Stéphane Hessel in Dalajlama: Napovedujemo mir!

NAPOVEDUJEMO MIR!
Za napredek duha

Stéphane Hessel: Redko se mi zgodi, da se znajdem pred človekom vere. Vi ste moja najljubša svetost, razen vas zame ne obstaja nobena druga svetost, zato vam bom nekaj zaupal. Ko smo leta 1948 pisali Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, smo se spraševali: bi morali omenjati boga? Nekateri so mislili, da bi bilo dobro reči, da kadar ukrepamo, torej izvajamo določena dejanja, to počnemo »v božjem imenu«. Drugi so to zavračali: ne, nobenih omemb boga. Tako je na primer menil profesor Peng-Čun Čang, filozof in dramaturg, strokovnjak za Konfucija, ki tedaj ni zastopal Maove Kitajske, temveč Kitajsko njegovega nasprotnika, nacionalista Čangkajška. Iz zagate nas je rešil predstavnik Vatikana, ki je bil navzoč kot opazovalec: »Ni treba govoriti o bogu, govorite o dostojanstvu.« In prav res, če boste ponovno brali preambulo Splošne deklaracije o človekovih pravicah, boste ugotovili, da je v njej omenjeno »človeško dostojanstvo vseh članov človeške družbe«. Tedaj nismo razumeli, da je človeška družba soodvisna od okolja, narave, zemlje. Imeli smo občutek, da lahko še naprej neskončno in brez škode izkoriščamo vire energije po svetu. Danes pa vemo, da se lahko v naslednjih dvajsetih letih sedem milijard ljudi, ki živijo na tem planetu, znajde v krizi brez primere. Ne bomo več mogli reči: »Radi imamo Pariz in si želimo, da bi mu bilo prizaneseno z vsem, kar se mu lahko hudega zgodi.« Ne, Pariz ni sam, vsa narava je z nami. Pojem dostojanstva moramo razširiti na naravo. Kajti tudi naravo je moč razžaliti, oskruniti.

Dalajlama: Sem budistični menih, da, človek vere sem, in kot tak se zavzemam za sožitje med verstvi. Kadar pa se predstavim, rečem, da sem eno od sedmih milijard človeških bitij, ki poseljujejo ta planet, in v tem človeškem telesu sem si zadal nalogo, da bom skrbel za človeštvo. Ne le za en narod ali eno vlado, temveč za človeštvo v širšem pomenu, in še več, za planet, ki si ga delimo z živalmi in rastlinami in ki je naš edini dom. V naši budistični tradiciji – podobno kot tudi nekateri vaši filozofi – mislimo, da živali občutijo bolečino in užitek, da imajo neke vrste zavest. Glede rastlin pa že dva tisoč let poteka razprava, ali kaj občutijo ali ne.1 Vsekakor imajo rastline pravico preživeti. Na začetku smo prebivali v osrčju narave in čeprav so nas sodobne tehnologije od nje oddaljile, v duhu in krvi še zmerom nosimo občutek pripadnosti naravi. Prebudi se nam ob pogledu na travnike, gozdove, cvetje. Ob pogledu nanje in v stiku z njimi občutimo mir in srečo.

O soodvisnosti

Hessel: To je pomembno. V krščanski in judovski veri je bog dal ljudem nalogo, da poimenujejo predmete v naravi, da rečejo: to je gozd, to je drevo … Menim, da to ni pravi pristop. Človek ni gospodar narave, je le njen sestavni del. Sklepamo lahko, da duh, ki v svetu prevladuje, ni zgolj človekov. Človek ga lahko delno zajame, vendar duh ne pripada le njemu.

Dalajlama: V budizmu, tako kot v džainizmu, še eni izmed starih indijskih tradicij, ni absolutnega stvarnika, nič ni povsem neodvisno. Vse je rezultat vzrokov in pogojev. Vse je soodvisno. Edini zakon, ki nam vlada, je kavzalnost.2

Hessel: Ni ne začetka ne konca, le gibanje.

Crossman, Barou: Po tem, kar sta tako eden kot drugi povedala o soodvisnosti, se zdi, da ta koncept v judovsko-krščanskem in v budističnem okolju dojemamo različno. V enem primeru bog je, v drugem pa ga ni.

Dalajlama: Verniki krščanske, judovske in muslimanske veroizpovedi ter celo verniki nekaterih tokov hinduistične tradicije sprejemajo idejo o stvarniku. Vse te tradicije so v tisočletjih za človeštvo naredile veliko dobrega, zato se ni treba vmešavati v njihovo pozitivno delovanje. Treba si je le prizadevati za večje uveljavljanje vrednot, za katere se zavzemajo: za izkazovanje ljubezni, sočutja, odpuščanja. Vsa verstva so po svoje lepa in do njih moramo biti spoštljivi. Toda če bi radi dosegli univerzalno raven, se moramo postaviti na neko drugo raven, raven posvetne etike. Posvetno ne pomeni nespoštovanja vere. Posvetna etika spoštuje vsa verstva, pa tudi ljudi, ki ne verujejo in ki imajo pravico še naprej ne verovati. Na ravni posameznika bi morali sprejemati idejo »ene vere, ene resnice«, na širši ravni človeške družbe pa bi morali vedno spodbujati idejo »več ver, več resnic«. V Splošni deklaraciji o človekovih pravicah ni razlikovanj med to ali ono vero, med tem ali onim narodom. Govori o vsem človeštvu.

Hessel: Z bogom ali brez njega, kot človeška bitja smo odgovorni, in to ne več samo za človeško družbo, kot je navedeno v deklaraciji iz leta 1948. Soodvisnost, o kateri govoriva, zadeva vse nas, verne in neverne. To novo bratstvo moramo izkazovati v odnosu do narave. In pri tej odgovornosti se nismo izkazali. Do narave smo se vedli kot »divjaki«. Vendar pa bi bilo zdaj še mogoče ukrepati, da bi trave, sonce in živali preživeli. Po mojem bi moral to postati cilj, velik izziv za naše narode.

Dalajlama: To ni le naša naloga, za naše preživetje gre. Planet se segreva, kmetije proizvajajo vse manj, kisik je v našem vsakdanjiku vse redkejši pa onesnaženje … Kje so človekove pravice?

Hessel: Medtem ko se midva pogovarjava, so se predstavniki sto štiriindevetdesetih držav zbrali v Durbanu v Južni Afriki na 17. zasedanju Združenih narodov o podnebnih spremembah. In kaj počnejo? Komaj kaj. In zato sem jezen, kot sem povedal že v svoji knjižici. Naše vlade so šibke, bojazljive. Vse to, o čemer govoriva, vedo: da sta narava in človeštvo ogrožena. A se ne zganejo, nimajo sredstev, da bi ukrepale, njihovi finančni sistemi so pretogi.

Dalajlama: Zanimajo nas le takojšnji učinki naših dejanj, zanemarjamo pa dolgoročne posledice. O tem sem govoril z nekaterimi poslovneži, ki jih sedanja gospodarska kriza zelo drago stane, in večina jih priznava, da jih ne skrbi prav dosti, kaj se bo zgodilo v naslednjih desetih ali dvajsetih letih. Rešujejo trenutne težave, na primer tako, da najemajo še več posojil, pri tem pa ne ravnajo odgovorno do prihodnjih generacij, do svojih otrok in vnukov. Po mojem se to dogaja zato, ker ne razmišljajo o soodvisnosti. Prihodnost je odvisna od sedanjosti, pri vseh projektih, ki se jih lotimo, se moramo zavedati dolgoročnih posledic. Če že ne posledic v naslednjih tisoč, pa vsaj v naslednjih desetih letih! Ko opazujemo stavke in izgrede v Grčiji in drugod, se sprašujemo: bi do tega prišlo, če bi, namesto da so ljudi naenkrat prisilili v varčevalne ukrepe, te uvajali postopoma, po malem? Temu pravim pomanjkanje holističnega pogleda.


Prevedla Maja Meh

Zbirka AKTIVNI DRŽAVLJANI
64 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612741525
cena z DDV: 15,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741532
cena z DDV: 3,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje