Dušan Jelinčič: Nocoj bom ubil Chomskega

1

Profesor anatomije je v Denisov študentski indeks zapisal najvišjo oceno, se mu akademsko brezosebno nasmehnil in mu čestital. Denis mu je nasmeh vrnil, vljudno pozdravil njega in asistenta ter odšel iz učilnice. Ni se dolgo zadrževal s sošolci, ki so čakali, da bi položili izpit, saj ga je naglo vleklo proč od stroge univerzitetne stavbe.

Ko je bil na cesti, ga je zajel svež spomladanski zrak prvega popoldneva in za trenutek ga je prijetno zmrazilo. Z občutkom nadzora, da je končno sam gospodar svojega časa, se je vprašal, kam zdaj. Za pivnico s prijatelji je še prezgodaj, domov pa še ni hotel. Bo že zvečer ali jutri sporočil, da je z odliko opravil težek izpit, s katerim je zaključil drugi letnik medicine, in bo tako z mirno vestjo zaoral v tretjega.

Ni slabo, si je rekel, doma bodo lahko zadovoljni in morda celo ponosni. Kaj pa jaz, se je vprašal, ko je po krajšem oklevanju stopil na prvi avtobus, ki je privozil mimo in ki ga bo zagotovo popeljal v središče mesta. Sem zadovoljen?

Ko je Denis skozi umazano šipo zrl v ljudi in ulice, je nenadoma začutil, da je njegova duša prazna, in je upal, da gre le za sladko praznino utrujenosti ob dobro opravljeni dolžnosti. Izpit anatomije ni šala in ti na široko odpira pot v nadaljnji študij. Ko je avtobus že zapeljal na brbljajoči osrednji trg, je še vedno čakal, da bo to čudno praznino nadomestilo zadoščenje, ki bo potem preplavilo vse njegove misli in zaznave. Izstopil je, rahel veter pa je okrog njega lahkotno vrtinčil prodorne vonjave novega brstenja.

Tedaj se je praznini pridružil nov občutek, ki je bil svetlobna leta daleč od zadoščenja in se je pritihotapil s tako samozavestnimi koraki, kot bi od vedno domoval v njegovem srcu in se je zdaj odločil, da opozori nase: tesnoba. Najprej se je oglasila čisto narahlo, potem pa že suvereno in bohotno. In Denis se je naposled zavedel, da če je dan in noč umiral nad desetinami zastrašujočih knjig, le da bi se ji izvil, je bil njegov napor zaman. Dolgi meseci študija, da bi pregoljufal nezadovoljstvo, ki se je usidralo v njegovem srcu, potem ko se je razšel z dekletom. Ločitev, tega se je postopoma vse bolj zavedal, ki ni bila vzrok tega nezadovoljstva, saj je klilo v njem že dolgo pred njunim razhodom, temveč njegova posledica. Ko je razmišljal o Lari, nikakor ni mogel reči, da je doživel ljubezensko razočaranje, saj sta po zadnjem razčiščujočem pogovoru šla narazen, kot bi podpisala pogodbo. Dognala sta pač, da ne čutita tistega, kar bi morala čutiti eden do drugega in kar bi lahko tako ali drugače imenovala ljubezen ali vsaj nekaj, kar se temu bežno približuje. Pika. In, jasno, ostaniva prijatelja.

Takrat je Denis znova odkril prijatelje. Tiste z razbrzdanih popivanj, plehkih pogovorov in raztrganega smeha. Saj se imam lepo z njimi. Tudi nocoj jih lahko srečam, dovolj je, da zavijem v običajni lokal. Ko je bil z Laro, si je prigovarjal, da je preveč plitka in vsakdanja za polnost, ki jo on nosi v sebi. Svet v duši … A je vedel, da gre le za strahopetno pretvezo pred samim seboj, saj je lahko šlo kvečjemu za polnost, ki jo šele sluti in bi jo hotel imeti v sebi. Za zdaj se mu le občasno pricijazi v obliki prekipevajoče zmede in želje po … vsem … Kaj pa tisto posedanje ob pivu in kokakoli? Je manj plitko, banalno, vsakdanje?

Ko je Denis razmišljal o tem, in to je storil neštetokrat, je sam pri sebi sunkovito odmahnil z roko. Zavedal se je, da je nekaj močno narobe v tem pristopu iskanja osebnega zunanjega blišča v obliki priljubljenosti in veseljačenja v družbi ter uspešnega študija. Prikrivanje večnega nezadovoljstva in tesnobe v sebi ne pelje nikamor in ne more trajati v nedogled. Še nihče ni dalj časa pometal smeti pod preprogo, ne da bi jo moral prej ali slej dvigniti in se zgroziti ob pogledu na umazanijo, ki se je nabrala.

Takrat, morda je bilo v pivnici ali morda v knjižnici medicinske fakultete, kjer se je sto glav mučilo nad tisoč knjigami z milijoni podatkov, mu je prvič nenadejano šinil na rob možganov preblisk, ki je bil podoben razodetju: odhod. Ta besedica mu je pronicnila v misli, nepričakovano ostro zarezala, potem pa izpuhtela, kot je prišla. A pustila je sled.

Od tedaj mu je ta iskra, oditi nekam, kamorkoli, in ko se vrnem, se bo vse spremenilo, silila na dan, ko se je je najmanj nadejal. A le za utrinek, kot bliskavica … O odhodu je govoril že, ko je bil z Laro, a bilo je kot nekakšna šala, s katero jo je dražil, da bi sprožil običajno igro drobnega ljubosumja, kaj me torej nimaš rad? A je večkrat pomislil, da morda ta igra ni tako nedolžna, kot si jo je hotel prikazati.

Zdaj je opravil izpit. V tem dejanju je iskal protistrup za nezadovoljstvo, ki pa ga ni dobil, in se je tako spet znašel na izhodišču. Kot pred meseci, po razhodu z Laro in ob odločitvi, da nadvse resno poprime za študij.

Denis se je usedel na klopco osrednjega trga in se zavedel, da ga tesnoba noče izpustiti. Zato se je odločil, da bo s sprehodom raztresel misli in spraznil glavo, ki se še ni rešila usedlin neskončnega sedenja pred zajetnimi učbeniki. Če ne bo potem še dovolj utrujen, bo šel v pivnico, kjer bi morali biti mnogi njegovi sošolci. Presenetil jih bo, saj je v zadnjem času kar mrknil in le redki so vedeli, da se je tako resno zakopal v študij.

Hoja mu najprej ni prinesla sprostitve, zato je vse bolj hitel, kot bi hotel zakorakati v pozabo. Da bi vsaj deževalo in bi ga sivina pritiskala k tlom … Tako pa je to razbohotenje cvetja in dreves ter ščemeče svetlobe le razgalilo njegovo kričečo notranjo puščavo. Pozimi so bile na kup nametane besede, oditi, izginiti, odjadrati, v svojem junaštvu smešne, zdaj pa bi te ta vse bolj prosojen zrak kar sam odvedel s seboj. Nekam daleč, v neznano, na konec sveta ali na nikdar najdeni otok.

Denis je skušal razmišljati o študiju in si v mislih razvrstiti izpite, ki jih bo moral opraviti čim prej. Tudi tretji letnik ni od muh, potem je že lažje. A bolj ko je tuhtal o debelih knjigah, ki ti v trenutku napolnijo delovno mizo s stolpi papirja in glavo z obupom, bolj se mu je misel oddaljevala od njih in splavala s spomladansko sapo. Sapa širnih obzorij … In končno je začutil, da bi rad izzval ta svet in vrgel vanj to prekipevajočo energijo, potem pa opazoval posledice. V življenju še nisem naredil nobene neumnosti, še opil se nisem nikoli, je razglabljal. Le delal sem se, a kljub moji razigranosti in odprtosti, so me vsi vedno imeli za resnega človeka. In to mi je ustrezalo, ker samo z resnostjo nastanejo velike stvari. Študij pa je resna stvar, ali pa boš do tridesetega leta visel na ramenih staršev? Čemu je to podobno?

Naposled se je z olajšanjem zavedel, da ga slaba volja postopoma mineva, in da je s tem povezana odločitev, ki se mu je ob hitrih korakih po mestnem tlaku in zasanjanem pogledu, uprtem nekam prek naslednjih obzorij, oblikovala v podzavesti in je vse močneje silila na dan. Ni si je še hotel glasno izreči, a je vedel, da je odločitev padla in da ni več poti nazaj. Naenkrat ga je zajel tak mir, da se je začudil težki sivini prazne zmede, ki je do še pred kratkim butala vanj.

Njegov korak je bil zdaj počasen in suveren, kar je pomenilo, da je začel trezno oblikovati svojo odločitev. Že od majhnega je bil Denis odgovoren otrok, morda zaradi strogih staršev, ki pa niso nikoli dajali vtisa, da bi se resnično zanimali zanj. Za njegove želje, naprezanja, notranje brstenje. Zdaj je bil odgovoren moški na pragu življenja, ki je razmišljal, kako bi dal čim več vetra svoji ladji, ki zapušča pristanišče in se podaja na ocean. Ob tej misli ga je ponovno zajel občutek svobode, a tudi otožnosti. Že res, da je človek ob vseh pomembnih odločitvah sam, a kako bi bilo lepo, ko bi mi kdo ta hip stal ob strani. In mi tudi rekel, pa čeprav bi pri tem zgrešil, da sem zgrešil. Saj moji komaj vedo, kaj študiram, ob sporočilu pa, da sem opravil izpit, bodo le suho pripomnili, da sem opravil le svojo dolžnost, kot oni pač hodijo v službo …

Denis je razdraženo preokrenil misli na že izoblikovano odločitev, kjer so se mnogi delci mozaika počasi vstavljali na svoje mesto. Zdaj je čutil olajšanje, a tudi skrb. Odločitev, ki ima tudi svoje stranske učinke, in ni nujno, da so vsi pozitivni … Je res bil dosedanji študij zastonj? Ne, nikakor ne, saj izpiti ne zapadejo, pa tudi tisto, kar sem se naučil, ne bom pozabil tako hitro …

Ure so naglo minevale, tega pa se je zavedel šele, ko se je znašel na drugem koncu mesta. Koliko sem hodil … Spet bom moral na avtobus. A nič zato, sprehod je bil ploden, saj mi je zdaj marsikaj jasno. A jasno mi je tudi, da sem to, kar je zdaj izbruhnilo na dan, zadrževal dolge mesece le, da bi me ne motilo pri pripravi na izpit. Vem, kako gredo te stvari … Namesto deset ur na dan študiraš dve, kar pomeni skoraj izgubljen dan, na srečo pa znam brisati iz glave moteče misli. Le v predalček jih spravim, predalček pa odprem, ko pride čas za to. A nisem še dodobra stopil iz univerzitetne stavbe in že se je ta sam odprl. Ne odprl, razpočil se je, ne da bi drezal vanj!

Denisa je zazeblo, zrak je postajal iskreče prozoren. Stopil je na avtobus in mu je bilo prijetno, ko se je domislil, da bo kmalu šel v pivnico. Sproščeno in z razbremenjeno vedrino.

2

Kljub temu da je bilo še svetlo, je bila pivnica že polna mladih, predvsem študentov. Modni kraj v središču mesta in niti ne posebno lep ali privlačen. Denis se je začudil, da mu je za hip zastal korak, ko se je nasmejan približeval omizju, kjer je bilo kakih sedem ali osem fantov in deklet njegovih let. Kot bi se bal, da bo nocoj prišel do kakega neprijetnega spoznanja.

Ne, ni se prebil do nobenega spoznanja, le neznansko je zehal, potem ko se je razvil običajni pogovor, ki je sledil njegovi razlagi opravljenega izpita in neizogibnim mladostno razposajenim čestitkam in glasnim nazdravljanjem. A spoznanje je bilo prav tisto zehanje, kateremu je sledila želja, da bi čim prej zapustil omizje.

Kljub naklonjenim ali ujedljivim protestom, zdaj ko si napol doktor, nas ne povohaš več, kaj bo šele, ko boš diplomiral, se je po slabi uri spet znašel na cesti. Spuščal se je prvi mrak in zrak je ščemel v skrivnostnih odtenkih odrezave rezkosti. Denisu se je zazdelo, da je nocoj ta spomladanski medčas še posebno skrivnosten in čist.

Kar oddahnil si je, ko se je zagledal v rdeče-turkizne odseve na obzorju in se prepustil ohlipu, ki je hušknil v kostanjeve kodre, ki so mu silili na oči. In kako pršeče zatohlo je tu. A vedel je, da je zadnja misel pripadala omizju, ki ga je pravkar zapustil, in si pritegnil, da je v tem razmišljanju krivičen. Nikoli nisem bil tako nestrpen, Lara pa bi mi znala povedati, zakaj. Znala bi mi tudi svetovati, me pomiriti, občutiti in, če bi bilo treba, to nestrpnost tudi zavrniti z ironično kretnjo. Teh njenih korenitih ukrepov ji ni nikoli zameril … Lepo je, da imaš ob sebi človeka, ki ti pove, kar ti gre. Denis pa je bil vedno ponosen na svojo samokritičnost, ki ni bila narejena, temveč resnična, to pa je njej še kako ugajalo. Lara … Najraje bi jo poklical, a ko je konec, je konec. In medtem si je gotovo že našla drugega.

Zavedel se je, da v tem času, ko se slapovi zadnje luči borijo s temno modrino neba, ki se utaplja v dahu slutnje večnosti, pogreša Laro. Pogovor z njo. Roko, ki seže po roki. Njene trenutke molka in nenadne zvonke besede.

Zdaj pa Lare ni in Denis se je nepričakovano odločil, da se vrne v pivnico in spet prisede k družbi, ki se je medtem gotovo že razredčila. Ne, še trenutek bom počakal, morda dobim Walterja samega ali skoraj samega. On je od druščine edini, ki mu lahko odprem srce in me zato ne bo izdal …

Ko je pokukal v lokal, so res ostali le Walter in dva mlajša fanta, morda še višješolca. Deklet ni bilo več, v trenutku pa, ko je Denis vstopil, so se vsi trije že dvignili, da bi odšli.

Denis je nemirno pogledal Walterja, on pa se mu je prisrčno nasmehnil. In ta nasmeh je bilo najlepše, kar je doživel tega dne. Več od bleščeče ocene v indeksu … Šel je naravnost k njemu in mu rekel, da bi se rad pogovoril z njim, Walter pa mu je odgovoril, v redu, a greva kam drugam.

Denis in Walter sta zdaj sedela v zanikrni gostilni in si naročila brezalkoholno pijačo. Najprej sta dolgo molčala, potem je Walter dobrodušno premeril dolgoletnega prijatelja in sošolca na univerzi ter mu rekel:

– No, in? Kaj se bova še dolgo gledala?

Denis se je namuznil in odvrnil:

– Ni mi lahko govoriti, ker bi ti rad povedal nekaj pomembnega in te obenem vprašal za nasvet.

Walter se je strmo zazrl vanj, Denis pa je poprijel:

– Odločitev je dolgo rasla v meni, potem sem jo zaradi izpita potisnil na stran, zdaj pa se mi je prikazala kot razodetje …

– Govori vendar!

– Kaj bi rekel, če bi šel v tujsko legijo? je Denis silovito udaril.

Walter je zabolščal vanj in za trenutek privzdignil obrvi:

– Zakaj pa?

Denisu je pri Walterju najbolj ugajala njegova uravnovešenost, pa tudi, da ni nikoli hotel pokroviteljsko učiti bližnjega in mu vsiljevati svojega mnenja. Poleg tega je znal poslušati. Zato si je izbral prav njega, da mu izda svoje namene.

– Zakaj, sprašuješ. Mi verjameš, da nimam pametnega odgovora? Ker sem sit tega življenja, ker sem mlad in hočem nekaj doživeti, ker se čutim praznega in bom tako to praznino hitro zapolnil …

Denis se je ustavil, ker je pričakoval in tudi želel reakcijo. Walter pa ga je še vedno le nepredirno motril, zato ga je ošvrknil:

– A tebe nič ne premakne?

– Najprej hočem slišati vse tvoje razloge, potem ti bom povedal svoje mnenje.

Denisa je prijateljev vsevedi pristop že začel motiti, zato je hlastno sunil:

– Kaj si ti Platon ali modrec z gore, da govoriš kot kak Zaratustra? Če bi bil tako pameten, ne bi zaostajal z izpiti …

– Čestitam … Kaj si hotel reči, da si ti tako priden študent, jaz pa tako slab?

Denisu je bilo takoj žal izrečenih besed:

– Oprosti, ne eno ne drugo. Res nisi tako slab. Če se potrudiš, lahko tudi ti rešiš drugi letnik … No, pustiva to, hočem priti do konca z razlago, ker me iskreno zanima tvoje mnenje. Kje sem že ostal?

– Pri praznini.

– Torej, želim si izkušenj, nekaj močnega, ker živimo v času, ko se nič ne dogaja, in tvegamo, da ostanemo prazni do konca življenja … Želim si spoznati svet, potovati …

– In tako dalje, in tako dalje, ga je zdaj Walter končno prekinil. Oprosti, sem razumel, saj si se že začel ponavljati. Walter je za hip obmolknil, kot bi intenzivno razmišljal, potem pa z obrazom, ki se mu je nekoliko razvedril, nadaljeval:

– Presenetil te bom, Denis. Rečem ti le to: če si se za to odločil, pojdi, da boš videl dno, po katerem tako hrepeniš, saj to ustreza tvojemu značaju. Ti hočeš videti vse, vse razumeti, potipati, jih tudi dobiti po glavi, če je treba. Si pogumen in se tega ne bojiš. Zdaj hočeš udariti v svojo zmedo, da se bo megla razkadila. Zavidam ti, jaz nimam tvojega poguma in žal niti tvoje zmede. Le dva, oziroma tri pomisleke imam. Najprej, ti si priden študent in imam celo občutek, da resnično verjameš v to, kar študiraš, kar je znak zrelosti. Kaj bo potem s tvojo medicino? Potem, tujska legija … Ne vem dosti o njej, a mislim, da tisto ni mesto zate. Saj se tam zbirajo sami izobčenci, posiljevalci, pretepači, nekdanji zaporniki, taki, ki morajo skrivati svoje prejšnje življenje ali pa si ga celo nanovo ustvariti …

– Avanturisti, morilci, fašisti, je smeje pristavil Denis.

– Vidim, da si me razumel, čeprav se mi posmehuješ. Kje sem ostal … ah, ja. In tretjič: morda res govorim iz svoje pregovorne previdnosti ali celo strahopetnosti, ampak tujska legija je zelo nevarna in v njej lahko tudi umreš …

Walter je umolknil in čakal na Denisov odgovor.

– Bolj stvarno bi mi res ne mogel prikazati svojega stališča, skušal pa ti bom odgovoriti točko za točko in si želim, da mi potem oporekaš, ker na vsem svetu nimam drugega sogovornika, ki bi mu lahko zaupal. Torej, študij. Izpitov ne bom izgubil, in kot veš, sem na dobrem z njimi. Drugič: slaba družba. Ja, o tem sem dosti razmišljal in se na koncu odločil, da grem prav zato, ali vsaj tudi zato. Če hoče človek nekaj v življenju ustvariti, mora preizkusiti vse, predvsem pa življenje v skrajnih okoliščinah. In mislim, da je življenje z morilci prav nalašč za to. Tam bom lahko doumel, če sem pravi, pokončen človek, ali pa šleva. Meni ne gre za postopno, ampak za silovito spoznavanje stvari, zato se mi zdi kot začetni sunek zelo primeren, potem bo itak vse šlo kar samo od sebe. In končno, tretjič: govoriš mi o nevarnosti. Hja, imaš prav. Ampak jaz se nevarnosti ne bojim, in če me bodo zaklali, pomeni, da mi je bilo tako pač usojeno. No, mimo šale in fatalizma. Če se človek boji svoje sence, ne bo nikoli nič iz njega, meni pa gre za to, da živim polno. Iz te polnosti, torej kvantitete, mora nujno vzkliti tudi kvaliteta …

Walter ga je za hip naklonjeno pogledal in dejal:

– Moram ti priznati, da je tvoje razmišljanje brezhibno, a v nasprotju s tvojimi bistvom, ki si ga pravkar omenil in ki daje ustvarjanju pozitiven naboj. Ne vem, če je tisto, za kar se odločaš, pravo življenje, prav gotovo pa je polno. V tem imaš prav …

– Že moj oče je pravil … Danes bi me za tako izbiro ubil, a ga bom obšel …

– Kako?

– Ne bo težko, saj z njim in mamo nimam dialoga. Rekel bom, da grem na počitnice, saj sem si jih zaslužil, te počitnice pa bom sproti daljšal. Če bodo postale predolge, bom rekel, da delam prakso v bolnišnici …

– Kaj si mi hotel reči, da je pravil tvoj oče?

– Ah, ja. Že pred dolgimi leti je razlagal, da mora mlad človek takoj po maturi eno leto delati karkoli, potovati, si nabirati izkušnje in se šele potem, če mu ustreza, vpisati na univerzo. Pri tem je še citiral duhovnika Don Milanija, veš, tistega znamenitega iz Pisma neki profesorici, ki je svoje učence spodbujal, naj divje potujejo, ker lahko le tako odpravijo svojo plahost in spoznajo resnično življenje, pa čeprav preko morja napak … Jasno, da je bil on preveč strahopeten, da bi to uresničil, a če bi zdaj jaz stopil pred njega in mu rekel, da bom udejanjil njegov predlog, bi me zaklal. Rekel bi, da so zdaj drugi časi, da ga nisem dobro razumel, da so danes mladi preveč nezreli, da bi počeli kaj takega, in pri tem se ne bi niti zavedal, kako je zapadel v protislovje. Kako naj bo človek zrel, če mu ne dovoliš, da raste?

Walter se je zasmejal:

– Ti bi svojega očeta prijel za besedo za stvari, ki jih je izrekel pred dolgimi leti …

Denis je prhnil in nadaljeval:

– Jasno sem si zapomnil te besede, ker so se mi zdele bistre in sprejemljive. Dolgo sem razmišljal o njih, a se jih nisem upal uresničili takoj po maturi, ker sem bil preveč droben in plah. Sicer pa bi mi itak starši to prepovedali. Pa tudi, s čigavim denarjem bi šel na pot?

– Kaj pa zdaj?

– Zdaj je drugače. Čutim se pripravljenega, denarja pa potrebujem le za avtostop do Pariza, kjer bo moje izhodišče. Nekaj malega cvenka pa imam.

Walterju je bilo jasno, da misli Denis smrtno resno, ob tem se je zbal za prijateljevo varnost in glasno pogrknil:

– Denis, imam slab občutek. To so usodne odločitve. Lahko se ne vrneš več …

– Če se ne vrnem, ne ostane čisto nič za mano … Z Laro sva šla narazen, staršev pa, kot bi jih ne imel. Razumeš, da zdaj nisem nič in kot tak ne morem pustiti ničesar za sabo? In zato se hočem spustiti do dna, ker se samo tako lahko spet dvignem. Manjka mi občutje katarze …

Walter je bil ob prijateljevih besedah delno pretresen, delno prizadet, in bi mu hotel reči, kaj pa jaz, kaj pa tvoji prijatelji, ni res, da te tvoji nimajo radi, le tebi se tako zdi, ni res, da nisi nič in da ne puščaš ničesar za sabo, a je le brezbarvno odvrnil:

– V legiji z besedami kot katarza, ne boš prišel daleč …

Zdaj je Denis povzel spravljivejše tone, saj je v zabrisanem tresljaju teh nekaj stavkov doumel marsikaj, kar mu prijatelj ni hotel odkrito povedati:

– Ne boj se, Walter, grem, da se nekaj premakne v meni in ko se bom vrnil, me ne boš več spoznal …

– Meni je dovolj, da se vrneš, mu je odgovoril Walter, moram pa ti ponoviti, da občudujem tvoj pogum in tvojo odločnost. Po trenutku molka je tišje nadaljeval:

– Torej misliš čisto resno. Zdaj se mu je glas vidno stresel.

– Čisto resno …

– Kdaj odpotuješ?

– Čim prej, zagotovo pa v nekaj dneh. Par cunj spravim v nahrbtnik, drugega ne potrebujem, in grem na pot. Pa tudi velike ceremonije in slovesi mi ne ugajajo. Preveč žalosti in preveč hinavščine …

Pozdravila sta se povsem vsakdanje, kot bi hotela prelisičiti usodnost tega trenutka in se bosta videla že naslednji dan.

 

Sanje ROMAN
288 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741365
cena z DDV: 27,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741686
cena z DDV: 10,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

 

1. poglavje

Princeton poleti ni imel vonja, in čeprav so Ifemelu ugajali spokojno zelenje številnih dreves, čiste ceste in urejeni domovi, drage petične trgovine in tih, večen nadih samoumevnosti, je bilo ravno pomanjkanje vonja tisto, kar jo je privlačilo, morda tudi zato, ker so vsa druga ameriška mesta, ki jih je dobro poznala, imela vonj. Filadelfija je imela zatohel vonj po zgodovini. New Haven je dišal po zanemarjenosti. Baltimore je vonjal po slanem in Brooklyn po smeteh, razgretih od sonca. Toda Princeton ni imel vonja. Tu je rada globoko vdihavala. Preberi več o Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

Sony Labou Tansi: Življenje in pol

zivljenje1

Opozorilo

Življenje in pol, temu se pravi pisanje iz čiste trme. Tako je. Le od kod naj govorim – jaz, ki vam govorim o absurdnosti absurda, jaz, ki uvajam absurdnost obupa – od kod le, če ne od zunaj? Le kako naj v dobi, ko je človek bolj kot kdaj prej odločen, da pokonča življenje, govorim drugače, kakor v geslih iz mesa in krvi? Preberi več o Sony Labou Tansi: Življenje in pol