Roald Dahl: VDV – Veliki Dobrodušni Velikan

 

“Mogoče, si je rekla, je to tisto, čemur pravijo ura čarovnic.
Nekdo ji je nekoč prišepnil, da je ura čarovnic poseben trenutek sredi noči, trenutek, ko vsi otroci in odrasli trdno trdno spijo. Takrat iz skrivališč prilezejo mračna bitja in imajo svet samo zase.”

URA ČAROVNIC

Zofka ni mogla spati.
Skozi režo med zavesama je poševno padal bleščeč lunin žarek. Padal je naravnost na njeno blazino.
Drugi otroci v veliki spalnici so zaspali že pred urami.
Zofka je zaprla oči in ležala čisto pri miru. Na vso moč se je trudila zadremati.
Pa ni pomagalo. Lunin žarek je bil kot srebrn meč, ki je sekal temo in ji razsvetljeval obraz.
V hiši je vladala popolna tišina. Iz spodnjega nadstropja ni prišel niti glas. Tudi od zgoraj ni bilo slišati nobenih korakov.
Okno za zaveso je bilo na stežaj odprto, toda na pločniku pred hišo ni bilo nikogar. Po ulici ni pripeljal noben avto. Slišati ni bilo niti najmanjšega šuma. Zofka ni še nikoli doživela take tišine.

Mogoče, si je rekla, je to tisto, čemur pravijo ura čarovnic.
Nekdo ji je nekoč prišepnil, da je ura čarovnic poseben trenutek sredi noči, trenutek, ko vsi otroci in odrasli trdno trdno spijo. Takrat iz skrivališč prilezejo mračna bitja in imajo svet samo zase.
Lunin žarek na Zofkini blazini je sijal močneje kot kadarkoli prej. Sklenila je, da bo vstala iz postelje in do konca zagrnila zavesi.
Če so te po tem, ko so ugasnili luči, ujeli zunaj postelje, te je doletela kazen. Čeprav si rekel, da moraš na stranišče, to ni bilo nobeno opravičilo in so te vseeno kaznovali. Toda zdaj ni bilo tu nikogar, o tem je bila Zofka prepričana.
Segla je po očalih, ki so ležala na stolu zraven postelje. Imela so jeklene okvirje in težka stekelca in brez njih ni videla skoraj nič. Nataknila si jih je, zlezla iz postelje in po prstih odšla k oknu.
Ko je prišla do zaves, je za trenutek oklevala. Naravnost hrepenela je po tem, da bi se splazila pod njimi, se nagnila skozi okno in se ob tej redki priložnosti na lastne oči prepričala, kakšen je videti svet ob uri čarovnic.
Še enkrat je prisluhnila. Povsod je vladala smrtna tišina.
Želja, da bi pokukala ven, je postala tako močna, da se ji ni mogla upreti. Urno je smuknila za zaveso in se nagnila skozi okno.
Vaška ulica, ki jo je tako dobro poznala, se je v srebrni mesečini zdela povsem drugačna. Hiše so bile videti skrivenčene in vegaste kot hiške iz pravljice. Vse je bilo bledo in pošastno in mlečno bele barve.
Na drugi strani ulice je videla trgovinico gospe Kamenik, kjer si lahko kupil gumbe in volno in elastične trakove. Hiša ni bila videti resnična. Bila je prav tako motna in zamegljena.
Zofka je pustila, da ji je pogled odtaval daleč naprej po ulici. Naenkrat je otrpnila.
Nekaj je prihajalo po ulici navzgor.
Bilo je nekaj črnega …
Nekaj visokega in črnega …
Nekaj zelo visokega in zelo črnega in zelo suhega.

VDV - Veliki dobrodušni velikan
Roald Dahl, Quentin Blake
Obseg: 216 strani
Format: 12,5 x 19,8 cm
ISBN / EAN: 978-961-274-446-5

Broširana vezava: 12,95€
Trda vezava: 17,95€