Russell Brand: Revolucija

PROLOG

Revolucijo bi, praviš

Jeremy Paxman je človek, ki opravlja najpomembnejše politične intervjuje v Veliki Britaniji. Je krvoločen, a ne na napadalen način kot penast pitbul; ne, tak je kot dremav krokodil, ki škili nad površino, ve, da boš naredil napačen korak, in čaka. Potem pa ham, pok, bum in je po tebi. Notranje ministre pojé za zajtrk, kanclerje poserje, rit pa si obriše s predsedniki vlade. Čez pet minut me čaka intervju z Jeremyjem v najpomembnejši britanski informativni oddaji Newsnight.

Zato sem zdaj na kolenih, v stranišču veže hotela Landmark. Molim. »Gospod, naredi me za orodje svojega miru.« Prva vrstica Frančiškove molitve, ki je zaslovela z materjo Terezo, se izrodila z Margaret Thatcher in ki jo častimo tisti, ki smo se pogreznili v težave in se skušali odgrezniti z drogo.

Rad bi bil samo orodje miru. Mir obstaja; hvala bogu mi miru ni treba ustvariti. Samo odpreti se moram in mir bo prišel, mir je že tu. Lahko bi trdili, da je mati Tereza utelešenje načel, opisanih v tej molitvi; s pomočjo službe je premagala nizkotne, sebične nagibe, ki služijo preživetju in egu, in postala orodje višjega smisla oziroma boga. Pri Margaret Thatcher je vse skupaj manj jasno. Kateremu bogu je služila s sistematičnim uničevanjem vrednot naše države, medtem ko je poplesovala v briljantinasti senci Ronnieja Reagana, je skrivnost. Ko pa Maggie, vsa novoizvoljena in v zloveščem dežju, stoji pred številko 10, recitira prav molitev sv. Frančiška:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.

Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.

Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.

Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.

Kjer je zmota, naj prinašam resnico.

Kjer je dvom, naj prinašam vero.

Kjer je obup, naj prinašam upanje.

Kjer je tema, naj prinašam luč.

Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Učitelj, naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim;

da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem;

da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

Kajti kadar dajemo, prejemamo;

kadar odpuščamo, nam je odpuščeno;

in ko umremo, vstanemo v večno življenje.

Amen.

Saj ne, da bi mislil, da je takrat odžgolela vse to, a ni treba biti Jeremy Paxman, da vidiš, da je Margaret Thatcher zaneslo nekoliko proč od sentimentov, orisanih v tej molitvi.

Severnoangleškim rudarjem ni prinesla kaj prida ljubezni. Do argentinskih mornarjev na križarki Belgrano ni bila preveč odpuščajoča. Med protestniki proti davkom in policijo je vladalo le malo edinosti. Saj razumete. Domnevam torej, da molitev ni nezgrešljiva; v napačnih rokah lahko očitno postane mantra vase zaverovanega nihilizma. Za to pa ni kriva molitev. Zame je koda, s katero se moje misli uglasijo s svojim naravnim stanjem: s složnostjo, povezanostjo, z enostjo. Med živopisnim obredom poblaznelega straniščnega zaklinjanja pred intervjujem – nekaj vedskega prepevanja, nekaj jogijskega mrmranja in celo nekaj Eminemovih verzov – se skušam le povezati, iti čezse, stopiti iz sebe. To skušam storiti že vse življenje – se rešiti sebe, se rešiti svojih misli, se rešiti Graysa, se rešiti občutka, da nisem dovolj dober, da sem sam, da ne bom nikoli srečen ali ljubljen – in to skušam storiti na najrazličnejše načine, a vedno z enakim učinkom.

Pozdravljal sem sprevod bleščečih se lažnih idolov kot kakšen domorodec, ki kleči pred velikim belim gospodarjem. Ko sem bil majhen, sta bili zame božanstvi čokolada in televizija; pred tisto kišto sem v začarani vdanosti čepel na kolenih in obredno požiral čokoladno-piškotni zakrament (najprej oglodaj čokoladni obliv, nato z zobmi postrgaj sredico, nato pojej piškot). Kot najstnik sem se s pornografsko revijo nemo zaklepal v kopalnico kot kak trapist in se bičal s pridušenimi kriki. Z drogami in alkoholom sem romal po vseh mogočih mostovih in kotih in daroval v revščini, ki jo je zahteval moj bog. Potem je prišla slava, med katero sem študiral kot Avguštin in popotoval kot jezuit. Bil sem goreč privrženec vseh mogočih prerokov, pa nobeden ni prinesel drugega kot bolečino in razočaranje. Šele ko se je ponudila odrešitev, sem postal preudaren; šele ko je bila na voljo rešitev, sem jo skeptično premeril.

Ko sem nagibal steklenice cenene vodke, nisem bral etikete. Ko sem kupoval droge od zanemarjenih prekupčevalcev v razpadajočih londonskih soseskah, nisem delal analiz. Ko sem iskal zatočišče v naročju tujk, me je komajda zanimalo, kako jim je ime.

Ko pa je zares prišla zora, ko je zasijala luč, ko sem začutil spajanje, nisem imel vere – imel sem vprašanja. Kako naj vem, ali je to resnično? Kaj če ne bo delovalo? Kako lahko po vsem skupaj preprosto zaupam in se prepustim? Še vedno imam vprašanja, na inkvizitorskem stolu v apartmaju plus studiu v hotelu Landmark pa jih ima tudi Jeremy Paxman.

»Torej « reče z glasom, tako prepojenim s sarkazmom, da se sprašujem, ali mu bo prišel skozi nos, »če mislite, da ljudje ne bi smeli voliti, kako naj bi po vašem mnenju spremenili svet?«

»Z revolucijo,« rečem.

»Bi radi revolucijo?«

»Ja.«

»Verjamete, da bo prišlo do revolucije?« Vprašanje sune vame kot kroglo za biljard.

»Jeremy, o tem ne dvomim,« odvrnem.

Jeremy je dal že marsikaj skozi in čez mizo je gledal vsakega nadobudneža, ki je v zadnjih dvajsetih letih prodajal to ali ono idejo in imel dovolj jajc, da se je prikazal v njegovi oddaji. Premeri me od glave do pet – lase, brado, smešno ruto.

»In kako bo, če smem vprašati, prišlo do te revolucije?«

No, to pa je dobro vprašanje, vprašanje, ki bi ga izstrelil tudi mnogo manj izurjen voditelj od Jeremyja Paxmana. Ampak to ni mnogo manj izurjen voditelj, to je Paxman. Pa ne le Paxman; je moj ravnatelj, je policist, ki izvaja aretacije, so sodelavci, prijatelji, sorodniki, simpatizerji in zgolj opazovalci. »Kako bo ta revolucija delovala? Kako lahko spremenimo svet? Kako lahko spremenimo sebe? Lahko resnično zrušimo pokvarjene in močne, ne le pokvarjenost v družbi, ampak v nas samih?«

No, jaz vem, da je odgovor da. In kar se tiče zapletenejših vidikov tega vprašanja – no, morda nisem Margaret Thatcher in zagotovo nisem mati Tereza (razen da se strinjava glede kondomov), sem pa o tem malce razmišljal, tako da izvolite, sedite in se privežite.

1. POGLAVJE

Potovanje junakov

Prevara je bila že v samem imenu. Lakeside, velikansko nakupovalno središče, trdnjava svetovnih znamk, ki prodaja predvsem idejo, da je nakupovanje središče življenja.

Po počasnem, zapeljivem bobnenju propagande, ki se je razlegalo iz že rumenečih krajevnih časopisov, je nakupovalni center Lakeside v odsluženih kamnolomih Graysa, kjer sem odraščal, pristal kot NLP.

Mogočna katedrala iz stekla in jekla, ki, kot pove že ime, stoji ob jezeru. Jezera za zdaj še ni bilo. Jezero je bilo seveda umetno. Ime Lakeside, enolično tiktakajoča hvalnica navadnosti in naravi, je zahtevalo izdelavo jezera, omenjenega v imenu, že zato, da bi postalo smiselno.

Zame kot najstnika pa to ni bil čas semantične pedantnosti, temveč nepojasnljive ekstatičnosti. Komaj sem čakal, da Lakeside pristane, da osmisli za zdaj prazno jezero, da mi napolni življenje tako zagotovo, kot bodo drugi napolnili tisto jezero, da mi zavzame misli tako zagotovo, kot bodo drugi zavzeli tisto jalovo zemljo. Komaj sem čakal, da grem v Lakeside. To, da nisem imel denarja, ni prav nič zmanjšalo mojega vznemirjenja ob bližajočem se karnevalu potrošništva. Lakeside se je zdel kot odgovor, to vsekakor, toda kaj je bilo vprašanje?

Kakšna bi bila v življenju trinajstletnika lahko vrzel, ki bi jo lahko zapolnilo le nakupovalno središče? Zakaj bi v fantu, ki v osemdesetih odrašča v Essexu, tlelo hrepenenje po nakupovanju, ki bi ga veliko prej pripisali kateri od punc iz Seksa v mestu?

Joseph Campbell, kulturni antropolog, o katerem bom v tej knjigi na veliko nakladal, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjeveških družbah so bile najvišje stavbe cerkve in palače; če uporabimo Campbellovo metodo, lahko sklepamo, da je šlo za fevdalne kulture, ki so spoštovale vladarje in častile boga. V modernih zahodnih mestih so najvišje stavbe banke – prekleto veliki stolpi, ki gospodujejo nad obrežji – in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale, ki so jih nadomestila: kupole, zvoniki, srhljiva, nebeška tišina, vodometi namesto kropilnikov, hitre restavracije namesto klopi. Če bi načrtovalce Lakesida ali katerega koli nakupovalnega središča vprašali, kaj ponujajo potrošnikom (nekoč imenovanim »ljudje«), bi rekli: »Vse je pod eno streho.« Krasno, torej strop, in še pomembneje, »izbiro«. Bistvo je v izbiri. Kot bulimičnega oboževalca Smithsov in onanista me je torej očitno očarala možnost izbire, in če hočete nekoga spodbosti s pojmom izbire, mora biti predpogoj pomanjkanje izbire. Kar je drug izraz za pomanjkanje moči, pomanjkanje svobode.

Mimogrede, ne namigujem na to, da se moramo vrniti v srednjeveško kulturo, vso krivozobo in kužno, ki s štorasto povitimi rokami prežvekuje repo in se klanja v jarku, kadar mimo na konju švigne kakšen baron. Če ne drugega, smo se iz Črnega gada naučili, da je bila zgodovina prava greznica.

Verjamem pa, da komaj začenjamo razumeti neverjetno sposobnost človeških bitij, da lahko postanemo nekaj neprepoznavnega, da lahko imamo pravo svobodo, ne pa nekakšen močno zapeljiv emblem, ki ga nikoli ne moremo doseči. Ne pa izrabljen kompromis in glodajoč strah.

Včasih sem verjel v sistem, v katerega sem se rodil: imej želje, uresniči jih, konzumiraj, postani slaven in privlačen, bodi domišljav, poberi plačilo in seksaj. Videl sem, kar so mi ponujali v bleščečih revijah in na ekranih, in zagrizel. Hotel sem izbiro, svobodo, moč, seks in droge in jih konzumiral, oni pa mene.

»Zakaj bi bil zadovoljen z drobtinicami slave in bogastva, seksa in zabave?« me je med klepetom v New Orleansu vprašal nekdo, ki je bil ravno tako zdravljen alkoholik. Bil je dodobra zagorel – in to preveč dobesedno, pravzaprav že dogorel –, z grobo in nagubano kožo in brado, ki ga je grabila za obraz kot dlakava pest. Na srajci je imel zbledele madeže in kroge, ki so bili kot odtisi kavnih skodelic na starem zemljevidu. Videti je bil kot nekdo, ki je marsikaj doživel, ki je izkusil dolge noči in pretepe, vendar pa so bile njegove oči prav tako jasne kot njegove besede.

»Denar, slava – to so drobtinice,« je rekel in z debelo podlaktjo odganjal besede, »jaz pa bi bil rad pri mizi.« Takrat se je končno ozrl gor in se nasmehnil. Potem je s surovo vzvišenostjo odkorakal na prostovoljno delo s preštevilnimi brezdomci New Orleansa. Gledano nazaj, je bil njegov odhod melodramatičen, kot pri kakšnem policijskem ovaduhu, ki se odšopiri s tajnega polnočnega sestanka pri policistu, morda še potlači ogorek v pepelnik, preden odide – zakaj taki nikoli ne rečejo »No, potem pa pojdimo, čavči« tako kot normalni ljudje?

Če si odvisnik, je najbolj pozitivno to, da tvoje razočaranje okamni; nekdo drug, prav tako pijanec – dozdevati se mi začenja, da preveč poslušam tiste, ki ga cukajo – mi je rekel: »Naša težava niso droge in alkohol, naša težava je resničnost; droge in alkohol so naša rešitev te težave.« Zelo pametno je to povedal.

Iz istega razloga, kot se mi je Lakeside zdel dobra zamisel, se mi je zdel dobra zamisel tudi heroin. Morda se zdi, da je to radikalna izpeljava, vendar ni. Ko sem bil otrok v Graysu, sem se zavedal praznine, žalosti, brezimnega občutka nepovezanosti, in ko mi je krajevni časopis, krajevni politik, župan ali kdor koli že povedal, da bi bil Lakeside lahko odgovor, sem najbrž pomislil: »Da, Lakeside bi bil lahko odgovor.« Glede na to, da sem pozneje postal odvisen od vsega, kar se je dalo prekuhati, ponjuhati ali pogoltniti, se zdi, da so bile blažilne lastnosti Lakesida v najboljšem primeru omejene. Morda sem skrajni primer. Toda ali ne gre pri odvisnosti prav za to, za »skrajni primer«?

Ali se ne trudimo vsi tako ali drugače najti rešitev za težavo resničnosti? Če dobim to službo, to punco, tega tipa, te čevlje. Če naredim ta izpit, pojem to pico, spijem to pijačo, grem na te počitnice. Se naučim karateja, se naučim joge. Če West Ham ne bo padel po lestvici, če mi ne bo padel tič, če dobim več všečkov na Facebooku, več dobrih kuharskih knjig, boljšo kuhinjo, če mi ona neha najedati, me bo nehalo najedati.

Mar ni pri zadovoljstvu vedno nekakšen pogoj? Mar ni vedno postavljeno v prihodnost, zavito v neki predmet, naj bo fizičen ali ideološki? Vem, da zame je in da me kot odvisnika vedno požene v skrajnost in nato v težave.

Se tako počutite? Iščete nekaj? Nisem edini, kajne? Vas je kdaj strah ali sram, se čutite osamljeni, nezadostni? No, pa saj to berete, tako da si morate želeti nekaj spremeniti.

Ne prepustite me samemu sebi, vsega ranljivega in razgaljenega. Berete tole na jahti, skozi raybanke s, kaj pa vem, dvema vročima ruskima sestrama in s polnimi usti jastoga, ko od zgoraj sije sonce, od spodaj pa se smehljata oni dve? In tudi če je tako – sploh, če je tako –, ali deluje, za tistim slankastim okusom in priapičnimi trzaji, ali je resnično, ali je tako, kot bi vas za roko držal bog?

Tudi jaz sem namreč poskusil z dekadenco. Živel sem v hollywoodski palači, hodil na Oskarje, gostil velike zabave.

Če bi leta 2002, ko sem po dveh tednih abstinence na božični večer z mamo sedel na enojni postelji v penzionu v Bury St. Edmundsu in gledal televizijo, oba pa je prežemala moreča prijaznost iz čakalnice na urgenci – osupli nasmeški in nobenega upanja –, v sobo priletela bleščeča vila in rekla: »Mamo boš čez nekaj let peljal na Oskarje, brez skrbi,« bi bil očitno presenečen (vila, kaj takega), nedojemljiv pa bi se mi zdel resnični dodatek eterične vsiljivke, da »se bodo, mimogrede, Oskarji obema zdeli jebeno dolgočasni«.

Lakeside je krajevna župnija; Hollywood je Vatikan. Ko sem se nedavno spet odpravil v Grays, sem se spraševal, kako so jo odnesli drugi župljani. Spraševal sem se, ali je Lakeside izpolnil pričakovanja ljudi, s katerimi sem odraščal, ljudi, ki sem jih pustil za sabo, ljudi, od katerih sem bežal; spraševal sem se, ali so dobili svojo izbiro, svobodo in priložnost.

Iz Graysa sem se na črno odpeljal z vlakom, ki večinoma prevaža delavce iz Essexa v London. In ustavi v Chafford Hundredu – novem naselju, zgrajenem nasproti hiše, kjer sem odraščal –, Purfleetu, Lakesidu, Rainhamu, Dagenham Docku, Barkingu in Limehousu. Skrival sem se v stranišču, pod svojo visoko naželirano frizuro, z ročno izdelanim napisom »v okvari« na vratih, križanec med Del Boyem in Mattom Gossom, puhal skank in štel postaje.

Zdaj pa glisiram na zadnjem sedežu Mickovega mercedesa. Mick bi bil »moj voznik«, če bi jaz pred ljudmi uporabljal svojilne zaimke in če bi on pokazal vsaj trohico profesionalnosti. Tako pa je kolega, ki me vozi. V resnici pa sva seveda daleč od tam, od koder prihajam – otrok samohranilke na socialni, odvisen od drog –, ko potujeva po cesti A13 mimo opuščene Fordove tovarne, kjer je delal babičin mož Bert, mimo močvirja, na katerem naj bi, tako se je govorilo, zgradili Euro Disney. Seveda me je sesulo, ko so namesto tega izbrali Pariz – jebeni Pariz, halo?! Walt se zagotovo obrača v grobu ali v kriogenski komori ali kjer koli pač hranijo njegovo bleščeče nacistično truplo.

Na to pot spominov – ali pot bolečine, kot ji navadno pravim, ker je moja preteklost prežeta z bedo in zavračanjem; zavrnila me je, potem pa sem še jaz zavrnil njo – se podajam zato, ker me je sošolec Sam prosil, naj odprem Mind shop, trgovino za um. Mind je dobrodelna organizacija za duševno zdravje, pri kateri dela, meni, ki sem se spopadal z duševno boleznijo, pa se zdi vredno tvegati obisk na kraju zločina tudi zato, ker je moj prijatelj in ker se ne morem upreti besedni igri »odpri svoj Um (kupcem), stari«. Zločin je bil v tem, da sem se rodil, kakor sem na to gledal kot travmiran in travmatičen najstnik.

Grays med mojim odraščanjem ni bil ravno fantastičen, vendar pa je to verjetno predvsem zato, ker sem ga opazoval iz svoje glave, in čisto mogoče, da bi me lahko vzgajali tudi v Toskani, pa bi se mi še vedno zdela tragedija. Nagnjen sem bil k bridkosti. Grays je in je bil – kot pove že ime, če zanemarimo mojo samopoveličevalno melanholijo – običajno mesto. Lahko bi rekli običajno, predmestno mesto v Essexu; lahko bi rekli običajno britansko mesto, ali običajno severnoevropsko mesto, ali celo običajno mesto v posvetni, zahodni demokraciji.

Ko sem bil otrok, je to pomenilo, da je mestno središče, kjer naj bi odprl »svoj Um, stari«, premoglo tržnico, izpostave trgovskih verig in lokale krajevnih obrtnikov. Ljudje so tam nakupovali, se družili, saj veste, običajne stvari. Ko sem se izkrcal iz svoje rahlo zatemnjene kapsule privilegiranosti, sem bil šokiran, ko sem videl, kako se je Grays spremenil. No, saj ne govorimo ravno o opustošenju Rima, o oskrunjenju posvečenih zakladov veličastne mestne države, vedno je pač malo spominjalo na smetišče, toda trgovin ni bilo več, lokalni obrtniki so izginili, tržnica pa se je zaprla.

Zdaj so bile tam trgovine, kjer je vse po en funt, stavnice, dobrodelne trgovine in prodajalne žganih pijač. Ljudje v mestu, ki sem ga pred dvajsetimi leti zapustil, so bili drugačni: več jih je bilo pijanih, več jih je bilo vidno podhranjenih – še bolj kot to pa sem pri kakih petdesetih ljudeh, ki so z ravnodušnim pričakovanjem obkrožali pregrado pred Mind shopom, čutil obup.

Neusmiljene svinje med vami bi lahko rekle, da so bili obupani zaradi mojega skorajšnjega obiska, vendar ni šlo za to. Nekaj so jim vzeli in to odsotnost se je dalo čutiti. Bolj kot to žalostno poslabšanje pa je šokantno to, da je Grays, ta manjši, opustošeni Grays z bankami hrane, s kratkoročnimi posojili in z vse večjo stopnjo odvisnosti, še vedno običajen.

To se dogaja vsepovsod. Najbogatejši odstotek Britancev ima toliko kot najrevnejših 55 odstotkov. Nekateri, kot sem jaz, so bili včasih med 55 odstotki, danes pa so med enim, vendar pa običajni ljudje večinoma postajajo revnejši. V svetovnem merilu je še slabše. Pri Oxfamu pravijo, da bi bilo na avtobusu s petinosemdesetimi najbogatejšimi Zemljani več bogastva, kot če bi sešteli premoženje polovice prebivalcev Zemlje – torej treh in pol milijard ljudi.

Čeprav si ne morem predstavljati, da bi se pri takih vsotah spravili na avtobus ali pa družili med seboj. Stavim, da bi bilo na tem avtobusu veliko napetosti, zavisti in drobnjakarskega zbadanja:

»Moja korporacija je večja od tvoje.«

»Aja? Imam pa jaz zato lastno medijsko mrežo!«

»AJA?! Jaz imam pa elitno organizacijo, ki nadzira svetovno politiko.«

»Ustavite avtobus, rad bi se vrnil v podvodno palačo k svojim nevestam, ki so napol ribe, in pel o večvrednosti življenja v morju.«

Zadnji primer bi bil lahko iz Disneyjeve Male morske deklice. Waltova zamrznjena betica je vsekakor na tistem avtobusu.

V Ameriki, državi, ki, priznajmo, v resnici pritrjuje vsemu temu kapitalizmu, ima šest dedičev Walmarta več bogastva kot najrevnejših 30 odstotkov Američanov. Šest jih je! Niti nogometnega moštva ne morejo sestaviti, kako bodo torej ustavili revolucijo, ko se bomo zganili zaradi te nepravične statistike? Razen če ni celoten sistem sprogramiran tako, da usmeri bogastvo k elitni skupini ljudi, potem pa še poskrbi, da tam tudi ostane.

Kar ste pravkar prebrali, je noro. Prismojeno. Neverjetno, a resnično. Tako resnično kot roke, s katerimi držite to knjigo (bralnik/tablico – intranevralni možganski hologram, če ste zelo daleč v prihodnosti); ta podatek je tako resničen kot zrak, ki ga dihate.

Šest ljudi, katerih oče se je »dobro znašel s supermarketi«, ima več denarja kot na stotine milijonov Američanov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Na avtobusu, polnem plutokratov, aristokratov in oligarhov, je več denarja, kot ga imajo vsi begunci, v vojni prizadeti otroci in podhranjeni brezdomci na planetu.

Saj slišite, da je to noro, saj vidite, da je narobe, saj čutite, da je več kot moteče. Pravijo nam, da proti temu nič ne moremo, da »tako pač je«. Seveda ta sodba prihaja od elitnih ustanov, organizacij in posameznikov, ki imajo korist od tega, da »tako pač je«.

Še pomembnejše od te žgoče neenakosti pa je, da je naš čas za njeno reševanje omejen. Prav tisti interesi, ki jim to koristi – na kratko jim bom rekel sistem –, morajo za ohranjanje stanja pleniti zemeljske vire tako hitro, nasilno in neodgovorno, da je preživetje človeka na planetu ogroženo. Tudi to je dokaj zajebano.

Če bi nekdo rekel, da ima družbeno-ekonomski sistem, ki ustvarja bogato elito na račun vseh drugih, je pa ekološko zdrav, bi mu rekli, naj odjebe. Imamo namreč sistem, ki sistematično napihuje bogastvo elite, pospešeno duši vse druge in še uničuje planet, na katerem vsi živimo. Vem, da to že veste. Vem. Vsi vemo. Ampak tako je absurdno – pravzaprav psihopatsko –, da moramo očitno ponoviti.

Te elite, ti bebčki na izletniškem avtobusu, posutem z diamanti, ti živijo na istem planetu, so v bistvu taki kot mi. Torej so tudi sami v težavah – razen če ni ta avtobus opremljen za pot v vesolje in mislijo počakati, da bo Zemlja samo še zoglenela lupina, potem pa se izstreliti nekam na Luno.

Ko sem pregledoval nove police z rabljenimi stvarmi v dobrodelni trgovini v izčrpanem mestu, od koder prihajam, sem razmišljal o tem. Deviški trak, ki naj bi ga prerezal, visi na vratih. Prostovoljci z napol praznimi kozarci šampanjca iz supermarketa družno usmerjajo misli v to, da bo dan dober.

Vendar pa dve neprijetni gotovosti postopata okrog kot sodni slugi, ki ovirata prijateljsko vzdušje: 1) skrb za duševno bolne ni naloga dobrodelnih organizacij, temveč države, in 2) ta dobrodelna trgovina tako ali tako ne bo zaživela, mater. Dobrodelne trgovine že imamo. Eno od področij, na katerem smo dobro založeni, so dobrodelne trgovine; vsepovsod rastejo kot zombiji, ki se dvigajo iz grobov mrtvih pravih trgovin.

Brado držimo pokonci, ko se prebijamo skozi obred: pojavijo se škarje, aplavz, ljudje se zgrnejo noter, stopicajo naokrog, poberejo žalosten pulover, potežkajo porcelanski kipec v dlani. Nekaj pove mestni svetnik, nekaj pove duševni bolnik na dolgi poti k zdravi pameti, nekaj povem jaz – na tej poti sem nekaj korakov pred njim.

Gospa, ki je kot s cerkvenega slavja, mi radoživo potisne v roke kavbojke: »Tele ti bodo pa prav, Russell.« Kupim jih in zasmejeva se. V resnici pa bi rad spraskal to ploščo, z iglo podrgnil čez zareze in rekel: »Kaj za en kurac sploh delamo?« Katera gravitacija nas tišči navzdol, kdo je namontiral to nizko zadušljivo nebo? Pogosto dobim ta občutek, kot bi hotel pokukati za vogal resničnosti, spraskati ploščo, reči, da vem, da je tu še nekaj, da vem.

Vem, da časa tukaj ne izkoriščamo najbolje. »V vsaki stvari je razpoka, tako pride noter svetloba,« je pel Leonard Cohen. Vidite jo lahko; tik za resničnostjo je svetloba, čutite jo lahko. Tik za vašimi mislimi je tišina. Vedel je, da je tam odgovor, zato je postal budist in se spokal živet v gore. Ali zato ali pa zato, ker so mu menedžerji izmaknili ves denar.

Za te ideje sem imel še posebej posluh, ko sem se igračkal s prvinsko revščino, ker sem bil gostujoči urednik britanske politične revije z naslovom The New Statesman. Vprašali so me, kaj bo tema številke. »Revolucija,« sem rekel. Tako so sklicali vrsto novinarjev, filozofov in aktivistov, ki so pisali o različnih vidikih te teme. Naomi Klein je v članku opisala ekološko konferenco, na kateri so jasno in glasno izrazili zahtevo po radikalnem ukrepanju.

Brad Werner, raziskovalec kompleksnih sistemov (kar se sliši kot služba, kjer ima nadzornik precej težav: »Hej, Werner, raziskuješ ta kompleksni sistem ali se igračkaš s telefonom?«), ki je lani govoril na kongresu Ameriške geofizikalne zveze (ta pri vabilih gotovo uporablja pornografijo, da ji posel teče), je rekel, da je naš planet v kurcu. Raziskoval je naš kompleksni sistem – Zemlja je po mojem mnenju že kompleksni sistem – in sklenil, da smo mi, ljudje, ki na njej živimo, v kurcu. In sploh se ne šalim: njegovo predavanje je imelo naslov Je Zemlja v kurcu?, tako da Ameriška geofizikalna zveza ni tako poštirkana, kot bi sklepali po imenu. Obvladajo kletvice in vse to.

No, Brad Werner je rekel, da je kapitalistični sistem pri goltanju zemeljskih virov tako nenasiten, doslej izvedeni ukrepi pa tako neučinkoviti, da je za rešitev planeta edino upanje delovanje, ki prihaja izven sistema.

Ničesar ne bodo storili, da preprečijo ekološki propad; to je v nasprotju z njihovo ideologijo, zato je treba spremembo pripeljati od zunaj.

To pomeni, da jo moramo pripeljati mi. Vse tisto s Kjotom – zmanjšanje ogljikovih izpustov za x do leta y – je drkanje v veter. Navadno sranje, nekaj takega kot solata, ki jo prodajajo v McDonaldsu. Premalo, prepozno.

Kot bi množičnega morilca vtaknili v hišni pripor.

Vemo, da tem zajebancem ne moremo zaupati, da se bodo obnašali, kot je treba. Poglejte tobačno industrijo: že desetletja pred tem, ko so izkašljali kancerogeno resnico, so vedeli, da ubijajo svoje stranke; še danes bi nas nategovali, če bi mislili, da se lahko izvlečejo.

Stavite lahko, da nas nekaj podobnega čaka z mobilnimi telefoni. Tisto ostro zbadanje v ušesu že ne pomeni, da je z njim vse tip top.

James Lovelock, tip, ki je prijavil teorijo o Gaii, da je Zemlja en sam simbiotski, medsebojno povezan organizem, kjer harmonične življenjske oblike podpirajo in urejajo druga drugo, pravi, da se ne bi smeli obremenjevati z recikliranjem, vetrnimi turbinami in s priusi – vse to so navadna jajca, pravi, ne dobesedno, čeprav bi se morda tako izrazil, če bi bil na tisti nori, razpuščeni, preklinjajoči žurki Ameriške geofizikalne zveze.

Saj ne, da bi Lovelock rekel, naj se udobno namestimo in uživamo v apokalipsi – mislim, da pravi, da hitro potrebujemo radikalne ukrepe in da ti radikalni ukrepi ne bodo prišli od samih interesov, ki so ustvarili to, kar pač je, in ki imajo od tega korist. Edini naslov, kjer sprememb ne moremo iskati, so potniki na avtobusu, ovešenem z dragulji. Ti so težava, mi pa rešitev, tako da moramo pogledati vase.

* * *

Tokrat sem iz Graysa odšel v razkošju, v zibelki Mickovega avta. Mercedesa. Anestetik privilegiranosti, zapor udobja. Ljudje hočejo poslovilne fotografije in avtograme, še ostankov, še drobtinic. Tip približno mojih let, ki se oklepa steklenice močnega jabolčnika, me objame z eno roko. Včasih sem pil tistega znamke White Lighting. Njegov zadah butne vame, ko se za trenutek spogledava. Zaprem vrata za preteklostjo in sedanjostjo.

Kar sem videl, me je malce sesulo. Vrnitev v kraj, od koder izhajaš, je vedno nevarna: spomini so kot črepinje raztreseni po vseh pločnikih, previdno moraš stopati. Meditiral sem in se čutil malce krivega, ker imam za kaj takega prostor.

Prostor za mir, do katerega ima vsakdo pravico.

»Na zadnjem sedežu avta, v katerem se je vozil Hitler, ti že ni hudega,« je v moji domišljiji govoril tisti pijani tip. Moral bi poudariti, da avto ni dobesedno Hitlerjev – to bi bila srhljiva dediščina –, da pa je zame čisto v redu. Imam življenje, v katerem si lahko vzamem čas za meditacijo, dobro hrano, jogo, telovadbo, razmislek, sprostitev. To lahko kupiš z denarjem. Je mogoče, da bi vsi tako živeli? Je mogoče, da je sploh kdo lahko srečen, ko pa so tako temeljne stvari le za izbrance?

Govorijo nam, da moramo jesti pet porcij sadja in zelenjave na dan, pa spet sedem; nekje sem prebral, da bi jih morali pojesti kar deset, po ves dan tičati z glavo v koritu in žvečiti ohrovt.

Do teh sklepov se pride tako, da znanstveniki pregledajo ogromen kup podatkov in opazujejo povezavo med uživanjem sadja in zelenjave ter dolgoživostjo.

Potem sklenejo, da morate vi kot posameznik jesti več sadja in zelenjave. Breme je na vas; vi ste odgovorni za to, kar jeste.

Seveda lahko iz teh podatkov izpeljemo tudi druge sklepe. Ljudje, ki živijo tako dolgo in jedo vse to sadje in zelenjavo, so v glavnem tudi bogati, imajo dobro službo, redno hodijo na počitnice, se gibajo in izognejo nenehnemu stresu revščine. Še en, resničnejši, bolj zastrašujoč sklep, do katerega bi se lahko dokopali, je ta, da bi morali imeti družbo, v kateri so viri, ki jih uživa sadje goltajoča elita, enakomerno razdeljeni, privilegije, vključno s sadjem in z zelenjavo, pa uživajo vsi.

Ob tem sklepu niste več dolžni, da kot posameznik ubogljivo odskakljate v trgovino in kupite zeleno, ampak da se kot član družbe bojujete za pravičnejši sistem, v katerem ima več ljudi dostop do virov.

Pokliče me producentka oddaje Newsnight. »Mislim, da je res zanimivo, da niste nikoli volili,« reče, »o tem bi morali jutri govoriti s Paxmanom.« Strinjam se, zmeden, ker to velja za nekaj nenavadnega.

Ko moje navadno mesto ostane zadaj, mi ideja, da je glasovanje brez smisla, demokracija fasada in da nihče ne predstavlja navadnih ljudi, v glavi odzvanja glasneje kot kdaj prej. Med krivdo in jezo, ki ju čutim na zadnjem sedežu firermobila, tli upanje. Medtem ko je jasno, da je na ravni posameznika, skupnosti in sveta ta radikalna sprememba nujna, me navdaja silovit, presežen optimizem. Vem, da je sprememba mogoča, vem, da obstaja alternativa, ker je moje življenje popolnoma drugačno od tistega, v katero sem se rodil. Vem tudi, da rešitev ni v slavi ali denarju ali katerem drugem minljivem kinču posameznika. Edina revolucija, ki lahko svet zares spremeni, je v vaši zavesti in moja se je že začela.

Prevedla Polona Glavan

Zbirka DOKUMENTA
352 strani

elektronske izdaje
Biblos

gibka vezava
ISBN: 9789612743369
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje