Patrick Süskind: Parfum

1.
V osemnajstem stoletju je živel v Parizu mož, ena najbolj odvratnih in genialnih prikazni v tem obdobju, ki mu genialnih in odvratnih prikazni že tako ali tako ni manjkalo. Pripovedovali bomo zgodbo o njem. Imenoval se je Jean-Baptiste Grenouille, in če je njegovo ime v nasprotju z imeni drugih genialnih gnusob, kot npr. de Sada, Saint-Justa, Fouchéja, Bonaparta itd., dandanašnji že utonilo v pozabo, se to gotovo ni zgodilo zato, ker Grenouille teh slavnih mračnjakov ne bi prekašal v samoprecenjevanju, zaničevanju ljudi, razvratnosti in brezbožnosti, ampak zato, ker sta se njegova genialnost in častihlepje omejevali na področje, ki ni v zgodovini zapustilo nobenih sledov: na hlapljivo kraljestvo vonjav.

V času, o katerem pripovedujemo, je vladal v mestih takšen smrad, da si ga mi, sodobni ljudje, komaj predstavljamo. Ceste so smrdele po gnoju, dvorišča po urinu, stopnišča po preperelem lesu in podganjih iztrebkih, kuhinje po pokvarjenem zelju in koštrunji masti; neprezračene izbe so smrdele po zatohlem prahu, spalnice po mastnih rjuhah, vlažnih vzmetnicah in rezki sladkobi nočnih posod. Iz dimnikov je smrdelo po žveplu, iz strojarskih delavnic so smrdela jedka lužila, iz klavnic je smrdela polita kri. Ljudje so smrdeli po potu in neopranih oblekah; iz ust jim je smrdelo po sprhnelih zobeh, iz želodcev po čebulnem soku, in njihova telesa so smrdela, če niso bila več povsem mlada, po starem siru in kislem mleku in bulavosti. Smrdele so reke, smrdeli so trgi, smrdele so cerkve, smrdelo je pod mostovi in v palačah. Kmet je smrdel enako kot župnik, obrtniški vajenec kot mojstrova žena, smrdelo je vse plemstvo, da, celo kralj je smrdel, in kraljica kakor stara koza, poleti kot pozimi. V osemnajstem stoletju namreč razkrajajoča aktivnost bakterij še ni poznala nobenih meja, zato ni bilo nobene človeške dejavnosti, ne graditeljske ne uničujoče, nobenega izraza porajajočega se ali propadajočega življenja, ki ga ne bi spremljal smrad.

In seveda je bil v Parizu, največjem mestu Francije, smrad najhujši. In v Parizu je bil kraj, kjer je prav posebno peklensko smrdelo, med Rue aux Fers in Rue de la Ferronnerie, na Cimetière des Innocents namreč. Osemsto let so sem prinašali mrliče iz bolnišnice Hôtel-Dieu in iz okoliških župnij, osemsto let, dan za dnevom so sem cijazili na ducate trupel in jih stresali v dolge jarke, dolgih osemsto let so v grobnice in kostnice plast za plastjo nalagali koščico na koščico. In šele kasneje, na predvečer francoske revolucije, ko so se nekateri grobovi nevarno podrli, ko smrad prenapolnjenega pokopališča ni silil prebivalcev le k protestom, ampak k pravim vstajam, so pokopališče končno zaprli in ga opustili, milijone kosti in lobanj zlopatali v katakombe Montmartra, na njegovem mestu pa postavili živilski trg.

Prav tukaj, na najbolj smrdečem mestu v vsem kraljestvu, se je 17. julija 1738 rodil Jean-Baptiste Grenouille. Bil je eden najbolj vročih dni v letu. Vročina je ležala kot svinec nad pokopališčem in tiščala trohnobno soparo, mešanico vonja po nagnitih melonah in zažgani roževini, v sosednje uličice. Ko so se pričele porodne bolečine, je stala Grenouillova mati pri ribiški lopi na Rue aux Fers in trebila luske z belic, ki jih je pred tem očistila. Ribe, ki so jih bili verjetno šele zjutraj potegnili iz Sene, so ravnokar tako zelo zasmrdele, da je njihov vonj prekril tistega po truplih. Grenouillova mati pa ni zaznavala ne vonja po ribah ne po truplih, kajti njen nos je bil za vse vonjave v glavnem otopel, poleg tega pa jo je bolelo vse telo in bolečina ji je ubila vsako dovzetnost za zunanje čutne vtise. Želela si je le še to, da bi jo nehalo boleti, ta ogabni porod je hotela imeti za seboj kot le mogoče hitro. Bil je njen peti. Vseh pet je dokončala tukaj ob ribiški lopi in vseh pet je bilo mrtvorojencev ali polmrtvorojencev, krvavo meso pa, ki je prišlo na dan, se ni dosti razlikovalo od ribje drobovine, ki je tam že ležala in tudi ni bila kaj bolj živa, in zvečer so vse skupaj zlopatali na samokolnico in to odcijazili čez pokopališče navzdol k reki. Tako naj bi se zgodilo tudi danes in Grenouillova mati, še mlada ženska sredi dvajsetih, ki je bila še ljubka in je imela še skoraj vse zobe v ustih in nekaj las na glavi in ni imela razen protina in sifilisa nobene resne bolezni; ki je še upala, da bo dolgo živela, pet ali deset let nemara, se morda nekoč poročila in dobila prave otroke kot častivredna žena kakšnega ovdovelega obrtnika ali kaj takega…

Grenouillova mati si je želela, da bi bilo vse to že mimo. In ko so se začeli porodni krči, je počepnila pod svojo mesarsko mizo in rodila tam kot že petkrat doslej, in novorojeni stvari je z ribiškim nožem prerezala popkovino. Nato se je onesvestila, zaradi vročine in smradu, ki ju sicer ni zaznavala samih po sebi, ampak kot nekaj neznosnega, omamnega – kot polje lilij ali kot tesno sobo, v kateri je preveč narcis – prevrnila se je vstran, padla pod mizo, tja na sredo ceste, in tam obležala, z nožem v roki.

Vpitje, dirjanje, množica z izbuljenimi očmi, pokličejo policijo. Ženska z nožem v roki še vedno leži na cesti, počasi prihaja k sebi.

Kaj se ji je zgodilo?

»Nič.«

Kaj počne z nožem?

»Nič.«

Od kod je kri na njenem krilu?

»Od rib.«

Vstane, odvrže nož in odide proč, da bi se umila.

Kar se začne, proti vsem pričakovanjem, plod pod mesarsko mizo dreti. Pogledajo, pod rojem muh, med drobovino in odrezanimi ribjimi glavami odkrijejo novorojenčka, potegnejo ga ven. Po uradni dolžnosti ga izročijo dojilji, mater pa zaprejo. Ker prizna in brez nadaljnjega pripomni, da bi to stvar gotovo pustila crkniti, kakor je bila naredila med drugim tudi z drugimi štirimi, priredijo sojenje, jo obtožijo večkratnega detomora in ji nekaj tednov kasneje na Place de Grève oddrobijo glavo.

Prav v tistem trenutku je dete pravkar tretjič zamenjalo dojiljo. Nobena ga ni hotela obdržati dlje kot nekaj dni. Preveč pohlepno jé, kar je pomenilo, da pije za dva, drugim dojencem da jemlje mleko in s tem njim, dojiljam, denar za preživljanje, saj z enim samim dojenčkom dojenje pač ni rentabilno. Policijski častnik, pristojen za take reči, neki La Fosse, je zadevo takoj obžaloval in že je hotel, da bi otroka odnesli na zbirno mesto za najdenčke in sirote na Rue Saint-Antoine, od koder so vsak dan prevažali otroke v veliki državni dom za najdenčke v Rouenu. Ker pa so te transporte opravljali nosači z naramnimi koši, v katere so zaradi varčevanja istočasno vtaknili tudi do štiri dojenčke naenkrat; ker je bila zato med potjo stopnja umrljivosti izredno visoka; ker so nosače zaradi tega posvarili, da smejo prenašati samo krščene dojenčke in take, ki so bili v skladu s predpisi opremljeni s transportnim listom, žigosanim v Rouenu; ker pa otrok Grenouille ni bil niti krščen niti ni imel nobenega imena, ki bi ga lahko uradno vnesli v transportni list; ker nadalje policija anonimnega otroka ne bi pustila postaviti kar tako pred vrata zbirališča, kar bi samo po sebi prihranilo izpolnjevanje drugih formalnosti…, zaradi cele vrste težav birokratske in upravno tehnične narave torej, ki so se pri prevozu dojenčka utegnile pojaviti, in ker je med drugim pritiskal tudi čas, je policijski častnik La Fosse svojo prvotno odločitev spet spremenil in ukazal, naj dečka izročijo kateri koli cerkveni ustanovi, ki naj zanj izroči potrdilo o plačilu, o tem, da bo tam krščen in da bodo skrbeli za njegovo nadaljnjo usodo. Znebili so se ga v samostan Saint-Merri na Rue Saint-Martin. Krstili so ga na ime Jean-Baptiste. In ker je bil prior tega dne dobre volje, in ker njegovi dobrodelni skladi še niso bili izčrpani, otroka niso odpeljali v Ruen, ampak so ga na stroške samostana skrbno nahranili. Dali so ga na Rue Saint-Denis dojilji po imenu Jeanne Bussie, ki je za svoja prizadevanja do nadaljnjega prejemala po tri franke na teden.

2.
Nekaj tednov kasneje je stala dojilja Jeanne Bussie s košaro v roki pred durmi samostana Saint-Merri in očetu Terrierju, približno petdesetletnemu, plešastemu in rahlo po kisu smrdečemu menihu, ki ji je odprl vrata, dejala »Tukaj ga imate!« in postavila košaro na prag.

»Kaj je to?« je vprašal Terrier, se sklonil nad košaro in povohal, kajti nadejal se je česa užitnega.

»Pankrt detomorilke z Rue aux Fers!«

Oče je pobrskal po košari, dokler ni odkril obraza spečega dojenčka.

»Dobro izgleda. Rožnato in sito.«

»Ker se je pri meni dodobra nažrl. Ker me je izsesal do kosti. Ampak s tem je zdaj konec. Od sedaj naprej ga lahko sami krmite s kozjim mlekom, s kašo, s pesnim sokom. Vse žre, pankrt.«

Oče Terrier je bil dobrodušen človek. V njegovo pristojnost je spadalo upravljanje samostanskega dobrodelnega sklada, razdeljevanje denarja revnim in ubožnim. In pričakoval je, da se mu bo kdo vsaj zahvalil za to ter ga rešil nadaljnjega. Tehnične podrobnosti so mu bile skrajno zoprne, kajti podrobnosti so pomenile težave, in težave so zmeraj pomenile kaljenje njegovega udobnega miru, in tega nikakor ni mogel prenašati. Jezil se je, da je bil vrata sploh odprl. Želel si je, da bi ta oseba vzela svojo košaro in odšla domov in ga pustila pri miru s svojimi dojenčkastimi težavami. Počasi se je obrnil navzgor in z enim vdihom zajel vase vonj po mleku in sirasti ovčji volni, ki je vel iz dojilje. Vonj je bil prijeten.

»Ne razumem, kaj hočeš. Resnično ne razumem, kaj misliš s tem. Lahko si samo predstavljam, da temu dojenčku nikakor ne bi škodovalo, če bi še nekaj časa ležal na tvojih prsih.«

»Njemu ne,« je zabrundala dojilja, »ampak meni. Deset funtov sem shujšala in pri tem jedla za tri. In za kaj? Za tri franke na teden!«

»Aha, razumem,« je dejal Terrier skoraj olajšano, »vse mi je jasno: spet gre torej enkrat za denar.«

»Ne!« je dejala dojilja.

»Pač! Vedno gre za denar. Kadar kdo potrka na ta vrata, gre vedno za denar. Enkrat samkrat bi si želel odpreti, da bi tukaj stal človek, ki bi mu šlo za kaj drugega. Nekdo, ki bi na primer prinesel kakšno drobno pozornost. Na primer nekaj sadja ali orehov. Jeseni je vendar cela množica reči, ki jih lahko človek prinese. Cvetje morda. Ali pa bi samo prišel in prijateljsko dejal: ‘Bog vas sprejmi, oče Terrier, lep dan vam želim!’ Ampak tega pač ne bom nikoli doživel. Če ni berač, potem je trgovec, in če ni trgovec, potem je rokodelec, in če noče miloščine, potem pokaže račun. Na cesto sploh ne morem več. Če se pojavim na cesti, me po treh korakih obkolijo neki osebki, ki hočejo denar!«

»Jaz že ne,« je rekla dojilja.

»Eno ti pravim: Nisi edina dojilja v župniji. Na stotine prvovrstnih rejnic je, ki se bodo kar steple za to, da si bodo za tri franke na teden smele položiti na prsi tega očarljivega dojenčka ali mu vlivati v usta kašo ali sok ali kakšno drugo hrano…«

»Potem ga dajte eni od njih!«

»… Po drugi strani pa otroka ni dobro tako potiskati sem in tja. Kdo ve, če bo z drugim mlekom tako dobro uspeval kot s tvojim. Navajen je na vonj tvojih prsi, to moraš vedeti, in na bitje tvojega srca.«

In znova je globoko zajel toplo sapo, ki je puhtela od dojilje, in dejal nato, ko je opazil, da njegove besede nanjo niso napravile nobenega vtisa:

»Vzemi zdaj otroka k sebi domov! O stvari se bom pogovoril s priorjem. Predlagal mu bom, naj ti da v prihodnje štiri franke na teden.«

»Ne,« je rekla dojilja.

»No, dobro; pet.«

»Ne.«

»Koliko pa bi potem rada?« jo je nadrl Terrier. »Za tako neznatno nalogo, kot je hranjenje otroka, je pet frankov cel kup denarja!«

»Nobenega denarja nočem,« je dejala dojilja. »Hočem, da gre pankrt od hiše.«

»Ampak čemu vendar, ljuba ženska?« je dejal Terrier in spet segel v košaro. »Otrok je vendar nadvse ljubek. Rožnat je, ne kriči, dobro spi in krščen je.«

»Hudič ga je obsedel.«

Terrier je urno potegnil prste iz košare.

»Nemogoče! Absolutno nemogoče, da bi dojenčka obsedel hudič. Dojenček ni človek, ampak predčlovek in še nima popolnoma izoblikovane duše. Zaradi tega je za hudiča nezanimiv. Ali nemara že govori? Ali kaj šviga v njem? Ali premika stvari v sobi? Ali prihaja od njega čuden smrad?«

»Nobenega vonja nima,« je rekla dojilja.

»No, pa ga imaš! To je povsem jasen znak. Če bi ga obsedel hudič, bi moral smrdeti.«

In da bi pomiril dojiljo ter ji to dokazal z lastnim pogumom, je visoko dvignil košaro in si jo podržal pred nosom.

»Nič nenavadnega ne voham,« je dejal, potem ko jo je nekaj časa ovohaval, »resnično nič nenavadnega. Zdi se mi celo, kot da bi iz plenic nekaj dišalo.«

In pomolil je košaro dojilji, da bi tudi ona potrdila njegov vtis.

»Nisem tega mnenja,« je dejala dojilja in čemerno potisnila košaro predse. »Ne mislim tega, kar je v plenicah. Njegovi iztrebki smrdijo dovolj. On sam, pankrt sam, nima nobenega vonja.«

»Ker je zdrav,« je zaklical Terrier, »ker je zdrav, zato ne vonja! Samo bolni otroci po čem vonjajo, to je vendar znano. Znano je, da zaudarja otrok, ki ima koze, po konjskem gnoju, tisti, ki ima škrlatinko, po starih jabolkih, in tak, ki ima jetiko, po čebuli. Zdrav je, to je vse, kar mu manjka. Ali naj torej smrdi? Ali tvoji lastni otroci smrdijo?«

»Ne,« je rekla dojilja. »Moji otroci vonjajo tako, kot naj bi vonjali človeški otroci.«

Terrier je postavil košaro previdno nazaj na tla, ker je začutil, kako so v njem začeli naraščati prvi valovi besa zaradi trme te osebe. Svobodnejša gestikulacija njegovih rok v nadaljevanju te disputacije ni bila izključena, in dojenčka pri tem ni hotel poškodovati. Vsekakor je najprej prepletel roki za svojim hrbtom, pomolil proti dojilji svoj koničasti trebuh in jo ostro vprašal:

»Torej bi rada vedela, kako bi moral vonjati človeški otrok, ta pa je vendar vedno – in na to bi te rad spomnil, še posebej, če je krščen – tudi božji otrok?«

»Da,« je rekla dojilja.

»In dalje si upaš trditi, da je, če ne vonja, kakor ti misliš, da bi moral – ti, dojilja Jeanne Bussie z Rue Saint-Denis – da je to potemtakem hudičev otrok?«

Zavihtel je levo roko izza svojega hrbta in ji jo s sprašujoče upognjenim kazalcem grozeče pomolil pred obraz. Dojilja je pomišljala. Ni ji bilo prav, da se je pogovor nenadoma izrodil v nekakšno teološko zasliševanje, v katerem je bila lahko premagana samo ona.

»Tega nisem hotela reči,« je izmikajoče se odgovorila. »Ali ima tole kaj opraviti s hudičem ali ne, to morate odločiti vi, oče Terrier, jaz za to nisem pristojna. Vem samo eno: da me je tega dojenčka groza, ker ne diši, kot naj bi dišali otroci.«

»Aha,« je dejal Terrier pomirjeno in pustil svojo roko, da se je povesila. »To s hudičem jemljem spet nazaj. Dobro. Zdaj pa mi lepo povej: Kako diši potemtakem dojenček, kadar vonja tako, kakor ti misliš, da mora? No?«

»Dobro,« je dejala dojilja.

»Kaj se to pravi dobro?« jo je nahrulil Terrier. »Dobrega vonja je marsikaj. Snop sivke diši dobro. Meso za juho diši dobro. Vrtovi arabij dišijo dobro. Rad bi vedel, kako diši dojenček.«

Dojilja se je obotavljala. Dobro je vedela, kako dišijo dojenčki, prav natančno je vedela, saj jih je vendar že na ducate nahranila, negovala, zibala, poljubljala… ponoči bi jih lahko z nosom našla, vonj po dojenčkih je tudi zdaj jasno nosila v sebi. Vendar ga ni še nikoli označevala z besedami.

»No?« je zabevskal Terrier in nestrpno tlesknil z nohti.

»Torej,« je pričela dojilja, »tega ni čisto lahko povedati, ker… ker ne vonjajo povsod enako, čeprav povsod dobro dišijo, razumete, oče, torej po nogah dišijo kot gladek topel kamen – ne, bolj ko skuta… ali kot maslo, kot sveže maslo, da, točno: dišijo kot sveže maslo. In po telesu dišijo… kot piškot, namočen v mleko. In po glavi, tam zgoraj, zadaj na glavi, kjer delajo lasje vrtinec, tam, poglejte, oče, kjer pri vas nič ni…« in potipala je Terrierja, ki je ob tej plohi neumnih podrobnosti za trenutek obnemel in poslušno sklonil glavo, po pleši, »tukaj, točno tukaj, tu najboljše dišijo. Tu dišijo po karamelah, ki dišijo tako sladko, tako čudovito, oče, sploh si ne morete predstavljati! Če jih človek tukaj povoha, potem jih ljubi, čisto vseeno, ali so njegovi ali tuji. Tako in nič drugače morajo dišati majhni otroci. In če ne dišijo tako, če tam zgoraj sploh ne dišijo, in še manj kot mrzel zrak, tako kot ta tukaj, ta pankrt, potem… To si lahko pojasnjujete, kakor si hočete, oče, ampak jaz,« – in odločno je prekrižala roke pod svojimi prsmi ter košaro ob svojih nogah ošinila s pogledom, tako polnim gnusa, kot bi bile v njej krastače – »jaz, Jeanne Bussie, ga ne vzamem več k sebi!«

Oče Terrier je počasi dvignil sklonjeno glavo in si s prsti nekajkrat pogladil plešo, kakor bi si hotel urediti lase, na videz slučajno položil prst pod nos in zamišljeno posmrkal.

»Kot karamele…« je vprašal in poskušal spet ubrati svoj strogi ton.

»Karamele! Kaj ti veš o karamelah? Ali si že kdaj kakšno pojedla?«

»Ne neposredno,« je dejala dojilja. »Ampak nekoč sem bila v velikem hotelu na Rue Saint-Honoré in sem opazovala, kako so jih delali iz stopljenega sladkorja in smetane. Dišalo je tako dobro, da tega nisem nikoli več pozabila.«

»Ja, ja. Že prav,« je dejal Terrier in odmaknil prst izpod nosa.

»Prosim, molči zdaj! Zame je silno naporno pogovarjati se s teboj še naprej na taki ravni. Ugotavljam, da se braniš, iz kakršnih koli razlogov že, še naprej hraniti dojenčka Jean-Baptista Grenouilla, ki ti je bil zaupan, in ga tako vračaš njegovemu pomožnemu skrbniku, samostanu Saint-Merri. Žalostno, ampak tega ne morem spremeniti. Odpuščena si.«

S temi besedami je zagrabil košaro, še enkrat vdihnil razpuhtene, tople volnaste mlečne hlape in zaloputnil vrata v grad. Nato je odšel v svojo pisarno.

3.
Oče Terrier je bil izobražen mož. Ni študiral le teologije, ampak je bral tudi filozofe in se ob tem ukvarjal še z botaniko in alkimijo. Eno pa je cenil kot glavno oporo svojemu kritičnemu duhu. Sicer ne bi bil šel tako daleč, kot so to storili nekateri, ki so pod vprašaj postavljali čudeže, oraklje ali resničnost besedil Svetega pisma, četudi se jih z razumom ni dalo povsod pojasniti, ali pa so le-temu pogosto celo naravnost nasprotovali. Svoje prste je raje držal proč od takih problemov, bili so mu preveč neprijetni in lahko bi ga pahnili v najbolj bolečo negotovost in nemir, človek pa ravno pri uporabljanju svojega razuma gotovost in mir najbolj potrebuje. Tisto, kar je Terrier najbolj odločno premagal, so bile praznoverne predstave preprostega ljudstva: čarovnije in prerokovanja iz kart, nošnja amuletov, zli pogledi, zagovori in uroki, hokuspokusi pri polni luni in kar se je še takega zganjalo – človeka je vendar kar potlačilo ob spoznanju, kako te poganske navade po več kot tisočletnem trdnem ustoličevanju krščanske vere še zmeraj niso bile iztrebljene! Tudi večina primerov tako imenovane obsedenosti s hudičem in pajdašenja s satanom se je od blizu izkazala za babjeverni spektakel. Vendar, razglasiti za laž obstoj satana samega, dvomiti v njegovo moč – tako daleč Terrier ne bi šel nikoli; za odločanje o takih primerih, ki so se dotikali temeljev teologije, so bile poklicane oblasti, povsem drugačne od majhnega in preprostega meniha. Če pa je tako naivna oseba, kot je bila dojilja, zatrjevala, da je odkrila hudičevo seme, je bilo po drugi strani jasno kot na dlani, da tukaj hudič nikoli in nikdar ni mogel imeti vmes svojih krempljev. Ravno to, kako je mislila, da ga je odkrila, je bil trden dokaz za to, da ni mogla odkriti nič satanskega, kajti tako neumno se hudič tudi ne bi nastavljal, da bi se pustil razkrinkati dojilji Jeanne Bussie. In še z nosom povrhu! S takim primitivnim organom za vohanje, z najnižjim čutom! Kot da bi pekel smrdel po žveplu in paradiž dišal po kadilu in mirti. Babjevernost najslabše vrste, kakor v najbolj temačni poganski davnini, ko so ljudje živeli še kot živali, ko še niso premogli ostrih oči, niso poznali barv, pa so verjeli, da lahko vohajo kri, menili, da lahko po vonju ločijo prijatelja od sovražnika, da jih lahko navohajo ljudožerski velikani, v nevihti pregnani volkodlaki in Erinije, in so svojim ostudnim bogovom prinašali smrdeče, zadimljene žrtve. Grozno! Norec vidi z nosom več kot z očmi in verjetno bo morala svetiti luč božjega razuma še nadaljnjih tisoč let, dokler ne bodo pregnani še zadnji ostanki te primitivne vere.

»Ah, ta ubogi, mali otrok! Nedolžno bitje! Leži v košari in drema, ne sluti nobenih ogabnih sumničenj, ki so se nabrala zoper njega. Da ne dišiš, kakor naj bi dišali človeški otroci, si je drznila trditi ta nesramna oseba. No, kaj porečemo k temu? Bucibuci!«

Počasi je zagugal košaro na kolenih, s prstom pogladil dojenčka po glavi in od časa do časa dejal »bucibuci«, kajti za malčke se mu je zdel ta izraz ljubek in pomirjajoč. »Po karamelah naj bi dišal, kakšen nesmisel, bucibuci!« Čez nekaj časa je odmaknil prst, si ga podržal pod nosom, ga povohal, a navohal ni nič drugega kot kislo zelje, ki ga je bil jedel opoldne.

Za trenutek se je obotavljal, se ozrl naokrog, ali ga nemara kdo ne opazuje, dvignil košaro kvišku in potopil svoj debeli nos vanjo. Čisto tesno, tako da ga je tenki, rdečkasti otrokov puh požgečkal po nosnicah, je v pričakovanju, da bo le izsesal kakšen vonj, presmrkal vso dojenčkovo glavo. Ni prav vedel, kako morajo dišati dojenčki po glavi. Seveda ne po karamelah, to je bilo kot pribito, karamele so vendar stopljen sladkor, in kako naj bi torej dojenček, ki je do sedaj pil le mleko, dišal po stopljenem sladkorju. Po mleku bi lahko dišal, po dojiljinem mleku. Ampak ta ni dišal po mleku. Po puhu bi lahko dišal, po koži in puhu in morda malce po otroškem potu. In Terrier ga je poduhal in se pripravil na to, da bo zavohal kožo, puh in malce otroškega potu. A zavohal ni nič. Pri najboljši volji nič. Dojenček verjetno nima nobenega vonja, si je mislil, tako bo. Dojenček, dokler je snažen, nima vonja, ravno tako, kot ne govori, ne zna teči in ne pisati. Te stvari pridejo šele z leti. Če smo natančni, začne človek oddajati svoj vonj šele, ko pride v puberteto. Tako je in nič drugače. Ali ni že Horac zapisal »Mladenič se mrka, duhti cvetoča devica kot bela narcisa« – Rimljani so to razumeli! Človeški vonj je vedno meseni vonj – torej je grešen. Kako naj bi potemtakem dojenček, ki ni vendar še nikoli niti v sanjah spoznal mesenega greha, imel vonj? Bucibuci! Nikakor!

Terrier si je košaro postavil spet na kolena in jo lahno zazibal. Otrok je še vedno trdno spal. Njegova desna ročica je gledala izpod odeje, majhna in rdeča, in nekajkrat se je ganljivo zganila proti ličkom. Terrier se je smehljal in nenadoma se mu je milo storilo pri duši. Za trenutek si je dovolil fantastično misel, da je on sam otrokov oče. Nikoli ni bil postal menih, ampak navaden državljan, pošten obrtnik nemara, vzel si je ženo, toplo, po volni in po mleku dišečo ženo, in z njo zaplodil sina in zdaj ga ziba na svojih kolenih, svojega lastnega otroka, bucibucibuci… Toplo mu je postalo ob tej misli. Vsebovala je nekaj tako urejenega. Oče ziba svojega sina na kolenih, bucibuci, bila je slika, stara kot svet, a vendar že tako dolgo, kot je obstajal svet, nova in pristna, ah ja! Terrierju je postalo malce toplo pri srcu in solzavo pri duši.

Nato se je otrok zbudil. Najprej se je zbudil z nosom. Majceni nosek se je premaknil, se privzdignil in posmrkal. Vsesal je zrak in ga po kratkih sunkih izpuhnil kot pri nepopolnem kihcu. Nato se je nos namrdnil in otrok je odprl oči. Imele so nedoločeno barvo, nekaj med ostrigasto sivo in opalno kremnato belo, bile so prevlečene z neke vrste sluzasto tenčico in očitno še ne zelo dobro pripravljene na gledanje. Terrier je imel vtis, da ga sploh niso zaznavale. Povsem drugače pa je bilo z nosom. Medtem ko so medle otrokove oči škilile v nedoločeno, se je za nos zdelo, da se je osredotočil na neki določen cilj, in Terrierja je obšel zelo svojevrsten občutek, kot da bi bil ta cilj on, njegova oseba, Terrier sam. Majčkeni nosnici okrog dveh majcenih luknjic sredi otrokovega obraza sta se napenjali kot razpirajoča se cvetova. Ali natančneje, kot kapici tistih majhnih mesojedih rastlin, ki so jih gojili v kraljevem botaničnem vrtu. In kakor od tistih, se je zdelo, da tudi od teh prihaja pošasten sès. Terrierju je bilo, kot da bi ga otrok s svojima nosnicama gledal, kakor bi ga gledal ostro in preiskujoče, bolj predirljivo, kakor bi to zmogel z očmi, kot bi s svojim nosom ovijal nekaj, kar je prihajalo od Terrierja in česar on sam ni mogel ne zadrževati in ne skriti. Ta otrok brez vonja ga je nesramno ovohaval, tako je bilo! Popolnoma ga je obvohal. In Terrier se je nenadoma videl vsega smrdečega, po potu in po kisu, po kislem zelju in po neoprani obleki. Ugledal se je nagega in ogabnega, kakor bi po njem kdo pasel zijala, sam pa pri tem ne bi ničesar razkazoval. Zdelo se mu je, da se mu je prevohal skozi kožo, vse do notranjosti. Najbolj ljubka čustva, najbolj umazane misli so ležale pred tem pohlepnim malim nosom, ki ni bil še noben pravi nos, ampak samo privihek, organ z luknjicama, nenehno namrščen, drgetajoč in napenjajoč se. Terrierja je spreletela zona, gabil se mu je. Dojenček pa je mrščil svoj nos pred njim kot pred nečim zoprno smrdečim, s čimer noče imeti nobenega opravka.

Proč prijazna misel, da gre za lastno meso in kri. Razpršena je bila razčustvovana idila o očetu in sinu in prijetno dišeči materi. Nasilno pretrgana dobrodušno ovijajoča se tančica misli, ki si jih je bil Terrier napletel okrog otroka in samega sebe: tuje, mrzlo bitje je ležalo na njegovih kolenih, sovražna žival, in če ne bi bil tako preudarnega značaja in razumnih nazorov ter vzgojen v božjem strahu, bi ga v napadu gnusa odvrgel kakor pajka.

Terrier je vstal in postavil košaro na mizo. Te stvari se je hotel znebiti kar najbolj hitro, če je mogoče, zdaj, če se da, kar takoj.

In tedaj je začel kričati. Zatisnil je oči, zazijal s svojim rdečim žrelom in zavreščal tako zoprno predirljivo, da je Terrierju otrpnila kri v žilah. Z iztegnjeno roko je stresel košaro in kričal »bucibuci«, da bi utišal otroka, ampak ta se je drl še glasneje, v obraz je čisto pomodrel in zdelo se je, da se bo od kričanja razpočil.

Proč s tem! je pomislil Terrier, še ta trenutek proč s tem…

»Hudičem,« je hotel reči, pa se je zbral in se zadržal…

Proč s to hudobo, proč s tem neznosnim otrokom! Ampak kam? Poznal je ducat dojilj in sirotišnic v okolici, ampak vse so mu bile preblizu, pretesno, tik ob koži so mu bile, zmene je moralo daleč proč, da ga ne bo mogoče več slišati, tako daleč, da ga ne bo mogoče vsako jutro spet postaviti pred vrata, po možnosti mora v drugo župnijo, še boljše na drugi breg, še najboljše extra muros, v Faubourg Saint-Antoine, to je bila misel! Tja je prišel ta kričeči meh, daleč na vzhod, na ono stran Bastilje, kjer so ponoči zaklepali mestna vrata.

In Terrier je pobral svojo sutano in pograbil vreščečo košaro ter odhitel proč, skozi ulični vrvež do Rue du Fauborg Saint-Antoine ob Seni navzgor proti vzhodu, ven iz mesta, daleč, daleč ven, vse do Rue de Sharonne in po tej vse do konca, kjer je v bližini samostana Madeleine de Trenelle poznal naslov neke madame Gaillard, ki je sprejemala rejence vsakršne vrste, dokler je le kdo za njih plačeval, in tam je oddal še vedno kričečega otroka, plačal za leto dni vnaprej in zdirjal nazaj v mesto, odvrgel, ko je prispel v samostan, svojo obleko kot nekaj omadeževanega, se umil od nog do glave in se v svoji kamri splazil v posteljo, se večkrat pokrižal, dolgo molil in končno olajšano zaspal.


Prevedla Silvija Borovnik

Sanje ROMAN
208 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

žepna izdaja
ISBN: 9616387979
cena z DDV: 7,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje