tako le s težavo pridejo do služb in siceršnje socialne vključenosti, brez katere seveda ni mogoče samostojno življenje. Stigma duševnih bolnikov je tako velika, da ti svojo bolezen pogosto prikrivajo celo osebnemu zdravniku, saj se bojijo, da bi vnos diagnoze v kartoteko pomenil konec zaupnosti med pacientom in zdravnikom, s čimer bi bile njihove možnosti za zaposljivost še toliko manjše. Tega se bojijo celo tisti bolniki, katerih bolezen je toliko mila, da sama po sebi ne predstavlja resne ovire za delo in tako ne bi smela biti vzrok brezposelnosti. Ovira je informacija o bolezni, ki postane preko zdravstvene kartoteke slej ko prej dostopna potencialnemu delodajalcu.

Primerjalno gledano: zdravi del populacije je tisti, ki posredno ali neposredno odloča o bistvenih vprašanjih, kot denimo, ali naj bo zdravstvo splošno dostopno, ali naj investiramo v posodabljanje infrastrukture, tako da bi bila ta čimbolj dostopna tudi gibalno oviranim, ali naj se otrokom s posebnimi potrebami in motnjami v razvoju nudi enake izhodiščne možnosti kot drugim otrokom, ali bomo s tem ciljem investirali v dodatne učitelje in njihovo usposabljanje in tako dalje.

Opravičilo je potrebno že zato, ker smo si sploh vzeli pravico, odločati o teh rečeh, še toliko bolj pa, ker te pravice nenehno postavljamo pod vprašaj, tehtamo koristi in stroške, in torej računamo, ali so ti ljudje vredni, da jim nudimo tisto, kar nujno potrebujejo. Vsaka bolezen, motnja ali invalidnost že sama po sebi predstavlja težavo in določeno kompromitiranje kakovosti življenja posameznika, nedopustno pa je, da kot družba računamo, kako velika naj bo ta kompromitiranost in posledična izključenost – torej le tolikšna, kolikor je iz objektivnih razlogov neobhodno, ali pa morda večja, če se nam, preostalim, zdi to potrebna in neprevelika žrtev.

V svetu mladih, lepih, zdravih in bogatih se hitro ustvari vtis, da so vsi, ki ne zadoščajo tem merilom, za to krivi sami in s tem avtomatično manjvredni. Pogosto se kot družba čutimo velikodušni za vsako drobtinico, ki jo deprivilegiranim vendarle namenimo, in pričakujemo od njih večno hvaležnost. Ne zavedamo se, da je tudi na tem področju naša privilegiranost v najboljšem primeru stvar naključja, pogosto pa smo celo privilegirani ravno na račun teh drugih, odrinjenih.

Pomembno in nujno je zagotoviti dostop do pomoči vsem, ki jo potrebujejo, poleg tega pa paziti, da s svojim ravnanjem in življenjskim slogom ne generiramo pogojev – onesnaževanje okolja, finančno podpiranje korporacij, ki izkoriščajo naravne vire in delovno silo držav v razvoju ipd. – za nastanek novih in novih obolenj prebivalcev sveta.


Opravičilo človeka

 

To poglavje, ki nosi enak naslov kakor celota in poleg tega zaključuje pričujoče besedilo, je zame izjemno resno in pomembno. Če biti človek po eni strani pomeni vsoto, unijo vrste lastnosti, če lahko torej lastnost biti človek razčlenimo v množico podlastnosti, in se opravičimo v imenu vsake posebej – pri čemer ta opravičila v prvi vrsti veljajo drugim ljudem, je po drugi strani biti človek moč razumeti tudi kakor lastnost celote in se tako opravičiti neljudem, torej vsem preostalim, tako številnim, a žal pogosto nevidnim in zanemarjenim prebivalcem planeta. Naravi kot taki in seveda rastlinam ter živalim.

Naj mi bo oproščeno, da se bom v nadaljevanju posebej omejila na živali, saj so nam toliko podobne, da ljudje njihovo trpljenje najlažje zaznamo in občutimo, zaradi česar se tudi sama vanj najlažje poglobim, po drugi strani pa je toliko težje razumeti, da kot družba trpljenja živali še vedno nočemo priznati. Če se že opravičujemo drug drugemu, vsekakor upravičeno, saj si brutalno kršimo osnovne pravice, je še toliko bolj pomembno in na mestu, da se opravičimo tem drugim, katerih pravice v nepredstavljivih razsežnostih teptamo še s toliko večjo temeljitostjo in silovitostjo.

Vse doslej sem se izogibala govorjenju v številkah, saj je ena osnovnih poant, ki jih želim poudariti, da številke niso pomembne. Da je vsaka krivica neupravičena in neopravičljiva, ter da niti ne smemo niti ne moremo izračunati, koliko zla je še dopustnega. Tako tudi na tem mestu ne bom navajala številk, a vendar ne morem mimo dejstva, da nad živalmi vsakodnevno izvršujemo cele genocide (animalocide), pri čemer tega ne počnemo iz nagona po preživetju, temveč iz gole pogoltnosti, podkrepljeni z arogantnostjo, s katero svojo krutost racionaliziramo in navidezno opravičujemo.

Pred leti, biti je moralo nekje v decembru leta 2005, sem bila povabljena na prednovoletno zabavo k družini znanca, ki je po izobrazbi ekonomist in je v tistem času zasedal eno vodilnih pozicij v slovenskih bankah.

»Slišal sem, da se je predsedniku zmešalo,« je na neki točki rekel znanec z zaupnim glasom, spričo katerega je sicer glasno omizje hipoma utihnilo. Beseda je kajpak tekla o pokojnem predsedniku Janezu Drnovšku.

Kmalu zatem je v javnost pricurljala najprej vest o predsednikovi nezakonski hčerki, kasneje pa še dosti bolj vznemirljive novice o njegovem spremenjenem življenjskem slogu in novi življenjski filozofiji. Predsednik, ki so ga Slovenci dolga leta volili predvsem zaradi njegove hladne racionalnosti, se je nenadoma začel vesti navidez iracionalno in se ubadati z rečmi, ki so, vsaj z vidika ekonomske znanosti, povsem obrobne in neutemeljene. Brez dvoma, znanec je govoril resnico. S stališča uspešnega finančnika tega, kar se je dogajalo, ni mogel interpretirati drugače.

Zakaj bi se sicer predsednik, tudi sam ekonomist in nekdanji bankir, kasneje pa politični lisjak z neprekosljivim občutkom za tako notranje kakor tudi zunanje politične zadeve, na lepem začel ukvarjati z vprašanji okolja in manjšin, pisati knjige o duhovni rasti in se celo udeležil inavguracije prvega domorodnega bolivijskega predsednika? S tistim vencem na glavi, ki so ga mediji tako radi prikazovali. Zakaj bi se odselil iz Ljubljane, živel samo s psom in ostanke kruha, ki ga je pekel sam, v hladnih zimskih dneh nastavljal lačnim medvedom? Ne, moj znanec je lahko prišel do enega samega zaključka: predsedniku se je zmešalo. Kar bi seveda lahko prevedli iz ekonomskega nazaj v naravni jezik, da je začel razmišljati in se nehal slepiti, da so ravnanja, ki jih okolica odobrava, a priori tudi pravilna in dopustna.

Krščanstvo uči, da je dal bog človeku pravico, da gospodari nad živalmi. Milan Kundera v svojem znanem romanu Neznosna lahkost bivanja lucidno odgovarja, da si je človek izmislil boga, zato da je lahko upravičil svoje nasilje nad živalmi. Nadaljuje, da bomo grozodejstva svojih dejanj v celoti doumeli šele, če se bodo nekega dne pojavili vesoljci, katerim bo njihov bog dal dovoljenje, da se hranijo z nami. Takrat, pravi Kundera, se bomo spomnili telečjega zrezka, ki smo ga rezali na krožniku, in se – prepozno – opravičili kravi. Kundera je mojster besede in zapisana misel vsebuje tolikšen naboj, da je vsak komentar odveč.

Kundera v omenjenem romanu tudi razdela tezo, da je živalim dušo dokončno odrekel Descartes, ki jih je označil za živalske stroje, machinae animatae. Ta veliki zagovornik razuma je izpeljal briljanten argument, da je človek bitje razuma (mislim, torej sem!) in s tem vzvišen nad vsem preostalim stvarstvom, nad katerim se lahko zaradi svoje superiornosti poljubno izživlja. Briljanten v smislu, da si še najčistejši nacistični ideologi ne bi znali izmisliti boljšega. Racionalizacija zla, ki je grozovitejša od zla samega, saj ga poganja, vedno znova obuja in stopnjuje do neslutenih razsežnosti.

Če kaj ločuje človeka od živali, to vsekakor ni razum. Kdor je imel kaj več opravka z živalmi, kakor to, da jih je rezal na krožniku, je zagotovo opazil, da so razumne. Po drugi strani lahko na podlagi njegovih dejanj marskidaj upravičeno posumimo o razumnosti človeka. Resnična razlika med človekom in živaljo tako ni v razumu, temveč bi to lahko bila zgolj odgovornost. Odgovornost, ki leži na plečih človeka, in bi se je ta moral zavedati. Človek, ta mišičasti orjak, ki se tolče po prsih in rožlja z orožjem, hkrati pa se ni pripravljen zrelo soočiti z odgovornostjo za svoja dejanja.

Človek je torej ustvaril boga po svoji podobi in se oklical za krono stvarstva. S tem je prevzel nase odgovornost za vse prebivalce planeta. Podobno kakor je absolutistični vladar odgovoren za dobrobit vseh državljanov, smo ljudje dolžni poskrbeti za dobrobit vseh živih bitij.

Osnovno etično načelo, na katerem sloni Hipokratova prisega, in po katerem naj bi se ravnali zdravniki, se glasi Ne škoduj! Če torej zdravnik ne more pomagati, naj vsaj dodatno ne poslabša pacientovega zdravja. Podobno bi morali ljudje, ko razmišljamo o dobrobiti vseh živih bitij, za začetek slediti temu drobnemu, a pomembnemu koraku: Ne škoduj! Pomemben napredek bomo opravili že s tem, ko bomo nehali aktivno povzročati zlo.

Na tem mestu ne želim deliti konkretnih napotkov – odločitev o življenjskem slogu prepuščam posamezniku. Moja poanta je namreč zelo enostavna. Vsakdo bi moral sam pri sebi razdelati, kaj se mu zdi sprejemljivo in kaj ne. Do česa ima pravico in do česa ne. Konkretni koraki so potem naravna posledica. Ko namreč enkrat ugotovimo, kaj je nesprejemljivo, česa ne želimo več početi in v čem ne sodelovati, je izbira med možnostmi, ki ostanejo oziroma se na novo odprejo, relativno preprosta.

Morda bo zvenelo protislovno, pa vendar. Nikogar ne želim siliti, da mora čez noč postati vegetarijanec ali vegan, odvreči vse usnjene izdelke ter prenehati uporabljati zdravila in kozmetiko, ki so bila testirana na živalih. In vendar trdim, da je testiranje na živalih nesprejemljivo, kakor je nesprejemljivo testiranje na skupinah ljudi, ki jih določena (fašistična) ideologija označi za inferiorne. Kako naj se torej zdravila in kozmetika testirajo? Prepričana sem, da bi kozmetična in farmacevtska industrija hitro našli primeren odgovor, če bi le bili prisiljeni v to možnost. Podobno je z zrezki. Že Lev Tolstoj je rekel, da bodo ljudje umirali na bojiščih, dokler bodo obstajale klavnice. Analogija bi ne mogla biti primernejša. Kruto prelivanje krvi, posvečeno z navidezno vzvišenimi cilji. Tolstoj nadalje razvije misel, da pot do krutosti nad živalmi vodi preko tega, da v sebi zatremo empatijo do podobnega bitja. Potlačimo občutek sočutja in racionaliziramo, češ saj so samo živali. Prav tako bi lahko bilo: Saj so samo Judi. Saj so samo ženske. Ali pa, zakaj ne: Saj so samo ljudje.

Mislim, da nas je mojster ruske književnosti pripeljal do samega bistva. Odgovor je v empatiji. Ali bolje, v kombinaciji empatije in odgovornosti. Pustiti si moramo čutiti empatijo – zdaj pa ne govorim več samo o živalih, o neljudeh, temveč tudi o ljudeh, tudi in še zlasti o podkategorijah ljudi, ki smo jih obravnavali v prejšnjih poglavjih. Začutiti moramo empatijo, ki jo čuti otrok, ko prvič boža potepuško muco, ko prvič vpraša, od kod zrezek, ko prvič vidi krvave slike na televizijskih dnevnih poročilih.

Zrelost nosi s seboj bolečino in zatreti sočutje, empatijo v sebi predstavlja jalov poskus pobegniti pred to bolečino. Poskus, ki ne more uspeti, saj nas bolečina prej ko slej ujame. Če ne drugače, kot potlačena travma, ki se vzdigne iz podzavesti, nas zagrabi za vrat in se nas polasti. Če želimo prekiniti z verigo grozodejstev, ki smo jih počeli doslej in jih še vedno počnemo, ter priti do katarze, se moramo soočiti z bolečino. Ko bomo pustili, da se ponovno prebudi empatija v nas – torej tista, s katero smo se rodili (oziroma jo razvili znotraj najzgodnejših odnosov), potem pa smo se jo v teku odraščanja in socializacije naučili zatreti – bomo neobhodno občutili bolečino. Vso tisto bolečino, ki je bila stoletja potlačena in je kot človeštvo tedaj nismo občutili. To seveda pomeni, da moramo biti močni, kolikor želimo uspešno speljati tovrstni proces.

Ameriški matematik Raymond Smullyan v knjigi logičnih ugank z intrigantnim naslovom Poznate naslov te knjige? na poljuden način dokaže, da je vsak človek domišljav ali nedosleden. Njegova argumentacija gre nekako takole. Vsak od nas verjame določeno število trditev. Denimo, verjamete, da ste človek, da se Zemlja vrti okoli Sonca, da je solata zdrava in tako dalje. Če niste domišljavi, se zavedate, da vse, v kar verjamete, bržkone ni pravilno – s tem pa smo prišli do nedoslednosti, saj verjamete, da je vsaj ena izmed trditev, ki jih imate za pravilne, napačna. Toliko v moj zagovor – v odgovor vsem tistim, ki mi bodo očitali že omenjeno protislovnost in nedoslednost. Prav imajo, a če sem se tako uspela izogniti domišljavosti, lahko s tem mirno živim. S Smullyanovim blagoslovom.

Zdaj ko smo razčistili glede nedoslednosti, si drznem nadaljevati. Zapisala sem že, da moj namen ni predpisovati življenjski slog. Odločitev, ali bo jedel meso, prepuščam posamezniku. Tudi zato, ker se ljudje zelo razlikujemo po tem, koliko mesa nam ustreza pojesti in kakšen pomen v prehrani mu pripisujemo. Indijanec, ki s puščico zadene bivola, je zame enak levu, ki napade antilopo. Ni v moji pristojnosti, da bi obsojala enega ali drugega. Povsem drugače pa je, ko mučenje in ubijanje postaneta sistemska, sistematična, ko se organizirano, mehansko in brezosebno izvajata v tovarnah smrti.

Ko je Tolstoj pisal o primerjavi klavnic in bojišč, mu je bilo prihranjeno poznavanje sodobnih farm za intenzivno živinorejo in farmacevtskih laboratorijev. Slednji zdržijo primerjavo zgolj s koncentracijskimi taborišči. Zato je naravnost absurdno, ko z nejevero poslušamo o Auschwitzu in se sprašujemo, kakšna je morala biti družba v predvojni Nemčiji (ali Srbiji ali Ruandi ali … ), pri tem pa nočemo videti slik – ki so danes vsakomur prosto dostopne na svetovnem spletu – s prizori iz laboratorijev, v katerih se izvajajo poskusi na živalih. Gre namreč za isto vrsto zla, za banalno zlo po Hannah Arendt, ki ga ne vrši peščica sadistov, pač pa ga izvršuje množica tako imenovanih običajnih ljudi, ki delujejo znotraj sistema, slepo in brez vprašanj opravljajo svoj delež v procesu, brez upora, celo z občutkom vestnosti predstavljajo člen v grozljivi verigi zla. Kdor na to odgovarja, da je trpljenje živali v teh farmacevtskih taboriščih upravičeno, saj se vrši v imenu znanosti, se bo zgrozil, ko bo prebral, kaj so imeli v svoj zagovor povedati nacisti, ki so izvrševali poskuse na ljudeh. Bilo je vredno, v imenu znanosti. Razčlovečenje – storilca (!), ne le žrtve – v imenu znanosti. Lastniki tovarn in vodje laboratorijev vam bodo povedali, da so poskusi na živalih utemeljeni z uspehi, ki jih beležijo. Pri tem se moramo seveda zavedati, da farmacevtska industrija uspehov ne meri v številu ozdravelih in številu rešenih življenj, temveč izključno v evrih in dolarjih. Menim, da je zaključek, ki ga lahko napravimo, enak zaključku, ki ga je napravila Hannah Arendt. Nihče nima pravice ubogati. Pojasnilo, da smo samo opravljali svoje delo, izvrševali ukaze drugih, sodelovali v procesu, ki so ga zasnovali drugi, ni opravičilo.

Naj zaključim s parafraziranjem Tolstoja: dokler bodo obstajale farme za intenzivno živinorejo in farmacevtski laboratoriji, v katerih se izvajajo poskusi na živalih, se bodo ponavljala tudi koncentracijska taborišča. Če torej resno želimo reči Auschwitzu enkrat za vselej nikoli več – pa to pot ne zgolj na evropskih tleh, temveč kjer koli – moramo zakopati globlje in reči ne zlu v vseh njegovih oblikah in razsežnostih, pri čemer lahko vsakdo prispeva zgolj svoj majceni delček v mozaiku. A prispevati ga mora, ne glede na to, da ne more biti vnaprej prepričan, če in kdaj ga bodo prispevali tudi drugi.

 

 


 

Zbirka Aktivni državljani
64 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742829
cena z DDV: 14,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742836
cena z DDV: 5,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Stéphane Hessel: Dvignite se!

Triindevetdeset let. Stopam na zadnji del svoje poti. Konec ni več prav daleč. Kakšna sreča, da lahko to izrabim kot pretvezo in se spomnim tistega, kar je bilo torišče mojega političnega udejstvovanja: leta odporniškega gibanja in program, ki smo ga pred šestdesetimi leti sestavili v Narodnem svetu odpora. Preberi več o Stéphane Hessel: Dvignite se!

Stéphane Hessel in Dalajlama: Napovedujemo mir!

NAPOVEDUJEMO MIR!
Za napredek duha

Stéphane Hessel: Redko se mi zgodi, da se znajdem pred človekom vere. Vi ste moja najljubša svetost, razen vas zame ne obstaja nobena druga svetost, zato vam bom nekaj zaupal. Ko smo leta 1948 pisali Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, smo se spraševali: bi morali omenjati boga? Preberi več o Stéphane Hessel in Dalajlama: Napovedujemo mir!

Noam Chomsky: Profit pred ljudmi

profit_pred_ljudmi

I

Neoliberalizem in globalna ureditev

Rad bi razpravljal o obeh temah, omenjenih v naslovu: o neo-liberalizmu in globalni ureditvi. Temi sta zelo pomembni za človeštvo in ju ne razumemo prav dobro. Da bi se razsodno ukvarjali z njima, moramo začeti razločevati doktrino od resničnosti. Pogosto odkrijemo občuten prepad. Preberi več o Noam Chomsky: Profit pred ljudmi