Pascal Quignard: Vila Amalia

 

Prvo poglavje

»Šlo mi je na jok. Zasledovala sem ga. Tako nesrečna sem bila, da bi najrajši umrla. Že dobre pol ure sem vozila ob Seni, in naenkrat je bil večer. V Choisy-le-Roi je Thomas nenadoma zapeljal v temo, v ozko ulico na desni. Takoj nato je ustavil pod lovorjem in ugasnil žaromete. Naglo sem zapeljala vstran in zasilno parkirala. Krenila sem nazaj, se delala, da hodim, hlinila, da ne tečem. Odprl je vrtna vrata. Približala sem se. Naglo in zlagoma sem se približala. Ne znam vam razložiti.«

Približala se je.

S čelom se je dotaknila zarjavelih količkov ograje.

V temi je skozi lovorovo listje slabo videla.

Zagledala je Thomasa: pri vhodnih vratih ga je pod svetilko mlada ženska prijela za roke.

Thomas je slačil plašč. Mlada ženska se je vzdignila na prste. Z ustnicami se je približala njegovim.

Vendar so jo najnižje veje lovora ovirale. Hotela je videti ves njen obraz. Že sta se umikala izpod napušča in vstopala. Zamudila je njen obraz. Nenadoma je za seboj zaslišala:

»Zelo pozorno si ogledujete tole hišo, gospa.«

Srce ji je divje udarjalo. Bila je kot otrok, ki so ga zasačili med krajo.

»Res,« je odvrnila.

Ozrla se je.

Pred njo je na pločniku v mračni ulici stal moški v temni obleki, z zelo kratkimi lasmi, dišal je po parfumu. Še naprej se je le smehljal.

Rekla je:

»Mislim, da pred vami stoji ženska, ki naklepa vlom.«

Prijel je rokav njenega dežnega plašča.

»Me ne prepoznaš?«

Vprašanje jo je vrglo iz tira. Odkimala je. V tem trenutku ji res ni bilo do kramljanja z nikomer. Sunkovito je povlekla rokav dežnega plašča, ki ga je držal med prsti.

»Jaz pa sem tebe prepoznal,« ji je rekel.

Nočilo se je. Strmela je v ograjo.

»Anne si. Natančneje: tista si, ki ni hotela, da jo kličejo Éliane.«

Tedaj se je Ann Hidden obrnila. Prikimala je. Premagalo jo je. V oči so ji privrele solze, ni jih mogla več zadrževati.

»Res je,« je zašepetala. »Tako mi je bilo …«

»Kako, prosim?«

Spregovorila je glasneje:

»Res je. Tako mi je bilo včasih ime.«

Stopila je k njemu, si ogledovala njegov obraz, ga skušala prepoznati.

»Kdo pa ste vi?«

»Georges.«

Ni se mogla spomniti, kdo bi lahko bil Georges.

»Georges Roehl.«

Še sanjalo se ji ni, kdo je ta moški.

Tema je počasi ovijala njuni telesi – vse temnejši.

Smehljaje jo je gledal.

Iz notranjega žepa suknjiča je potegnil denarnico.

Pomolil ji je vizitko.

Pomakniti se je morala pod ulično svetilko. Prebrala je celotno ime, Georges Roehlinger. Črke so bile reliefno natisnjene. Stanoval je na nekem obrežju. V Teillyju. Tudi tega obrežja ni poznala, ni vedela, katero je to pristanišče, ni se ji sanjalo, v kateri provinci se nahajata to obrežje in to pristanišče, na kateri obali, na kateri ocean gledata. Obšla jo je slabost.

»Sošolca sva bila. V najnižjih razredih. Se spomniš Bretanje? Sestre Marguerite? Bila sva …«

Toda stavka mu ni uspelo dokončati. Vrgla se mu je v objem. Krčevito je zaihtela.

*

Stisnil jo je k sebi.

Pod roko jo je skozi temo odpeljal do manjše hiše. Vrt je gledal na ulico.

Zaprl je neko drugo ograjo.

Odprl je neka druga vrata.

»Veste, mislim, da se staram,« mu je rekla Ann Hidden. »Georges, nikar mi ne zamerite. Celo večnost je trajalo, da sem vas prepoznala.«

»Precej bolj sem se spremenil, kot si se ti!« je blago odvrnil Georges Roehl.

»Sploh ne. Nisem hotela reči tega. Ne, ne. Nemara ste se malce spremenili.«

Stopila sta v dnevno sobo in prižgal je stoječo svetilko ob njej.

Drugo za drugo je prižgal vse luči v po sobi.

Ann se je usedla na pleten kanape, ki je ob tem zaškripal.

»Razumljivo, da me nisi prepoznala, ko pa si vohljala.«

»Georges?«

»Ja.«

»Nisem vohljala. Moškemu, s katerim živim, je ime Thomas. Zasledovala sem ga. Prejle je vstopil v hišo, pred katero si me presenetil. Govoriva raje o čem drugem.«

»Kot želiš.«

O tem, kar jo je pripeljalo v Choisy, ni hotela povedati nič več. Obraz se ji je zastrl.

»Bi kaj popila?«

»Čaj.«

Šel je skuhat čaj.

Stari salon je bil natrpan s pohištvom, s predmeti raznih obdobij, z veliko strahotne šare.

Ann Hidden je stopila k oknu. Zavese so smrdele po prahu. Deževalo je. Z golih vej kostanjev na ulici je kapljalo.

Georges se je vrnil, položil pladenj na mizico. Bil je presrečen.

»Tako sem vesel, da sem te našel.«

»Prilegli bi se mi kruhki.«

»Kakšni?«

»Kot vedno. Opečene rezine z maslom in marmelado.«

»Bojim se, da nimam pravega kruha. Gotovo pa imam toast.«

»Z bretonskim maslom, če že.«

»In kakšno marmelado?«

»Češnjevo. Ali … s koščki breskev.«

»Ne verjamem, da ima mami soljeno maslo,« je rekel.

Momljaje je šel iz sobe.

»Sicer pa bi bilo že pokvarjeno …«

Spustila je glavo med dlani. V tej udobni dnevni sobi, med pisalno mizo in zavesami, med prahom in prahom, jo je popadla neustavljiva bolečina, medtem ko je on pekel toast.

Ko se je vrnil, je prižgal svečo z vonjem po verbeni.

»Pri mami ne diši ravno lepo.«

Ni oporekala.

»Se je spominjaš?«

»Seveda se spominjam vaše matere. Kot dobra vila je bila. Izvrstno je kuhala.«

»Mami je … umrla.«

»Ah!«

Bil je pretresen. Ni jokal, le glas mu je nekoliko drhtel.

»Ta hiša je njena.«

»Ah!«

»Danes je enajst dni, odkar je umrla.«

Ni odgovorila. Strmela je vanj.

»Nikar mi ne zameri. Ne zavedam se še dobro, da je ni več,« je dodal.

»Ja,« je zamrmrala.

»Umrla je na božični večer …«

Glas mu je spet zadrhtel in utihnil je.

Nič ni rekla.

Nato ji je pojasnil, da je prišel sem pospravljat za nekaj dni. Odločil se je prodati hišo, v kateri je njegova mati, potem ko se je ponovno poročila, spet živela sama. Hiše bi se rad čim prej znebil. Tega mesta ni maral. Srečanje v Choisy-le-Roi je bilo čudežno naključje, če le pomisli. Mine štirideset let, mimo pride angel, neka duša vzleti v nebo, na pločniku vznikne neka ženska in pogrezne obraz med lovorovo listje, v prostor se nenadno prikrade duh sestre Marguerite.

»In dva duhova skupaj pijeta čaj,« je sklenila.

»Mamin čaj je dober, kajne?«

»Georges, ne morete si predstavljati, kako zelo je res, kar pravite: ženska sem, ki je postala duh.«

»Nisem imel tega v mislih. Še zdaleč nisem hotel reči česa takega.«

»Čaj je odličen. Je bila vaša mati še vedno tako izvrstna kuharica?«

»Še vedno. Ponovno se je poročila. Nato pa še drugič ovdovela. Ampak kuhala je tudi samo zase.«

»To je dobro. In redko.«

»Ne moreš si predstavljati! Skoraj obsedena je bila s kuhanjem. Od šestih zjutraj do devetih zvečer. Mami je življenje preživela v kuhinji. Ne moreš si misliti …«

»Se res morava tikati?«

»Zakaj sprašuješ?«

»Ker me spravlja v zadrego,« je rekla Ann Hidden.

»Vedno sva se.«

»Moti me. Neprijetno mi je.«

»Saj se ne moreva kar nehati tikati! Zadrega bi bila precej večja. Anne-Éliane, saj ne misliš resno. Od nekdaj se poznava. Daj, vstani.«

Podal ji je roko in šla sta v zgornje nadstropje.

Molčala sta.

Stopila sta v spalnico Georgeseve matere. Ann Hidden je prešinil občutek nespodobnosti. Sredi sobe je kraljevala postelja na štirih medeninastih kroglah. Posteljno pregrinjalo je bilo izvezeno. Zazdelo se ji je, da telo Évelyne Roehlinger še vedno leži tukaj.

»Pregrinjalo je mamino ročno delo, vezla ga je šest let.«

»Si predstavljam. Zelo je lepo.«

»Obupno grdo je.«

»Pogrešaš njeno kuho?«

»Ja in ne. Ne moreš si misliti. Dušilo me je. Zdaj bom vsaj shujšal.«

Premerila je ebenovinasto toaletno mizico z začetka 20. stoletja.

Ann ni več dobro vedela, zakaj se je znašla v tej stari, prašni spalnici na obrobju predmestja južno od Pariza.

»Tule je fotografija, ki sem jo iskal.«

»Aha …«

Šest razrednih fotografij iz njunega otroštva je bilo zataknjenih v ogromen mahagonijev okvir.

Ann se je naslonila na rob postelje, na pregrinjalo Évelyne Roehlinger.

Na enem od starih posnetkov je sedela na klopi poleg sestre Marguerite. Nosila je kitke in dokolenke iz debele volne – on pa je stal vrsto više v jopici kot ona, z baretko na glavi.

»Glej, tukaj si!«

Spet so ji privrele solze v oči.

»Tako čudno je. Že cela večnost je minila od tedaj …«

»V tistih časih je bilo v šoli še dovoljeno kaj nositi na glavi.«

Ogromni mahagonijev okvir je odložila na pregrinjalo.

»Bi se mi pridružila pri večerji?« je predlagal Georges. »Lahko bi mi razložila …«

»Ne nocoj.«

»Ne, ne nocoj, seveda. Kdaj drugič. Na podeželju. Saj tako ne živim tukaj. V Teillyju stanujem. To je ob reki Yonne. Na reki Yonne, pravzaprav. A še prej moram dati mamino hišo naprodaj …«

»Vse materino imetje boš prodal?«

»Ja.«

»Čisto vse?«

»Ja.«

»Nemara pa imaš prav.«

»Ne moreš si misliti, kako mi je obenem hudo zaradi tega. A kaj, ko imam že sam toliko pohištva. Ni mi jasno, kako ji je uspelo nabrati to kramo … In ne vem, za koga sam kopičim vse te stvari … Še vedno živiš v Bretanji?«

»Ne.«

»Pa tvoja mama … je še živa?«

»Ja.«

Nadaljevala je s tišjim glasom:

»Mami še vedno živi tam.«

»In še vedno … čaka?«

»Ja, še vedno v isti hiši. Vsak dan. Vedno. Še vedno čaka.«

Stopila je k nočni svetilki. Rekla je:

»Sicer pa jo moram v nedeljo, osmega, obiskati.«

Ann je zavzdihnila in kot v opravičilo dodala:

»Sveti trije kralji so.«

Vstala je. Obesila je sliko nazaj na steno. Znova je pogledala svoje kitke, velike, tako okrogle in tako resnobne oči, flanelaste rokave, ki so kukali izpod jopice.

»Pojdiva dol. Čisto sveže testenine s sadjem imam. Sam sem jih pripravil. Brez pretiravanja lahko prisežem, da so slastne …«

Šla sta nazaj dol.

»Na katerem koncu pa se nahaja mesto, kjer živiš?« ga je vprašala.

»Na meji z Burgundijo. Yonne teče vzdolž Burgundije. Teilly leži natanko med Sensom in Joignyjem. Obiskati me moraš. Gostilne so izvrstne. Obupno je jesti čisto sam. Ne moreš si misliti.«

»Ni res. Vedno sem rada jedla sama, v miru, v kotičku ob oknu.«

»Kako to sovražim.«

»Meni je všeč.«

»Potem ješ prehitro.«

»Ne jaz.«

»Gledajo te.«

»Res te gledajo in res je, da to ni posebej prijetno. Ampak obedovati sama, v tišini, je zame pravi užitek.«

»Ne strinjam se. Zaradi tišine je hrana manj okusna. Ne moreš izraziti, kaj čutiš med okušanjem, pokušanjem, med žvečenjem, pitjem. Prav hudo mi je, ko jem sam. Bi jedla z mano?«

Moledoval je. Kmalu ji je postalo neznosno. Položila mu je dlan na podlaket. Trdo je rekla:

»Res kdaj drugič, Georges.«

Stopila sta na vrt. Poiskal je denarnico v suknjiču.

»Moja vizitka, moja telefonska …«

»Si mi ju že dal.«

*

Na državni cesti številka šest je sunkovito zavila na odcep.

Ni hotela odlagati bolečine.

Z žalostjo se je rajši spopadla daleč od pogledov drugih.

V nekem hotelu je najela sobo.

Bilo je v Alfortvillu. Soba je imela razgled na trgovinski center in avtomehanično delavnico z bencinsko črpalko. Bencinska črpalka je bila odprta. Šla je kupit steklenico vode in čokoladno ploščico s karamelo. Zaprla je vrata hotelske sobe, se sezula, stopila k postelji, grobo, na široko odgrnila odejo, rjuhe, zlezla mednje, ne da bi se slekla, in se zvila v klobčič.

Nato je mahoma vstala, pokleknila na tla, sklenila dlani na vzmetnici, prekrižala prste in kot majhna deklica glasno molila.

Potem se je spet zvila pod odejo, skrila obraz med obe blazini.

Ko je želja po solzah minila, je bolečina postala silovita.

Nato se je zlomila.

Sredi noči je. Odklene vrtna vrata, se napoti skozi vrt, se vzpne po stopnicah, odpre vhodna vrata, stopi v tišino hiše.

V temi opazi obris, ki se premika.

Sunkoma prižge luč. Pri vhodnih vratih stoji Thomas v pižami.

»Že celo noč te čakam.«

Njegov obraz je resnično blazen od skrbi. Oči se mu bliskajo.

Zašepeta:

»Se ti ne zdi, da pretiravaš?«

»Kje si bila?«

Ko vidi, da je povzdignil glas, se Ann približa, se mu zazre v oči, stiša glas do šepetanja in mu tiho reče:

»Molči.«

Thomas neha vpiti. Mimo njega gre v jedilnico. Usede se za mizo. Thomas ji sledi. Ozre se k njemu in dolgo strmi vanj. Zravna hrbet. Sunkovito diha. Brez predaha izdavi:

»Zapuščam te. Konec je.«

On stoji med podboji vrat, v pižami, skuštran, obrnjen k njej obstrmi s široko odprtimi usti.

Sprva nič ne reče, nato pa čisto tiho:

»Ponovi.«

»Razšla se bova.«

»Zakaj?«

»Pomisli malo.«

»Ne razumem. Zakaj naj bi se razšla?«

»Thomas, lepo te prosim. Pojasnjevanje je povsem odveč. Odhajaš in pika.«

»Tega me ne moreš prositi. Sredi noči je.«

»In kaj potem?«

»Praviš, naj grem.«

»Točno tako.«

»Ann, poglej me!«

Ann si vzame čas. Pogleda ga v oči. Reče:

»Ne vidim več veliko.«

Dlani položi na mizo, utrujena je, vstane. Pride do hodnika.

»Ljubiš drugega?« jo vpraša.

Skomigne z rameni.

»Niso vsi taki kot ti, Thomas.«

Zgrabi jo za nadlakti. Jo stiska. Boli jo.

»Spusti me!«

Iztrga se mu. Odide gor. V garderobni sobi vzame rjuhe. Postelje si v eni od dveh majhnih podstrešnih spalnic v drugem nadstropju. Nedeljo preživi pod odejo. Brez hrane.

*

V ponedeljek zjutraj je Ann malo pred osmo že sedela v avtu, avtomobilska vrata so bila še odprta.

Thomas je stal na ulici, si zapenjal gumbe na srajci.

»Ljubim te.«

»Ne.«

»Ne moreva kar tako narazen.«

»Pa lahko.«

»Skupaj sva že petnajst let.«

»In kaj potem?«

»Pogovoriti se morava.«

»Nima smisla.«

»Ne dovolim ti, da bi kar takole odločala o mojem življenju, brez razloga, brez pojasnila.«

Njegov glas je postal tenek in smešen. Nekdo je prišel mimo po pločniku. Tiho mu je rekla:

»Prosim, spusti vrata.«

»Ann, ljubim te.«

»Ni res.«

Thomasov obraz je hipoma upadel. Pobledel je. Slednjič je povlekla vrata.

»Zvečer, zvečer …« je moledoval izza šipe.

V vzvratnem ogledalu je videla, kako se je naslonil na pokrov enega od parkiranih avtomobilov, vzdignil glavo, hlastal za zrakom.

*

Odprla je vrata založbe. Stopila je v svojo pisarno, odložila šal, torbico, plašč. Odšla je v Rolandovo pisarno, vključila kavni aparat in si šla pod stopnišče natočit vodo. Zazrla se je v svoj odsev v majhnem ogledalu nad umivalnikom. Tej ženski se je telo spreminjalo po fazah. En dan čila, športna (Anna je imela rada plavanje, večkrat na teden je plavala), blesteča. Naslednji dan nitkasta, brez leska, čudno oglata. Imela je enega svojih slabih dni. Trikotna in bleda.

Poklicala je Georgesa Roehla na številko, ki ji jo je dal.

Na njena vprašanja je odgovarjal nekam omotično.

»Sem te zbudila, kajne?«

»Ja,« je priznal po nekaj trenutkih tišine.

»Poklicala te bom kasneje. Včeraj sem malce naglo odšla. Nikar mi ne zameri.«

»Ne zamerim ti.«

»Zelo sem vesela, da sem te našla.«

»Tudi jaz sem vesel, da sem te našel.«

»Potrebovala sem samoto. Potrebujem samoto. Mislim, da v svojem življenju … mislim, da v tvarini svojega življenja čutim potrebo po samoti.«

»Nisi nikoli živela sama?«

»Ne.«

»Pil bom na to. Pri kosilu si bom odprl eno od dobrih steklenic iz mamine kleti. Popil jo bom v mislih nate. Pil bom na tvarino tvojega življenja in na najino ponovno snidenje. Žívi sama. Žívi sama in pridi, ko si zaželiš. Naj ti povem, zakaj je dobro, da odrasteš pri teh letih. Zato, ker so tvoja leta tudi moja leta.«

Drugo poglavje

»Zame le sveža gosja jetra na beluših.«

Potem ko sta naročila, sta molčala. Nato si je Ann premislila. Poklicala je natakarja:

»Prosim, če mi zraven naredite še solato.«

»Zeleno?«

»Ja. Ampak brez kisa. Z limono. Samo sol, olivno olje, limonin sok.«

Somelje je prinesel vino. Thomas ga je pokusil. Ko je somelje odšel, je Thomas resnobno spregovoril.

»Želim se resno pogovoriti.«

»In zagotovo bo tako,« je odgovorila.

Spet sta molčala.

Ann je rekla:

»Thomas, upam, da nisi pozabil, da grem ta vikend v Bretanjo. V soboto popoldne odpotujem. Kralje bom praznovala pri mami.«

»Vem.«

Molčala sta.

»Nisem se hotel pogovarjati o tem. Ann, rad bi, da ti spregovoriš.«

»To pa je že težje.«

»Da mi pojasniš …«

»To pa se mi zdi naravnost prelahko.«

»Zakaj?«

»Ker dvomim, da sem jaz tista, ki bi morala kaj pojasniti. Poglej svoje življenje. Predstavljaj si vrt z lovorjem v Choisyju. Stopiš čez trato. Na vrhu stopnic te čaka mlada ženska. Z ustnicami se približa tvojim.«

Naenkrat je umolknila.

Ni pretrgal tišine. Ni je pogledal.

Kasneje je zašepetal:

»Povej, kaj misliš, da se bo zgodilo.«

Počakala je, da je natakar prinesel hrano. Ko sta bila sama, je rekla:

»Poberi se.«

»Ne.«

»Moraš iti, Thomas. Hiša mi pripada in zdaj mi pripada tudi življenje.«

»Ne pride v poštev,« je rekel Thomas.

Odložil je prtiček na mizo.

»Zakaj naj bi privolil, da uničiš vse najino življenje?«

»Zato, ker sem stara sedeminštirideset let. Pred sedeminštiridesetimi leti sem se rodila v bretonskem mestecu, kjer se je nosilo dolge kitke, ki so padale po hrbtu, in smo si nogavice potegovali vse do kolen. Izvoli ta klavrni razlog. Nimam več pravice do pomote.«

»Sem jaz pomota?«

»Ti nisi pomota, Thomas. Ti si napaka. Ti si preprosto napaka.«

Tedaj so iz Thomasovih ust privrele grožnje. Glas se je povzdignil. Zven je nenadno postal nosljav, rezek. V zagovor je navedel pravne izraze, ne pa pravih razlogov. Obljubil ji je, da ji nikdar ne bo dovolil uresničiti, kar naklepa. Pri vseh svetnikih ji je prisegel, da je vse njegovo življenje posvečeno njej. Prijel jo je za roke in ji hlastno izdavil:

»Ljubim te.«

»Nehaj. Ne uporabljaj te besede, prosim, sicer grem.«

»Globoko v sebi …«

In spet je uporabil to besedo, vstala je in odšla iz restavracije.

*

Bil je čas za kosilo, vendar ni čutila lakote. Postopala je v četrti v bližini službe. Šla je kupit časopise. Nebo je bilo sivo. Mraz je bil preoster, da bi se usedla na klopco v parku. Namenila se je v bližnjo kavarno, listala jutranji časopis in nenadoma obstala.

V veliki izložbi nepremičninske agencije je viselo kakih deset fotografij s hišami.

Pobliže si je ogledala fotografije, cene. Vse je bilo naprodaj: majhna odslužena železniška postaja, izgubljena nekje med gorami, stanovanjska hiša v Neuillyju, podstrešno stanovanje pri Bastilji, s peskom zasuto srednjeveško pristanišče na Atlantiku, trije mestni dvorci v osmem okrožju. Še naprej je tuhtala, počasi, skoraj sanjavo porinila vrata, se usedla nasproti starejšega moškega z dolgimi sivimi lasmi in v črtasti obleki, ki ji je pozorno prisluhnil. Nato jo je prekinil, vstal in ji predlagal, naj gre z njim.

Odšla sta v pisarno direktorja agencije.

Navedla je izmišljeno ime. Odprli so dosje z lažnim imenom. Nikogar ni obvestila. Nikomur ni nič omenila. Imeli so le številko njenega mobilnika. Starega, odklenjenega mobilnika na kartice. Kupila ga je pred dvema letoma na bolšjem trgu Saint-Ouen.

*

Še istega popoldneva je v službi dala odpoved. Z Rolandom sta se hitro sporazumela – že več kot deset let je delala zanj, bil je njen glasbeni založnik.

»Prav, Ann. Če strneva: zame ne boste več delali, ostanem pa založnik vseh vaših prihodnjih kompozicij?«

»Tako.«

Ni vedel, kaj naj reče. Zato je rekel:

»Ne vem, kaj naj rečem.«

»Je že v redu tako.«

»Čuden začetek leta.«

»Res.«

»Čudno toplo je,« je dodal. »V mojem vrtu je polno cvetnih popkov.«

»Kaj takega!«

Dogovorila sta se, da bo v službi ostala samo še teden dni, da ga seznani s tekočim delom, zlasti pa, da mu razloži vse zvijače in muhe svojega računalnika.

»Če nama bo uspelo vse postoriti do petka, bom zaključila s tem dnem. K mami v Bretanjo sem namenjena …«

»Seveda. Vse skupaj bova opravila v doglednem času, kakor boste želeli.«

»V tem primeru bom obisk pri mami podaljšala za nekaj dni.«

»Takole bova naredila, Ann. Za vse mesece odpovednega roka boste dobili plačo.«

»Vendar ne bom prihajala v službo.«

»Tako. Še naprej bom izdajal vaša dela in ostala bova zvesta prijatelja.«

Roland je vstal. Prvič – in zadnjič – je stopil izza mize, jo prijel za roke in jo poljubil na obe lici.

Ann Hidden je brž zatem pospravila svojo delovno mizo. Iz pisarne je stopila z velikansko kartonsko škatlo v naročju in jo odvrgla v zabojnik na dvorišču.

*

Zvečer jo je poklical direktor nepremičninske agencije. Thomas se še ni vrnil domov.

»Gospa Amiens?«

»Ja.«

»Vas lahko jutri s pomočnikom obiščeva?«

»Če želite.«

»Jutri, v četrtek.«

»Ja.«

»Zgodaj dopoldne?«

»Raje zgodaj popoldne.«

»Sam popoldne ne utegnem, prišel pa bo moj pomočnik.«

»Hvala.«

Pri vrtnih vratih je pozvonila pomočnica, ki jo je spremljal prijatelj. Vse sta izmerila. Dekle je izrisalo skice. Mladenič je fotografiral. Nikamor se jima ni mudilo. Trajalo je celo uro. Tudi kupcu je bila sprva predstavljena kot gospa Amiens. Kasneje se je izgovorila, da je to priimek njenega prvega moža. Vendar ni bila nikoli poročena. Thomas ji ni predlagal, naj se združi z njim in prevzame njegovo ime. Za druga dva moška pred Thomasom pa si tega ni želela. Nenavadna ženska je bila. Kot glasbenica je bila znana kot Ann Hidden. Krščena je bila v Bretanji v katoliški veri, ki je bila vera njene matere, z imenom Éliane Hidelstein. Nikoli se ni pojavljala v javnosti. Nihče ni poznal njenega obraza – resda so sodobno glasbo na začetku 21. stoletja povsod po svetu prezirali in je vse, kar se je na tem planetu novega skladalo, ostalo brez obraza. Za naslovnice svojih zgoščenk je izbirala čudovite izseke nevihtnega neba, o katerih je menila, da se vsaj malo ujemajo z njenimi skladbami. Tri plošče. Približno vsakih deset let ena. Ni veliko komponirala. Delo pri Rolandu – kjer je bila precej več kot korektorica – ji je ugajalo, to pa je bilo tudi vse. Imela je čuden značaj: bila je nenavadno pasivna. Skoraj kontemplativna. Videz nedejavnosti pa je v sebi skrival dejavnost. Bila je globoko mirna, mirna brez sleherne spokojnosti, neutrudno, trmasto mirna, vsak hip zbrana. Nikogar ni poslušala, a še manj komu ukazovala. Ni veliko govorila. Živela je skoraj nevidno življenje, obdana s svojimi tremi klavirji, nepriljudna, skoraj samotarska, delovna, vzporedna. Ko se je ozrla k vodi, ki je tekla pred njo, je vse naokoli osivelo. Le obrežje nasproti je ostalo belo. Drevo in čolnič pa sta bila v bledi svetlobi sivorjava.

Tretje poglavje

Ko sta se ženska in moški iz agencije poslovila, se je odpravila še sama. Usedla se je v avto, vozila, si v trafiki kupila kartico za mobitel, cigarete Lucky Strike. Vozila naprej. Odpeljala se je še niže, še naprej od Meudona, po cesti proti Sèvresu. Veter skoraj ni pihal. Pariški zrak je imel svoj poseben vonj – po gnilem, po mesninah, kurilnem olju, grozen. Na travnatem pasu, v katerega se je zažiral cement, je zagledala bel drevesni štor in se usedla nanj.

Drevo je bilo pravkar požagano in dišalo je po nevidni stari prsti. Spuščal se je večer.

Okrog petih je bila že trda tema.

Ostala je ob reki, opazovala, kako se voda zaganja v breg. Bolečina je brez obstanka prežala nanjo.

Sedela je na štoru in se silila misliti.

Pregnala sta jo nenaden veter in dež.

Šele ko je v temi stekla k avtu, se ji je pod navali mlačnega dežja posvetil odgovor na vprašanja, s katerimi si je že celo uro belila glavo.

V zavetju ob Seni tik zraven osvetljene Avrske brvi jo je, oglušelo od dežja, ki je bobnal po avtomobilski strehi, ovito v noč in dež, zlagoma preplavil mir.

Če ne ravno pravi mir, pa vsaj globoka umirjenost, širna, tesnobna, energična.

Rešitev je bila radikalna.

Najpreprostejša rešitev je tudi najboljša.

Takoj je telefonirala v nepremičninsko agencijo. Dogovorila se je za sestanek naslednjega dne okrog poldneva.

*

»Zelo malo ljudi kupuje na začetku januarja, veste.«

»Bi lahko prodala pohištvo skupaj z zidovi?«

»Če bi želeli, ja, ampak je nekoliko težko. Bolj se splača prodati ločeno.«

»Zakaj?«

»Vsaj kar se tiče klavirjev.«

»To bom uredila sama, vem, na koga naj se obrnem.«

»Včeraj si pohištva nismo ogledali, ker nismo razumeli, kaj bi pravzaprav radi. Prepričan pa sem, da boste na izgubi, če prodate naenkrat.«

Obotavljal se je.

»Še sam bi moral pogledati.«

»Bi res lahko? Bi ocenili pohištvo? Nočem se ukvarjati z vsem tem.«

Nekaj trenutkov je premišljeval.

»Če bi zares želeli, lahko uredim tudi to. Kar nekaj starinarjev poznam. Pa tudi preprodajalcev pohištva …«

»Gospod, ste prosti za kosilo?«

»Ne. Ne utegnem.«

Vztrajala je.

»Resda je petek,« je nazadnje dejal. »Januar je. Naj bo, ampak samo za eno uro. Niti minute več!«

Smehljaje je vstala.

»Poznam gostilnico, kjer je vse zelo okusno, če se držiš dnevne ponudbe.«

Nagnila se je k pisalni mizi, vzdignila telefonsko slušalko in odtipkala številko.

»Včasih sem bila v službi v tej četrti. Dovolite, da jaz rezerviram.«

Ko sta se z direktorjem nepremičninske agencije pred restavracijo poslovila, je poklicala Georgesa Roehla. Ni bil v Choisyju. Telefonirala je še na številko v Teilly-sur-Yonne, ki ji jo je dal.

»Georges, nisi nikomur govoril o meni?«

»Ne.«

»Nikomur nisi omenjal mojega imena?«

»Le kaj ti je? Komu pa naj bi ga omenjal? S kom pa naj bi govoril, saj nimam nikogar.«

»Odgovori mi.«

»Kje pa. Nisem. Živim sam. Odkar je mami umrla, sem popolnoma sam! Pravzaprav sem o tebi ogromno pripovedoval maminemu duhu.«

»Vraževerna sem. Ne govori tako!«

»Sam sem, resnično sam, Anne-Éliane, ne moreš si misliti. Že dolgo nimam več ljubimcev.«

»Tem bolje zate.«

»Živa zloba si.«

»Ponavljam: tem bolje zate. In tem bolje zame. Varuj skrivnost, Georges, prosim te.«

»Naredil bom vse, kar želiš.«

»Obljubi mi. O meni in najinem srečanju ne boš nikomur nič črhnil.«

»Prisežem.«

»Zares prisežeš?«

»Zares prisežem.«

»Georges?«

»Ja?«

»Bi se lahko na kratko videla?«

»V Teillyju sem.«

»Vem. Kako se pride z vlakom v Teilly?«

»Pojdi na Gare de Lyon, ob sedemnajstih imaš vlak. Naravnost do Sensa pelje.«

»Ne. Ne danes. Lahko jutri?«

»Potem pa pojdi na vlak ob devetih zjutraj. Čistejši je. Tišji in prijetnejši. Tudi ta gre do Sensa, ampak odpelje s postaje v Bercyju, izstopiš pa prav tako v Sensu.«

»Velja. In kako iz Sensa naprej?«

»Čakal te bom na postaji. Za zvečer nama bom rezerviral mizo v gostilni v Joignyju.«

»Ne. Do večera bi se rada vrnila. Mami sem obljubila, da pridem za kralje …«

»Potem pa bova kosila v Teillyju.«

»Kot želiš.«

Molčal je.

»Moj bog, saj res, tja greš,« je zamrmral z glasom, polnim tesnobe. »Vsaj trideset let se nisem vrnil … Poslal te bom nazaj z vlakom, ki iz Sensa odpelje ob petih. Ob šestih boš že v Parizu. Še domov se ti ne bo treba vrniti vmes.«

»To mi je še ljubše.«

»S postaje v Bercyju boš šla naravnost na postajo Montparnasse.«

»Prav.«

»In na metroju ti ne bo treba presedati.«

»Ja.«

*

Pričakal jo je na dolgem, groznem peronu železniške postaje v Sensu. Oblečen je bil v debelo črno jopo in črne kavbojke. Deževalo je in na glavi je imel borsalino iz črnega usnja, poveznjen zelo nizko na obraz.

»Anne-Éliane, brez poljubov, zdi se mi, da sem malo zbolel. Prehlad se me je lotil.«

Ann ga je poljubila.

Vozil je star siv citroenov kombi.

Sledila sta reki in vrbam. Parkiral je na bregu, na velikem zaprtem parkirišču pred mestnimi vrati mesteca Teilly.

Odkrila je vas na vodi – med Villeneuve-sur-Yonne in Joignyijem. Še vas ni bila. Pristanišče iz 17. stoletja, obdano z obzidjem. Tri vrata majhnega mesta so bila preozka, da bi skoznje peljali avtomobili. Kot nekakšne novejše male Benetke. Mesto je bilo v celoti zaprto za promet in dokaj tihotno. Hiše so bile stroge, stare, črne in rdeče. Mestna uprava se je po vojni odločila, da mesto ne bo doživelo nobenega dodatnega posega, ki ga umrli meščani ne bodo mogli videti. Kasneje je sicer od regije in okrožja sprejela denar, vendar se je odločila za kar najbolj neopazne in domiselne posodobitve. Tako je vas postala nekaj posebnega, dražja, naravnejša, manj zastarela, premožnejša.

Kakih sto metrov sta pešačila.

Odprl je vrtno ograjo iz kovanega železa, za katero je stal precej zapuščen vrt. Na dvorišču je bilo parkirano motorno kolo.

»Se kdaj pelješ s temle?«

»Hiše so bile last mojega prijatelja. Umrl je.«

»Oprosti.«

»Nikar se ne opravičuj. Umrl je pred dvanajstimi leti.«

»Si ga zelo ljubil?«

»Veliko več kot zelo. Preprosto ljubil sem ga. Ljubil sem ga.«

»Se voziš z motorjem?«

»Včasih, ko grem na pošto iskat paket ali po nakupih. V mestu so tovornjaki in avtomobili prepovedani, vendar se v upravi niso mogli izogniti skuterjem, mopedom, avtomatikom in rolkam.«

»Ga bom tudi jaz lahko kdaj vozila?«

»Kadar boš želela.«

»Tudi v Bretanji smo imeli mopede.«

»Predvsem pa tista velikanska Peugeotova kolesa z ogromnim prtljažnikom.«

Vstopila sta v prostorno glavno hišo – nezanimivo, zelo čisto, zelo udobno, prenatrpano s pohištvom, preveč načičkano, razkošno, z desetimi sobami – v kateri je Georges stanoval večji del časa.

Za hišo se je raztezal vrt s pušpanom, negnojem, bambusom, gredami hortenzij, majhnim vodometom, ki je brizgal iz stene, in z velikimi rožnimi grmi.

Na drugem koncu vrta sta ob vodi stali dve starejši hiši. Ena na levi, pokrita z glicinijami. Druga, na vzhodni strani, zakopana pod bršljanom.

S te strani vrta – ko si stal na bregu Yonne in se obrnil k glavni hiši – se je videlo njeno zadnje pročelje, ki je bilo skupaj s črnim žlebom vred vse do roba strehe povsem prekrito z divjo trto.

Hiši na obrežju sta imeli vsaka svoj čoln, vsaka svoje drevo. Črn čoln bršljanove hiše je bil pritrjen na privezni obroč na zidu tik ob reki. Skrivale so ga ogromne trnove veje šipka, ki je rasel na bregu.

Hiša z glicinijami na levi je imela štiri sobe. Nekoč je imel Georgesev prijatelj tukaj atelje. V njej je bilo vse polno prevrnjenih slik. Georges je sem odlagal vinilne plošče, kasete in stara električna glasbila. Ta hiša je imela plastičen čoln svetlozelene barve, ki je bil vselej skrit v zavetju pod vrbo.

V hiši na desni, prekriti z bršljanom, že dolga leta ni nihče prebival. V prvi sobi z razgledom na vrt sta stali stara peč in velika biljardna miza, vsa razjedena od moljev. V sobi, ki je gledala na Yonne, je bila starinska postelja z zelo visokim ležiščem in baldahinom, naokrog pa police. Zgoraj prazna soba, kjer so vsevprek ležali uničeni kovčki. V zapuščenih sobah so ob vseh oknih visele stare, moljaste zavese, polne prahu.

»Grozno je!«

Annin obraz je bil znova prekrit s pajčevino.

»Vse je prepredeno!«

»Sosed je mahnjen na čistočo.«

»Ne razumem povezave.«

»Pri njem je prav vse oprano z varekino, s televizorjem, opekačem za kruh, poštnim nabiralnikom vred. Nadvse je očarljiv, ampak z razpršilcem se loti slehernega mrčesa, ki ga opazi. To je moja razlaga, zakaj tukaj kar mrgoli mrčesa. Vsi preganjani pajki so pribežali k meni.«

Pokazal ji je kačnike, ogromno divjo vrtnico, prepleteno s šipkom, ki je poganjal od obrežja navzgor, star črn loarski čoln, jablane, race mlakarice, ki so se potapljale pod leskami in hodile počivat na zahodni del pod vrbo
s čolnom.

Še vedno je pršil droben dež, ne da bi pretrgal megleno nit nad reko.

Zdelo se je, da staro pristanišče v Teillyju plava nekje zunaj sveta nad dežno meglo.

Prevedla Varja Balžalorsky

 

Sanje ROMAN
256 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741273
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741655
cena z DDV: 9,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje