Sony Labou Tansi: Življenje in pol

zivljenje1

Opozorilo

Življenje in pol, temu se pravi pisanje iz čiste trme. Tako je. Le od kod naj govorim – jaz, ki vam govorim o absurdnosti absurda, jaz, ki uvajam absurdnost obupa – od kod le, če ne od zunaj? Le kako naj v dobi, ko je človek bolj kot kdaj prej odločen, da pokonča življenje, govorim drugače, kakor v geslih iz mesa in krvi? Ves svet si dovolim navdajati z upanjem, in ker zna upanje povzročiti preobrate v mesu, sem sprejel skrajno določitev, da nastopim kot nekakšna druga verzija človeškosti – seveda ne zadnja – niti ne najboljša – zgolj drugačna. Nekaj prijateljev mi je reklo: »Nikoli ne bom vedel, zakaj pišem.« Toda jaz vem, zakaj: pišem, da bi se v meni nekaj zbalo. In, kot bi rekel Ionesco, ne poučujem, ampak si zmišljujem. Zmišljujem si mesto za strah v tem širnem svetu, ki gre k hudiču. Tistim, ki bi radi politiki zavezanega avtorja, ponujam zavezujočega človeka. Drugi pa, ki nikakor niso moji drugi, naj me kar imajo za navadnega lažnivca. Umetnik očitno predlaga le enega izmed neskončno možnih pristopov k svojemu delu. In posebej za zagovornike lokalnega pridiha, ki bi me utegnili obtožiti, da sem okrutno tropski in da samo prilivam vodo na mlin sveta, ki je že tako preplavljen z rasisti, naj poudarim, da Življenje in pol maže le tisto, kar je umazalo že življenje samo. Ta knjiga se vsa dogaja v meni. V resnici Zemlja ni več okrogla. Nikoli več ne bo. Življenje in pol je bajka, ki vidi jutri z današnjimi očmi. Naj se vanjo ne vtika noben današnji politik ali človek. To bi rodilo samo zmedo. Tistega dne, ko mi bo dana priložnost, da spregovorim o kakšnem danes, se tega ne bom lotil po ovinkih, sploh pa ne po tako zaviti poti, kot je bajka.


Zgodilo se je v času, ko je Chaïdana dopolnila petnajst let. Čas pa… Čas je na tleh. Nebo, zemlja, stvari, vse. Čisto na tleh. Zgodilo se je v času, ko je bila zemlja še okrogla, ko je bilo morje še morje – ko je bil gozd… Ne! Odkar v glavah prebiva železobeton, gozd ne šteje. Mesto pa… pustite mesto pri miru.

»Tukaj ga imate,« je rekel poročnik, ki jih je privedel do Zelene sobane Vélikega odrešitelja.

Salutiral je in se hotel umakniti, ko mu je Véliki odrešitelj ukazal, naj hipec počaka. Poročnik je zastal, nepremičen kot steber rumenkasto rjavega mesa. Zelena sobana je bila zgolj stranski rokav prostorne jedilnice. Véliki odrešitelj se je približal devetim ljudem cunjam, ki jih je poročnik potisnil predse z rezkim »tukaj ga imate«, in se karseda nedolžno nasmehnil, preden je zamahnil s kuhinjskim nožem, ki ga je uporabljal za razkosavanje debelega kosa mesa, kupljenega pri Štirih letnih časih, kot se je imenovala največja trgovina v prestolnici – sicer rezervirana za vladne potrebe. Oče cunja se je mrščil, medtem ko je rezilo počasi izginjalo v njegovem grlu. Véliki odrešitelj je izvlekel nož in se ponovno posvetil mesu iz Štirih letnih časov, ki ga je z istim okrvavljenim nožem rezal in nosil k ustom. Iz očetovega grla je v neslišnih potokih lila kri. Štiri hčere cunje, trije sinovi cunje in mati cunja niso niti trenili – ne le, ker so bili zvezani kot snopi, temveč tudi in predvsem zato, ker jim je bolečina otopila čute. Oči matere cunje so se mračno bleščale kot oči mrtveca, ki mu niso zatisnili vek. V zenicah sta ji plavali dve krvavi solzi. Obed Vélikega odrešitelja, ki so ga zmotili, ko se je ravno začenjal, je običajno trajal štiri ure. Zdaj se je bližal koncu. Kri je še zmeraj odtekala. Oče cunja je stal pokončno, kot bi imel svinčene korenine, se mrščil in dihal kot moški, ki je pravkar končal ljubezenski akt; Véliki odrešitelj je vstal, glasno rignil, kot je po dobrem obroku navada na vasi, generalu Parayizu ukazal, naj da prinesti poobedek, s stisnjenimi zobmi stopil do očeta cunje in mu pljunil v obraz:

»Kaj še čakaš?« mu je rekel, ne da bi razklenil zobe.

Oče cunja ni odgovoril, Véliki odrešitelj mu je razparal trebuh od žličke do dimelj, kot bi odprl jopico na zadrgo, izžeto drobovje se je vsulo na plan, vsa življenjska moč očeta cunje se je strnila v njegovih očeh, da so bile veke v tolikšnem navalu energije videti, kot da tiho žarijo. Oče cunja je dihal kot moški, ki je pravkar končal ljubezenski akt, Véliki odrešitelj mu je nož zasadil v eno, nato še v drugo oko, iz očesnih duplin je pritekla črnikasta sluz, ki mu je spolzela po licih in se zlila z rano na vratu, oče cunja pa je še naprej dihal kot moški, ki je pravkar končal ljubezenski akt.

»Pa kaj vendar še čakaš?« je zagrmel Véliki odrešitelj, na robu z živci.

»Nočem umreti take smrti,« je rekel oče cunja, še zmeraj pokončen kot sveča, in strahovito mrščil čelo nad bruhajočimi očmi, z groznimi ustnicami in prav takim čelom.

Tedaj je Véliki odrešitelj pograbil poročnikov revolver, pomeril in izstrelil cel rafal v levo uho očeta cunje. Vse krogle so prebile desno uho in treščile ob zid.

»Nočem umreti take smrti,« je rekel oče cunja.

Vélikega odrešitelja je razganjalo od jeze, tiščalo ga je v grlu, spodnja čeljust se mu je podaljšala kot ročaj motike, njegov dolgi vrat se je napel, živčno je zaokrožil po sobi, pospravil poobedek – sadno solato – in se nazadnje vrnil k možaku.

»Kakšne smrti pa bi rad umrl, Martial?«

Nadel si je nesrečno roteč izraz. Martial ni odgovoril. Véliki odrešitelj je ukazal prinesti brzostrelko, na katero je bil privezan majhen sveženj, ozaljšan s tigrovo kožo in s tremi kolibrijevimi peresi. Puškino cev je pritisnil očetu cunji na sredo čela:

»Takele, Martial?«

Izstrelil je vse naboje in ob tem kar naprej živčno sikal: »Takele, Martial?« Zatem je še enkrat nabil puško in jo izpraznil na mestu, kjer je domneval, da ima oče cunja srce. Vse krogle so šle naravnost skozenj in pristale v nasprotni steni, oče cunja pa je počasi odprl usta in z blagim, jasnim glasom ponovil svoj stavek. Vélikega odrešitelja, ki je medtem izgubil roteči izraz, je popadel strahovit bes, ukazal je prinesti veliko, zlato lesketajočo se sabljo in se z njo lotil očeta cunje, ob tem pa se je srdito zaklinjal na svojih tristo dvainšestdeset prednikov in vzdihoval po gorečnosti in zanosu davnih dni, ko so prav ti predniki posekali gozd, da bi lahko postavili vas, ki je kasneje postala Jurma, prestolnica Katamalanazije. Vsak zamah je podkrepil s surovo kletvico. Oče cunja je bil v višini popka kaj kmalu presekan na pol. Skupaj s spodnjim delom telesa se je na tla vsulo drobovje, zgornji del pa je še naprej žalobno lebdel v zraku, medtem ko so iznakažena usta ponavljala isti stavek. Nato se je Véliki odrešitelj pomiril in si ponovno nadel roteči izraz. Obrisal si je pot, ki mu je zalival obraz, z nogo odrinil odpadli del telesa, si dal iz jedilnice prinesti stol in ga ukazal položiti pred lebdeči trup, se namestil in pokadil celo cigaro, preden je ponovno vstal.

»Martial, prosim te, bodi no pameten.«

Silovito si je grizel spodnjo ustnico, v prsih ga je tiščalo in od silnega besa je zavijal z očmi. Le-te so bile majcene in kot naključno posejane po obrazu. Že trenutek zatem je bil videti mnogo mirnejši, dolgo je krožil okrog gornjega dela telesa, ki je visel v zraku, in si z zametkom sočutja ogledoval črnikasto gmoto strjene krvi, v kateri je izginjal trup.

»Bodi no pameten, Martial, in mi povej, kakšne smrti bi rad umrl?«

Oče cunja ni izpustil niti glasu. Véliki odrešitelj je pomislil na enega iz palete strupov, s katerimi si je pomagal, kadar se mu je kakšna cunja zasmilila in ji je sklenil nakloniti milost nagle smrti.

»Tudi prav. Zmagal si, Martial. Dobil boš svoje.«

Kar sam je stopil po stekleničko, njeno vsebino zlil v kozarec, iz katerega je prej pil vino iz Štirih letnih časov, ter dotočil šampanjca do roba.

»Šampanjska smrt,« je zagodrnjal Véliki odrešitelj. »Za razcapanca, ki je Republiki zavdal dvajset državljanskih vojn, je šampanjska smrt prava čast. S težkim srcem ti jo podarjam, Martial.«

Vsebino kozarca je vlil v odprta usta očeta cunje, tekočina je stekla skozi preluknjano grlo, nadaljevala pot po golem torzu, se pomešala s koščki nasekljanega mesa in pricurljala na talne ploščice kot lažna, umetna kri. Véliki odrešitelj je zastal, nastopila je dolga tišina, nato pa je – napol iz ust, napol iz rane sredi grla – ponovno prišel glas. Tedaj se je Véliki odrešitelj do konca razkačil, s svojo zlato lesketajočo se sabljo je začel na slepo udrihati po gornjem delu telesa očeta cunje, razmesaril je torzo, pa ramena, vrat, glavo; kmalu ni ostalo drugega kot neukrotljiv šop las, ki je žalobno lebdel v praznini. Sesekljane koščke, ki so se na tleh sprijeli v nekakšen termitnjak, je Véliki odrešitelj zbrcal na stran. Potem je začel puliti šop las iz njegove nevidne podlage. Z vsemi močmi je vlekel najprej z eno, nato z obema rokama, dokler ni šop popustil in ga je sila, s katero je vlekel, vrgla po tleh, da je s tilnikom treščil ob ploščice. To bi ga moralo na mestu ubiti, toda Véliki odrešitelj ni bil krhke postave. Odkril pa je, da so mu dlani počrnele, kot bi bile zamazane s črnilom. Pozneje je cele dneve poskušal izmiti s sebe to Martialovo črnino, preizkusil je vsa mila in topila tega sveta, toda črnina je ostala.

»Tole mi boste požrli,« je rekel Véliki odrešitelj drugim cunjam. »Nisem zastonj prelival potu.«

Ukazal je svojim ljudem, naj pridejo po termitnjak in iz ene polovice pripravijo pašteto, drugo počasi zdušijo, nato pa z obojim postrežejo pri kosilu naslednjega dne.

»Za osem ust je,« je Véliki odrešitelj natančno obvestil svojega osebnega kuharja. S pogledom je zmagoslavno ošinil poročnika, ki se je vzravnal kot sveča, pripravljen sna nove ukaze.

»Odpelji razcapance. Jutri pa naj le pridejo jest.«

Poročnik je pred seboj gnal vseh osem cunj, kuhar je bil medtem odnesel termitnjak in si je zdaj snemal rokavice, da bi počistil nesnago.

Chaïdana se je teh prizorov spomnila vsak večer, kot da bi se znova znašla v njih, kot da bi se v morju časa znova in znova vračala v pristanišče, v katerem je toliko src privezanih na toliko imen… Postala je tiste vrste človeška cunja, ki prebiva v dveh svetovih hkrati: v svetu mrtvih in v svetu »ne-čisto-živih«, kot je temu pravila sama.

Naslednji dan jih je poročnik privedel k opoldanskemu obroku. Pogrnjena je bila okrogla miza. Teh dogodkov se je Chaïdana spominjala vsak dan okrog poldneva, zato jo je obhajal grenak občutek, da nekatere dele svojega življenja preživlja po dvakrat. Na mizi je ležalo osem pogrinjkov s srebrnim priborom in eden z zlatim. Posedli so Chaïdano in Odrešitelja, njeno mater ter po tri brate in sestre nasproti. Sredi steklenic šampanjca je kraljevala skleda s pašteto, zraven pa je stala še ena skleda, polna močno začinjenega in dehtečega dušenega mesa. Pred pogrinjkom z zlatim priborom se je kadilo dobro staro meso iz Štirih letnih časov. Stalo je med štirimi vedri s steklenicami šampanjca Dom Réchillion, ki ga je krasila nalepka Iz kleti Njegove ekscelence Matéle-Pénéja Loange – edine znamke, ki je imela dostop do trebuha Vélikega odrešitelja.

Ta si je pred vsakim obrokom privoščil dva kozarčka domačega žganja, zvarjenega posebej za odrešitelje.

»Zelo sem mesojed,« je dejal in potegnil k sebi krožnik z mesom.

Odrešiteljev telesni stražar je zmeraj stal na njegovi levi; očitno je njegov varovanec upošteval vražo, da velike ljudi smrt zmeraj doleti z leve.

»Obe jedi morate pojesti do večera.«

Chaïdana se je spominjala, da so začeli s pašteto, ker jo je bilo lažje pogoltniti, medtem ko je bilo jesti dušeno meso zaradi množice las in drobnih delcev, ki so se upirali zobem in jeziku, mnogo mučneje. Véliki odrešitelj jim je govoril o svojem življenju, o vinih, ženskah, nogometu, o Špancih, ki tako nesramno izzivajo sosede, o Francozih, ki se grebejo za izkoriščanje naravnih bogastev na morju: »Kakšne molitvice slišim od teh ljudi, prisiljeni so me imeti radi in tudi v resnici me že skoraj imajo…«

»Prosim vas, da ničesar ne pustite.«

Najstarejši, Jules, ni jedel. Véliki odrešitelj je vstal, ga pobožal po bradi, potem še po čelu in se mu celo ljubeznivo nasmehnil.

»Kaj je, ljubček, ne boš paštete?«

»Nisem lačen.«

»Pa vseeno jej.«

»Ne.«

Véliki odrešitelj mu je preprosto zasadil nož v grlo. Medtem ko so jedli, je kri zapuščala Julesovo truplo. Chaïdana se je spominjala, da ji je kri nato omočila gola stopala – ostalo ji je v spominu, kako topla je bila. Do večera so do konca pojedli pašteto in dušeno meso. Véliki odrešitelj jim je prisrčno čestital, potem pa oznanil, da je tu še pašteta iz onega drugega. Šele ko bodo pojedli tudi to, jih bodo spustili na prostost. Naslednji dan opoldne so hrano odklonili mati, Nelanda, Nala, Zarta, Assam in Ystéria. Véliki odrešitelj je šestkrat zasadil nož, Chaïdana in Tristansia sta sedem dni jedli dušeno meso. Sedmega dne zvečer sta prostor prekrili z bruhanjem, črnim kot črnilo, na katerem je Vélikemu odrešitelju tako spodrsnilo, da se je zvrnil po tleh. Levo stran obraza mu je prekril trdovraten madež, podoben tistemu, ki ga je imel na dlaneh – madež, ki mu bo ostal do dneva, ko ga bodo, kot narekuje ustava, pokopali z državniškimi častmi, madež, ki so ga ljudje po pravici imenovali »Martialova črnina«.

Ko se je po štirih urah, ki jih je kot običajno preživel za mizo, odpravil v posteljo, je v njej našel gornji del telesa očeta cunje, ki je rjuhe njegove ekscelence grozljivo popackal z Martialovo črnino. Odrešitelja je popadel peklenski bes, osemkrat je izpraznil svojo pištolo v Martialov torzo in sredi postelje, kjer je videl Martiala, napravil gromozansko luknjo. Dolgo časa je krožil po sobi in rjovel, preklinjal, žalil ter grozil. Ko mu je začelo zmanjkovati sape, se je usedel na nočno omarico in si spet nadel svoj stari roteči izraz.

»Martial, pa kolikokrat bi rad, da te ubijem?«

Posteljo njegove ekscelence je bilo treba preobleči šestnajstkrat v enem mesecu in v tem času ni Véliki odrešitelj enkrat samkrat zatisnil očesa. Gornji del Martialovega telesa je še naprej prihajal k njemu in mu zmeraj znova počrnil rjuhe, ki so jih morali zdaj sežigati in menjavati vsak dan. Zahteval je, naj mu dodelijo štirideset najdrznejših in najkrepkejših goril, kar jih premore vojska. V glavnem so bili to možje, poraščeni kot medvedje, veliki za dva in močni za štiri. Odrešitelj je spal stisnjen med štirimi izmed njih, drugi pa so se pridružili petdeseterici navadnih vojakov, ki so večere njegove ekscelence polnili z zloveščim hrupom svojih okovanih škornjev. Kadar pa so odrešiteljeva ledja zahtevala svoje, so gorile zamenjala bitja ženskega spola; stražarji so bili priča vratolomnim mesenim podvigom Vélikega odrešitelja. Njihovo neprestano korakanje sem in tja je bila zvočna kulisa za divje tleskanje razgretega mesovja. Toda gornji del Martialovega telesa je odrešitelju še zmeraj prihajal kvarit užitke in mu kratil spanec, vse dokler ni nekega dne Kassar Pueblo, Odrešiteljev najljubši vedeževalec, sklenil takole:

»Njegova ekscelenca mora deliti posteljo z Martialovo hčerko, če hoče pregnati duha. Toda njegova ekscelenca ne sme z Martialovo hčerko pod nobenim pogojem početi tistih reči.«

Tri leta je Véliki odrešitelj delil posteljo z Martialovo hčerko, ne da bi počel tiste reči z njo ali s katerokoli drugo žensko. O tem obdobju je vsem govoril kot o treh letih, ko mu je »voda ostajala v mehurju«. Gornjega dela Martialovega telesa ni bilo več v spalnico njegove ekscelence, ki je Chaïdana, po navodilih Kassarja Puebla, ni nikdar zapustila. V primerno preurejeni postelji njegove ekscelence je jedla in vanjo opravljala potrebo. Da pa Chaïdana ne bi bila docela odrezana od zunanjega sveta in narave, so sobo spremenili v miniaturen zunanji svet. Vanjo so postavili tri vrtičke, dva potočka, gozdiček, v katerem je prebivala množica ptičev, metuljev, udavov, salamandrov in muh, in pa dva umetna usahla rečna rokava; enega nedaleč od postelje, drugega pa med oba potočka, kjer so plavali raki vseh velikosti. Ob ducatu palm so klepetali žandarji, Chaïdana pa je imela najraje močvirje s krokodili in parkec z želvami, kjer so bili kamni, na moč podobni ljudem. To je bilo tudi obdobje, ko se je Véliki odrešitelj na veliko posvečal tekmovanjem v žretju, obdobje, ko je v tej disciplini premagal slavnega Kanawamaro, ki je trdil, da prihaja iz istega kraja kot Sonce, Kopo, imenovanega Kotel, Joanchia Netra, Samouja Strašnega, Ansotouro Sina Bivolovega, Gramanato, imenovanega Vampež, Sashikatano in še mnogo drugih.

Na predvečer dneva neodvisnosti se je Véliki odrešitelj odločil, da bo prekršil zakon kart Kassarja Puebla in poskusil z Martialovo hčerko početi tiste reči. Chaïdana je spala trdno zaradi tabletke, ki jo je vzela vsak večer pred spanjem, da bi ublažila bolečino, razpaslo v njenem telesu. »Vame so spravili telo in pol,« je večkrat potožila osebnemu zdravniku Vélikega odrešitelja, kadar se je ta za nekaj trenutkov izmuznil uradnim dolžnostim in s pomočjo katerega od stražarjev vstopil v sobo njegove ekscelence. »Ne morete si predstavljati, doktor, ne morete vedeti, kako me tišči to telo in pol.«

Doktor je vedel samo to, da ima Chaïdana neukrotljivo telo s pretresljivo lepimi oblinami, telo pogubnih razsežnosti, tako električno, da ob njem zadrhtijo vsi čuti. In vedno mu je govoril, bolj telesu kot njej, ki ji je pripadalo: »Pogubno lepa si!… Oblastno lepa!…«

Primerjal jo je s cvetlico sredi plamenov, s takšno, ki se ne vname in se ne more vneti. Chaïdani so bile možakove predrznosti všeč. Čeprav se ji je zdel svetlobna leta za njenim časom, ji je ugajal način, kako je govoril o telesu, srcu, krvi. Ni bil lep, grd pa tudi ne.

Véliki odrešitelj je prav tako pel hvalnice Chaïdanini peklenski lepoti, toda imel je dober razlog, da ne užali kart Kassarja Puebla – razen v noči pred dnevom neodvisnosti, ko je bila skušnjava že tako velika kot on sam ter ga je od nje tiščalo v prsih in v hlačah.

Dotaknil se je njenih prsi pod srajco, kajti Chaïdana je – na njegov ukaz – zmeraj spala v laneni srajci in hlačah. Čez srajco je nosila telovnik iz panterjeve kože, ki ji ga je sešil neki krojač iz Jurme. Bile so to sveže in čvrste mlade prsi, ki so se odzvale na dotik odrešiteljeve dlani.

»Telo je edina stvar na svetu, ki nima dna,« je zamrmral Véliki odrešitelj.

Sveži vonj prsi mu je segel do srca. Ko je ponovil, da ne bo telo nikoli imelo dna, je bil pri popku in skoraj bi jo že posilil, ko je zagledal gornji del Martialovega telesa. Oči so mu ponovno zrasle, zato pa sta rani sredi čela in grla še naprej široko zevali. Véliki odrešitelj je planil po brzostrelko in s peklenski rafalom pometel po sobi. Pobil je vse stražarje, ki so se kot kup muzejskih eksponatov sesedli vzdolž nasprotne stene ter vzdolž zidu poleg obeh potočkov, ki je posteljo ločeval od umetnega zunanjega sveta, zgrajenega v sobi njegove ekscelence. Ko je pritekel poročnik z dobrim ducatom do zob oboroženih mož, pripravljenih na boj, mu je Véliki odrešitelj prav podrobno pojasnil, kako se je s svojo brzostrelko pojavil Martial in postrelil stražarje. Poročnik je pogoltnil laž in nihče izmed stražarjev, ki še niso izdihnili, si ni upal postreči z drugačno verzijo dogodkov. Vsi so potrdili, da so videli Martiala in njegovo brzostrelko. Chaïdana je še zmeraj spala. Njeno prelepo telo je utripalo v ritmu sladkega dihanja, prsi so se dvigovale in spuščale, obraz pa je počival v medlem soju oljenk. Že je bila najlepše dekle v deželi. Morda ji je prav zato odrešiteljev osebni zdravnik kar naprej pravil: »Telo je oltar, telo je najlepša izmed pokrajin. Ne smemo mu odrekati njegovega deleža norosti.«

»Moje je umazano breme,« mu je odgovarjala Chaïdana.

Poročnik je poskrbel, da so odstranili trupla stražarjev in pomili ploščice, ter se umaknil. Ko ga ni bilo več, je Véliki odrešitelj zbudil Chaïdano tako, da ji je navil ušesa, kot jih navijemo upornemu otroku. Ko se je prebujala, je kar naprej klicala materino ime, podobna raztresenemu angelu: Abaïtchianko!

»Tvoj oče je bil tu,« je rekel Véliki odrešitelj z glasom, ki se je tresel od besa. »Če pride še kdaj, te bom razsekal na koščke.«

Popil je celo steklenico šampanjca, pokadil pipo, se zleknil na posteljo in pogled prikoval na strop. Naslednjega dne zjutraj je ves razjarjen prišel k njemu Kassar Pueblo:

»Martial se je pritožil. Kakšna sramota – poskusil si!«

»Zahotelo se mi je,« je pojasnil Véliki odrešitelj. »Dosti imam tega, da si ga manem sam. Odrgnil sem si tiča.«

»Če jo boš posilil, se bo Martial maščeval.«

Kassar Pueblo je dolgo preučeval karte. Véliki odrešitelj je vsak njegov gib požiral z očmi. 

»Ker si poskusil, moraš spati na rogoznici, prepojeni s krvjo dvanajstih kokoši in dveh petelinov. Pod rogoznico boš položil tri mlade vejice, ki so še videle sončni zahod, in vsakega šestega dne boš sežgal tri cvetove mandarinovca.«

Mineval je čas. Véliki odrešitelj je znova poskusil, znova se je Martial pritožil Kassarju Pueblu in znova je Kassar Pueblo mrkega čela vstopil v spalnico njegove ekscelence:

»Tvoja smrt je blizu in morda te bodo požrli psi.«

»Daj sem te karte,« je rekel Véliki odrešitelj.

»Neposvečeni se teh predmetov ne dotikajo,« je rekel Kassar Pueblo.

Véliki odrešitelj mu je skočil za vrat in ga stisnil tako močno, da so se kosti zdrobile, oči Kassarja Puebla so popadale iz jamic in se krvavo zjokale. Še dolgo po smrti Kassarja Puebla je Véliki odrešitelj spal na rogoznici in sežigal cvetove mandarinovca. Tistega večera se je, ne da bi dobro vedel, zakaj, spomnil neke dogodivščine izpred dvajsetih let. Grozilo mu je, da ga bodo zaprli zaradi kraje živine, pa si je preprosto omislil mrliški list, ki je pričal o njegovi smrti v požaru, ga lastnoročno odnesel na lokalno policijsko postajo ter si priskrbel novo osebno izkaznico, ki ga je krstila za Obramoussanda Mbija. Že čez nekaj trenutkov je na glas prebiral ime na mrliškem listu: ime živinskega tatu Cypriana Ramousse, za čigar očeta je zdaj veljal. Skupaj ga je ta mala sleparija stala osem tisoč takratnih korianov, en korian je takrat veljal celih petdeset današnjih frankov. Bivši pokojnik je zapustil regijo in se odpravil daleč na sever, kjer je skupaj zbobnal Oborožene sile za narodno demokracijo ter si, zahvaljujoč osemnajstim lastnostim bivšega živinskega tatu, v življenju zavidanja vredno lepo postlal. Toda Martialovo nenehno prikazovanje ni imelo nič skupnega z njegovo malo igrico z osebnimi podatki. Odrešiteljev novi vedeževalec ni bil tako sposoben kot Kassar Pueblo. Videl je samo, da se dnevi pod drevesom odrešiteljevega življenja iztekajo, vendar si tega, spričo splošno znanih okoliščin smrti Kassarja Puebla, ni drznil omeniti. Odrešitelja se je bal ravno toliko kot samega Martiala.

Zgodilo se je na dan, ko je imel Véliki odrešitelj velik shod na Trgu enakosti mož in žena. Kot ponavadi je zahteval, naj mu vedeževalec napove, kaj se bo zgodilo v naslednjih urah. Ta je sredi križevega kralja zagledal nekakšno modrikasto peno, v njej je lebdela punčka. Imelo se je zgoditi nekaj pretresljivega, toda vedeževalec, ki mu ni bilo prav nič do tega, da bi umrl, ni o tem črhnil niti besede. Odrešitelj se je na shod odpravil v prepričanju, da bo vse v najlepšem redu. Njegov osebni zdravnik je izkoristil njegovo odsotnost in vstopil v sobo njegove ekscelence, kjer je še zmeraj spala Chaïdana. Zbudil jo je ter ji zabičal, da mora na vsak način zapustiti Jurmo.

»Svet je povsod,« je rekla Chaïdana.

»Moj svet ste vi,« je rekel doktor.

»Nič kaj prijazen svet ste si izbrali. Dokler ne pobijem vsaj dvajset ljudi, se ne premaknem od tod. Hočem, da me na kolenih prosi za milost, hočem hoditi po njem.«

»Bi morda radi, da vas ugrabim? Ne bo šlo. V tej državi ni junakov. Tu smo sami strahopetci. Človek si ne more privoščiti, da bi izstopal. Srečo imate, da ste tako peklensko lepi – telo je resnično treba častiti. Vaše telo je… kako bi rekel? Bujno, neukrotljivo.«

Chaïdana se je nasmehnila, naučeno kot najstnica, kadar ji omenimo njen vonj in obline.

»Z vašimi zobmi bi lahko zagrizli v najbolj mesnate dele življenja.«

To jo je razžalostilo.

»Kaj naj vam rečem, doktor? Midva nisva z istega sveta. Nimava enakega telesnega količnika. Mene je notri za enkrat in pol.«

Doktor ji je podal torbico iz modrega usnja, ki jo je vzela z nehoteno kretnjo.

»Notri imate vse papirje. Od danes naprej vam je ime Chanka Ramidana.«

»Ime je lepo. A bom vseeno ostala.«

V tistem hipu se jima je prikazal Martial, natanko tak kot na dan aretacije, v rumenkasto rjavem talarju preroka Mouzedibe. Chaïdana se je tresla kot šiba na vodi, ne da bi prav vedela, ali se trese od strahu ali od sreče. Ni ji uspelo zadržati urina. Tudi doktor se je bal, vendar se je pošteno potrudil, da tega ne bi pokazal. Kljub tradiciji, ki je ob podobnih priložnostih narekovala živim, naj spregovorijo pred mrtvimi, da jim ti ne bi za vedno odvzeli glasu, sta čakala na njegove besede. A Martial ni spregovoril. Pokazal je na rano sredi grla, ki je še zmeraj krvavela pod bombažnimi obvezami, stopil k hčerki, jo prijel za dlan, se s svojim čelom trikrat dotaknil njenega, se široko nasmehnil in razkril velike rumenorjave zobe, pobrskal za dobrim starim peresom, ki ga je še zmeraj nosil v košatih laseh, ter na Chaïdanino levico zapisal: »Treba bo proč.«

Ko si je besede kasneje poskusila izmiti, si je Chaïdana zaman do krvi odrgnila dlan – besede so ostale. V resnici so bile zapisane z isto Martialovo črnino, ki je kazila levo lice Vélikega odrešitelja. Zgubani obraz starega gozdnega tigra je še enkrat prešinil eden tistih nasmeškov, ob katerih se vam trga srce.

Ko je končno izginil, se je Chaïdana privila k doktorju, ki se je od sreče skoraj sesedel.

»Mrtvi imajo zmeraj prav,« je rekel doktor.

»Kar tiho je bil. To bo gotovo zaradi rane,« je rekla Chaïdana.

»Mrtvi imajo zmeraj prav,« je ponovil doktor.

»Odklonil je. Začenjam verjeti, da je odklonil lastno smrt. Pa ne bom zato nič prej odšla.«

Palačo njegove ekscelence sta zapustila, ne da bi ju kak stražar karkoli vprašal ali vsaj preveril njune papirje. Pri glavni zapornici jima ni bilo treba pokazati niti dovoljenja za izhod, do katerega sta na podlagi izkaznice zvestobe brez težav prišla pri eni prejšnjih zapornic. Ulice so kazale podobo Jurme izpred treh let, ko so povsod trosili tiralice z napisom: »Martial, izdajalec domovine in ubijalec ljudskih koristi«. Izpred treh let, ko je ta napis kot sekira giljotine strmoglavil na vratove vseh Martialovih bližnjih in daljnih sorodnikov, prijateljev in sosedov. Prve skupine ubijalcev ljudskih koristi so ustrelili v mestni hiši. V dveh mesecih, ki sta sledila Martialovi aretaciji, je števec pokazal med štiristo in petsto ustreljenih na dan. Nekateri pomembneži so svoje osebne sovražnike preprosto dodali na seznam »za odstrel«. Drugi, ki so imeli na seznamu prijatelje, so poskrbeli, da so njihova imena sneli s seznama in jim poiskali zamenjave v množici »potrebnih nadzora«. Véliki odrešitelj je podpisal odločbo, ki je ekskluzivno pravico za Martialovo usmrtitev dodelila njegovim lastnim rokam. Zahteval je, naj se usmrtitve udeležijo vsi, ki se jim po žilah pretaka prekleta Martialova kri, kot tudi vse ženske, ki so Martiala kdaj videle golega. Seznam slednjih se je začel in končal z materjo Martialovih otrok, saj so se druge osumljenke lahko izognile obtožbi v zameno za noč ali dve v posteljah preiskovalcev. Ta navada je dobila tragične razsežnosti, saj je bilo naenkrat vsakemu, ki je hotel spati s čedno žensko, treba zgolj zagroziti, da jo bo prijavil kot Martialovo ljubico. Veliko otrok neznanega očeta se je rodilo kot posledica te preproste nove osvajalske metode, ki se je razširila celo na ozemlja, kamor ni nikoli stopila Martialova noga, saj so bila na desettisoče kilometrov oddaljena od Nove Jurme, rojstnega mesta upornika in uporništva samega.

Prispela sta pred doktorjevo vilo, ki jo je stražilo petdeset goril z očmi, pogreznjenimi v gosto dlako.

»Ni pametno, da naju povsod videvajo skupaj,« je rekel doktor. »Ali dobro poznate Jurmo?«

»Dokaj dobro.«

Podal ji je debel sveženj bankovcev, zavitih v ček. Chaïdana je sprva oklevala, toda doktor jo je znal hitro omehčati.

»Živiva v mestu, polnem težav. Edini način, da tu kaj dosežeš, so tile papirčki. Papirčki vedno pomagajo. Poznate hotel Življenje in pol

»Da.«

»Pojdite in me tam počakajte. Zahtevajte ključ sobe 38. Dal sem jim vsa potrebna navodila. Ne skrbite, če bom malo pozen; sem namreč poseben gost. Sobo sem najel za tri leta, zaupajo mi. Zadnjič sem plačal za osem let vnaprej. Želim vam vso srečo. Sam bom prevzel novo identiteto. Tako je to v tej deželi, draga moja. Dežela zahteva, da se dobro naučimo zatiskati oči.«

Pospremil jo je do taksija. Bilo je ob uri, ko sonce požene svinčena rezila, ko muhe z rezkim brenčanjem parajo zrak, ko psi ne lajajo več in se zdi, da barakarska naselja zajame spanec, kot zajame ogenj suho listje, ob uri, ko – kot pravi pregovor – ni sladko umreti. Doktor je hodil spredaj, ona pa je mislila na čas, ko so gospodu Delkamayati, pomehkuženemu profesorju filozofije na Gimnaziji Božjega razodetja, nadeli vzdevek Puding. Ubogi gospod Delkamayata! Dijaki četrtega A so ga klicali Nasmejana krava*, kar ni imelo pravega smisla, saj se možakar nikoli ni smejal. Za hip je pomislila na dečka po imenu Ndolo-Mbaki Bambara, ki se je izdajal za mlajšega brata Nasmejane krave. Toda v resnici ni bil prav nič podoben Pudingovemu mlajšemu bratu; v razred je vsak dan prinesel čutaro kake močne lokalne pijače, včasih celo česa žlahtnejšega, in jo ponudil celi zadnji vrsti. Na koncu Pudingovih ur je bila zadnja vrsta vedno pijana ko čep in Pudingove besede so se izgubile v hlapih kachetanikome ali kotou-mechanga. Pa ni bilo hudega, saj je bila zadnja vrsta rezervirana za otroke velikih živin, ki jih je od mature ločil zgolj klic na Državno izpitno komisijo. Spomnila se je leta, ko je Puding dal nič točk od dvajsetih sinu jurmánskega župana. Zadeva se ni dobro iztekla in Pudinga so z njegovo filozofijo vred poslali v darmelijski gozd, kjer so mu v nekem zabaviščnem centru za Pigmejce dodelili mesto učitelja francoščine na nižji gimnaziji. Spomnila se je tudi na čas, ko so jurmánskemu zaporu zaradi petstotih študentov, zaprtih po tistem, ko so jih na demonstracijah petnajstega marca zgrešile krogle, pravili kar Univerza. Na demonstracije je šla skupaj s Pudingovim mlajšim bra tom, ki je bil takrat tik pred maturo. V prostorih Zveze borcev jih je moralo biti kakšnih štiri ali pet tisoč. Spomnila se je zadnjih besed Pudingovega mlajšega brata: »Kadar se te stvari dogajajo v Južni Afriki, zaženemo vik in krik. Ko pa se zgodi nam, državni radio…« In je padel. Krogle, ki so mu prebile čelo, so bile namenjene Chaïdani.

Taksi se je ustavil, toda Chaïdana se ni premaknila.

»Gospa, tukaj sva,« je rekel šofer taksija.

»Da, gospod, tukaj sva.«


Leta 1979 izdano Življenje in pol je Tansijev prvi roman; zanj je prejel nagrado Prix Special du Festival de la Francophonie. Zgodba je postavljena v izmišljeno deželo Katamalanazijo, državo z 228 prazniki. Vlada ji pohotni, požrešni in okrutni diktator Veliki Odrešitelj, njegove značajske lastnosti pa malce spominjajo na Kralja Ubuja. Diktator ima seveda neomajno moč, vendar pa ga v hudih nočnih morah vztrajno obiskuje vodja upornikov Martial. Zlikovca so sicer že neštetokrat usmrtili, zmleli v pašteto in pojedli, a trdoživi razbojnik navkljub strahotnim postopkom kar noče umreti. Diktatorju še desetletja predrzno greni življenje, njegovo ‘polovično’ smrt in smrt celotne družine pa maščuje preživela hči, prelepa Chaidana, ki zapelje vse državnike in jih v sklepnem dejanju neusmiljeno umori.

Zgodba, ki se v nadaljevanju vleče skozi več generacij odrešiteljev in upornikov, ima številne poteze magičnega realizma in pogosto spominja na nekatera Marquezova besedila. Nenehno se prepletata realno in fantastično; ljudje dočakajo dvesto let ali pa sploh ne umrejo, rojevajo se kosmati in mesožerski dojenčki, ipd. Obenem pa gre za neke vrste negativno utopijo, satiro na afriške diktature, ki neredko spomninja na Orwella. Avtor obravnava številne tabu teme: kanibalizem, incest, šamanizem, preživetje manjšin, politične in medijske manipulacije, vojne z biološkim orožjem itd. Vendar besedilo presega zgolj politično angažirano satiro, vezano na določen prostor in čas. Lahko se bere kot mit, pravljica, groteska ali pa univerzalna zgodba oboju za svobodo in lastno identiteto.


Prevedla Ana Barič Moder

Sanje ROMAN
144 strani

broširana vezava
ISBN: 9616387510
cena z DDV: 14,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje