Petra Soukupová: Morje

 

PETROVI ŽENI

PETER IN MAGDA SE SREČATA

MAGDA

Kot otrok je Magda majhna drobna svetlolaska, luštna in živahna. Če bi ji starši (s polnimi rokami dela v prizadevanju, da bi preživeli tri otroke) namenjali več pozornosti, bi jim bila gotovo v veselje. Vendar pa Magda med odraščanjem ni najsrečnejša.
Kadar koli bi rada domov pripeljala kakšno prijateljico, jo je sram, kakšen nered imajo doma, povsod živali, mačke, psi, včasih poleti celo kure v kuhinji, in povsod umazanija, in tudi če bi se Magda dala na pol, sama ne bi mogla tega nikoli pospraviti. In tako prijateljic ne vabi več domov. Pospravlja pa kljub temu veliko. Pa kaj ima od tega? Starši nimajo časa, bratoma pa je čisto vseeno. Magda sanjari, da bo nekoč prišel princ iz mesta in jo odpeljal stran od tega nereda, muh, umazanije in smradu. Seveda v mesto. Saj tam bo vse drugače.

Fantje iz šole ne pridejo v poštev. Ne kažejo nobenega zanimanja, da bi šli stran od tod. Oni bi si bolj kot to radi zgradili hišo in kupovali prašiče. Seveda se z njimi druži in kasneje tudi hodi. Vendar pogosteje hodi s fanti, ki so vsaj iz majhnega mesta, kjer je šola.

Ko je Magdi sedemnajst let, je majhna in zelo suha, svetle lase ima postrižene na paža, ima širok in majhen nos, ni lepo­tica, je pa zelo zanimiva. In vesela. Dobi, kogar koli hoče.

Trenutno hodi s Pavlom, skupnim prijateljem z neke zabave, niti ne ve več, kje sta se spoznala. Dobivata se dvakrat, trikrat na teden, največkrat gresta skupaj na pijačo ali pa plesat.

V petek, osmega junija, pride Pavel z motorjem po Magdo, tako kot vsak petek. Prižge si cigareto in čaka, medtem ko se Magda še zadnjič preveri v ogledalu. Oblekla je zeleno obleko, ki ji še posebej pristaja. Zakaj?

K Pavlu je za konec tedna prišel na obisk prijatelj iz bolnišnice. (Pavel si je z motorjem razbil faco in je bil par dni v bolnici. Magda ga ni prišla obiskat. Bolnice smrdijo, se je smejala, potem ko se je Pavel vrnil. Glej jo, glej, se Pavlu smeji Karel, še eden njunih prijateljev. Ko je bil Pavel v bolnišnici, so ga z Magdo enkrat po naključju skupaj zažurali. Tudi Pavel se smeji. Ve, da ga Magda ne ljubi. Škoda. Ker je luštna in ker se dobro razumeta.) Pavlov prijatelj je iz Prage.

Magda stopi skozi vrtna vratca, čudovita, njena torbica
se ujema s čevlji.

Zdravo.

Poljubi jo na lice, na skrivaj potegne dim, prižge motor in skupaj se odpeljeta.

Pred gostilno Pavel upočasni in se čez prižgan motor zadere, da pelje motor domov. Magda pokima in gre noter. Med prijatelji in znanci sedi Peter. Magda se nasmiha in mu poda roko. Sede in se pogovarja s prijateljico, ko pa si prižge cigareto, čuti, da se ji potijo roke. Tudi srce ji razbija.

PETER

Peter se je rodil na Žižkovu, v hiši, kjer si je več stanovanj delilo skupno stranišče na hodniku, tako da je bil potem blok čisto na obrobju Prage proti temu raj. Stranišče
v stanovanju. Kopalnica s kadjo.

Oče ne živi z njima, prihaja samo občasno. Peter ve,
da ima drugo družino.

Tako je Petko sam z mamo, njen edini ljubljenček. Debelušen, rdečelas deček, ki rad bere. Drugi otroci se mu posmehujejo. Vsaj dokler se z rastjo malo ne potegne in dokler se ne izkaže, da je bister in da nekaj ve. Sčasoma se loti veliko raznih hobijev, fotografija, izleti, kitara, v srednji šoli še atletika, pri sedemnajstih po očetovi smrti dobi tudi svoj avto in veselje do skrbi zanj. Pameten je, moral bo iti študirat, že zaradi mene, če nič drugega, tarna mama. To že. Kaj drugega pa naj, če še ne bi rad šel v službo.

Ni več debel, je kar čeden in dekleta se zanimajo zanj. Zanimiv intelektualec z lastnim avtom. Peter uživa na polno. Mama mora hoditi v službo, on pa dela, kar se mu zljubi. Začel je tudi že piti in manj igra na kitaro, včasih v gostilni zadrema, kar vse zelo zabava. Pleše ne, ni najbolj spreten.

A študij jemlje resno. To pa je tudi vse.

Spomladi dopolni devetnajst let in aprila ga tako zelo boli trebuh, da tri dni ne more niti v šolo niti v gostilno. Tretjo noč mu operirajo slepič. Nato en teden leži v bolnišnici, mama hodi k njemu vsak dan, dvakrat pride na obisk eno in dvakrat neko drugo dekle. Peter se poljublja z obema.
O resni zvezi zaenkrat še ne razmišlja. Preprosto vzame to, kar se mu ponudi.

Verjetno ga ravno zaradi teh dveh deklet opazi Pavel, ki ima grdo odrgnjene roke pa tudi obraz, in tako se začneta družiti. Pade dogovor, da drug drugega obiščeta. Pavel obljublja noro vaško žurko.

PAVEL V BOLNIŠNICI

Hkrati pa je Pavel radoveden, kako se bo do Petra obnašala Magda, saj za Magdo se ve, da bi rada zbrisala ven iz Týnca in tako dalje. V resnici pa si Pavel želi, da bi si Magda opekla prste in se nato vrnila k njemu, seveda je on potem ne bi več hotel. Pavel se sam sebi zdi tako lep (in res je simpatičen), da ne more prenesti, da ga Magda ne ljubi. Hoče jo kaznovati. Pa še obiskat ga ni prišla.

PAVEL SE VRAČA OD DOMA, KAMOR JE PELJAL MOTOR

Pavel hiti in naenkrat se zave, da Magde ne bi rad izgubil. Hudiča. Na koncu skoraj priteče nazaj do gostilne.

PETER IN MAGDA

Peter Magde na začetku niti ne opazi. Malo se ga je že napil, poleg tega mu jo je Pavel opisal kot seksbombo, kar pa ona zagotovo ni. Je suha, nališpana punca iz vasi in veliko kadi. Peter ima rajši dekleta z velikimi prsmi in zadnjico.

Na hitro jo je premeril s pogledom, ampak to je tudi vse. Nato si je od njega sposodila vžigalnik, pri tem ga je seveda tako lepo pogledala, in to se mu je zdelo prav zabavno, pozna te poglede. Vendar pa se ga je Magda potem tudi bežno dotaknila. Peter si ne bi nikoli mislil, da bo to kar koli spremenilo.

Vendar je.

Dotik angela, bi pomislil Peter, če bi bilo v njem kaj pesnika. Vendar ga ni, zato je Magdi kupil enega takratkega in ji prižigal cigarete, kadar je le lahko. Pri tem je vsakič
z roko zakrila plamen in se dotaknila njegove roke. Pogledi v oči, seveda. Petru je bilo jasno, da tukaj ima šanse.

Magda se je trudila na vse mogoče načine. Ves čas je gledala Petra, tudi če je imel Pavel roko okoli njenih ramen. In dobro je vedela, kako. Kratek pogled, takoj odmik. In takoj potem še enkrat. Če ga pogleda, on pa že gleda njo, odmik takoj. To se sicer skoraj ni zgodilo. Dokler kar naenkrat ni začelo delovati. Jah, verjetno te stvari zahtevajo čas. Šele čez nekaj časa ji bo Peter to prvič razložil. Magda bo razočarana. Samo dotik?

Še vedno se trudi, da ne bi bila preveč očitna, noče pretepa. Pavel pije hitro in ves čas daje vedeti, da sta par. Magda se ne brani preveč.

PAVEL

Pavel jo je dobro videl. Hudiča, tega pa res ni pričakoval. Res sem teslo.

Vendar pa ne bo nikoli ukrepal. Z obema bo ostal prijatelj.

KONEC ZABAVE

Tanja vstane, še preden je ura ena. Magda mora iti ali z njo ali pa kasneje pet kilometrov sama, vendar ji ni najbolj do tega. Zato gre. Magda si do konca življenja misli, da se je vse zgodilo zato, ker je bil trenutek pravi. Dvigne se, obleče bundo, vzame cigarete. Tanja medtem reče, da gre še na stranišče, Magda bežno poljubi Pavla, ampak ta, pijan,
je noče spustiti.

Pust me …

Magdica, saj menda ne boš kar šla …

Grem.

Končno se mu izvije, se spet poravna, še adijo drugim, posebej Petru. Odide. Ve, da jo Peter opazuje. Pavel prav tako. Ko je Magda že zunaj, Peter vstane in gre na stranišče. Pavel se niti ne premakne.

Ko pride Tanja, se pred gostilno Magda odtrga od Petra. Pritiska si bundo k telesu in se smehlja.

Tako da ja, pridi. Čao.

Čao.

Dekleti gresta in Peter gleda za njima. Za trenutek.
Potem gre nazaj noter in se ga pošteno napije. S Pavlom se pogovorita, ampak zjutraj se ne spomnita več, o čem. Pavel se je že odločil, da se ne bo boril. Peter komaj čaka, da jo bo spet videl.

POT DOMOV

Magda med Tanjinim nakladanjem sanjari o tem, da živi s Petrom v Pragi, na Vinohradih, v stanovanju z visokimi stropi in ogromnimi okni, kjer se samo od daleč sliši zvok tramvajev, ona pa sedi v kuhinji za mizo iz temnega lesa, pije čaj in jé kruh z zaseko (temu se Magda ne bo odrekla) in iz starinskega gramofona prihaja glasba. Najraje kakšen rock’n’roll.

TANJA

V enem tednu Tanja raztrobi naokoli vse o Magdinem
in Petrovem poljubu.

PREMAGOVANJE OVIR RESNE ZVEZE

Peter se čez dva tedna vrne in še isto poletje gresta skupaj na južno Češko. Med počitnicami Peter vozi Magdo z avtom naokoli in jo uči voziti. Dobivata se vsak konec tedna. Z Magdo ni več tako zabavno kot prej. Dekleta se smejijo, naenkrat je kot poročena. Ampak Magda je samo zaljubljena. Prvič. Z drugimi fanti se ne poljublja.

Peter se v Pragi sicer še nekajkrat brez posebnega navdušenja dobi s svojimi prijateljicami, toda ne da se mu več. Čez leta se bo tega spominjal (ne sicer pogosto, Peter ni nostalgičen) kot edinega obdobja, ko je bil na Magdo čisto nor.

Ko pripelje k njim pred vhod in pride ven ona s svojimi božanskimi nogami, se Petru čisto zmeša.

Kadar gresta v Prago in se sprehajata po kakšni živahni ulici, Magda ves čas sanjari o njunem skupnem življenju. Čez leta se bo smejala temu, kako naivna je bila. Vendar srečna.

Ves čas na nekaj pazi, ves čas mora biti Petru všeč. Peter se zaradi Magde ostriže in začne bolj skrbeti zase. Ne prepirata se. Še. Čeprav se nikoli ne bosta kregala na smrt. Barino puberteto Peter za malo zgreši, takrat bi se veliko prepirala.

Petrova mama sicer ni navdušena, ampak glavno je, da Petko hodi v šolo in da je vse v redu.

Magda se po maturi že veseli, da bo odšla v Prago, čeprav zaenkrat še ne ve, kako točno bo živela. Verjetno s Petrovo mamo … Bomo videli. Čeprav Magda že ve, da to ne bo stanovanje z visokimi stropi na Vinohradih.

ŽIVLJENJE S PETROVO MAMO

Kar v redu. Petrova mama Magde nima ravno najraje, ampak Magdi je čisto vseeno, trenutno je vsa evforična zaradi velikega mesta in zaradi tega, ker služi svoj prvi denar, sicer pa je tako ali tako ni veliko doma, služba, potem pa bari in kino. Petrovi prijatelji, njeni novi sodelavci, Magda je družabna in vesela. To traja približno pol leta. Potem 1. Petrova mama vztraja, da se morata poročiti, če želita še naprej živeti skupaj. 2. Magda ima možnost dobiti stanovanje. To se zgodi skoraj istočasno. Magda bi lahko udobno živela na svojem in počakala, ali je Peter tisti pravi (čeprav zadnje čase začenja dvomiti o tem, še posebej ko vidi, kako se Peter pogovarja z drugimi dekleti in tudi da se ne postavi na njeno stran proti mami, ki hodi v njuno sobo, ne da bi potrkala, in Petra kliče Peterček, njo pa strogo Magda). Ampak Petra ima še vedno rada, gre za čustva, in ne za razum. Čeprav ni vse tako, kot bi moralo biti, tako pač je. Stanovanju se odreče, ker Peter ne bi šel z njo, in tako Magda še naprej živi s Petrovo mamo.

PETROVA MAMA

Katarina je stara in bolna, bolijo jo sklepi na nogah in težko hodi, Magdo sovraži, ker je mlada in lepa in ker ji je speljala sina, Peterček z njo ne preživlja več niti večerov (čeprav tega tudi prej ni počel pogosto, samo Katarina to vidi drugače) niti nedeljskih popoldnevov, raje oba kam gresta in jima je vseeno, da ona nima nikogar in da ne more ven. Sili Petka, da bi se poročil, ampak misli (ker se ji Magda zdi ena taka vlačuga in te se ne poročajo), da se bo Magda po vsej verjetnosti prej odselila.

Upa.

Če ne bi še manj kot pol leta pred začetkom novega obdobja Magdinega in Petrovega skupnega življenja Katarina umrla, bi Magdi še dodobra zagrenila življenje. Vendar umre. Ravno pravi čas, če se to da reči za smrt.

PETER

Peter noče stran od mame, ker bi ga to preveč priklenilo na Magdo, on pa zadnje čase ni prepričan, ali si tega želi. Ne da bi se rad razšel z njo, ampak včasih spi s kakšno drugo. Že postaja tak. Vzame, kar se mu ponudi, brez čustev, on to zna.

In ker tako Magda ostane pri njiju na Visočanih (stanovanje z dvema sobama ter s straniščem in kopalnico, ki sta od kuhinje ločena s tanko pregrado, skozi katero se vse sliši) in mu uspe mamo odvrniti od misli na poroko,
je spet vse v redu.

Nato mama umre. Peter se seveda zave, da je sam, da nima nikogar, da je brez družine, in gotovo ga mamina smrt prizadene, ampak od malega je naučen, da čustvom ne pusti blizu in da jim ne podlega. In ne pustiti čustvom blizu je enako kot jih ne imeti.

Včasih razmišlja, kaj naj s svojim življenjem, zdaj ko je sam in ko lahko počne, kar hoče.

Nato se nekaj zgodi. Naenkrat je vse jasno.

MAGDA

Tudi Magda v tem času spozna drugega moškega. Odnos s Petrom se je ohladil in v resnici skoraj samo še živita skupaj. Še vedno ga ljubi, ampak nekaj tu ni v redu. Zdi se ji, čeprav tega ne ve, da Peter spi z drugimi. Ona se zbližuje s sodelavcem Karlom. Še preden se popolnoma zbližata, Magda zanosi. Navsezadnje tudi po teh treh letih, odkar sta skupaj, včasih pride do seksa. Ampak, kot Peter nekoč reče nekemu sodelavcu, gre za povsem naključen seks.

BARBORKA

Magda se najprej sploh ne obremenjuje. To se ji večkrat zgodi. Vendar potem postane že sumljivo in zdravnik to potrdi. Magda pričakuje prvega otroka. Veseli se in boji.
Za začetek povedati Petru.

POGOVOR

Danes gre Magda iz službe naravnost domov, kar se ne dogaja pogosto, prej obratno, s Karlom in z drugimi gre po navadi še na kak kozarec vina, v kino ali pa v gledališče, ampak kakor koli že, danes gre naravnost domov, samo še vino kupi in narezek (zaenkrat malo kuha, čeprav ji je enkrat brez težav uspel tudi losos z omako iz svežega ingverja) ter škatlico boljših cigaret.

Doma (končno je to zanjo dom. S kakšnim veseljem je pospravljala in zračila za pokojno in kako je bilo potem stanovanje lepo in končno ni več smrdelo po starosti in je bilo samo njeno) Magda posesa in pripravi večerjo, kar pomeni, da dá na mizo narezek, potem se okopa, dolgo pred ogledalom opazuje svoj trebuh, seveda se še nič ne pozna, potem si obleče najljubšo modro bluzo (modra ji pristaja, tako kot bo pristajala tudi njeni mlajši hčerki)
in čaka.

Peter gre po predavanju, kamor hodi, čeprav ni obvezno, še na pijačo s sošolko Baro. Poljubljata se, ampak Bara se nekako ne more odločiti, navsezadnje ve, da ima Peter že dolgo neko punco, in Peter ne pritiska nanjo. Ima Magdo. Vsak spije dva kozarca belega in Peter se odpelje domov, Bara pa v študentski dom. Oba sta zadovoljna, čeprav Peter nekoliko bolj.

Presenečen je, ko na mizi zagleda narezek in kozarce za vino, ter Magdo, vso urejeno.

»Živjo, kaj pa proslavljava?«

Magda se skrivnostno nasmiha, celo vstane in ga poljubi, kar je zadnje čase neobičajno. Tudi Peter se nasmehne.

»Kaj v zvezi s službo?«

Magda se ob tej igri zabava. Odkimava.

Sledi dolg, nenaraven premor, Peter molči, niti sanja se mu ne, česa bi se Magda lahko tako veselila. Nečesa, kar bi bilo vredno skupnega praznovanja. Starši? Brata?

»Otroka bova imela.«

Magda ve, da Peter ne kaže čustev, zato je ne more presenetiti, da se nič ne zgodi. Peter dobi le malo bolj presenečen izraz.

Kdaj? Vpraša nato in tako se vse sprosti.

Objameta se in smejita in odpreta vino. A sploh lahko piješ?

Ampak Magda bo brizgance pila vso nosečnost. Jesta narezek.

Ogledujeta si Magdin trebuh. Nežnosti. Toliko poljubov kot v nekaj tednih, če ne mesecih. Poslušata glasbo.

Nato gresta v posteljo, Magda je mirna, počuti se srečno in sanjari o idili z dojenčkom, predstavlja si, kako gre ona, čudovita, s čudovitim otrokom v Týncu po cesti in ji lahko prijateljice zgolj zavidajo.

Peter razmišlja, kaj bo treba postoriti. Poroka. Služba. Ampak se veseli. Zanj je to neke vrste izziv.

Otrok.

Sin.

Bomo videli. Peter sprejme, kar se mu je ponudilo.

Če bi verjel v usodno ljubezen (tako kot verjame v eksaktne vede, lastne sposobnosti in delavnost, nikakor pa ne v usodo, Nezemljane, homeopatijo in druge neumnosti), jo je z Baro pravkar izgubil. Doseže vsaj to, da se njegova najstarejša hči imenuje Barbora.

POROKA

Velika, z vsemi. Magdina mama joče, in to veliko, Petru pa je malo hudo, da je njegova mama to zamudila. Magdin brat ima zaradi nekega pretepa okrog očesa modrico in pokvari vsako fotografijo. Magdi se nosečnost še ne pozna, ampak ona to čuti. In vsi to vedo.

Srečna je in Peter je ponosen, čudovita je. V šoli sicer Peter občasno še vidi Baro, ampak na pijače z njo ne hodi več. Če bi si priznal, bi ugotovil, da jo grozno pogreša.

PO POROKI

Magda si vzame dopust in za en teden gresta na južno Moravsko, eden od njunih prijateljev jima posodi svojo hišo, kjer naj bi se imela lepo, vendar ker naenkrat okoli njiju ni nikogar, prijateljev, službe, šole, se ves čas pričkata (o Magdinem kajenju, o Petrovi nepazljivi vožnji, o veliko drugih, še bolj nepomembnih stvareh) in Magda je zaradi tega nesrečna, pogosto celo joče, ker kaj pa, če se jima tole ne bo izšlo, kaj bo z revčkom Vladkom? Tudi Magda verjame, da bo sin, ampak bolj zaradi Petra.

Peter se veseli, da bo spet doma. Če nič drugega, veliko pije. Kot včasih. Star je petindvajset in čez nekaj mesecev bo postal inženir. Grozno se ga bo napil. Dva dni mu bo slabo in prav nič mu ne bo pomagalo, da bo Magda vsako jutro bruhala.

Uboga Magda. Bruhala bo vso nosečnost. Pa tudi noge ji bodo otekale in lulat bo hodila na vsakih dvajset minut. Slabo ji bo fizično in psihično. V primerjavi s tem peturni porod ne bo noben večji problem.

Peter si potem hitro najde službo in kupi posteljico, takšno res čudovito.

No, res pa je, da je voziček, ki sta ga dobila od Magdine svakinje, star in ogaben.

BARA

Barborka se je rodila 23. junija zgodaj zjutraj, zunaj je bilo čudovito, eden tistih poletnih dni, ko je najbolje iti kam ob vodo, tehtala je slabe tri kilograme dvajset in merila enainpetdeset centimetrov. Imela je čisto malo svetlih laskov in skoraj ni jokala. Popolnoma zdrava.

Ime ji je Barborka, saj sta oba računala, da bo sin, in ime Barbora Peter omeni kar tako, med pogovorom, Magda si želi Klaro, Bara ali Klara, to pa je v bistvu tudi prav vseeno.

Peter pride pogledat svojo prvo hčer naslednji dan, prej ni mogoče, Magdi prinese bele vrtnice in zlato uro (ta ji ni spet tako zelo všeč, čeprav jo bo nosila sedem let in bi jo mogoče še dlje, vendar ne bo več razloga za to) in zlato verižico
z obeskom za Barico.

Čez nekaj dni se Magda skupaj z Baro vrne domov in vsi ju hodijo gledat in ničesar drugega ne morejo kot občudovati Baro, kako je čarobna in pridna, in to je res – vso noč spi ter čez dan ne joče, samo opazuje in jé, nič ne zboleva in zdi se, kot da bi bila otrok, rojen pod srečno zvezdo.

Zaradi tega Magda dobi občutek, da bi bilo dobro, če bi imela še kakšnega bratca ali sestrico, glede na to, da je z otroki tako preprosto.

Peter ji na začetku precej pomaga, kopa Baro, ponoči vstaja in ne ponočuje in ni srečen. Občutek ima, da je ujet, da mu je mladost ušla in da ne bo nikoli več ničesar doživel.

Večinoma. Ampak včasih se zgodi čudež. Bara se prvič nasmehne.

Peter hitro ugotovi, da je dovolj, če delaš in tako potem nimaš veliko časa misliti na kar koli, in da se da s takimi čudeži pravzaprav čisto lepo živeti.

Z Magdo se kaj dosti ne pogovarja. Njena skrb je, ali je Bara jedla in spala, njegova, ali mu bo uspelo delo končati v roku. Ona zvečer zaspi pred televizijo, navada, ki jo bo spremljala vse življenje, njega bolijo oči, ne more spati, leži v spalnici in gleda v temo.

BRNO

Peter dobi priložnost za službo v Brnu. Magda ve, več denarja. Mogoče pa še ulovim vse, kar mi je ušlo, si misli Peter.

Odhaja v ponedeljek zjutraj in se vrača v petek zvečer. Prepirata se, ker Peter meni, da Barica dobiva slabe navade, Magda pa se jezi, ker pride Peter za dva dni domov in je takoj najpametnejši.

Hkrati pa jima gre malo bolje, saj se po vsem tednu veselita drug drugega.

Magda pogreša bolj, navsezadnje čas preživlja z otroki na igrišču, nič kaj posebej zabavnega. K sreči sonce njenega življenja, Bara, raste in je z njo vse v redu in še vedno je, kot verjetno tudi vedno bo, otrok, rojen pod srečno zvezdo. Peter pogreša manj, čas preživlja z mladimi. Seveda gre enkrat z neko sodelavko v posteljo. Nima imena, ker nič ne pomeni.

Potem sreča Jano.

JANA

Jana že vse življenje živi v Brnu, gimnazijska odličnjakinja, kariera, vse, kar hočeš. Sebi posveča toliko časa, da se ji s partnerskimi odnosi ne da ukvarjati. Poročen z otrokom ji popolnoma ustreza. Kar se tiče Janinih čustev, je v tem bolj podobna moškim, dá zgolj toliko, kolikor dobi.

Čez teden je Peter z Jano, ta mu daje vedeti, da se tole med njima ne bo razvilo v nič resnega, zato ga vedno bolj zanima, za konec tedna pa odhaja k Magdi, z njo se manj prepira, malo ga daje občutek krivde, predvsem pa je preprosto boljše volje. Počuti se tako dobro kot že dolgo ne. Dvojno življenje mu popolnoma ustreza. Vendar po Jani ne bo našel več nikogar, ki bi mu to prav tako ustrezalo.

DRUGA NOSEČNOST

Spet prej naključje kot načrt, čeprav si Magda želi. Bara ima dve leti, Peter je v Brnu, s polno glavo Jane, Magda nosečnost doživlja bolj umirjeno kot prvič, ne joče toliko, ni ji tolikokrat slabo. Vsaj večinoma ne.

Najhuje ji je v petek, trinajstega februarja. Zunaj je strašen mraz.

Za slabo znamenje bi lahko šteli to, da na popoldanskem sprehodu z Baro vidi grozno nesrečo, ko tramvaj povozi nekega majhnega otroka.

Že brez tega je dovolj živčna.

Peter naj bi prišel enkrat popoldne. Magda vsak petek pripravi kakšno zahtevnejšo jed, ki jo ima Peter rad. Dela po kuharski knjigi, ponosna, da ji je spet uspelo nekaj novega. Vendar pa danes dela koprovo omako, kar že obvlada.

Magda stoji za štedilnikom in meša omako. Je prepotena in čuti, da je vsa zabuhla.

Ugasne štedilnik in začne pripravljati testo za cmoke. Pri teh je še malo nerodna, ampak nekoč bo tudi to zanjo mala malica.

Iz sosednje dnevne sobe sliši Baro, vzklika in ropota
z igračkami.

Magda si obriše roke in jo gre pogledat. Bara stoji v stajici, drži se za ograjico in jo stresa. Ko zagleda mamo, se veselo oglasi.

»Ja, ti bi rada šla ven, kajne, pikica,« jo Magda dviguje.

»Ampak boš sedela na stolčku in ne boš jezila mamice, kajne? Mamica mora skuhati kosilo. Oči pride iz Brna, zato mu morava pripraviti kaj dobrega.«

Poljublja jo in jo posede v otroški stolček. Barica se smeji.

»Ti tudi komaj čakaš, kajne?«

Magda se vrne za kuhinjski pult in pripravlja testo. Ko je gotovo, pokrije posodo s krpo in ga pusti vzhajati. Preveri omako, poskusi, ali je dobra, in z zadovoljstvom še nekajkrat zajame iz posode.

»Tako, še cmoke je treba narediti pa juhico do konca. Tako da bo vse pripravljeno, ko ob treh pride oči,« razlaga otroku. Bara si nekaj brblja, Magda pa veselo nadaljuje:

»Potem bo šla Barica v park, bosta imela očkovo urico. Mamica pa bo ostala doma. Po vsem tednu bi si tudi rada malo spočila.«

Zdaj reže zelenjavo za juho, veselo si mrmra, samo melodijo brez besedila, grozno ji je vroče, ves čas mora piti. Čuti, kako se poti.

Ob dveh je juha kuhana, stoji na štedilniku in kadi se iz nje. Cmoki ležijo na deski, dokler voda ne zavre.

Magda si iz čopa naredi figo, nato dvigne Baro iz stolčka in jo da nazaj v stajico.

»Zdaj pa lepo tukaj počakaj, mamica se gre hitro umit, da bo očiju še bolj všeč. Potem bo pa papica in potem bo šla Barica ajat.«

Bara tiho joka. Magda zavzdihne, potem pa z mize vzame dudo in jo da Bari.

»Seveda,« ji resno reče, »to si pa ti. Ves čas duda. Ampak tega bo kmalu konec, veš. Počakaj, da pride oči.«

Nato odide v kopalnico in se kmalu vrne s spuščenimi, nekoliko počesanimi lasmi in v lepši obleki.

Voda na štedilniku že vre, Magda vrže vanjo cmoke in nastavi kuhinjsko urico. V mikrovalovko postavi skodelico
s kašo, ki ni videti ravno mamljivo.

Gre v dnevno sobo in si pred majhnim ogledalom liči oči, senči veke, pudra obraz. Barica se drži za ograjico in jo opazuje.

»Kaj pa praviš na tole?« se Magda obrne k njej, kot da bi ji otrok lahko odgovoril. Bara se smehlja in molči.

»Fajn, kajne? A greva papat?«

Mikrovalovka zapiska in Magda dvigne Baro iz ograjice in jo posadi v stolček. Obleče si ogaben predpasnik, Bari pa zaveže velikanski slinček.

Nato Magda hrani Baro, vendar se z njo ne pogovarja, vse počne avtomatsko. Bare k sreči ni treba siliti. Magda že komaj čaka Petra.

Ko jo nahrani, vzame cmoke iz vode ter jih v posodi, pokriti s pokrovko, po stari češki tradiciji zavije v pernico. In nato da Baro spat. Tik ob Barini posteljici stoji druga, prazna posteljica.

(Vendar je še dolgo ne bo potrebovala. Do rojstva Dite mine skoraj šest let.)

Počisti za Baro in lepo pogrne mizo, prižge svečo. Februar je in zunaj je ves čas temno. Nato kozarca, vino. Končno se usede. Ura je tri.

Razgleda se po kuhinji, potem vstane in gre v sobo, tam pospravi Barine igračke. Znova gre poskusit juho in omako. Poskusi tudi meso, ali je dovolj mehko. Je.

Spet sede za mizo, vendar takoj nato spet vstane in si na kasetofonu predvaja Rolling Stonse. Sede za mizo in poravnava pribor, pogrinjke, krožnike.

Kaseta je na koncu, kasetofon se izklopi. Ura je štiri. Magda še vedno sedi za mizo, spi. Trzne, se zbudi, gleda na uro. Tudi na ročno. Mršči čelo in ugasne svečo.

Pojé juho.

Ko jo pojé, krožnik umije, obriše in pospravi v kredenco.

Ob pol petih sede k telefonu, najde številko in tajnico vpraša: »Je gospod asistent Malek tam?«

Nato s slušalko na ušesu kakšno minuto čaka. Odloži slušalko. Joče in si z robčkom, previdno, da si ne bi razmazala ličila, briše oči. Smrka.

Potem se zares razjoče. Predstavlja si, da Peter leži nekje na cesti, mrtev, avtobusna nesreča, ali da je v tujem stanovanju, na postelji z leopardjim pregrinjalom, z neko žensko, predstavlja si njihovo poštarico, prsato nasmejano umazanko.

Ko se pomiri, gre v kopalnico in si očisti ličila z oči. Zabuhle so.

V kopalnico sliši, da se je Barica zbudila in da nekaj govori. Ko se zbudi, je čas za sprehod.

Magda jo oblači in se pogovarja z njo. S kom drugim pa se naj.

»Očija še ni, veš, pikica, morava iti sami. Ampak ko prideva nazaj, naju bo že čakal.«

Ko ji obleče pajaca, jo pusti sedeti v predsobi in gre še na hitro v kuhinjo.

»Moram očiju napisati listek, veš, da bo vedel, kje so cmoki.« Piše sporočilo.

»Ho-ruk,« dvigne Barico in počasi gresta.

Na hodniku Bara steče proti stopnišču in Magda mora za njo, tako da ji ne uspe zakleniti.

Nato tista grda zadeva s tramvajem.

Ko se vrneta, Magda vtakne ključ v ključavnico in obrne, obraz se ji razjasni in veselo reče:

»Miška, oči je že doma, odklenjeno je.«

Odpre vrata in pred očmi se ji zmrači. Po vsem stanovanju je tema.

»Peter?« reče.

»Si tu?« Prižge luč in pogleda na tla zraven omarice za čevlje. Petrovi copati so tu.

Magda je razočarana. Spet ji gre na jok.

Sezuje si čevlje, nato sleče Barico.

»Ja nič, očija še ni.«

Magdini gibi so neobičajno nagli, z Baro ravna rahlo nepaz­ljivo. Takoj jo posadi v stajico, splakne dudo in ji jo poda.

»Kar naj te on odvadi. Čeprav ne vem, kdaj, čez vikend verjetno ne bo utegnil.«

V kuhinji zmečka papir s sporočilom. Prižge štedilnik in si pogreje koprovo omako. Vzame krožnik in si naloži tri cmoke. Jé v dnevni sobi za klubsko mizico, pred televizijo, kjer se vrti neka stara televizijska oddaja, ki je Magda niti ne opazi.

Prazen krožnik odloži v korito.

Nato z Baro sestavlja grad iz legokock. V tem času, ko se Bara popolnoma razigra, se Magda niti ne nasmehne.

Ob pol sedmih gre Bari pripravit naslednji obrok. Naredi si čop in spet obleče tisti grdi predpasnik.

Pretlačuje hrano, ko zarožljajo ključi in se zasliši odklepanje. Magda ugasne mešalnik, si obriše roke v obleko in gre v predsobo.

Tam stoji Peter s skesanim izrazom na obrazu, na hrbtu nahrbtnik, kavbojke, temno modra športna bunda. Čeden je, ves pordel od mraza.

Odloži nahrbtnik.

»Magdica,« reče, »vlak je obupno zamujal, na Visočini sneži, oprosti mi, res oprosti.«

Stopi k njej in ji poljublja obraz.

»Nisi jezna?« se dobrika.

»Saj nisi sam kriv, kajne? Zakaj bi bila potem jezna?« reče Magda utrujeno, sram jo je, da je tako paničarila.

»Sonce mojega življenja,« se razveseli Peter.

»Pridi jest,« odgovori Magda.

Bara sliši očijev glas in kriči, kolikor lahko: oči oči oči.

Peter se sezuje in zavije v njeno sobo.

»Kaj je zdaj to, Barica, ta duda? Kdo ti jo je pa dal? No, daj jo očiju. Vidiš, kako si pridna,« sliši Magda v kuhinjo, preden ponovno prižge mešalnik.

Čeprav je jezna, čuti veliko olajšanje, spet bo vse v redu. Vsaj za danes.

Resnica je, da je bil Peter z Jano, saj je vedel, da so ceste grozne in da bo Magdo zlahka prepričal, bil pa je z njo tudi zato, ker se zadnje čase z njo vedno bolj zapleta.

Jana bo tista, ki bo končala razmerje, ko bo izvedela, da jo ima Peter rad (ne da tega ne bi čutila že prej) in da njegova žena pričakuje drugega otroka. Sicer pa je že tako trajalo predolgo.

Kakšen teden po tem trinajstem februarju Magda splavi. Medtem ko ona leži v bolnišnici, Peter skrbi za Barico in pospravi posteljico.

Bil je deček, ki ga potem niti Peter niti Magda ne bosta več imela.

NEROJENI DEČEK

Nerojenemu dečku bi bilo ime Jakob, bil bi relativno dober športnik in še boljši elektromehanik. V življenju bi bil srečen, ker o stvareh ne bi veliko razmišljal, imel bi veliko deklet in tri otroke. Staršem bi bil preprosto v eno samo veselje.

Ko bi se rodil, bi Peter še nekaj časa ostal v Brnu, potem pa bi se k njemu preselila tudi Magda z otrokoma in Peter ne bi nikoli spoznal Klare in ne bi Magde nikoli zapustil.
Le vse življenje bi jo varal.

Še pred Magdinim prvotnim rokom poroda se Peter za stalno vrne iz Brna. Samo on sam ve, kaj ga bolj teži, ali to, da se je razšel z Jano, ali mrtev otrok.

NASLEDNJIH PET LET JE VSE TAKO, KOT MORA BITI

PETER

Peter si z izdatno Magdino pomočjo najde boljšo službo in v tem času prideta tudi do boljšega stanovanja, v katerem Magda preživi preostanek življenja. Gre za lepo, celo dvoetažno stanovanje na slabi lokaciji, obrobje Prage, novo naselje. Dolgo ga bosta odplačevala.

Peter bo imel nekaj brezimnih ljubic. Ves čas se oklepa mladosti in vedno se je bo oklepal.

MAGDA

Magda se nekaj mesecev utaplja v depresiji, a sčasoma gre na bolje, poleg tega se vrne v službo, zadovoljna, z občutkom, da je izkoristila čas za to, da je bila z otrokom, zdaj pa je vesela, da je nazaj med odraslimi.

O Petru ne premleva več toliko, ni več kaj razmišljati, imata otroka, ostala bosta skupaj v dobrem in slabem.

Poleg tega ima Magda ogromno sodelavcev in prijateljev, s katerimi se razume.

Po Baro prihaja v vrtec zadnja, včasih ji ne uspe in Baro pazi soseda, starejša gospa Vlčkova, ki ni mogla imeti otrok. Baro pita z domačimi slaščicami in je zanjo kot babica,
če ne še kaj več.

Ko bo gospa Vlčkova umrla, bo Bara jokala. Ko bo umrla babica, bo Bara že odrasla in ne bo jokala.

MAGDA IN PETER

Skupaj sta in včasih sta tudi s kom drugim, vendar ne tako, da bi zaradi tega trpela družina, torej Barica. Hodijo na skupne počitnice, poleti k Magdinim staršem, pozimi v hribe smučat. Peter nauči Baro smučati (kot študent je bil dober smučar), pri Diti pa mu že zmanjka časa.

Iz tega obdobja imajo veliko fotografij, to je namreč eden od Petrovih konjičkov, na njih so nasmejani in videti so srečni. Ko si jih Bara kasneje ogleduje, ima občutek,
da so njeni starši srečni skupaj.

BARA

Barica raste in je vedno lepša, eden izmed tistih otrok, ki jih na ulici ogovarjajo tuje babice. Pri štirih vodene koze, pri šestih škrlatinka. En teden v bolnišnici in dve injekciji na dan, to bo eden najhujših tednov za Baro, vse dokler ne bo odrasla.

Je srečna, boji se le krokodila, ki je v temi pod posteljo,
in zobozdravnika. Pridno spi, skoraj ne joče niti ne sitnari in kaj malo ve.

Nič je ne prizadene, o starševskih prepirih ne ve ničesar.

Ko bo nekoč njena sestra brala Velike skrbi, običajno knjigo za deklice te starosti, bo mami rekla – in ta se bo s tem cincavo strinjala –, da je Bara takšna kot lik Velike Neobčutljivke, tiste od sester, ki nima nobenih skrbi. To je res. Vsaj boli je ne nič.

Že v vrtcu se ljubčka z nekaj fanti, v prvem razredu se zanjo tepejo, in ne samo enkrat. Bari je za to precej vseeno.

Po glavi ji gre samo šport, do štirinajstega leta tekmuje v teku. Ampak bolijo jo kolena, zato tek opusti. Šele potem začne opažati tudi druge stvari. Na primer to, da je pravzaprav privlačna punca.

Vendar zdaj je stara sedem, ima se odlično, mami in oči jo obožujeta, mama je sicer včasih stroga, ampak oči nikoli in Bara ga ima zelo rada. Princeska, ji pravi oči.

DITA

Tokrat je to bolj načrt kot naključje. Bari je sedem let, rada hodi v šolo oziroma se tam vsaj ne dolgočasi, trenira atletiko, in Magda noče, da bi ostala edinka. Noče, da bi bila razvajena, vendar se ji zdi, da Bara ni daleč od tega.

Tudi Peter nima nič proti. Obožuje Baro, a želi si sina.

Tokrat je Magda z veseljem doma, skrbi zase in pazi na Baro, lepo obdobje.

Čeprav je to Magdina najprijetnejša nosečnost, se Ditka rodi prezgodaj. Je majcena in prosojna. Magda se prvič boji, grozno boji za svojega otroka. Z Baro do sedaj ni imela težav, drugega otroka pa je izgubila tako na hitro, da za strah ni bilo časa. Zdaj je. Magda hodi gledat Ditko v inkubator in ne počuti se dobro, čeprav ji zagotavljajo, da bo z otročičkom vse v redu.

Niti kasneje ni nič bolje. Ditka je bolna do svojega drugega leta in Magda ne more več. Magda si ne želi ničesar drugega kot to, da bi končno že bilo bolje.

V tem obdobju Magda nima časa za nič drugega, Peter ima seveda ljubico, Bara hodi iz enega krožka v drugega, do dojenčka nima posebnega odnosa, sicer pa je z njim tako ali tako treba ravnati previdno, kar Bari ni zabavno.

Nekaj časa slabo prenaša to, da ni v središču pozornosti. Včasih Diti nagaja in tega nihče ne opazi. (Vendar za to se ji bo še oddolžila.) Včasih jo Magda zasači in ji primaže klofuto.

Bara se veliko bolj naveže na Petra.

Petrova punčka. Crkljavka.

Potem gredo stvari na bolje. Ditka se nekako izvleče, in čeprav bo za vedno ostala majhna, drobna in v resnici tudi nekoliko prosojna, v primerjavi z Baro pa že skoraj grda, je najpomembneje to, da je zdrava.

Ne crklja se in ne govori veliko, samo z mamo in včasih z Baro. S Petrom skoraj nikoli … Že od malega najraje riše. Preučuje slike in resničnost.

Od tod veliko strahov.

Boji se, da bo ponoči, ko bo šla na stranišče, na hodniku ožgana deklica, ki jo je videla v neki reviji, boji se, da se po hiši s strehe spuščajo gromozanski pajki, boji se šepavega fanta, ki se ji je režal na ulici, veliko stvari se boji, veliko stvari si predstavlja.

Ko ima kakšna štiri leta, se ponoči začne zbujati, včasih s krikom. Tako zelo se boji, da ne more niti k mami v spalnico.

Zdaj se Bara začne oddolževati. Včasih ji dovoli, da spi pri njej. Včasih jo celo odpelje v spalnico.

Potem se Magda vrne v službo in Ditka gre v vrtec. Všeč ji je, kadar jo pustijo pri miru. To se da urediti.

Vendar je zanjo to slabše.

Dita vse čuti. Čuti, ko se Magda prepira s Petrom, čuti, kadar je sama Bari odveč, čuti, da je Peter nima tako rad kot Baro (čeprav to ni res, le Dita si tega ne zna bolje razložiti, čuti toliko vsega, česar ne zna niti poimenovati).

In zaradi vsega tega se počuti slabo. Potem ne more spati. Potem včasih med spanjem kriči.

Dita ni srečna in še dolgo ne bo.

Toda Magda nima časa, Peter pa tudi ne in Ditke tako ali tako sploh ne razume. Zanj je to brez potrebe cmerav otrok. Bara, njegova vesela punčka, to je nekaj drugega.

Bara ima Ditko zelo rada. Seveda, niti slučajno je ne razume, ampak edina v družini ji zna pomagati. Včasih. Razočara jo šele, ko se odseli.

KLARA IN NJENA SESTRA

Klara se je rodila v vasici v srednji Češki, in brž ko je to dojela, je vedela, da mora proč. In prav tako ljubi Petra.
To dvoje jo povsem očitno povezuje z Magdo.

Klara ima mlajšo sestro Karolino, ki je že od nekdaj lepša. Plavolasa, visoka, vitka, zelene oči. Redno zmagovalka lepotnih tekmovanj, kraljica vseh vaških dogodkov – od vrtca, plesnih pa do bližnjega mesta.

Klarina mama si na steno obeša vsa Karolinina priznanja in na polički razstavlja trofeje.

Klara se zatrdno odloči, da svojih otrok ne bo nikoli tako ločevala.

Grdi in lepi.

Nato to naredi. Temu se je težko ogniti.

KLARA

Klara je majhna in prsata. Edina stvar, ki je na njej na prvi pogled lepša kot pri Karolini, so lasje. Gosti lasje, ki se kodrajo v razkošnih kodrih.

»Joj, kako ti zavidam,« pravi sestra, kar ni nič presenetljivega.

Ja, in jaz zavidam tebi to, kar imaš ti, si misli Klara, vendar tega ne reče.

V šoli Klara gara (in ve, zakaj), Lina pa na račun svojega nasmeška zdeluje z levo roko.

Po šoli gre Klara na gimnazijo v Kuto Horo, Lina je prodajalka v parfumeriji v Pragi, med vrstnicami na vasi zelo cenjen poklic.

V ponedeljek zjutraj gre Klara z nahrbtnikom v internat, Lina, dišeča in lepa, v Prago in zvečer se spet vrne domov.

Vendar medtem ko se Klara pelje v umazanem vlaku in se večinoma ni še niti čisto zdanilo, ve, da bo nekoč zmagala. Ta občutek je dobila iz knjig, ki jih je prebrala na stotine in tedensko prebere še eno ali dve za šolo. Ne ve, da ji bo zmaga prinesla več, kot si je predstavljala.

A kljub temu se imata sestri radi.

Zato je Klari, potem ko se Karolina zaplete z Mirkom (obe ga poznata iz šole, ampak le na videz) in se mora
z njim poročiti, za Lino žal.

MIRKO

Mirko je oranžnolasi hvalisavec. Idiot, je prepričana Klara.

Avtomehanik, obožuje avtomobile. Vozi kot norec. Klara se je z njim peljala enkrat. Ampak Lina in njuna mama se pogosto vozita z njim. Sicer pa, veseli sta, da imata prevoz. Klara ju niti več ne poskuša odvrniti od tega.

Ve, da bo zdaj lepotna kraljica le še zapravljala svoje življenje v Lysi, otrok pri dvajsetih je vendar neumnost (ona, Klara, je to prebrala).

Poroka, velika, vaško-malomeščanska. Mama joče, oče pije, nič posebnega.

Lina in Mirko potem dobita zgornje nadstropje. S Klarino sobo je dokončno konec. Tako ali tako je medtem šla na faks in že živi v Pragi. S teto.

TETA

Teta je sestra Klarine mame, poročila se je v Prago, je brez otrok, ovdovela. Zelo je otožna, a zadnje čase pozablja na to. In zelo utrujena. Čuti, da bo kmalu umrla, in včasih zvečer v temi gleda skozi okno, kako skozi svetlobo luči pada sneg, rumeni svet. In joče, ker noče umreti.

ŽIVLJENJE S TETO

Teta je stara in smrdi. Klara ima svojo sobo, v katero se zaklepa in se do noči uči. K sreči še vedno ve, kam to pelje. Teta ves čas spi in se s Klaro kaj dosti ne pogovarja. Sem in tja očitki, da ji Klara nič ne pomaga. Klara hitro izgine
v sobo ali v šolo. Po zabavah ne hodi, rada bi končala šolo in si našla dobro službo.

Ve, da bo podedovala stanovanje po teti. Kar se tudi zgodi.

Pač pa se nima več kam vrniti domov.

Še pred poroko konča šolo in si najde službo. In sreča Petra. Peter obvlada tri jezike, obnaša se kot gentleman, točno to, kar si Klara želi. In ve, da kar si želi, to tudi dobi. Čez približno pol leta začne hoditi z njim. Dobivata se pri njej v stanovanju. Peter je poročen in ima dva otroka. Klara ima občutek, da sta že velika. Peter vsaj tako razmišlja o njiju.

Klari ni najbolj do tega, da bi se zapletala v to zgodbo, ampak kaj naj. Hoče ga.

To traja kakšno leto. Ampak samo zato, ker Klara pritiska nanj, Peter se sam od sebe ne bi nikoli ločil. Kot že rečeno, njegovo dvojno življenje mu povsem ustreza.

PUNČKA

Peter se bo moral soočiti s tem.

Klara mu je namreč postavila ultimat.

PONEDELJEK

Peter in Magda se zjutraj skregata, nič neobičajnega. Magda čuti, da je Peter nekje drugje, in včeraj, ko je prišel s službenega potovanja, je dišal drugače. In zadnje čase se to dogaja vedno pogosteje.

Bara ne opazi ničesar, Ditki pa se zdi, da je vse to zaradi nje, zato ker noče jesti. Ampak ona ne more jesti, ker ji je od tega, da se kregata zaradi nje, slabo.

Brezzvezno naključje in želja po nečem sladkem Baro pripeljeta v mesto. Tam zagleda očeta, človeka, ki ga ima najraje, s Klaro, ko se poljubita. Sama ostane neopažena.

Peter zvečer ne pride domov na večerjo in Dita čuti, da je Bara žalostna, Magda pa tudi, in doma je zelo neprijetno. Vse tri se ves večer ne zmenijo druga za drugo.

Bara ves večer premišljuje o ljubezni do očija, ampak to ne gre, še vedno je majhna deklica.

Peter je na poslovni večerji. Z njim je tudi Klara.

TOREK

Zjutraj pri zajtrku je Bara do Petra zelo nesramna, dokler je Magda potem ne okrega. Dita ne ve, kaj naj bi vse to pomenilo, boji se.

Peter trdi, da ima zvečer neke načrte in da ne more po Dito v glasbeno šolo. Dita igra flavto. Kmalu odneha, saj je to ne veseli.

Dita ima občutek, da je oči nima rad in da ne prenese njenega igranja. Bara jo prepričuje, da ni tako.

Magda ujame Petra na laži glede njegovih večernih načrtov. Ali pa se ji vsaj zdi, da Peter laže. Med zajtrkom Peter reče, da gre zvečer v gledališče z nekimi Nemci. Vendar je včeraj rekel, da ima tukaj svojega šefa iz Francije in se mu mora posvetiti. Resnica je seveda v tem primeru na njegovi strani, preprosto se je zmotil.

Vendar s tem ne bo nikogar več prepričal.

Ditka ves čas v glasbeni šoli po malem upa, da bo Peter vseeno prišel in ji pokazal, da jo ima rad, čeprav ve, da ga ne bo. Ponjo pride Bara, jo odpelje domov in gre ven z Rut. Lepo je, v zraku je pomlad in Rut je cinična, saj se je njen oče od mame ločil že pred leti in je navajena že marsičesa.

Ditka v sobi riše in je žalostna, ker je stanovanje tako tiho, Magda sedi v kuhinji in posluša samo tiktakanje ure in ve, da gre vse narobe, saj tako pogosto Peter ni nikoli uhajal.

Ko pride Bara domov in vidi mamo, kako sedi tam vsa majhna in naenkrat stara, ji je zaradi tega tako hudo, da ji gre na jok, hkrati pa ima Petra vseeno rada in ni pošteno do Magde, da ima rada nekoga, ki je mamo prizadel.

Vendar pa ne ve, kako naj to izrazi, in tako se spravi na Dito, ki sploh ničesar ne ve in potem ves večer leži in čaka, da ji bo Bara kaj razložila, ali da bo prišla mamica in se z njo malo pocrkljala, ali pa da se bo oči vrnil domov.

Nato zaspi.

Ponoči se zbudi s krikom. Baro to prestraši, saj se to že zelo dolgo ni zgodilo, domnevali so, da je šlo takrat samo za neke otroške strahove.

Dita ne ve, kaj jo je tako razburilo. Nekaj časa leži in opazuje, kako se veter igra z zavesami in kako se po steni premikajo sence, potem pa gre spat v spalnico k mami. Oči je tam. Mama da Diti roko in ona jo drži in spi kot dojenček.

SREDA

Zjutraj jo Bara malo zafrkava, da hodi spat k mami, ampak Diti je vseeno. Za Dito bi se to lahko obrnilo v dobro, vendar se Magda in Peter spreta, grdo in histerično, še preden do konca pozajtrkujejo (preprosto ne zdrži več), vpričo Bare in Dite.

Nato ju Magda pošlje proč, in ko se prepirata že skoraj na žive in mrtve, Magda tega še vedno ne izreče. Varanje, ljubica, nekoga imaš, odloči se. Kasneje se zave, da mu tega pravzaprav ne reče nikoli.

Preostanek dneva se Magda počuti grozno. Zvečer zaloti Petra, ko se z njo pogovarja po telefonu, in se zaklene v spalnico. Peter spi na kavču. V njegov zagovor je mogoče reči, da se tudi on počuti zelo slabo.

Dita ve, da je vse to zaradi nje, zato ker je majhna in nič prida. Poleg tega ima smolo, nihče je ne opazi in ji tako ne more pomagati.

Ponoči se seveda spet zbudi s krikom, tokrat sama, Bara
se ne zbudi, ker je včeraj spila dve pivi, prvič v življenju je šla v bar. Zanimivo, ampak po okusu nič posebnega.

Dita gre k Magdi, vendar je spalnica zaklenjena. Vrne se nazaj, zbudi Baro in se uleže v posteljo zraven nje, ker jo je strah. Toda Bara bi rada spala, tako da jo sicer posluša, ampak takoj nato zaspi.

Dita ji pove, da bo umrla, a ji je vseeno za to, ker je tako ali tako nihče ne mara.

ČETRTEK

Jutro je ledeno mrzlo. Magda se ne pogovarja s Petrom, Dita ne govori z Magdo, ker misli, da je spalnico zaklenila pred njo.

Bara napade Magdo, ker si misli, da če bi Magda Dito nekako pomirila, bi se Dita počutila bolje. Sebe pri tem spregleda. Tudi ona bi lahko Diti vsaj malo pomagala.

(Na koncu Bara pomaga še najbolj.)

Vendar za zdaj je tako, kot je. Dita gre v šolo in sploh ne govori in vse je narobe.

Peter s Klaro premleva nastalo situacijo. Klara se drži nazaj, saj mu je konec koncev postavila ultimat, ampak dozdeva se ji, da se tole ne bo dobro končalo, ona pa ga ne bi rada izgubila.

Zvečer Magda spije dve vodki in zbere ves pogum, mogoče malo čaka, da bo Peter rekel, da mu tisto nič ne pomeni, ali pa da bo vse skupaj popolnoma zanikal, vendar se to ne zgodi in po grdem prepiru Magda vrže Petra iz stanovanja.

Vendar če Magda tega ne bi tako zaostrila in Peter ne bi še isto noč odšel h Klari, bi do konca tedna ultimat propadel in Peter bi ostal z Magdo.

Dita se zbudi, spet grde sanje, zbudi Baro in ta gre dol, ker je žejna, tam se mama in oče že eno uro prepirata, ampak že sta pri koncu, smola, Bara je v tem tednu že drugič priča nečemu, kar bi ji moralo biti prihranjeno, ujame pa skoraj najhujše. Vrne se gor v sobo, in ko zasliši, kako se zaprejo vhodna vrata, se razjoče. Dita se ji pridruži, ampak Bara jo grobo utiša in potem malo pomiri.

Ena redkih noči, ko Ditka zaspi pred Baro.

PETEK

Zjutraj je Bara neprespana, in čeprav jo Magda, ki gre v službo zelo zgodaj, ker bi rada čim prej končala, zvečer ima namreč obletnico mature, zbudi, Bara zaspi nazaj in tudi Dita se ne zbudi, obe prespita pouk in ostaneta doma. Zabavno dopoldne, za Dito priokus prepovedanega, za Baro veselje, ker bo lahko lenarila.

MAGDIN VEČER

Že zdavnaj dogovorjena obletnica mature, za katero je potrdila svojo udeležbo. Zdaj se ji ne da iti, ampak zagotovo bo šla, ona, princesa iz mesta, uspešen mož in dve super hčerki, nihče ne bo izvedel, da je kaj narobe.

Magda ne ve, da bo to težje, kot si predstavlja. Kar malo se mora potruditi, da tam med temi mamicami ne bi jokala. Pripeljala se je s sošolko, mora jo čakati, zato pije, in pije veliko, vendar se obvladuje in molči. Le vse jih sovraži.

Dekleti sta proti večeru že nervozni, kje je mami? Sporočila, ki leži na mizi pod košaro s kruhom, zjutraj nista opazili, verjetno zato, ker nista zajtrkovali kot običajno, torej za mizo.

Ditka je zdaj že čisto trda od strahu, da so jo starši zapustili.

»Kje pa,« reče Bara in se ponesrečeno pošali. Reče: »Saj se bosta vrnila.«

In sama pri sebi doda: Vsaj mami, če nič drugega.

A Ditka jo sliši.

Obe čakata do polnoči, Ditka v postelji, potrta, in Bara pred televizijo, tudi njej je to sumljivo, začenja se bati, ampak tega pred Ditko pač ne more priznati, zato se dela, da je vse v redu, gre v posteljo in se uleže k Diti.

Končno zaspita.

Potem se Ditka zbudi in joče in zdaj se Bara že trudi. Skoraj jo potolaži. Skoraj.

Ponoči se Magda vrne, pijana in uničena.

Peter je s Klaro na večerji in nato pri njej doma, in kadar je z njo, je to tako močno, da preprosto ne more čutiti ničesar drugega kot ljubezen in veselje, da je z njo. Čeprav Peter malo meša seks z ljubeznijo. Ljubezen seveda še pride.

SOBOTA

Zjutraj pri zajtrku Magda omeni nekaj o Petrovem odhodu, vendar Ditka vstane od mize. Vse skupaj izzveni nekako v prazno. Magdi je grozno in Diti prav tako. Magda ima poleg vsega še mačka.

Običajen sobotni program, na kosilo k Magdinim staršem, k babici in dedku. Bari se ne da in zato brez oklevanja proti temu protestira. Magda hoče, da bi šle kot družina.

»Tss, družina,« reče Bara, ampak potem ji je žal.

Magda in Ditka gresta sami, ponesrečen izlet, starši sprašujejo, kaj se dogaja, ona pa je čisto brez moči, najraje bi samo ležala v postelji, gledala v strop in se smilila sama sebi.

Na poti nazaj domov končno spregovori z Ditko. Danes bo vsak prispeval svoj del k Ditinemu boljšemu počutju.

Bara tiči doma in poležava in sploh je ne moti, da je že včeraj ves dan poležavala. Nato v vratih zarožlja ključavnica in Bari razbija srce, to ne moreta biti mama in Dita, torej je to oči!

Oči je in prišel bo nazaj!

Teče k vratom in tam zares stoji Peter, presenečen, da je Bara doma. Gledata drug drugega, molčita in Bara vidi, kako se drži. Nato Peter reče:

»Grem … si po stvari.«

Barinega počutja se ne da opisati. V tem kratkem trenutku si je predstavljala mamino veselje, ko se bo vrnila in bo tukaj Peter, in tudi veselje Dite, vendar iz tega ne bo nič.

Rada bi nekaj rekla, ampak ne ve, kaj, in on verjetno tudi ne, saj sta si grozno oddaljena, potem začne Bara besneti in Peter je nežen, govori ji, Barica, saj vendar veš, da te imam rad, ampak ona tega ne ve in to mu tudi pove in kriči nanj, nisem Barica, nisem več majhna, Dita pa je in si misli in je prepričana, da si šel zaradi nje.

To je Barin del, s katerim je pomagala Diti.

Potem ne ve več, kaj naj, zato utihne, Peter iz omare jemlje stvari in Bara ve, da bo jokala, vendar noče pred njim, zakriči samo še: »Moral boš imeti druge otroke, jaz te nimam več rada!« In steče v sobo in joče za očijem, ki ga ni več in namesto njega ji bo ostal samo Peter.

Peter spakira in gre. Stvari odloži pri Klari, v stanovanju, ki ga ima ta po teti, in čeprav sta s Klaro dogovorjena za koncert, gre v trgovino z igračami in kupi čudovito, najlepšo punčko z oranžnimi lasmi, ki so videti kot pravi, in jo odnese.

Tokrat že pozvoni, Bara mu odpre, brez izraza, čeprav vsa objokana, on ji izroči punčko, ona pa zaloputne z vrati. Na škatli od punčke piše: To je punčka Bibi. Zelo te imam rad, Ditka, oči. Zraven je narisan avto, to je Peter naredil vedno, kadar je pošiljal razglednice v šolo v naravi in podobno.

In to je Petrov del.

Na poti od babice se Magda pogovori z Ditko. Poskusi ji pojasniti, da to ni njena krivda, da bo videvala očija, da jo ima rad (čeprav o tem ni prepričana, zdaj ko gleda Dito, ji ni jasno, kako lahko Peter zapusti majhnega otroka), in čeprav ji je grozno, se vseeno trudi, in tako Ditki pomaga tudi Magda.

Rešeno, Ditka je vsaj premagala najhujše. Škatlo z napisom bo imela v sobi še leta, samo zato, da se bo na njej lahko nabiral prah, ampak nihče ne bo niti pisnil.

V noči na nedeljo Dita spi s punčko, vso noč jo drži
v naročju in se niti enkrat ne zbudi.

Pač pa je žalostna Bara, zbudi se, gre dol v spalnico k Magdi. Primeta se za roko in Bara nato zaspi. Magda ne. Zdaj se začenja njen pekel.

Prevedla Anjuša Belehar

 

Sanje ROMAN
224 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740443
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740740
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje