Stéphane Audeguy: Edini sin

Včeraj je ves francoski narod prenesel ostanke Jean-Jacquesa Rousseauja v kripto cerkve svete Genovefe, ki se je preimenovala v Panteon. Množica je bila precejšnja, kot je bil precejšen tudi sloves tega velikega moža. A na tem velikanskem ljudskem shodu niti en sam človek ni vedel, da je imel sloviti Jean-Jacques brata. Da je ta brat navzoč pri slovesnosti. Da sem ta brat jaz.

Francija zna prepoznati svoje mislece, vendar šele ko umrejo. Tako živim prihrani trud, da bi jih morali brati. Če bi pred Panteonom stopil pred množico, če bi s kakšnim očitnim dokazom razkril, kdo sem, bi me bili slavili, se mi prilizovali. Množici je všeč, da za velikimi ljudmi žaluje majhna družina. To naredi vtis na male ljudi in potolaži povprečneže. Vendar se nisem oglasil. To pripoved pišem brez upanja, da bi me kdo bral, in brez strahu, da me ne bi nihče bral. Odločil sem se, da pisanje namenim tebi, Jean-Jacques. Pozneje bom povedal, zakaj.

Star sem bil osemnajst let, ko sem te videl zadnjič. Zdaj jih štejem skoraj devetdeset: povedati ti imam torej veliko stvari. Starci imajo to prednost, da lahko govorijo z mrtvimi, in pri njihovih letih ni veliko drugih prednosti. Zakaj neki si jaz ne bi dovolil klicati tvojega duha, ko pa je danes kdorsibodi prepričan, da ima pravico do tega, in te kliče nazaj kot Kristusa revolucije? Že leta in leta dajejo otrokom tvoje ime. Podobo tvojega presvetega obraza je videti na poslikanih krožnikih. Pripisujejo ti tudi zasluge za občudovanja vredno vnemo domoljubnih mater, za čudežne spreobrnitve v imenu najvišjih koristi naroda, za poklicanost za botaniko in glasbo.

Seveda te nihče več ne bere. Čemu neki? Videti je, da je naša revolucija nazadnje izpolnila vse tvoje sanje. Spiritisti, ki vrtijo mize, iz mrtvih izvlečejo besede, ki jih hočejo slišati živi. Narodi na svojih slovesnostih počnejo isto. Konventu se je verjetno prav zato zdelo primerno, da izkoplje tvoje truplo, te iztrga iz ljube zemljice Île-de-France, v kateri si spokojno gnil od milostnega leta 1778, počasi odvleče tvoje posmrtne ostanke od Ermenonvilla do Pariza in te tam z velikim pompom položi v nov grob.

Koliko ironije je v tem, da potrjeni razuzdanec, ki ga ni bil nikoli oplazil bedasti strah pred bogovi, v prvih vrstah spremlja božansko povzdigovanje kreposti polnega Rousseauja, kakršnega so si izmislili klavci strahovlade! A ironija je izginila s starim svetom. Častnega mesta na poslanski tribuni mi torej niso dodelili kot bratu slovitega Jean-Jacquesa, ampak kot veteranu iz Bastilje. In sedel sem tam ter gledal, kako se tvoj pogrebni sprevod pomika vzdolž ograje Luksemburške palače, po ulici s številnimi zastavami. Nad tvojim vozom se je dvigal kip po tvoji podobi, ki ga je venčala Svoboda in je bil skoraj osupljivo grd. Naša majhna tribuna, polna praporov in uglednih osebnosti, se je dvigovala nasproti ulice, ki jo je Soufflot zarisal leta 1760, tako da se mi je precej časa zdelo, da se tvoj pogrebni voz ne premika. A sem se motil. Nad vso ulico je valoval nerazložljiv mrtvaški vonj. Nazadnje sem doumel, da puhti iz gmote siromašnih in umazanih teles, ki se prerivajo, da bi videla tebe, Jean-Jacques. Bilo je, kot bi bilo ljudstvo mrtvo in se tako kakor duhovi iz nekaterih starih pripovedk tega ne bi zavedalo. In se mu tega ne bi nihče upal povedati. In bi strašansko smrdelo.

Dva dni pred tem sem prisostvoval tvojemu izkopu v parku tvojega zvestega prijatelja markiza Girardina in tvoje truplo se je pred našimi očmi prikazalo skoraj nedotaknjeno: leta 1778 so te bili pokopali v dvignjen grob in črvi odtlej niso našli poti do tebe, da bi te oglodali. A ko so  delavci hoteli prenesti tvoje truplo, suho kot butara, na kos platna, se je prelomilo na tisoč kosov. In v veličastno žaro so položili prgišče kosti, suhe kože in krhkih las.

Morda si storil prav, da si umrl pred to revolucijo, ki se sklicuje nate in te pri tem včasih utaplja v poplavi osladnih, lepljivih, gnusnih poklonov, včasih pa v valovih krvi izpod vseh giljotin. Nisem prepričan, da bi ti lahko tukaj orisal vse preobrate, ki smo jih doživeli. Predstavljaj si, na primer, da mesec oktober, v katerem smo, ne obstaja več. Imamo dvanajst novih imen za mesece v letu, za katere se moramo zahvaliti tistemu falotu Fabru d’Églantinu, ki sem ga nekoč dobro poznal: slab pesnik, če je sploh kdaj bil pesnik, občasen slepar in izdajalec domovine. Abotnost njegovega revolucionarnega koledarja, ki gre od brumaira do nivosa in od termidorja do vendemiaira, pa nikakor ni bila jamstvo, da ne bi bil ta drekač s Parnasa tudi zverinsko okruten: ko so Parižani lanskega septembra, brezumni od strahu in sovraštva navalili na mestne zapore in poklali na tisoče zapornikov, je Fabre d’Églantine glasno odobraval tako skrajno ravnanje. Tako je zdaj pri nas. A nazadnje je odbor za javno blaginjo prejšnjega aprila zelo upravičeno odločil, da tega umazanega rimača pošlje pod giljotino. Smo pa žal obdržali njegov koledar. Videti je torej, da je sam naš čas iz tira, in čeprav ne spadam med tiste, ki jim je žal za starim svetom, vendarle obupavam ob pogledu na to, kaj je nastalo iz novega.

Odločil sem se, da tukaj popišem zgodbo svojega življenja in preprosto povem stvari, kot sem jih doživel, ne da bi kaj izpustil. Izvedel sem, kakšno strahovito vodilo si si bil izbral, Jean-Jacques: vitam impendere vero. Življenje podrejaj resnici … Zaradi tega si živel v samoti, ki je jaz ne bi mogel nikoli prenašati. Preveč sem imel rad družbo žensk in druščino moških: svetova, v katerih moraš lagati drugim, če nočeš lagati sebi. Vendar mislim, da ti s tem, ko sem resnico podredil svojemu življenju, nisem bil nevreden brat.

Ime mi je François Rousseau. Tisti, ki so ga hoteli včeraj počastiti, ko so ga položili med Descartesa in Voltaira v kripto pod Panteonom, se je rodil sedem let za mano. Star si bil enajst let, ko sem zapustil najino rodno deželo z namenom, da se nikoli več ne vrnem. Bi si lahko domišljal, da te poznam bolje od tistih, ki so te včeraj pokopali? Mislim, da lahko. Najprej sva bila brata le po krvnem naključju, ki ne velja nič več kot malenkost mačefita, ki je njegov vzrok. Vendar naravnost povem, da sem si s svojim življenjem pridobil pravico, da se lahko obračam nate. Zamisel za pisanje pričujočih spominov pa se je porodila takole. Prijatelj mi je posodil prvi ravnokar izdani zvezek tvojih Izpovedi. Naslov mi ni bil všeč, ker je smrdel po zakristiji in po ohlajenem kadilu. Delo sem kljub temu na dušek prebral, vendar hudo razdražen: na velikanskem prizorišču tvoje ošabnosti so bili vsi ljudje v tvojem življenju, od najslovitejših do najponižnejših, videti kot stranske osebe. Svojega brata Françoisa si omenil le trikrat ali štirikrat. Za nekoga, ki naj bi po lastnih besedah govoril vso resnico, si si o njej ustvaril zelo nenavadno podobo. Tako da sem pomislil, da bi bilo k tem napihnjenim izpovedim zabavno predložiti popravke, ki si jih zaslužijo. Potem sem imel pomembnejše opravke od pisanja in tako sem prispel na konec svojega življenja: pisal bom zdaj ali nikoli.


PRVI DEL
Otroštvo

Tako lažnivo govoriš o času okrog svojega rojstva, da moram seči nazaj do obdobja, ko sem se rodil jaz. Na svet sem prišel ob zori 15. marca 1705, v prelepi hladni hiši v gornjem mestu, na Veliki ulici številka 40. V spomin na naše ponosne hugenotske in francoske prednike so me krstili za Françoisa. Ženeva je bila tedaj republika, toda pomen te besede se je tako zelo spremenil, da je treba pojasniti, da je bila to republika po vzoru Šparte ali Aten. Reči hočem, da je tam peščica veljakov, desetina ženevskega prebivalstva, neomejeno vladala, saj je imela v rokah moč vere, denarja in zakonov, drugi prebivalci pa so bili v očeh teh neizprosnih patricijev samo nerazločna ljudska množica in si niso mogli pridobiti lepega naziva državljana niti pravic, ki jih je ta zagotavljal. A tamkajšnji meščani so vendarle radi privzemali vzvišeno držo in vedenje, ki sta spominjala na antično veličino. Najin oče Isaac Rousseau se je z vso pravico prišteval med te ženevske državljane, ki so bili bolj državljani od drugih. Tudi najina mama Suzanne, rojena Bernard, je bila iz tega ozkega kroga. Oba sta iz tega črpala tisti posebni ponos gorečih pripadnikov domnevno reformirane vere: prepričana sta bila o svoji ponižnosti, a sta vsa drgetala od ošabnosti.

O svojem najnežnejšem otroštvu tukaj ne bom povedal veliko. Ob branju tvojih Izpovedi sem se naučil najmanj tega, da moramo biti nezaupljivi do lastnih spominov, kadar segajo v zgodnja leta. Družine so namreč podobne ljudstvom: lažejo, tako kot dihajo. Starejši svojemu potomstvu, takoj ko je dovolj staro, da jih posluša, tvezijo izmišljotine, ki so jim po godu. Družina Rousseau pri tem ni bila izjema. V spominu imam neštete zgodbice, ki mi opisujejo, kakšen dojenček, kakšen otrok sem bil. Če bi poslušal srce, bi bil prepričan, da so res moje. Vendar mi razum in spomin prišepetavata, da se moram zanje zahvaliti pripovedim, ki so mi jih nenehno ponavljali moja babica, mama in oče. Nazadnje so tudi sami verjeli vanje, kot se po mojem mnenju dogaja duhovnikom: sami sebe prepričajo, da poznajo izvor sveta, ker si tako dolgo ponavljajo izmišljotine o tem. Tukaj bom izločil svoje najizrazitejše spomine, v katerih je čutiti sledi sentimentalnega sloga, ki je bil družini Rousseau tako zelo ljub. Najprej bom poročal predvsem o dogodkih, ki so se zgodili, preden sem se česarkoli zavedal, in ki se mi zdijo dovolj slikoviti, da si zaslužijo pripoved.

Rodil sem se torej marca 1705 kot prvi sin Suzanne Rousseau. Nekaj dni po tem srečnem dogodku je moj oče, Isaac Rousseau, brez pojasnila pobegnil. Naenkrat je zapustil mojo mater, Ženevo in Evropo. Poguma mu ni manjkalo, saj je zato, da bi se zares oddaljil, odšel vse do carigrajskih četrti. Čemu tako vihrav odhod? Družinske legende o tem molčijo. Najina starša pozneje nista kazala nagnjenosti k zakonskim prepirom. Je Isaac Rousseau sam poznal razloge za tako nepričakovano izselitev? Nikoli ni bilo videti, da bi si bil pripravljen izpraševati vest, in živel je skoraj v začudenju, ker je včasih postal tako čustven, tako nagel v nekaterih odločitvah. Ali sploh lahko kdaj izvemo za prvotne vzroke zasebnih dejanj ljudi? Kakorkoli že, taka nenavadna silovitost mojega stvaritelja mi je tudi danes še vedno ljuba. Zdi se mi, da nekoliko pojasnjuje moj temperament. Sam sem bil pogosto podvržen hudim nenadnim obratom, ostrim odskokom plašnega konja. Ob priliki bom povedal kaj več o tem. Take pustolovske klice, ki jih ponavadi ni najti v ženevski krvi, so se očitno pretakale po žilah številnih Rousseaujev. Eden naših stricev je umrl nekje na območju Louisiane. Ne ti ne jaz nisva postavila na laž tega pustolovskega nagnjenja. A naj se vrnem k svojemu rojstvu in očetu. Konec aprila 1705 se je Isaac Rousseau naselil v carigrajski četrti Pera, daleč stran od žene in sina. Tam ni manjkalo dela za izvedenega urarja, kakršen je bil ta tankovestno natančni rokodelec. Isaac se je takoj in zlahka uveljavil. Kako si je izmed vseh velikih mest izbral ravno Carigrad? V njem je bilo tedaj mogoče najti veliko število pocestnic najrazličnejših narodnosti. Ne bi me presenetilo, če si jih je privoščil pogosteje, kot bi bilo primerno, saj sem moral vendar po nekom podedovati to nagnjenje k lahkoživosti, ki je določilo moje življenje in ki ga, kolikor lahko presodim, mati nikakor ni imela.

Kaj bi se lahko zgodilo z mano, potem ko je oče ob mojem rojstvu odšel? Komaj si upam predstavljati, moj ubogi Jean-Jacques, kaj bi tvoja drhteča in mračna domišljija naredila iz takšnega položaja, če bi se po naključju ti rodil kot prvorojeni otrok Isaaca in Suzanne Rousseau. Koliko presunljivih melodij bi bil iztisnil iz svoje čudovite in tarnajoče violine in kakšne potoke solz bi bili tvoji bralci točili po vsej Evropi! Resnici na ljubo pa jaz nisem niti najmanj pogrešal Isaaca Rousseauja. Pri petih ali desetih letih bi bil seveda objokoval izgubo oboževanega in strah zbujajočega očeta. Kot dojenček v materinem naročju pa nisem ničesar pogrešal. Preprosto nisem vedel za prijetno nujnost očetovske avtoritete in tudi ne za obstoj tistega čudnega priveska k paru, ki sva ga sestavljala mati in jaz: očeta. Moja domišljija je bila omejena na ozek okvir mojih slabotnih čutov. Ljubil sem tisto, ki me je hranila, me zibala, me previjala. Po muhastem možu ji je ostal samo kričavi otročiček. Ni hotela, da bi dobil dojiljo, in prva tri leta mojega življenja me ni nikoli zapustila. Kako sta se Isaac in Suzanne Rousseau spoznala, postala par, se kljub razlikam poročila? Tega nisem nikoli izvedel.

Suzanne je znova prevzela svoje dekliško ime in ji je – ne da bi to priznala in morebiti celo ne da bi se upala priznati sami sebi – zelo dobro delo, da je mož ni več omejeval, še bolj pa to, da ji zaradi te prve poroke ni bilo treba iskati drugega. Suzannina mati se je naselila k njej, v našo visoko, sivo kamnito hišo. Ta nenavadna družinska skupnost Bernard sicer ni bila bogata, a je dobro živela z nekaj dohodki, ki so ji jih prinašala manjša, a zelo donosna zemljišča: imeli smo priletno guvernanto, dve sobarici, kuharico. In rastel sem sredi te druščine, v enem tistih ginekejev, v kakršne neenakost spolov potisne vdove in zapuščene ženske. Nekaj let sem bil princ v tem malem kraljestvu. Vse te dame so brez trohice bahavosti živele krepostno, nobena se ni shajala z moškim. Ni se jim zdelo, da bi v življenju to pogrešale: čednost je navada, ki se je človek hitro navzame, če se le potrudi, vendar ni brez posledic. Resnici na ljubo so se tem damam hlapi iz češplje dvigali v glavo in kalili njihovo razsodnost: z mano so ravnale kakor s čudom narave in vsak moj najmanjši napredek poveličevale kakor čudež božje previdnosti. V taki vladavini bedastega malikovanja mi je bilo zelo udobno, a žal prej kot prašičku na blatnem ležišču, ne pa kot bodočemu ženevskemu državljanu. Tako sem se torej naučil hoditi pozneje od vseh svojih vrstnikov, ne da bi se bil ob to kdo obregal. Drugi zaostanki so sprožili še bolj nenavadne odzive: pri sedmih letih sem se še vedno ponesnažil v spodnjice in to je obveljalo za zabavno in očarljivo. Po drugi strani pa sem znal zelo zgodaj prepoznati nekaj najpogostejših besed, preprosto sem si zapomnil njihovo obliko in se pretvarjal, da jih berem. Tedaj je vsa hiša na ves glas vzklikala: česa takega niso bili še nikoli videli; samo v daljnih, najslavnejših časih bi bili lahko našli še kakšen primer take zgodnje razumnosti. Če sem se smejal, sem bil najbolj ljubko bitje v Ženevi. Če sem razsajal, mi je moj gospodovalni značaj napovedoval izjemno usodo. Med njimi sem bil torej kakor najbolj oboževani ljubimec, bolj so me ljubkovale, me urejale, me drgnile in dišavile kakor kakšnega damskega pudeljčka, ki sem mu bil gotovo podoben tudi po neumnosti in podložnosti. Ker nisem bil po naravi pokvarjen, sem pogosto čutil pretiranost takega ravnanja, ki mi je vendarle zbujalo pridušeno skrb. Toda prav kmalu sem se prepustil mehki blazini samoljubja. Ta bebavi ženevski raj me je omamljal kakor opij. Kako bi se bil lahko upiral? Kakor v vseh varljivih rajih je bilo tudi v tem slutiti nesrečen konec. V prepričanju, da me vzgajajo, so se navduševale brez repa in glave, jaz pa sem sredi te dolgočasne in hladne sreče ostajal napol razvito bitje. Gotovo je prav, da človek sledi svojim nagibom, vendar morajo biti ti usmerjeni navzgor.


Prevedla Suzana Koncut

Sanje ROMAN
208 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612741792
cena z DDV: 24,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje