Roald Dahl: Moj striček Oswald

 

1.

Spet me prijemlje želja, da bi nazdravil svojemu stričku Oswaldu. Mislim seveda na pokojnega Oswalda Hendryksa Corneliusa, poznavalca, bonvivana, zbiratelja pajkov, škorpijonov in sprehajalnih palic, ljubitelja opere, strokovnjaka za kitajski porcelan, zapeljivca žensk in skoraj nedvomno največjega nečistovalca vseh časov. Vsak drug znamenit pretendent za ta naslov postane, če njegove dosežke primerjamo s tistimi strička Oswalda, zgolj posmeha vreden. Še posebej ubogi stari Casanova. Če se pomeri s stričkom, je ob koncu tekme videti kakor moški z resno okvaro spolnega organa.

Petnajst let je minilo, kar sem leta 1964 objavil prvi kratek odlomek Oswaldovih dnevnikov. Takrat sem se potrudil in izbral nekaj, kar verjetno ne bo povzročilo žalitev in tista epizoda je zadevala, če se spominjate, neškodljiv in precej frivolen opis koitusa med stričkom in določeno gobavko v sinajski puščavi.

Zaenkrat vse v redu. Vendar sem čakal še celih deset let (1974), preden sem tvegal izdajo drugega odlomka. In spet sem bil previden in izbral nekaj, kar je bilo – vsaj po Oswaldovih kriterijih – kolikor je le mogoče, podobno berilu, primernemu, da ga vikar med nedeljsko šolo prebira v vaški cerkvi. Obravnaval je odkritje parfuma, ki je tako močan, da se ni mogel noben moški upreti in na mestu storiti sile ženski, na kateri ga je zavohal.

Objava tega kratkega odlomka trivialnih podatkov ni sprožila nobene resne tožbe. Bilo pa je precej odzivov druge vrste. Moj nabiralnik je bil nenadoma zatrpan s pismi stotin bralk, ki so zahtevale kapljico Oswaldovega parfuma. Nešteto moških mi je pisalo z isto prošnjo, vključno z neverjetno neprijetnim afriškim diktatorjem, britanskim levičarskim ministrom in kardinalom Svetega sedeža. Savdski princ mi je ponudil ogromno vsoto švicarske valute in mož v temni obleki iz ameriške obveščevalne službe me je neko popoldne obiskal s kovčkom, polnim stodolarskih bankovcev. Oswaldov parfum, je rekel, bi lahko uporabili za kompromitacijo tako rekoč vseh pomembnih ruskih državnikov in diplomatov na svetu in njegovi ljudje so hoteli kupiti formulo.

Žal pa nisem imel niti kapljice, ki bi jo lahko prodal, zato se je zadeva zaključila.

Danes, pet let po objavi zgodbe o parfumu, sem se odločil, da bom javnosti dovolil še en vpogled v stričkovo življenje. Odlomek, ki sem ga izbral, je iz Zvezka XX, napisanega leta 1938, ko je bil Oswald pri triinštiridesetih na vrhuncu življenja. V njem so omenjena mnoga slavna imena, zato razumljivo obstaja veliko tveganje, da bodo družine in prijatelji užaljeni zaradi določenih stvari, ki jih ima Oswald povedati. Le upam lahko, da bodo vsi prizadeti prizanesljivi do mene in bodo razumeli, da so moji motivi čisti. Kajti to je dokument precejšnje znanstvene in zgodovinske pomembnosti. Tragedija bi bila, če ne bi nikoli ugledal luči sveta.

Tukaj je torej odlomek iz XX. zvezka dnevnikov Oswalda Hendryksa Corneliusa, dobesedno, kakor jih je zapisal:

London, julija 1938

Ravnokar sem se vrnil z zadovoljujočega obiska delavnic Lagonda v Stainesu. W. O. Bentley me je postregel s kosilom (lososom iz reke Usk in steklenico Montracheta) in govorila sva o dodatkih za moj novi V12. Obljubil mi je set trobelj, ki bodo popolnoma uglašeno igrale Mozartovo Son gia mille e tre. Nekateri boste morda pomislili, da je to precej otročja domišljavost, vendar bo služila kot prijetna spodbuda, da se ob vsakem pritisku na gumb spomnim, kako je dobri stari Don Giovanni do takrat defloriral 1003 prsate španske gospodične. Bentleyu sem rekel, da morajo biti sedeži tapecirani z drobnozrnato kožo aligatorja, notranjost pa obložena s tiso. Zakaj tiso? Preprosto zato, ker sta mi barva in zrnatost angleške tise ljubša od katerega koli drugega lesa.

Ampak kakšen nepozaben človek je ta W. O. Bentley. In kakšno zmagoslavje je bilo za Lagondo, da je prišel k njim. Nekako žalostno je, da je bil ta moški, potem ko je oblikoval in dal ime enemu najboljših avtomobilov na svetu, pregnan iz lastne družbe in v naročje rivalu. Vendar pa to pomeni, da so nove Lagonde zdaj brez konkurence in vsaj jaz ne bi hotel drugega vozila. A ta ne bo poceni. Stane me tisoče več, kakor sem si sploh predstavljal, da je mogoče plačati za avtomobil.

A komu sploh mar denar? Meni ne, ker ga imam že od nekdaj na kupe. Svojih prvih sto tisoč funtov sem zaslužil, ko sem imel sedemnajst let, in pozneje sem zaslužil še precej več. Ampak, ko že govorim, sem se domislil, da nisem niti enkrat samkrat v teh dnevnikih omenil, na kakšen način sem postal bogataš.

Morda je prišel čas, da to storim. Mislim, da je prišel. Kajti četudi naj bi ti dnevniki postali zgodovina umetnosti zapeljevanja in užitka kopulacije, bi bili nepopolni brez vsaj ene reference na umetnost služenja denarja in užitkov, ki iz nje izhajajo.

Dobro, torej. Prepričal sem se. Takoj bom nadaljeval in vam povedal nekaj o tem, kako sem začel služiti denar. Če ste nekateri v skušnjavi, da bi preskočili ta del in se lotili sočnejših stvari, vam zagotavljam, da se bo s teh strani cedilo precej soka. Drugače sploh ne bi hotel.

Veliko bogastvo, kadar ni podedovano, je navadno pridobljeno na enega od štirih načinov – s pomočjo šikaniranja, talenta, navdahnjene presoje ali sreče. Moje je bilo kombinacija vseh štirih. Pazljivo poslušajte in vedeli boste, kaj mislim.

Leta 1912, ko sem imel komaj sedemnajst let, sem dobil štipendijo za študij naravoslovja na kolidžu Trinity v Cambridgeu. Bil sem nadarjen mladenič in sem izpit opravljal leto prej, kakor je bilo v navadi. To je pomenilo, da sem moral dvanajst mesecev čakati, kajti Cambridge me pred dopolnjenim osemnajstim letom ni hotel sprejeti. Moj oče se je zato odločil, naj zapolnim čas tako, da bom odšel v Francijo in se naučil jezika. Sam pri sebi sem upal, da se bom v tej prečudoviti deželi naučil precej več, kakor samo jezika. Veste, takrat sem že prišel na okus za razvrat in ženskarjenje z londonskimi debitantkami. Hkrati pa so me začele te angleške deklice po malem dolgočasiti. Bile so, sem se odločil, precej brezbarvna masa, mene pa je hudo imelo, da bi zasejal par mernikov semena po tujih poljih. Še posebej francoskih. Iz zanesljivih virov sem vedel, da Parižanke o dejanjih ljubljenja vedo stvar ali dve, o katerih se njihovim londonskim sestričnam sploh ne sanja. Kopulacija, tako se je vsaj govorilo, je bila v Angliji še v povojih.

Na večer, preden sem imel odpotovati v Francijo, sem imel v naši družinski hiši v ulici Cheyne Walk majhno zabavo. Oče in mati sta namenoma odšla večerjat ob sedmih, da sem imel hišo zase. Povabil sem približno ducat vrstnikov, fantov in deklet, in okoli devetih smo sedeli in se ob vinu in odlični kuhani ovčetini prijetno pogovarjali. Pozvonilo je. Šel sem odpret in na pragu je stal moški srednjih let z velikanskimi brki in škrlatno kožo, s kovčkom iz svinjskega usnja. Predstavil se je kot major Grout in vprašal po očetu. Rekel sem, da je šel ven večerjat. »Sveta nebesa,« je rekel major Grout. »Povabil me je na obisk. Njegov stari prijatelj sem.«

»Najbrž je pozabil,« sem rekel. »Strašno mi je žal. Stopite vendar naprej.«

Majorja seveda nisem mogel pustiti, da v kabinetu sam bere Punch, medtem ko smo mi imeli zabavo v sosednji sobi, zato sem ga povabil, naj se nam pridruži, če želi. In je želel. Z veseljem se nam bo pridružil. Tako je prišel noter, brki in sploh, sijoč veseljaški star fant, ki se je prav udobno namestil med nami, kljub temu, da je bil trikrat starejši od najstarejšega med nami. Zagrizel se je v ovco in v prve četrt ure izpraznil celo steklenico klareta.

»Odlična hrana, »je rekel. »Je še kaj vina?«

Odprl sem mu še eno steklenico in z nekaj občudovanja smo strmeli vanj, ko je praznil še to. Njegova lica so se jadrno spreminjala iz rožnate v močno škrlatno in zdelo se je, da mu nos gori. Na sredi tretje steklenice se je začel sproščati. Delal je, nam je povedal, v anglo-egiptovskem Sudanu in je bil doma na dopustu. Njegova služba je bila nekaj pri Sudanski namakalni službi, in to je bilo vroče in težaško delo. Ampak fascinantno. Ogromno zabave, veste. In domorodci niso bili preveč nadležni, če si imel vedno pri sebi bič.

Sedeli smo okoli njega, poslušali in kar vznemirjala nas je ta kreatura s škrlatnim obrazom, ki je prihajala iz daljnih dežel.

»Sijajna država, Sudan,« je rekel. »Velikanska. Oddaljena. Polna čudes in skrivnosti. Hočete, da vam povem o eni velikih sudanskih skrivnosti?«

»Zelo, gospod,« smo rekli. »Dajte, prosim.«

»Ena njegovih velikih skrivnosti,« je rekel in si pognal še kozarec vina po grlu, »skrivnost, ki jo pozna samo nekaj starih bajt, kakršen sem sam, in domačini, je drobcena kreatura z imenom sudanski priščnjak ali, če ga imenujemo z njegovim pravim imenom, cantharis vesicatoria sudanii

»Skarabej, hočete reči?« sem vprašal.

»Seveda ne,« je odvrnil. »Sudanski priščnjak je žuželka s krilci, hkrati muha in hrošček, dolg približno tri četrt palca. Na pogled je zelo ljubek, ima sijoč oklep, v katerem se preliva zlatozelena barva.«

»Zakaj je tako skrivnosten?« smo vprašali.

»Ti mali hroščki,« je rekel major, »živijo le v enem delu Sudana. Gre za področje, veliko približno dvajset kvadratnih milj, severno od Kartuma, kjer raste drevo po imenu hašab. Hroščki se hranijo z listi tega drevesa. Moški porabijo vse svoje življenje, da jih iščejo. Imenujejo jih lovci na hroščke. To so ostrooki domačini, ki vedo vse, kar je treba vedeti o skrivališčih in navadah drobcenih zverinic. In ko jih ujamejo, jih ubijejo in posušijo na soncu in jih zdrobijo v droben prah. Ta prašek je nadvse cenjen med domačini, ki ga navadno hranijo v majhnih umetelno izrezljanih škatlicah za hroščke. Plemenski vodja pa ima škatlico za hroščke izdelano iz srebra.«

»Ta prašek,« smo rekli, »kaj pa počnejo z njim?«

»Ne gre za to, kaj oni počnejo z njim,« je rekel major. »Gre za to, kaj on naredi tebi. En sam ščepec tega praška je najmočnejši afrodiziak na svetu.«

»Španska muha!« je vzkliknil nekdo. »To je španska muha!«

»No, ne povsem,« je rekel major, »si pa na pravi poti. Navadno špansko muho je najti v Španiji in južni Italiji. Ta, o kateri govorim, pa je sudanska muha, in četudi je iz iste družine, je nekaj popolnoma drugega. Je približno desetkrat močnejša od navadne španske muhe. Reakcija, ki jo izzove mali sudanski kolega, je tako neverjetno divja, da je uporaba nevarna celo v majhnih odmerkih.«

»Pa jo uporabljajo?«

»O, moj bog, seveda. Vsak domorodec v Kartumu in proti severu uporablja dobrega starega hroščka. Belci, tisti, ki vedo zanj, se ga navadno ne dotikajo, ker je tako prekleto nevaren.«

»Ste ga vi uporabili?« je vprašal nekdo.

Major je pogledal spraševalca in se drobno nasmehnil pod ogromnimi brki. »Do tega bomo prišli čez trenutek ali dva, velja?« je rekel.

»Kaj vam pravzaprav povzroči?« je vprašala ena od deklet.

»Moj bog,« je rekel major, »česa ti pa ne? Pod spolovili ti postavi kres. Je hkrati divji afrodiziak in močno dražilo. Ne samo, da vas naredi nekontrolirano pohotnega, ampak tudi zagotavlja orjaško in dolgotrajno erekcijo. Dragi fant, lahko dobim še kozarec vina?«

Skočil sem po še več vina. Moji gostje so bili nenadoma čisto mirni. Dekleta so strmela v majorja, zamaknjeno in nepremično in oči so jim sijale kakor zvezde. Fantje so strmeli v dekleta in opazovali, kako se bodo odzvale na vse te nenadne nespodobnosti. Napolnil sem majorjev kozarec.

»Tvoj oče je imel vedno spodobno klet,« je rekel »Pa tudi dobre cigare.« Gledal me je in čakal.

»Želite cigaro, gospod?«

»Zelo olikano od tebe,« je rekel.

Šel sem v jedilnico in prinesel očetovo škatlo Montecristov. Major je eno vtaknil v svoj naprsni žep in drugo v usta. »Povedal vam bom resnično zgodbo, če želite,« je rekel, »o sebi in priščnjaku.«

»Povejte,« smo rekli, »dajte, gospod.«

»Ta zgodba vam bo všeč,« je rekel in vzel cigaro iz ust in ji z nohtom na palcu odščipnil konec. »Kdo ima vžigalice?«

Prižgal sem mu cigaro. Glavo mu je ovil oblak dima in skozenj smo le bežno videli njegov obraz, teman in mehak, kakor kakšen prezrel škrlaten sadež.

»Nekega večera,« je začel, »sem sedel na verandi svojega bungalova daleč proti severu, na podeželju, kakšnih petdeset milj severno od Kartuma. Bilo je vroče kakor v peklu in težak dan sem imel za sabo. Pil sem močan viski s sodo. Bil je moj prvi tisti večer in ležal sem na ležalniku, noge pa so mi počivale na nizki ograji, ki je obdajala verando. Čutil sem, kako je viski oplazil oblogo mojega želodca in zagotavljam vam, da ni veličastnejšega občutka ob koncu dolgega dne v brutalnem podnebju, kakor je občutek, ko začutiš, da ti prvi viski priteče v želodec in skozenj v krvni obtok. Čez nekaj minut sem šel noter, da bi si pripravil drugo pijačo, in se nato vrnil na verando. Legel sem nazaj na ležalnik. Moja srajca je bila premočena od potu, vendar sem bil preutrujen, da bi se oprhal. Ravno sem se pripravljal, da bi kozarec viskija prinesel k ustom, ko mi je roka zmrznila, dobesedno zmrznila, v zraku, in tam ostala z mojimi prsti, ki so se oklepali kozarca. Nisem se mogel premakniti. Še govoriti nisem mogel. Poskušal sem poklicati fanta na pomoč, pa nisem mogel. Rigor mortis. Paraliza. Moje celotno telo se je spremenilo v kamen.«

»Vas je bilo strah?« je vprašal nekdo.

»Seveda me je bilo strah,« je rekel major. »Prekleto prestrašen sem bil, še posebej tam sredi sudanske puščave milje daleč od česar koli. A paraliza ni dolgo trajala. Morda minuto, morda dve. Res ne vem. A ko sem se zavedel, je bilo prvo, kar sem opazil, pekoč občutek v dimljah. ‘No, zdravo,’ sem rekel, ‘kaj hudiča se pa zdaj dogaja?’ Ampak je bilo precej očitno, kaj se dogaja. Dejavnost v mojih hlačah je postajala zelo divja in že čez nekaj trenutkov je bil moj prijatelj trd in pokonci kakor glavni jambor večjambornice.«

»Kako to mislite, vaš prijatelj?« je vprašala dekle po imenu Gwendoline.

»Mislim, da boš spotoma doumela, draga moja,« je rekel major.

»Nadaljujte, major,« smo rekli. »Kaj se je zgodilo potem?«

»Nato je začel utripati,« je rekel.

»Kdo je začel utripati?« ga je vprašala Gwendoline.

»Moj prijatelj,« je odvrnil major. »Po vsej njegovi dolžini sem čutil vsak svoj srčni utrip. Utripanje in razbijanje, naravnost grozljivo, in napet je bil kakor balon. Saj poznate tiste dolge balone v obliki klobas, ki jih imajo otroci na zabavah? Kar naprej sem mislil na tak balon in z vsakim utripom je bilo, kakor da bi ga kdo še malo napihnil in da bo pravkar počil.«

Major je spil nekaj vina. Nato je preučeval pepel na svoji cigari. Mi smo sedeli in čakali.

»Seveda sem poskušal razvozlati, kaj se je zgodilo,« je nadaljeval. »Pogledal sem svoj kozarec z viskijem. Bil je tam, kamor sem ga vedno odlagal, na vrhu nizke belo pobarvane balustrade, ki je obkrožala verando. Nato pa se je moj pogled pomaknil navzgor proti strehi bungalova in na rob strehe in nenadoma, nenadoma!, sem zagotovo vedel, kaj se je moralo zgoditi.«

»Kaj?« smo planili vsi na enkrat.

»Velik priščnjak, ki je bil na večernem sprehodu po strehi, si je upal preblizu roba in je padel dol.«

»Naravnost v vaš kozarec z viskijem!« smo zavpili.

»Točno,« je dejal major. »In ker me je v vročini neizmerno žejalo, sem ga izpraznil, ne da bi sploh gledal.«

Dekle po imenu Gwendoline je z velikimi očmi strmela v majorja. »Po pravici povedano, ne razumem, zakaj ves ta cirkus,« je rekla. »En sam majčken hrošček pa res ne bo nikomur škodil.«

»Dragi otrok,« je rekel major, »ko priščnjaka posušijo in zdrobijo, je prašek, ki ga dobijo imenovan kantaridin. To je njegovo farmakološko ime. Sudanska različica se imenuje cantharidin sudanii. In ta cantharidin sudanii je absolutno smrtonosen. Največji varni odmerek za človeka, če taka stvar sploh obstaja, je en minim. Minim je šestdesetinka tekoče unče! Če predvidevam, da sem pogoltnil odraslega priščnjaka, sem prejel bog ve koliko stokrat prevelik odmerek.«

»Jezus,« smo rekli. »Jezus Kristus.«

»Razbijanje je bilo zdaj tako silovito, da se mi je treslo celo telo,« je rekel major.

»Glavobol, hočete reči?« je rekla Gwendoline.

»Ne,« je odvrnil major.

»Kaj se je zgodilo potem?« smo ga vprašali.

»Moj prijatelj,« je rekel major, »je bil zdaj kakor razbeljena železna palica, ki mi je žgala telo. Skočil sem s stola in zdrvel k avtomobilu in se kakor norec odpeljal v najbližjo bolnišnico, ki je bila v Kartumu. Do tja sem prispel v štiridesetih minutah. Strah me je bilo za crknit.«

»Počakajte no,« je rekla kreatura Gwendoline, »ne sledim vam povsem. Zakaj točno ste bili pa tako prestrašeni?«

Kakšna nemogoča punca. Nikoli je ne bi smel povabiti. Major, in to mu štejem v dobro, jo je tokrat čisto ignoriral.

»Planil sem v bolnišnico,« je nadaljeval, »in našel urgenco, kjer je angleški zdravnik šival nekoga, ki so ga zaklali z nožem. ‘Poglejte to!’ sem zavpil, ga potegnil ven in mu pomahal z njim.«

»Pomahal s čim, za božjo voljo?« je vprašala grozna Gwendoline.

»Utihni, Gwendoline,« sem rekel.

»Hvala,« je dejal major. »Zdravnik je nehal šivati in nekoliko vznemirjeno pogledal stvar, ki sem jo molel proti njemu. Na hitro sem mu povedal svojo zgodbo. Videti je bil poklapan. Za priščnjaka ni protistrupa, mi je povedal. V velikih težavah sem. Vendar bo storil, kar je v njegovi moči. Izprali so mi želodec in me položili v posteljo, ubogega utripajočega prijatelja pa so mi obložili z ledom.«

»Kdo?« je vprašal nekdo. »Kdo so bili?«

»Sestra,« je odgovoril major. »Mlada škotska bolničarka s temnimi lasmi. Prinesla je led v majhnih gumijastih vrečkah, jih položila naokrog in jih pričvrstila s povojem.«

»Pa niste dobili ozeblin?«

»Ne moreš dobiti ozeblin na nečem, kar je tako rekoč razbeljeno,« je rekel major.

»In potem?«

»Vsake tri ure, podnevi in ponoči, so menjavali led.«

»Kdo, škotska bolničarka?«

»Izmenjavale so se. Bolničarke.«

»Ljubi bog.«

»Dva tedna je trajalo, da je uplahnil.«

»Dva tedna!« sem rekel. »In potem je bilo vse v redu z vami, gospod? Zdaj je vse v redu z vami?«

Major se je nasmehnil in spil še en požirek vina. »Globoko sem ganjen,« je rekel, »zaradi tvoje skrbi. Očitno si mladenič, ki ve, kaj na svetu je najpomembnejše in kaj je sekundarno. Mislim, da boš še daleč prišel.«

»Hvala, gospod,« sem rekel. »A kaj se je zgodilo na koncu?«

»Šest mesecev nisem mogel v akcijo,« je rekel major in se medlo nasmehnil. »Ampak to v Sudanu res ni nobena muka. Da, če želiš vedeti, zdaj sem zdrav. Čudežno sem okreval.«

To je bila zgodba, ki nam jo je major Grout povedal na moji mali zabavi na predvečer mojega odhoda v Francijo. In pripravila me je k premišljevanju. Zares me je pripravila do globokega premišljevanja. V bistvu se je začel tisto noč, ko sem ležal v postelji in so vsi moji kovčki pripravljeni ležali na tleh, v moji glavi naglo oblikovati neverjetno drzen načrt. Pravim »drzen«, kajti, pri moji veri, bil je res prekleto drzen, če pomislite, da sem imel komaj sedemnajst let. Ko se zdaj oziram nazaj, sam pred seboj snemam klobuk, ker sem sploh pomislil na tovrstno akcijo. A naslednje jutro sem bil odločen.

2.

Na peronu postaje Victoria sem se poslovil od staršev in se vkrcal na vlak, ki me bo čez Rokavski preliv peljal v Pariz. Prispel sem popoldne in se zglasil v hiši, kjer je oče zame uredil bivanje. Bila je na Marceaujevi aveniji in družina, Boisvainovi, je oddajala sobe. Monsieur Boisvain je bil neke vrste javni uslužbenec in je bil tako nemarkanten kakor drugi njegove sorte. Njegova žena, bleda ženska s kratkimi prsti in mlahavo zadnjico je bila iz podobnega testa in zdelo se mi je, da mi ne bo nobeden od njiju povzročal kakšnih težav. Imela sta dve hčerki: Jeanette, petnajst, in Nicole, devetnajst. Mademoiselle Nicole je bila neke vrste izrodek, kajti če so bili drugi člani družine tipično drobni in urejeni in francoski, je bila ona dekle proporcev amazonke. Gledala me je, kakor da je neke vrste gladiatorka. Bosa niti po naključju ni merila manj kakor šest čevljev in tri palce, vendar je bila vseeno dobro grajena mlada gladiatorka z dolgimi, lepimi nogami in parom črnih oči, za katere se je zdelo, da skrivajo številne skrivnosti. To je bilo prvič po puberteti, da sem naletel na žensko, ki je bila ne samo izjemno visoka, ampak tudi privlačna, in to, kar sem videl, je name naredilo močan vtis. Od takrat sem seveda preskusil mnogo impozantnih babnic in reči moram, da jih na splošno ocenjujem bolje od njihovih pomanjšanih sester. Če je ženska zelo visoka, so, kot prvo, njeni udi močnejši in nudijo več trenja, poleg tega pa je tudi bistveno več materije, s katero si da človek opraviti.

Z drugimi besedami, rad imam visoke ženske. In zakaj jih ne bi imel? Nič čudaškega ni pri tem. Kar pa je precej čudaško, po mojem mnenju, je nenavadno dejstvo, da ženske na splošno, in s tem mislim na vse ženske povsod, popolnoma znorijo zaradi drobcenih moških. Naj takoj pojasnim, da z »drobnimi moškimi« ne mislim običajnih drobnih moških, kot so džokeji in dimnikarji. Mislim na resnične pritlikavce, tiste miniaturne osebke z nogami na o, ki jih lahko vidite, kako tekajo po cirkuških arenah, oblečeni v hlamudrače. Če verjamete ali ne, vsak od teh možicljev lahko, če se le spravi k stvari, zmeša celo najbolj frigidno žensko. Protestirajte, kolikor hočete, spoštovane bralke. Recite mi, da sem nor, zaveden, slabo informiran. A preden to storite, predlagam, da se odpravite in se pogovorite z žensko, ki jo je dejansko obdelal eden teh malih mož. In potrdila bo moje ugotovitve. Rekla bo, da, da, da, res je, bojim se, da je res. Povedala vam bo, da so odvratni, a se jim ni mogoče ubraniti. Izjemno grd cirkuški pritlikavec srednjih let, ki ni bil visok več kakor tri čevlje in šest palcev, mi je nekoč povedal, da si je lahko vedno izbral katero koli žensko. V kateri koli sobi, kadar koli. Meni se zdi zelo čudno.

Ampak vrnimo se h gospodični Nicole, amazonski hčeri. Takoj me je zanimala, in ko sva se rokovala, sem za malenkost bolj stisnil njene členke in jo gledal v obraz. Ustnice so se ji razprle in zagledal sem konico njenega jezika, ki jo je nenadoma potisnila med zobe. Zelo dobro, mlada dama, sem si rekel. V Parizu boš prva.

Če to zveni nekoliko naduto iz ust sedemnajstletnega zelenca, kakršen sem bil, se mi zdi, da morate vedeti, da me je celo v tistih rosnih letih sreča obdarila z več kakor poštenim deležem privlačnosti. Ko zdaj gledam družinske fotografije iz tistega časa, vidim mladeniča precej dih jemajoče lepote. To je zgolj preprosto dejstvo in smešno bi se bilo pretvarjati, da ni resnično. To mi je v Londonu seveda olajšalo stvari in iskreno lahko rečem, da do takrat nisem doživel nobene zavrnitve. A igre seveda še nisem igral prav dolgo in komaj kakšnih petdeset ali šestdeset ptičic mi je prišlo pred oči.

Da bi izvedel načrt, ki mi ga je v glavo posadil dobri major Grout, sem nemudoma oznanil gospe Boisvain, da bom odšel takoj zjutraj obiskat prijatelje na deželo. Še vedno smo stali v veži in se rokovali. »Ampak, monsieur Oswald, saj ste šele to minuto prišli!« je vzkliknila dobra žena.

»Zdi se mi, da vam je moj oče plačal šest mesecev v naprej,« sem rekel. »Če me ne bo, boste prihranili pri hrani.«

Aritmetika te vrste omehča srce vsaki gospodinji v Franciji in gospa Boisvain ni več protestirala. Ob sedmih zvečer smo sedli k večerji. Postregli so kuhane vampe s čebulo. Po mojem mnenju je to druga najodvratnejša jed na vsem svetu. Najodvratnejša jed pa je nekaj, kar z velikim tekom jedo vajenci na ovčjih farmah v Avstraliji.

Ti vajenci – in najbolje bo, da vam kar povem, da se boste jedi lahko izognili, če vas bo pot kdaj zanesla tja – ti vajenci, ti ovčji kavboji brez izjeme kastrirajo jagenjčke moškega spola takole po barbarsko: dva bitjece držita obrnjeno, za sprednje in zadnje noge. Tretji prereže mošnjo in iztisne moda iz vrečke. Nato se skloni in si moda vtakne v usta. Stisne zobe in jih odtrga od nesrečne živali, nato pa bruhanje vzbujajočo svinjarijo izpljune v čeber. Nič ne pomaga, če mi pravite, da se take stvari ne dogajajo, ker se. Vse sem videl lani na lastne oči na farmi blizu Cowre v Novem Južnem Walesu. In ti idioti so me še ponosno obvestili, da lahko trije spretni vajenci kastrirajo šestdeset jagenjčkov v šestdesetih minutah in to počnejo ves dan. Nekaj malega bolečin v čeljusti je edina posledica, so rekli, ampak se splača, ker je plačilo veličastno.

»Kakšno plačilo?«

»A-ha,« so rekli, »samo počakaj!« In zvečer sem moral stati in gledati, medtem ko so oni nad ognjem, v ponvi, polni ovčje masti, cvrli svoj plen. Ta gastronomski čudež je, zagotavljam vam, najodvratnejša, najbolj žilava in najbolj na bruhanje sileča jed, kar si jih lahko predstavljate. Kuhani vampi so druga.

Kar naprej zavijam vstran. Moram nadaljevati. Še vedno smo v gospodinjstvu Boisvainovih in večerjamo kuhane vampe. Gospod B. je zaradi zadeve padel v ekstazo, glasno srebal, mlaskal in vzklikal ‘Délicieux! Ravissant! Formidable! Merveilleux!’ ob vsakem grižljaju. In nato, ko je končal – ne bo groze nikoli konec? – si je mirno potegnil protezo iz ust in jo oplaknil v skodelici za umivanje prstov.

Ob polnoči, ko sta gospod in gospa B. že trdno spala, sem se splazil po hodniku in vstopil v spalnico gospodične Nicole. Ležala je v ogromni postelji in na mizici zraven nje je gorela sveča. Sprejela me je, nenavadno, s formalnim francoskim stiskom roke, a zagotavljam vam, da v tistem, kar je sledilo, ni bilo nič formalnega. Ne nameravam se zadrževati pri tej drobni epizodi.
Z glavno zgodbo nima nič. Dovolite mi reči le to, da so se v tistih nekaj urah, ki sem jih preživel z mademoiselle Nicole potrdile vse govorice, ki sem jih slišal o pariških dekletih. Ob njej so se ledene londonske debitantke zdele kakor kosi okamnelega lesa. Lotila se me je kakor mungo kobre. Nenadoma je imela deset parov rok in pol ducata ust. Poleg tega je bila kontorzionistka in več kakor enkrat sem med brenčanjem okončin zagledal njene gležnje, ki so bili oviti okrog njenega tilnika. Dekle me je vlekla skozi ožemalnik. Raztegovala me je bolj kakor sem prenesel. Pri svojih letih nisem bil zares pripravljen za tako strog izpit in po kakšni uri neprestane aktivnosti sem začel halucinirati. Spominjam se, da sem si predstavljal, kako je celotno moje telo dolg, dobro naoljen bat, ki v cilindru iz najbolj gladkega jekla brez težav drsi naprej in nazaj. Samo bog ve, kako dolgo je trajalo, a na koncu vsega sem se nenadoma spet ovedel, ko je njen globoki, mirni glas, dejal: »Zelo dobro, monsieur, za prvo lekcijo bo. Zdi pa se mi, da bo kar nekaj časa trajalo, preden pridete iz vrtca.«

Opotekel sem se nazaj v svojo sobo, obtolčen in streznjen, in zaspal.

Da bi uresničil svoj načrt, sem se naslednje jutro poslovil od Boisvainovih in se usedel na vlak za Marseille. S seboj sem imel šestmesečno žepnino, ki mi jo je dal oče, preden sem odšel iz Londona, dvesto funtov v francoskih frankih. Leta 1912 je bilo to veliko denarja.

V Marseillu sem rezerviral potovanje v Aleksandrijo na devettonskem francoskem parniku z imenom L’Impératrice Josephine, prijetni majhni potniški ladji, ki je redno vozila med Marseillem, Neapljem, Palermom in Aleksandrijo.

Potovanje je minilo brez incidenta, razen tega, da sem prvi dan spoznal še eno visoko žensko. Ta je bila Turkinja, visokorasla turška dama temne polti, ki je bila tako ovešena z raznovrstnim nakitom, da je med hojo cingljala. Moja prva misel je bila, da bi se sijajno obnesla na vrhu češnje namesto ptičjega strašila. Moja druga misel, ki je prišla takoj za prvo, pa, da ima izjemno oblikovano telo. Valovi na področju njenega prsnega koša so bili tako mogočni, da sem se, ko sem strmel vanje čez palubo, počutil kakor popotnik v Tibetu, ki je prvikrat uzrl najvišje vrhove Himalaje. Ženska mi je vrnila pogled, brado je držala visoko in arogantno, njene oči pa so počasi potovale po mojem telesu navzdol od glave do prstov na nogah in nato spet gor. Minuto pozneje je mirno prišla do mene in me povabila v svojo kajuto na kozarec absinta. Za absint nisem še nikoli v življenju slišal, vendar sem ji voljno sledil, voljno ostal in se iz kajute nisem več prikazal, dokler se nismo tri dni pozneje zasidrali v Neaplju. Že mogoče, da sem bil, kakor je rekla mademoiselle Nicole, v vrtcu, in je bila mademoiselle Nicole sama morda v šestem razredu, a če je bilo tako, je bila visoka Turkinja univerzitetna profesorica.

To srečanje mi je oteževal samo strahovit vihar, skozi katerega je ladja potovala vso pot od Marseilla do Neaplja. Premetavalo in vrtelo jo je na skrb zbujajoč način in več kakor enkrat sem mislil, da se bomo prevrnili. Ko smo končno varno vrgli sidro v Neapeljskem zalivu in sem odhajal iz kabine, sem dejal: »Pri moji veri, vesel sem, da nam je uspelo. To pa je bil vihar, ki smo potovali skozenj.«

»Dragi moj fant,« je rekla in si obesila nov grozd nakita okoli vratu, »morje je bilo vso pot mirno kakor steklo.«

»Nikakor, gospa,« sem odvrnil. »Divji vihar je bil.«

»To ni bil vihar,« je rekla. »Jaz sem bila.«

Hitro sem se učil. Predvsem sem se naučil – in to od takrat še mnogokrat potrdil – da je zapletanje s Turkinjo podobno, kakor če bi pred zajtrkom tekel petdeset milj. Moraš biti v formi.

Preostanek potovanja sem preživel tako, da sem prihajal do sape, in ko smo štiri dni pozneje pristali v Aleksandriji, sem se spet počutil kar poskočnega. Iz Aleksandrije sem šel z vlakom v Kairo, tam prestopil in šel naprej v Kartum.

Moj bog, kako je bilo v Sudanu vroče. Nisem bil oblečen za trope. Vendar nisem hotel zapravljati denarja za obleke, ki jih bom nosil le dan ali dva. V Kartumu sem si najel sobo v velikem hotelu, katerega foajer je bil poln Angležev v kaki bermudah in tropskih čeladah. Vsi so imeli brke in rožnata lica, kakor major Grout, in prav vsak od njih je imel v rokah pijačo. Pri vhodu je postajal nekakšen sudanski portir. Bil je čudovit, čeden fant v beli halji in z rdečim fesom na glavi, in pristopil sem k njemu.

»Zanima me, če bi mi lahko pomagali?« sem rekel in vzel iz žepa nekaj francoskih bankovcev in neprisiljeno listal po njih.

Pogledal je denar in se do ušes nasmehnil.

»Priščnjaki,« sem rekel. »Poznaš priščnjake?«

To je bilo torej to. To je bil le moment critique. Prišel sem vso pot iz Pariza v Kartum, da bi zastavil eno samo vprašanje, in zdaj sem nervozno gledal moškega v obraz. Zagotovo je bilo mogoče, da je bila zgodba majorja Grouta zgolj zabavna potegavščina.

Sudanski portir pa se je še bolj na široko nasmehnil. »Vsi poznajo priščnjake, sahib,« je rekel. »Kaj želite?«

»Hočem, da mi poveš, kam lahko grem in jih ujamem tisoč.«

Nehal se je smehljati in strmel vame, kakor da se mi je zmešalo. »Hočete reči žive hroščke?« je vzkliknil. »Hočete iti in sami ujeti tisoč priščnjakov?«

»Da, hočem.«

»Čemu hočete žive hroščke, sahib? Za nič vam ne bodo služili, stari živi hroščki.«

Oh, moj bog, sem pomislil. Major se je delal norca iz nas.

Portir se je premaknil bližje in mi položil svojo skoraj črno dlan na roko. »Hočete hop-cup, je res? Hočete stvar, da boste počeli hop-cup?«

»Nekaj takega,« sem rekel. »Bolj ali manj.«

»Potem si pa nočete dati opravka z živimi hroščki, sahib. Vse, kar potrebujete, so hroščki v prahu

»Mislil sem, da bi jih vzel domov in jih gojil,« sem rekel. »Tako bi imel stalno zalogo.«

»V Angliji?« je vprašal.

»Angliji ali Franciji. Tam nekje.«

»Ni dobro,« je rekel in zmajal z glavo. »Ta mali priščnjak živi samo tukaj, v Sudanu. Potrebuje zelo močno sonce. Hroščki bodo v vaši deželi vsi pomrli. Zakaj ne vzamete praška?«

Videl sem, da bom moral svoje načrte nekoliko prilagoditi. »Koliko pa stane prašek?« sem ga vprašal.

»Koliko ga pa hočete?«

»Veliko.«

»Zelo zelo previdni morate biti s praškom, sahib. Vse, kar potrebujete je najmanjši ščepec, sicer boste zašli v zelo resne težave

»Vem.«

»Tukaj Sudanci merimo odmerek tako, da potresemo prašek čez bucikino glavico, in kar ostane na njej, je točno en odmerek. In to ni zelo veliko. Bolje bo, da ste previdni, mladi sahib.«

»Vse vem o tem,« sem rekel. »Samo povej mi, kako naj pridem do velike količine.«

»Kaj mislite z veliko količino?«

»No, rekel bi okoli deset funtov teže.«

»Deset funtov!« je zavpil. »To bi poskrbelo za vse ljudi v Afriki!«

»Torej pet.«

»Kaj, za vse na svetu, boste počeli s petimi funti priščnjakovega praška, sahib? Samo nekaj unč bo zadostovalo za vse življenje, celo velikemu močnemu možaku, kakršen sem jaz.«

»Saj ni važno, kaj bom počel z njim,« sem rekel. »Koliko bi stal?«

Nagnil je glavo na stran in pozorno premleval vprašanje. »Kupujemo ga v zelo majhnih zavojčkih,« je rekel. »Četrt unče vsak. Zelo draga zadeva.«

»Hočem pet funtov,« sem rekel. »Skupaj.«

»Stanujete tukaj v hotelu?« je vprašal.

»Da.«

»Potem bom imel jutri odgovor za vas. Moram naokrog postavit par vprašanj.«

In takrat je ostalo pri tem.

Naslednje jutro je bil visoki črni portir na svojem običajnem mestu ob hotelskem vhodu. »Kaj novic o prašku?« sem ga vprašal.

»Urejeno,« je rekel. »Našel kraj, kjer vam lahko dobil pet funtov čistega praška.«

»Koliko bo stal?« sem vprašal.

»Imate angleški denar?«

»Lahko ga dobim.«

»Stalo vas bo tisoč funtov, sahib. Zelo poceni.«

»Potem pa pozabi,« sem rekel in se obrnil stran.

»Petsto,« je rekel.

»Petdeset,« sem rekel. »Petdeset funtov ti dam.«

»Sto.«

»Ne. Petdeset. To je vse, kar si lahko privoščim.«

Skomignil je in obrnil dlani navzgor. »Dobite denar,« je rekel. »Jaz najdem prašek. Nocoj ob šestih.«

»Kako bom vedel, da mi ne daješ žaganja ali česa podobnega?«

»Sahib!« je vzkliknil. »Nikoli ne goljufam.«

»Nisem tako prepričan.«

»V tem primeru,« je rekel, »bova testirala prašek na vas, z majhnim odmerkom, preden mi plačate. Bo to šlo?«

»Dobra ideja,« sem rekel. »Se vidiva ob šestih.«

Ena od londonskih bank je imela čezmorsko poslovalnico v Kartumu. Šel sem tja in zamenjal nekaj svojih francoskih frankov za funte. Ob šestih sem poiskal portirja. Zdaj je bil v foajeju hotela.

»Imaš?« sem ga vprašal.

Pokazal je na veliko rjavo papirnato vrečko, ki je stala na tleh za stebrom. »Boste najprej poskusili, sahib? Zares izvolite, kajti to je absolutno najboljša kakovost praška iz hroščkov v Sudanu. Ena bucikina glavica in hop-cupali boste vso noč in še pol naslednjega dne.«

Nisem si mislil, da bi mi ponudil preizkus, če roba ne bi bila dobra, zato sem mu dal denar in vzel paket.

Uro pozneje sem bil na nočnem vlaku za Kairo. V desetih dneh sem bil nazaj v Parizu in sem potrkal na vrata gospe Boisvain na Marceaujevi aveniji. Pri izkrcanju v Marseillu nisem imel nobenih težav s francosko carino. V tistih dneh so iskali samo nože in puške, drugega nič.

Prevedla Barbara Skubic

 

Sanje ROMAN
256 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740580
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740597
cena z DDV: 10,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje