Ranson Riggs: Otok nenavadnih otrok

Komaj mi je uspelo sprejeti, da bo moje življenje povsem navadno, ko  so se že začele goditi izjemne stvari. Prva od njih me je strahotno pretresla in je, kakor vsak dogodek, ki človeka za vekomaj spremeni, moje življenje  razklala na dvoje: na Prej in na Potem. Kakor v mnoge izjemne stvari, ki so  sledile, je bil tudi v to vpleten moj stari oče. Abraham Portman.

Ko sem odraščal, je bil dedek Portman najbolj navdušujoča oseba, kar sem jih poznal. Nekoč je živel v sirotišnici, se boril v vojnah, prečkal oceane s parnikom,puščave pa na konjskem hrbtu, nastopal v cirkusih, vedel vse o strelnem orožju in samoobrambi ter preživel sam v divjini, poleg angleščine pa je govoril vsaj še tri jezike. Vse skupaj se je zdelo nepredstavljivo eksotično za otroka, ki še nikoli ni zapustil Floride, zato sem ga vsakokrat, ko sem ga videl, moledoval, naj me kratkočasi z zgodbami. Zmeraj mi je ustregel in mi jih pripovedoval kakor skrivnosti, ki jih je mogoče zaupati edinole meni.

Ko sem bil star šest let, sem sklenil, da je moja edina priložnost za pol toliko vznemirljivo življenje, kot ga je imel dedek Portman, ta, da postanem raziskovalec. Spodbujal me je in popoldneve preživljal ob meni, ko sva sključena nad zemljevidi sveta načrtovala namišljene odprave in jim sledila z rdečimi bucikami. Pripovedoval mi je o fantastičnih krajih, ki jih bom nekega dne odkrival. Doma sem naznanil svoje ambicije tako, 9 da sem paradiral naokoli s kartonsko cevjo na očesu in tulil: »Kopno na vidiku!« in: »Pripravite posadko na izkrcanje!« dokler me niso starši z glasnim pssst nagnali ven. Mislim, da jih je skrbelo, da bi se od starega očeta nalezel nekakšne neozdravljive sanjavosti, od katere si ne bi nikdar več opomogel – da bom zaradi tega fantaziranja nekako cepljen proti bolj praktičnim stremljenjem – zato me je moja mama nekega dne posedla in mi pojasnila, da ne morem postati raziskovalec, ker je bilo vse na svetu že odkrito. To me je užalostilo. Potem me je razjezilo. Rodil sem se v napačnem stoletju, in počutil sem se ogoljufanega.

Še bolj pa sem se počutil ogoljufanega, ko sem spoznal, da velik del zgodb, ki mi jih je pripovedoval dedek Portman, nikakor ne more biti resničen. Najbolj za lase privlečene zgodbe so zmeraj govorile o njegovem otroštvu, na primer o tem, kako se je rodil na Poljskem, a so ga pri dvanajstih letih poslali v otroški dom v Walesu. Velikokrat sem ga na veliko različnih načinov spraševal, zakaj je moral zapustiti svoje starše, njegov odgovor pa je bil zmeraj enak: ker so ga zasledovale pošasti. Na Poljskem je bilo preprosto vse gnilo od pošasti.

»Ampak kakšne pošasti?« sem potem začudeno vprašal. To se je že sprevrglo v navado. »Strašanske, grbaste pošasti z gnijočo kožo in črnimi očmi,« je vedno rekel. »Hodile so pa takole!« je potem krevsal za mano kot pošast iz starih filmov, dokler nisem v smehu zbežal pred njim.

Vsakič, ko jih je opisoval, je navrgel zraven še kakšno novo grozljivo podrobnost. Zaudarjale so kot razkrajajoči se odpadki. Nevidno je bilo vse razen njihovih senc. V ustih jim je prežala vrsta zvijajočih se lovk, ki so se lahko v hipu iztegnile navzven kakor bič in te potegnile med krepke čeljusti. Ni minilo dolgo, ko sem le s težavo zaspal, saj je moja bujna domišljija že preobražala sikanje gum po mokrem asfaltu v sopihajoče dihanje tik pod mojim oknom ali v sence pod vrati v zvijajoče se sivo-črne lovke. Bal sem se pošasti, a sem vzneseno premišljeval, kako se je moj stari oče boril z njimi in preživel, da mi je lahko pripovedoval o tem.

Še bolj fantazijske so bile njegove zgodbe o življenju v valižanskem domu za otroke. To je bil začaran kraj, je rekel, zasnovan z namenom, da 10 bi otroke obvaroval pred pošastmi. Stal je na otoku, kjer je vsak dan sijalo sonce in kjer nihče ni zbolel ali umrl. Vsi so živeli skupaj v veliki hiši, ki jo je varoval stari modri ptič – tako je vsaj pripovedovala zgodba. Ko sem postajal starejši, so me začeli obhajati dvomi.

»Ampak kakšen ptič?« sem ga vprašal nekega popoldneva pri sedmih letih in ga dvomeče meril čez mizico za kartanje, kjer mi je pravkar prepuščal zmago v monopoliju.

»Velik sokol, ki je kadil fajfo,« je rekel.

»Najbrž misliš, da sem precej neumen, dedek.«

S palcem je listal po svojem usihajočem kupčku oranžnih in modrih bankovcev. »Nikoli ne bi mislil tega o tebi, Yakob.« Vedel sem, da sem ga užalil, ker se nikoli ni zmogel povsem otresti poljskega naglasa, ki se je zdaj razkril, tako da je nikoli zvenelo kot pri frnikoli, beseda mislil pa se je slišala kot mišljil. Mučila me je slaba vest, zato sem v svojem dvomu sklenil nekoliko popustiti.

»Ampak zakaj so vas pa pošasti hotele raniti?« sem vprašal.

»Ker nismo bili taki kot drugi ljudje. Bili smo posebneži.«

»Na kakšen način?«

»Oh, na vse mogoče načine,« je rekel. »Imeli smo neko dekle, ki je znalo leteti, pa nekega dečka, v katerem so prebivale čebele, pa brata in sestro, ki sta lahko nad glavo dvigala velike skale.«

Težko si vedel, ali misli resno. Po drugi strani pa moj stari oče ni imel navade zbijati šal. Namrščil se je, ko je z mojega obraza razbral dvom.

»Prav, ni mi treba verjeti na besedo,« je rekel. »Saj imam slike!« Odrinil je svoj vrtni stol in se podal v hišo, mene pa pustil samega na zastekljeni verandi. Minutko pozneje se je vrnil s staro škatlo za cigare v rokah. Nagnil sem se k njemu, da bi pogledal vanjo, ko je izvlekel štiri pomečkane in rumeneče amaterske fotografije.

Prva je bila bleda upodobitev nečesa, kar je bilo videti kot komplet oblačil brez človeka, ki bi jih nosil. Bodisi to bodisi ta človek ni imel glave.

»Seveda ima glavo!« je rekel stari oče in se zarežal. »Samo da je ti ne vidiš.«

»Zakaj pa ne? A je neviden?«

»Opala, poglej si ga no, pametnjakoviča!« Privzdignil je obrvi, kakor da sem ga presenetil s svojimi sposobnostmi logičnega sklepanja. »Millard mu je bilo ime. Hecen otrok. Včasih je rekel: ›Hej, Abe, vem, kaj si počel danes,‹ potem pa ti je povedal, kje si bil, kaj si jedel, ali si si vrtal po nosu, ko si mislil, da te nihče ne gleda. Včasih ti je sledil tiho kot miška, brez oblek, da ga nisi mogel videti – in te samo opazoval!« Zmajal je z glavo. »Od vsega možnega bi si to komaj predstavljal, kajne?«

Podal mi je še eno fotografijo. Ko sem si vzel trenutek, da si jo ogledam, je rekel: »No? Kaj vidiš?«

»Neko punčko.«

»Kaj še?«

»Na glavi ima krono.«

Potrkal je po spodnjem delu fotografije. »Kaj pa njena stopala?«

Tedaj sem fotografijo podržal bliže. Dekličina stopala se niso dotikala tal. Vendar pa ni skakljala, ne, zdelo se je, kakor da lebdi v zraku. Zazijal sem.

»Leti!«

»Skoraj,« je rekel stari oče.

»Levitira. Samo da se ni znala prav dobro nadzirati, zato smo jo včasih morali privezati na vrv, da nam ne bi odlebdela kdo ve kam!«

S pogledom sem se prilepil na njen temni obraz, ki je spominjal na punčko iz cunj. »Pa je to prava fotografija?«

»Seveda je,« je osorno odvrnil, mi vzel sliko in mi že podal drugo, na kateri je bil suhljat deček, ki je dvigoval velik balvan. »Victor in njegova sestra nista bila posebej bistroumna,« je rekel, »ampak, pri moji veri, kako sta bila močna!«

»Ampak on ni videti močen,« sem rekel, ko sem proučeval fantove suhljate ročice.

»Pa je bil, verjemi mi. Nekoč sem poskušal z njim polagati roke, pa mi je malodane odtrgal dlan!«

Najbolj nenavadna pa je bila zadnja fotografija. Upodabljala je zadnjo stran neke glave, na kateri je bil narisan obraz.

Zastrmel sem se v zadnjo fotografijo, medtem ko mi je dedek Portman  pojasnjeval: »Dvoja usta je imel, vidiš? Ena na prednji in ena na zadnji strani. Zato je postal tako velik in debel!«

»Ampak saj so lažna,« sem rekel. »Ta obraz je samo naslikan z barvo.«

»Že že, barvaje lažna. Namenjena je bila za cirkuško predstavo. Ampak
pravim ti, da je imel dvoja usta. Mi ne verjameš?«

Premišljeval sem o tem, si ogledoval slike in nato svojega starega očeta, čigar obraz je bil neverjetno iskren in odkritosrčen. Kakšen razlog neki bi imel, da bi mi lagal?

»Verjamem ti,« sem rekel.

In res sem mu verjel – vsaj nekaj let – četudi v glavnem zato, ker sem si to želel, kakor so si drugi otroci mojih let želeli verjeti v Božička. Svojih pravljic se oklepamo, dokler cena vere vanje nekoč ni previsoka. Zame je to nastopilo na dan v drugem razredu, ko me je Robbie Jensen ob kosilu brcnil pred celo mizo deklet in vsem razglasil, da verjamem v izmišljena bitja. Rekel bi, da sem dobil tisto, za kar sem prosil, ker sem zgodbe starega očeta raztrobil po šoli, ampak vseeno sem se v tistem ponižujočem trenutku ob črvičenju v trebuhu zavedel, da me bo vzdevek »pravljičar« zasledoval še leta, in naj bo po pravici ali ne, sem staremu očetu to zameril.

Dedek Portman me je tisto popoldne pobral po šoli, kakor je pogosto storil,
ko so bili moji starši v službi. Vzpel sem se na sopotnikov sedež v njegovem starem pontiacu in razglasil, da ne verjamem več v njegove pravljice.

»Kakšne pravljice?« je vprašal, ko me je meril prek zgornjega roba svojih očal.

»Saj veš. V tvoje zgodbice. O otrocih in pošastih.«

Videti je bil zmeden. »Kdo je pa sploh kaj rekel o izmišljenih bitjih?«

Povedal sem mu, da sta izmišljena zgodba in pravljica eno in isto. Da so pravljice mišljene za dojenčke, ki še lulajo v hlačke, da jaz pa vem, da so njegove fotografije in zgodbe lažne. Pričakoval sem, da se bo razbesnel ali se poskušal prerekati, namesto tega pa je zgolj rekel: »Prav,« nato pa zamenjal prestavo na pontiacu. Ko je s težko nogo pritisnil na plin, sva zavila od robnika. In to je bil konec debate.

Bržkone je videl, da se to pripravlja, saj sem sčasoma moral prerasti  njegove izmišljotine, ampak vse skupaj je tako hitro opustil, da sem se zatem počutil, kakor da bi me nalagal. Nisem mogel doumeti, zakaj si je izmišljeval vse tiste stvari, zakaj me je pretental, da sem verjel, da so možne izjemne stvari, če pa niso. Šele nekaj let pozneje mi je oči to pojasnil. Dedek je tudi njemu, ko je bil še majhen, povedal nekaj istih zgodb, in niso bile laži v pravem pomenu besede, temveč so bile pretirane različice resnice, kajti zgodba o otroštvu dedka Portmana sploh ni bila pravljica. Bila je srhljivka.

Moj stari oče je bil edini družinski član, ki je pobegnil s Poljske, preden je izbruhnila druga svetovna vojna. Star je bil dvanajst let, ko so ga starši poslali v roke popolnim tujcem, saj so najmlajšega sina vkrcali na vlak za v Britanijo, za na pot pa mu niso dali ničesar razen kovčka in oblek, ki jih je imel na sebi. Kupili so enosmerno vozovnico. Nikoli več ni videl svoje matere in očeta niti svojih starejših bratov, bratrancev in sestričen, tet in stricev. Vsi ti so pomrli do njegovega šestnajstega rojstnega dneva, pobile pa so jih pošasti, ki jim je sam za las ubežal. Vendar pa to niso bile tiste vrste pošasti, ki bi imele lovke in gnijočo kožo, kakršne bi si utegnil predstavljati sedemletnik. Bile so pošasti s človeškimi obrazi, v sveže poškrobljenih uniformah, ki so ritmično korakale in bile tako vsakdanje, da jih nisi prepoznal kot to, kar so bile, dokler ni bilo že prepozno.

Kakor zgodba o pošastih je bila tudi zgodba o začaranem otoku le preoblečena resnica. V primerjavi z grozotami celinske Evrope se je otroški dom, v katerega so sprejeli mojega očeta, gotovo zdel kot raj, zato je v njegovih pripovedkah to tudi postal. Bil je varno zatočišče, v katerem je vladalo večno poletje, in tam so bili angeli varuhi ter čarobni otroci, ki kakopak niso zares znali leteti ali postati nevidni ali dvigovati balvanov. Njihova posebnost, zaradi katere so jih lovili, je bila preprosto dejstvo, da so bili judovskega porekla. Bili so vojne sirote, ki jih je v krvavem valu naplavilo na omenjeni otoček. Osupljivi niso bili zaradi tega, ker bi premogli čudežne sposobnosti, saj je bilo že to, da jim je uspelo pobegniti iz getov in plinskih celic, samo po sebi dovolj čudežno.

Starega očeta sem prenehal prositi, naj mi pripoveduje zgodbe,  in mislim, da mu je skrivaj odleglo. Okoli podrobnosti njegovega predhodnega življenja se je spletla koprena skrivnosti. Nisem vrtal vanj. Prestal je peklenske muke in pravico je imel do svojih skrivnosti. Čutil sem sram, ker sem mu zavidal njegovo življenje, saj sem zdaj upošteval ceno, ki jo je bil zanj prisiljen plačati. Poskušal sem se počutiti, kot da imam srečo, ker sam živim varno in neizjemno, saj si tega nisem z  ničimer prislužil. Nato pa se je nekaj let pozneje, ko sem jih imel petnajst, zgodila  izjemna in grozljiva stvar, po kateri sta obstajala samo še Prej in Potem.

***

Poslednje popoldne Prej sem porabil za gradnjo replike stavbe Empire State v merilu 1 proti 10.000 iz škatel plenic za starejše. V resnici je bila to čudovita stvar, ki se je ob vznožju raztezala meter in pol v vsako smer in se kakor stolp vzpenjala nad policami za kozmetiko, ob čemer so bili njeni temelji džambo plakati, razgledna ploščad je bila osvetljena, ikonična špica pa je bila izdelana iz drobnjakarsko nakopičenih kozmetičnih vzorčkov. Maketa je bila skoraj popolna, z izjemo ene ključne podrobnosti.

»Uporabil si znamko Neverleak,« je rekla Shelley in si rezultat moje tehnične spretnosti ogledovala z dvomeče spačenim obrazom. »Na razprodaji pa imamo izdelke Stay-Tite.« Shelley je bila poslovodja in njena sključena ramena in mrki izraz sta bila v prav tolikšni meri del njene uniforme kot modre polo majice, ki smo jih morali nositi vsi.

»Mislil sem, da si rekla Neverleak,« sem rekel, ker je to res rekla.

»Stay-Tite,« je vztrajala in obžalujoče zmajevala z glavo, kakor da bi bila moja stolpnica pohabljen dirkalni konj, ona pa bi imela v rokah pištolo, odeto v biserovino. Nastopila je kratkotrajna, a nerodna tišina, med katero je še naprej zmajevala z glavo in pogledovala od stolpnice spet nazaj k meni. Topo sem strmel vanjo, kakor da niti slučajno ne bi doumel, kaj namiguje s tolikšno pasivno agresijo.

»Ahaaaaaa,« sem končno zinil. »Hočeš reči, da bi rada, da naredim še
enkrat vse od začetka?«

»Samo za to gre, da si uporabil znamko Neverleak,« je odgovorila.

»Saj ni problema. Takoj se bom lotil.« S konico svojega predpisanega črnega športnega copata sem iz temeljev stolpnice izbezal eno samo škatlo. V enem samem trenutku se je celotna veličastna stavba kakor slap sesula okoli naju, da je po tleh zgrmel cunami plenic in se raztresel pod nogami presenečenih strank. Ena škatla se je odkotalila celo vse do avtomatskih vrat, ki so zdrsnila narazen in spustila v prostor naval avgustovske vročine.

Shelleyjin obraz je pordel kakor zrelo granatno jabolko. Morala bi me nemudoma odpustiti na kraju samem, a vedel sem, da nikoli ne bom imel te sreče. Vse poletje sem si prizadeval, da bi me odpustili iz službe v prodajalni Smart Aid, a se je izkazalo, da je to tako rekoč nemogoče. Zamujal sem v službo, vsakič znova in z najbolj prozornimi izgovori; boleče napačno sem strankam vračal drobiž; celo nalašč sem zlagal artikle na napačne police, pri čemer sem losjone vtaknil med odvajala in zamenjal kontracepcijska sredstva z mili za dojenčke. Le redkokdaj
prej sem se za kaj tako zavzeto trudil, pa vendar me je, naj sem se še tako pretvarjal, da sem nesposoben, Shelley vztrajno držala v službi.

Naj preoblikujem svojo prejšnjo izjavo. Tako rekoč nemogoče je bilo, da bi mene odpustili iz službe pri Smart Aid. Katerega drugega uslužbenca bi zabrisali čez prag že pred desetino manjših kršitev. To je bila moja prva politična lekcija. V Englewoodu, dremavem obmorskem mestecu, kjer živim, so tri prodajalne Smart Aid. Sedemindvajset jih je v okrožju Sarasota, sto petnajst pa na celotni Floridi – po vsej zvezni državi se širijo kakor kakšen neozdravljiv izpuščaj. Razlog, zaradi katerega nisem mogel biti odpuščen, je bil ta, da sta bila moja strica lastnika vseh teh prodajaln. Razlog, zaradi katerega nisem mogel dati odpovedi, pa je bil, da je bilo delo v prodajalni Smart Aid kot prva služba že dolgo sveta družinska tradicija. Vse, kar sem potegnil iz svoje kampanje samosabotiranja, sta bila nepremostljiv spor s Shelley in globoka, trajna zamera vseh sodelavcev – ki pa bi mi, če smo povsem iskreni, zamerili tako ali drugače. Kajti ne glede na to, koliko izložb prevrnem ali koliko strankam vrnem premalo drobiža, bom nekega dne podedoval znaten kos podjetja, oni pa ne.

***

Ko je bredla skozi plenice, mi je Shelley zabodla prst v prsni koš in se ravno pripravljala, da bo rekla nekaj mrkega, ko jo je ustavil sistem za javna naznanila.

»Jacob, na drugi liniji te čaka klic. Jacob, druga linija.«

Bolščala je vame, ko sem se umikal in jo, v obraz rdečo kot granatno jabolko, puščal med ruševinami svojega stolpa.

***

Soba za zaposlene je bila zatohel prostor brez oken, v katerem sem naletel na lekarniško pomočnico Lindo, ki je v živem soju avtomata za osvežilne pijače grizljala sendvič brez skorje. Pokimala je proti telefonu, ki je bil privit na steno.

»Druga linija je zate. Kdor koli že je, zveni totalno zafrikan.«

Privzdignil sem bingljajočo slušalko.

»Yakob? Si to ti?«

»Živijo, dedek Portman.«

»Yakob, hvala bogu. Ključ rabim. Kje je moj ključ?« Zvenel je razburjeno, povsem brez sape.

»Kakšen ključ?«

»Ne igraj se z mano,« je vzkipel. »Dobro veš, kateri ključ.«

»Verjetno si ga samo založil.«

»Tvoj oče te je naščuval, da mi to narediš,« je rekel. »Samo povej mi. Ni treba, da ve.«

»Nihče me ni k ničemur naščuval.« Poskušal sem zamenjati temo. »Si danes zjutraj vzel tablete?«

»Pome prihajajo, razumeš? Ne vem, kako so me našli po vseh teh letih, ampak so me. Kaj naj vzamem, da se jih ubranim, prekleti nož za maslo?«

Ni bilo prvič, da sem ga slišal tako govoriti. Moj stari oče se je staral, in če smo iskreni, se mu je začenjalo mešati. Znaki njegovega umskega zatona so bili sprva neznatni, denimo to, da je pozabil kupiti špecerijo ali da je mojo mamo poklical po tetinem imenu. Ampak čez poletje se je njegova vse bolj vsiljiva demenca na krut način sprevrgla v nekaj drugega. Fantazijske zgodbe, ki si jih je izmišljeval o svojem življenju med vojno – pošasti, začarani otok – so zanj postale popolnoma, zatiralsko resnične. Še posebej razburjen je bil zadnjih nekaj tednov in moji starši, ki so se zbali, da postaja nevaren samemu sebi, so premišljevali o tem, da bi ga dali v dom. Iz neznanega razloga sem bil jaz edini, ki je bil deležen teh apokaliptičnih telefonskih klicev.  Kot navadno sem se po najboljših močeh potrudil, da bi ga pomiril.

»Na varnem si. Vse je v redu. Prinesel bom video, da si ga bova ogledala
pozneje. Kako ti je kaj to všeč?«

»Ne! Ostani, kjer si! Tukaj ni varno!«

»Dedek, pošasti ne bodo prišle pote. Vse si jih pobil med vojno, si pozabil?« Obrnil sem se v steno, ker sem poskušal skriti svoj del tega čudaškega pogovora pred Lindo, ki je radovedno pogledovala vame, medtem ko se je pretvarjala, da prebira revijo o modi.

»Pa ne vseh,« je rekel. »Ne, ne, ne. Veliko sem jih res pobil, ja, ampak zmeraj jih kaj ostane.« Lahko sem ga slišal, kako rogovili po hiši, kako odpira predale, razmetava stvari. Bil je v polnem zaletu. »Ti pa ne hodi sem, me slišiš? Z mano bo že vse v redu. Izrezal jim bom jezike in jih zabodel v oči, samo to je treba storiti! Ko bi vsaj našel tisti prekleti KLJUČ!«

Ključ, o katerem je govoril, je odpiral velikansko kredenco v garaži dedka Portmana. V njej je bil cel kup pušk in nožev, ki bi zadostoval za oborožitev manjše vojaške milice. Polovico življenja jih je zbiral, potoval na razstave orožja čez mejo, odhajal na dolge lovske odprave in svoje nejevoljne družinske člane ob sončnih nedeljah vlekel na preizkušanje šibrovk, da bi se lahko naučili streljati. Svoje strelno orožje je tako oboževal, da je včasih z njim celo spal. Moj oče je imel staro fotografijo, ki je to dokazovala. Na njej je bil dedek Portman, ki je dremal s pištolo v roki.

Ko sem očeta vprašal, zakaj je dedek tako nor na pištole, je rekel, da se to včasih pripeti ljudem, ki so bili kdaj vojaki ali ki so doživeli travmatične stvari. Rekel bi, da se moj stari oče po vsem, kar je prestal, nikdar več nikjer ni počutil varnega, niti doma ne. Ironično pa je bilo, da je to zdaj, ko so ga razžirale blodnje in paranoja, pravzaprav držalo. Doma ni bil več varen, vsaj ne z vsemi tistimi pištolami okoli sebe. Zato je moj oče zamenjal ključ.

Ponovil sem laž, da ne vem, kje je. Slišati je bilo še več preklinjanja in razbijanja, ko je dedek Portman rogovilil naokoli in ga iskal.

»Pha!« je nazadnje rekel. »Pa naj tvoj oče kar ima tisti ključ, če mu je tako pomemben. Naj ima tudi moje truplo!«

Vljudno, kolikor je bilo mogoče, sem se poslovil in zatem poklical očeta.

»Dedku se meša,« sem mu povedal.

»Pa je danes vzel tablete?«

»Noče mi povedati. Zveni pa, kot da jih ni.«

Slišal sem, kako je oče zavzdihnil: »Bi se lahko oglasil pri njem in se  prepričal, da je v redu? Jaz zdajle ne morem iz službe.« Moj oče je bil za polovični delovni čas prostovoljec v zavetišču za ptice, kjer je pomagal pri rehabilitaciji belih čapelj, ki so jih povozili avtomobili, in pelikanov, ki so pogoltnili ribiške trnke. Bil je ljubiteljski ornitolog in želel si je pisati o naravi, v dokaz slednjega pa je imel doma kup neobjavljenih rokopisov. Vse to so resne službe samo v primeru, če si poročen z žensko, katere družina ima v lasti sto petnajst lekarn.

Seveda niti moja služba ni bila najresnejša, in zlahka sem zapustil delovno mesto, kadar koli me je pičilo. Rekel sem očetu, da bom šel pogledat k dedku.

»Hvala ti, Jake. Obljubim, da bomo kmalu uredili vse te zadeve z dedkom, prav?«

Vse te zadeve z dedkom.»Hočeš reči, da ga boste dali v dom,« sem ledeno rekel. »Poskrbeli, da bo gnjavil koga drugega.«

»Z mamo se še nisva odločila.«

»Seveda sta se.«

»Jacob …«

»Pod nadzorom ga imam, oči. Res.«

»Mogoče za zdaj še. Ampak to se bo samo še slabšalo.«

»Že v redu. Kakor koli.«

Odložil sem in poklical prijatelja Rickyja, da bi me peljal. Čez deset minut sem na parkirišču brez sence dvoma zaslišal grleno trobljo njegovega pradavnega avtomobila modela Crown Victoria. Na poti ven sem Shelley posredoval slabo novico o tem, da bo moral njen stolp iz artiklov Stay-Tite počakati do jutri.

»Nujen družinski primer,« sem rekel.

»A tako,« je odvrnila.

Podal sem se v lepljivo vroč večer in našel Rickyja, kako kadi na pokrovu svojega zdelanega avtomobila. Nekaj v zvezi z njegovimi blatnimi škornji in načinom, kako je pustil, da se mu je dim kodral izza ustnic, obenem pa s tem, kako mu je zahajajoče sonce osvetljevalo zelene lase, me je spomnilo na pankovskega, kmetavzarskega Jamesa Deana. Bil je oboje, bizarni presek subkultur, ki je mogoč edinole na jugu Floride.

Zagledal me je in skočil s pokrova avtomobila. »A so te že sunili v rit?« je zavpil čez parkirišče.

»Psssst!« sem siknil, ko sem stekel k njemu. »Ne vejo, kakšne načrte imam!«

Ricky me je boksnil v ramo na način, ki naj bi me spodbudil, a mi je skoraj zlomil ključnico. »Naj te nič ne skrbi, Posebni Ed. Če danes ne gre, bo šlo pa jutri.«

Klical me je Posebni Ed, ker sem bil v nekaj razredih za dodatni pouk, ki so bili uradno del našega šolskega učnega načrta za posebno nadarjene. Subtilnost v poimenovanju posebnosti se je Rickyju zdela neskončno zabavna. Takšno je bilo najino prijateljstvo, vključevalo je draženje in hkrati sodelovanje. Sodelovalni del je sestavljal neuradni dogovor o menjavi možganov za mišice, ki sva ga sklenila in po katerem sem mu jaz pomagal, da ni padel pri angleščini, on pa meni, da me niso ubili sociopatski mišičnjaki, ki so razsajali po hodnikih naše šole. Da je mojim staršem Ricky vzbujal globoko nelagodje, je bil samo še dodaten plus. Bil je najbrž moj najboljši prijatelj, kar je manj usmiljenja vredno kot reči, da je bil moj edini prijatelj.

Ricky je brcnil v sopotnikova vrata crown vica, tako so se namreč odpirala, in usedel sem se v avtomobil. Vic je bil krasen, muzejski primerek naključne ljudske umetnosti. Ricky ga je kupil na mestnem odpadu, kjer je zanj dal kozarec kovancev po četrt dolarja, tako je vsaj zatrjeval. Avto je imel torej rodovnik, katerega vonja nisi mogel prikriti niti s celim gozdom dišečih smrečic, ki je visel z vzvratnega ogledala. Sedeži so bili oblepljeni z izolirnim trakom, da se naključne vzmeti iz blazine človeku niso zapičile naravnost v rit. Najboljša od vsega je bila zunanjost, zarjavela pokrajina, polna mesečevih kraterjev, lukenj in udrtin, posledic načrta, da bi si prislužil dodaten denar za gorivo, ko je dovolil pijanim zabavljačem, da so po dolar na udarec razbijali po avtu s palicami za golf. Edino pravilo, ki pa ga niso prav strogo upoštevali, je bilo, da niso smeli meriti v kar koli steklenega.

Motor je rožljaje oživel z oblakom modrega dima. Ko sva zapuščala parkirišče in se kotalila mimo nakupovalnih središč z erotičnimi klubi proti hiši dedka Portmana, me je začelo skrbeti, kaj utegneva najti, ko prideva tja. Najhujši scenariji so vključevali mojega starega očeta, kako gol teka po cesti in vihti lovsko puško, kako ga s peno na ustih najdeva na prednji trati ali kako leže preži na naju s topim predmetom v rokah. Vse je bilo mogoče, in vrh tega je dejstvo, da bo to Rickyjev prvi vtis o možaku, o katerem sem mu pripovedoval z globokim spoštovanjem, še povečevalo mojo tesnobnost.

Nebo se je navzemalo barve sveže modrice, ko sva zavila v dedov razdelek mesta, v begajoč labirint prepletajočih se slepih ulic, vsakomur znan pod imenom Krožna vas. Ustavila sva se pri vratih s paznikom, da bi se napovedala, ampak starec v kabini je smrčal in vrata so bila odprta, kot je pogosto naneslo, zato sva preprosto zapeljala noter. Na mojem telefonu je zapiskalo očetovo sporočilo, v katerem je spraševal, kako gre, in v kratkem času, ki sem ga porabil za odgovor, je Rickyju že uspelo, da sva se izgubila. Ko sem mu rekel, da se mi ne sanja, kje sva, je zaklel in večkrat zaporedoma obrnil za 180 stopinj, ob tem pa v loku pljuval s tobakom prežeto slino skozi okno, medtem ko sem sam pregledoval sosesko, da bi uzrl kaj znanega. Ni bilo lahko, čeprav sem med odraščanjem neštetokrat obiskal starega očeta, kajti vse hiše so si bile na las podobne. Bile so nizke in škatlaste, z manjšimi razlikami, obrobljene z aluminijasto oblogo ali temnim lesom iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ali pa so pred njimi stali ometeni stebri, ki so bili videti skoraj blodnjavo stremuško. Cestni znaki, od katerih jih je polovica od izpostavljenosti soncu že povsem zbledela, so bore malo pomagali. Edine resnične orientacijske točke so bili čudaški in barviti okraski na tratah, zaradi katerih je bila Krožna vas pravi muzej na prostem.

Končno sem prepoznal poštni nabiralnik, ki ga je pokonci držal kovinski butler, na pogled tak, kot da kljub trajnemu ošabnemu nasmešku toči rjaste solze. Zatulil sem Rickyju, naj zavije levo. Vicove gume so zaškripale in vrglo me je v sopotnikova vrata. Gotovo se je zdelo, kot da je udarec razrahljal nekaj v mojih možganih, kajti mahoma sem zlahka tulil vsa potrebna navodila: »Desno pri orgiji flamingov! Levo pri multikulti strešnih Božičkih! Naravnost mimo kerubinov, ki ščijejo!«

Ko sva zavila za kerubini, je Ricky čisto upočasnil in se poln dvoma zazrl vzdolž ulice mojega starega očeta. Niti ena luč na verandi ni bila prižgana, niti en televizor ni sijal za oknom, niti en Lincolnov town car ni bil parkiran pred hišo. Vsi sosedje so pobegnili na sever, da bi ubežali neusmiljeni poletni vročini, ob tem pa so vrtne palčke pustili, da so se utapljali v podivjanih tratah, medtem ko so bila varovala proti orkanom tesno zaprta, da je bila vsaka hiša videti kot majceno bombno zaklonišče pastelnih barv.

»Zadnja na levi,« sem rekel. Ricky je potiskal na plin in odkašljala sva po ulici naprej. Ob četrti ali peti hiši sva zapeljala mimo starca, ki je zalival trato. Bil je plešast kot jajce in stal je tam v kopalnem plašču in natikačih ter brizgal po travi, ki je segala do gležnjev. Hiša je bila temna in polkna zaprta kot pri vseh drugih. Obrnil sem se, da bi ga pogledal, in zdelo se je, da strmi nazaj vame – čeprav to ni bilo mogoče, kot sem se pravkar zavedel, nemalo pretresen. Zrkla njegovih oči so bila namreč povsem mlečno bela. To je pa čudno, sem pomislil. Dedek Portman nikoli ni omenil, da je eden od njegovih sosedov slep.

Ulica se je končala z zidom borove gošče in Ricky je ostro zavil levo na dovoz mojega starega očeta. Ugasnil je motor, izstopil in brcnil v moja avtomobilska vrata, da so se odprla. Najini čevlji so tiho stopali po suhi travi do verande.

Pozvonil sem in čakal. Nekje je zalajal pes, kar je bil osamljen zvok v zadušljivem večeru. Ko ni nihče prišel odpret, sem potolkel po vratih, misleč, da se je zvonec nemara pokvaril. Ricky je tleskal komarje, ki so začeli rojiti okoli naju.

»Mogoče je skočil ven,« je rekel Ricky in se zarežal. »Na vroč zmenek.«

»Kar daj, reži se,« sem rekel. »On ima za to več možnosti kot midva, če ga le piči. Tukaj kar mrgoli za možitev godnih vdov.« Pošalil sem se samo zato, da bi si pomiril živce. Tihotnost mi je vzbujala tesnobo.

Iz skrivališča v grmovju sem izvlekel rezervni ključ. »Počakaj tukaj.«

»Pa kaj še. Zakaj neki?«

»Ker si velik skoraj dva metra in imaš zelene lase, moj stari oče pa te ne pozna in ima v lasti veliko pištol.«

Ricky je skomignil in si pod lice zataknil še en grižljaj tobaka. Šel se je pretegnit na vrtni stol, medtem ko sem jaz odklenil vrata in vstopil.

Celo v zamirajoči svetlobi sem jasno videl, da je hiša v katastrofalnem stanju. Videti je bilo, kot da bi jo vlomilci prečesali in oplenili po dolgem in počez. Knjižne police in omarice so bile izpraznjene, knjige in spominki pa razmetani po tleh. Blazine s kavčev in stolov so bile obrnjene naokoli. Vrata hladilnika in zamrzovalnika so visela navzven, odprta na stežaj, vsebina pa se je na linoleju topila v lepljive luže.

Srce mi je padlo v hlače. Dedku Portmanu se je res in dokončno utrgalo. Zaklical sem njegovo ime, a slišal nisem ničesar.

Hodil sem iz sobe v sobo, prižigal luči in pogledal na vsako mesto, kamor bi se paranoičen starec utegnil skriti pred pošastmi: za kose pohištva, na podstreho, kamor bi se moral splaziti, pod delovni pult v garaži. Celo preveril sem, kako je z njegovo omaro z orožjem, čeprav je bila seveda zaklenjena, na ročaju pa so bile praske, kjer je poskušal vlomiti vanjo. Zunaj na verandi so v vetru vse huje rjavele in se majale vislice iz nezalite praproti, medtem ko sem na vseh štirih na tleh iz umetne trave kukal pod klopi iz ratana v strahu, kaj bi lahko odkril.

Na dvorišču na zadnji strani sem zagledal snop svetlobe.

Stekel sem skozi vrata s komarnikom in v travi našel zapuščeno svetilko, katere snop je bil usmerjen proti gozdu, ki je mejil na dvorišče starega očeta. To je bilo divje grmičevje iz nazobčanih palmet in odpadnih palm, ki se je raztezalo miljo daleč med Krožno vasjo in naslednjim mestnim razdelkom, Stoletnimi gozdovi. Po krajevni legendi naj bi v tem gozdu mrgolelo kač, rakunov in divjih prašičev. Ko sem si zamišljal, da moj stari oče blodi tam naokoli, izgubljen in zmešan, zgolj v kopalnem plašču, je v meni naraščal občutek groze. Vsak drugi teden je kakšen časopisni članek razkladal, kako se je kakšen ostareli državljan spotaknil in padel v zbiralni ribnik, da so ga požrli aligatorji. Najbolj črnega scenarija si ni bilo težko predstavljati.

Zavpil sem Rickyju in trenutek pozneje je silovito prihitel okoli vogala hiše. Nemudoma je opazil nekaj, česar sam nisem: dolgo ureznino zlohotnega videza na vratih s komarnikom. Tiho je zažvižgal. »To je pa hudičevo hud rez. Lahko bi bil od divjega prašiča. Ali pa mogoče od risa. Moral bi videti, kakšne kremplje imajo te zverine.«

V bližini se je razlegel divji lajež. Oba sva se zdrznila in si nato izmenjala živčen pogled. »Ali pa pes,« sem rekel. Zvok je v vsej soseski sprožil verižno reakcijo in kaj kmalu je lajanje prihajalo iz vseh smeri.

»Čisto mogoče,« je rekel Ricky in prikimal. »V avtu imam kaliber 22. Počakaj,« in že je stopil proti avtomobilu po orožje.

Ko je lajež zamrl, se je namesto njega nad naju zgrnil zvok roja nočnih žuželk in ustvarjal brnenje, kakršnega bi utegnili ustvarjati vesoljci. Znoj mi je polzel po obrazu. Zdaj je bila tema, a sapa je zamrla in nekako se je zdelo, da je zrak še bolj vroč, kot je bil čez dan.

Pobral sem ročno svetilko in omahujoče stopil proti drevesom. Moj stari oče je nekje tam zunaj, o tem sem bil prepričan. Toda le kje? Sam nisem bil nikakršen stezosledec in enako je veljalo za Rickyja. Vendar pa se je zdelo, kakor da bi me kljub temu nekaj vodilo – nemara pospešeno bitje v prsnem košu, nemara šepet v zraku – in nenadoma sem začutil, da ne morem počakati niti sekunde več. Zagazil sem v podrast kakor pes krvosledec, ki se požene po nevidni sledi.

V floridskih gozdovih le stežka tečeš, saj na vsakem kvadratnem metru, kjer ne rastejo drevesa, kvišku kipijo špice palmet, ki segajo do stegen, in vozlajoče se mreže ovijalk, a potrudil sem se po najboljših močeh, klical ime svojega starega očeta in prečesaval pokrajino z ročno svetilko. Ošinil sem beli soj in se v ravni črti napotil proti njemu, a se je ob bližnjem ogledu izkazalo, da je samo zbledela in izpihnjena nogometna žoga, ki sem jo izgubil pred leti.

Ravno sem bil na tem, da obupam in se vrnem po Rickyja, ko sem nedaleč stran opazil ozek pas sveže poteptanih vej palmet. Stopil sem tja in s svetilko posvetil naokoli. Listje je bilo oškropljeno z nečim temnim. Grlo se mi je osušilo. Kradoma sem začel slediti stezici. Dlje ko sem prodiral, bolj se mi je trebuh krčil in vozlal, kakor da bi moje telo vedelo, kaj leži pred mano, in me poskušalo posvariti. In tedaj se je steza steptane podrasti razprostrla, da sem ga zagledal.

Moj stari oče je ležal z obrazom navzdol na stelji iz vzpenjalk, noge je imel razkrečene, eno roko pa zvito pod seboj, kakor da bi padel z velike višine. Njegova spodnja majica je bila prežeta s krvjo, hlače je imel raztrgane in bil je brez enega čevlja. Za dolg trenutek sem obstal na mestu in samo strmel, medtem ko je snop svetlobe iz moje svetilke drgetal čez njegovo nepremično telo. Ko sem spet lahko dihal, sem izgovoril njegovo ime, a se ni zganil.

Padel sem na kolena in pritisnil dlan ob njegov hrbet. Kri, s katero je bil prežet, je bila še topla. Lahko sem čutil, kako neverjetno plitko diha.

Z nadlaktmi sem zdrsnil pod njegov trup in ga prekotalil na hrbet. Bil
je še živ, četudi komajda, njegove oči so stekleno bolščale, obraz pa je imel
usahel in bled. Potem sem zagledal vbode na predelu njegovega trebuha in
skoraj omedlel. Rane so bile široke, globoke in zamazane od prsti, tla, kjer
je ležal, pa so bila blatna od krvi. Poskušal sem mu potegniti krpe srajce
čez rane, ne da bi jih gledal.

Slišal sem Rickyja, kako vpije z zadnjega dvorišča. »TUKAJ SEM!« sem zakričal, in mogoče bi moral reči še kaj več, na primer pozor ali kri, vendar nisem zmogel oblikovati besed. Vse, česar sem se lahko domislil, je bilo, da naj bi stari očetje umirali v posteljah, v tihih prostorih, kjer brnijo medicinske naprave, ne pa na kupu premočene in zaudarjajoče zemlje, kjer se po njihovih telesih sprehajajo mravlje, v drgetajoči roki pa stiskajo medeninasti nož za odpiranje pisem.

Nož za odpiranje pisem. Edino to je imel pri sebi za obrambo. Počasi sem mu ga odlepil izmed prstov, a je nemočno hlastal za zrakom, zato sem ga prijel za roko in jo stisnil. Moji prsti s pogrizenimi nohti so se prepletli z njegovimi, bledimi, ki so jih kakor pajčevine preraščale vijoličaste žile.

»Premakniti te moram,« sem mu rekel, ob tem pa z eno roko zdrsnil pod njegov hrbet, z drugo pa pod njegove noge. Začel sem ga dvigovati, a je zastokal in ves otrdel, da sem moral prenehati. Nisem se mogel pripraviti do tega, da bi mu prizadejal bolečino. In nisem ga mogel pustiti tam, zato mi ni preostalo drugega, kot da počakam. Nežno sem mu ometel suho prst z rok in obraza in z vse redkejših belih las. Takrat sem opazil, da premika ustnice.

Njegov glas je bil komaj slišen, še tišji od šepeta. Nagnil sem se k njemu in mu prislonil uho na ustnice. Momljal je, bledo drsel v prištevnost in spet stran, ob tem pa izmenjaval angleščino s poljščino.

»Ne razumem,« sem zašepetal. Ponavljal sem njegovo ime, dokler se mi ni zdelo, da je s pogledom prikovan name. Takrat je ostro vdihnil in tiho, toda jasno izgovoril: »Pojdi na otok, Yakob. Tukaj ni varno.«

To je bila njegova stara paranoja. Stisnil sem ga za roko in mu zagotovil, da je z nama vse v redu, da bo z njim vse v redu. To je bilo že drugič tistega dne, da sem se mu zlagal.

Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo, katera žival ga je poškodovala, a me
ni poslušal. »Pojdi na otok,« je ponavljal. »Tam boš varen. Obljubi mi.«

»Bom. Obljubim.« Kaj neki bi mu lahko drugega rekel?

»Mislil sem, da te bom lahko zaščitil,« je rekel. »Že dolgo nazaj bi ti moral povedati …« Kar videl sem, kako mu usiha življenje.

»Kaj bi mi moral povedati?« sem rekel in se davil s potlačenimi solzami.

»Ni dovolj časa,« je zašepetal. Potem je privzdignil glavo s tal, da je vzdrhtel od napora, in mi na uho dahnil: »Poišči ptico. V zanki. Na drugi strani starčevega groba. Tretji september 1940.« Pokimal sem, a je videl, da ne razumem. Z zadnjimi kanci moči je dodal še: »Emerson – pismo. Povej jim, kaj se je zgodilo, Yakob.«

Po teh besedah je omahnil nazaj, izčrpan in zamirajoč. Rekel sem mu, da ga imam rad. In zatem se je zdelo, kakor da je izginil sam vase, njegov pogled pa je odtaval mimo mene proti nebu, kjer zdaj migota skupaj z zvezdami.

Trenutek pozneje je skozi podrast planil Ricky. Zagledal je starca, kako ohlapno leži v mojem naročju, in omahnil za korak nazaj. »Oh, stari. O, moj bog. O, moj bog,« je rekel in si z dlanmi pomel obraz, in medtem ko je blebetal o tem, da naj poiščem pulz in pokličem policijo in ali si videl kaj v goščavi, me je začel obhajati nadvse čuden občutek. Izpustil sem truplo svojega starega očeta in vstal, ob čemer me je vsak živčni končič posebej ščemel od nagonskega občutka, za katerega nisem vedel, da ga sploh premorem. Res je bilo nekaj v gozdu, drži kot pribito – in to sem čutil.

V podrasti ni bilo mesečine in nič se ni zganilo razen naju, pa vendar sem nekako vedel, kdaj natanko moram privzdigniti svetilko in kam točno jo uperiti, da sem za hip v ozkem izrezu snopa svetlobe uzrl obraz, ki se je zdel kot presajen naravnost iz mor mojega otroštva. Strmel je vame z očmi, ki so plavale v temni tekočini, po njegovem zgrbljenem ogrodju pa so prosto potekale jarkaste brazde kot oglje črnega mesa, medtem ko so bila njegova usta tako groteskno razprta, da so se skoznje zlahka krotovičili neverjetno dolgi, jeguljasti jeziki. Nekaj sem zatulil, da se je obličje zvilo in izginilo, podrast pa se je ob tem stresla, kar je zdramilo Rickyjevo pozornost. Privzdignil je revolver kalibra 22 in ustrelil, pap-pap-pap-pap, takoj nato pa zinil: »Kaj je bilo to? Kaj hudiča je bilo to?« Ampak ni videl, in jaz nisem mogel spregovoriti, da bi mu povedal, saj sem otrpnil, moja zamirajoča svetilka pa je brlela skozi prazno goščo. Potem sem najverjetneje padel v nezavest, saj je Ricky ves čas ponavljal Jacob, Jake, hej, Ed, asitivredualikaj, to pa je zadnja stvar, ki se je spomnim.

Datum izida: 30.9.2016
Zbirka Luna
Format 152 x 235 mm
Trda vezava
Obseg 352 strani
Fotografije, večbarvni tisk
Cena z DDV: 32,00 EUR
Na zalogi – dobavljivo takoj
Druge izdaje: šivana broširana izdaja
Na voljo v spletni knjigarni Sanje