Oya Baydar: Izgubljena beseda

»Mami, ubijajo otroke z majhnimi krogli­cami?«

Iskal sem besedo in zaslišal glas 

Tipal sem za besedo. Besedo, ki sem jo grobo izrabil, potratno izčrpal, odpihnil v milne mehurčke in zapravil; tisti prvi stavek, ki bo zgodbo začel, začrtal in končal. Stavek, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti in ki je ravno v trenutku, ko sem mislil, da sem ga ujel, zaplaval v megleno kopreno misli in izginil v njej … Izgubljena beseda …

Slišal sem tisti glas, pozabil besedo in sledil glasu.

Moški, ki se igra z besedami, akrobat jezika, čarovnik besed. Prazne hvalnice, ki so kot etikete prilepljene na njegovo ime in omejujejo njegovo identiteto … Na klišejsko vprašanje: »Mojster, kaj je novega na pultu?«, ki so mu ga z občudovanjem v očeh zastavljali dobronamerni, nekoliko naivni bralci, navdušeni, ambiciozni literarni in umetnostni poročevalci ter kritiki, gospodarji besedila in avtorjeve usode, je dajal izmikajoč odgovor, pospremljen z ledenim, neiskrenim nasmeškom, golim trzljajem mišice: »Lotil sem se nečesa in je v polnem teku. Kmalu boste videli.«

Vendar je v njem vladala le praznina: »Strašna, jalova praznina, ki se razprostira v neskončnost praznih ogledal, odsevajočih se drugo v drugem.«

Izčrpanost, ki se ga je polastila po dolgih dneh in nočeh prizadevanja, da bi iz tega pološčenega, plehkega stavka, ki ga je nekje slišal, ustvaril pričakovano veliko umetnino … Ujetost v mrežo odnosov s kodo »ljubezen«, ki puščajo za seboj le grenek okus obžalovanja … Vrnitve, vsaka od njih majhen poraz: vrnitev domov, preplavljen z občutkom mračne praznine in tesnobe, pred katerim je spet bežal; vrnitev k svoji ženi, ki je bila zmeraj tam, zmeraj ljubeča, obvladana in zadržana; vrnitev v literarne kroge, pretvarjajoč se, da ne vidi njihovega muzanja, češ, da poznajo njegovo preteklost, skritega za izkazovanjem časti in prijateljstva; vrnitev k svojim starim kolegom, navdan s strahom, ker ni vedel, kje jih bo našel, v kakšnem svetu in razpoloženju … Poti, države, mesta, hoteli, morja, pristanišča, ljudje: vse je prestajal samo zavoljo »življenja«. z občutkom praznine in nesmiselnosti, ki ga je prežemal.

Tipal je za besedo, za besedo, ki jo je izgubil. Zaslišal je glas.

Glas, ki se je odtrgal od mestnega hrupa, odmevajočega v daljavi, se kot vrtinec zarezal v turobno temo noči, prešel vse meje časa in prostora ter kot veter, kot razburkani valovi butnil ob obalo spanja in nespečnosti.

Sem ga slišal?

Vsi slišimo hrup, šepet, vpitje, govor, glasbo, glas narave in njeno tišino, ne slišimo pa krika. Krik leže nate, te ovije in obkoli; petim čutom se pridruži še šesti in vsi se zlijejo v enega samega, ki se človeku zasadi v celice. Slišal je krik, ki se je med porodom njunega sina iztrgal iz njegove žene, zadnji, skoraj nečloveški krik moškega, ki so ga neke noči zabodli vpričo njega, in po vsem svetu odmevajoč krik ženske, ki si je – ni se spominjal, v kateri vojni, spopadu in kje – raztrgala svoje črno ogrinjalo, s katerim je bila pokrita od glave do peta, ter si razgalila oprsje, preden se je oklenila svojega mrtvega otroka, zato je vedel: krik zmeraj premaga glas in ga utiša. Krika ne slišimo, vendar nas ovije, obkoli, potegne za seboj in prevzame. Krik …

Potniki popolnočnih anatolijskih avtobusov; potniki z ljudskimi obrazi, oblačili in vonji. Izumetničena, naravnost smešna ureditev velemestnih avtobusnih postaj, opremljenih po vzoru razkošnih, elegantnih letališč, in živahen, kaotičen nered, ki vlada na njih. Obvestila, razlegajoča se iz zvočnika, ki jih je uslužbenec izgovarjal z zateglim glasom in napačnim poudarkom besed, katerih konce je raztegoval kot žvečilni gumi: »Pozor, pozor, spoštovani potniki, avtobus bo čez nekaj trenutkov odpeljal s terminala sedemnajst!« Okrepčevalnice s kebabom, stojnice s suhim sadjem in raznovrstnimi oreščki, bifeji, prodajalci hitrih srečk, stojnice z verskimi knjigami, kasetami in zgoščenkami, prodajalci halve in slaščic. Stranišča s polomljenimi izplakovalniki, z zamašenimi umivalniki, vonjem po urinu in s sumljivo mokroto na tleh. Hlad junijskih noči, ob katerem te spreletava rahel srh, rumena melanholija, ki se širi iz medlih, obledelih svetilk, vse bolj samevajoče čakalnice in terminali, pogrezajoči se v tišino.

Do odhoda avtobusa je imel na voljo še več kot pol ure. Trudil se je, da bi si preganjal čas z opazovanjem potnikov, ki so hiteli sem in tja, ljudi, ki so na postajo pospremili svoje bližnje, otroke, ki so ob tej pozni uri beračili, prodajajoč papirnate robce ali žvečilni gumi, in množice, ki so se gnetle pred stojnicami s kasetami, suhim sadjem in raznovrstnimi oreščki. Ko je sedel v baru priljubljenega, pred kratkim ponovno odkritega hotela, ki ga je nekoč pogosto obiskoval, in srkal pijačo – če povemo po pravici, je popil malo preveč, tako kot zmeraj –, ga je nenadoma prešinil občutek: »Niti noči nočem več preživeti v tem dolgočasnem mestu.« Odločil se je, da bo odpovedal nepomembna sestanka, ki ju je imel naslednji dan, ter se takoj, še to noč vrnil v Istanbul, in povrhu z avtobusom.

Ko je v kiosku Glavno mesto, ki je stal na vogalu poleg številnih vrat z velikim steklom, ki vodijo do terminalov, kupoval steklenico mineralne vode in zavojček cigaret, je opazil, da brez predaha kot vesel refren ponavlja: »Kiosk Glavno mesto, kiosk Glavno mesto«. Včasih, predvsem ko je bil pijan, so se mu neka beseda, stavek ali vrstica kot pokvarjena plošča vrteli v mislih. Ko se je zavedel pomena besed, ki jih je neprenehoma ponavljal, se je vprašal: »Zakaj glavno mesto?« Če je to glavno mesto, kje so potem nožna mesta? Tudi mesta imajo glave in noge. Prav, mar glave in noge ne bodo nikoli zamenjale svojih mest? Jih morajo zamenjati? Kako pa? Zakaj sem … zakaj smo vse življenje …? Zakaj sem rekel »vse življenje«? Reci vsaj »vso mladost« … Je ves trud namenjen temu, da bi noge postale glave ali da bi glave postale noge? Je na podlagi tega neumnega vprašanja izpred štiridesetih let mogoče napisati članek?

Vprašanja in paradoksi, ki jih ponavljamo iz generacije v generacijo, kot da bi bili refren naših nesmiselnih življenj, ne da bi našli odgovore nanje! Sploh pa beseda »paradoks«, ki smo jo na tem mestu uporabili povsem po nepotrebnem … Uporabljaj tovrstne besede, da te bodo ljudje imeli za globokoumnega intelektualca. Iz vsega tega ni mogoče iztisniti ničesar. Ničesar več nimam napisati. Kaj sem pravzaprav sploh ustvaril doslej! Daj, bodi iskren vsaj do samega sebe. Ne bodi tako neusmiljen. Čeprav nisem to, kar si ljudje mislijo o meni, pa vseeno nisem »nihče«. Za božjo voljo! Zmeden sem in pijan. v moji glavi vlada »strašna, jalova praznina, ki se razprostira v neskončnost praznih ogledal, odsevajočih se drugo v drugem«. Preveč pijem. Začeli so se mi kisati možgani. Ko bi avtobus le že prišel, da bi lahko poiskal svoj sedež, se vrgel nanj in zaspal. Ko bi glavo le že lahko naslonil na hrbtišče sedeža, prepojenega z vonjem po znoju, in se pogreznil v globok spanec, obujajoč spomine na mladostne, nedolžne dni, ko je bilo potovanje z letalom našemu plitvemu študentskemu žepu in tudi načinu življenja, obzorjem, okolju in revolucionarnim principom – Cena letalske karte je enaka najnižji plači! Kakšna sramota! – povsem tuje.

Če medtem, ko je pred bifejem Glavno mesto čakal, da mu vrnejo drobiž, ne bi opazil ženske z nenavadnim klobukom, ki je sedela zunaj, na eni od klopi za čakajoče na terminalu osem, ne bi odšel v tisto smer. Ko je steklenico mineralne vode pospravljal v zunanji žep svoje male potovalke, so se mu oči spet ustavile na tem svetlem klobuku s širokimi krajci. Prepustil se je nenavadnemu čaru predmeta in se odpravil proti terminalu osem.

Ženska je bila nizke rasti, zajetne postave in spoštljivih let. Morala jih je imeti več kot sedemdeset. Nosila je svetle, ponošene hlače, ki so ji segale čez kolena. Se jim reče bermuda hlače? Na glavo si je nadela star širokokrajni slamnik z zelenim trakom, na roke pa bele rokavice. Najbrž je bila upokojena učiteljica, ki se je naselila v Bodrumu ali v kakšnem podobnem mestu, ali pa žena starega birokrata, ki preživlja polovico leta v enem od počitniških naselij ob obali. Malo ga je spominjala na njegovo lastno mater. Tovrstne ženske si tedaj, ko ne igrajo konkena, preganjajo čas z barvanjem blaga, izdelovanjem batika in risanjem skic. Zanimajo se tudi za umetnost in literaturo. Večinoma so zagovornice elitizma, pametnjakinje in sploh nevzdržne ženske z učiteljskim glasom. Te ženske verjamejo v gotovost svojih prepričanj in začenjajo govor z besedami: »Me smo hčerke generacije, ki je doživela ustanovitev republike …« Ko vidijo žensko z naglavno ruto, se spremenijo v bika, ki je opazil rdečo krpo, in se začnejo pritoževati: »Niti Atatürku ni uspelo kultivirati teh ljudi,« poudarjajoč zadnji zlog v besedi »ljudi«, prav tako kot to počnejo moja mati in njene prijateljice, učiteljice in žene oficirjev. Morda pa delam tej ženici krivico, ker me spominja na mojo mater in ker se je v meni razplamtel odpor, ki ga čutim do svojih staršev in do teh zadrtih elitnih krogov ljudi.

Starka je brez predaha govorila. Ozrl se je naokoli, da bi videl, s kom govori, vendar ni bilo v bližini nikogar.

»Mar ni tako, gospod?«

Govorila je s tujim, nenavadnim naglasom, vendar je bil njen glas zelo spoštljiv.

Me je morda prepoznala? Da, gotovo me je. Bog ve, morda se je celo udeležila kakšnega od mojih srečanj z bralci. Preplavil ga je sladek občutek samozadovoljstva in ponosa. Poln zadoščenja, izluščenega iz slave, je užival ob misli, da je znana in pomembna osebnost. Vendar je vseeno igral moškega, ki je bil deležen toliko pohvalnih besed, da se jih je že nekoliko naveličal, moškega, ki se ne zmeni za slavo in obvladuje tovrstna minljiva čustva. Ženski ni odgovoril in se je pretvarjal, da ni slišal vprašanja, ki mu ga je zastavila. Tako in tako ni hotel govoriti z nikomer. Hrepenel je po tem, da bi avtobus čim prej pripeljal na terminal, da bi glavo lahko naslonil na hrbtišče sedeža in zaspal. Spominjal se je dni, ko je, deloma zavoljo ljubezni, deloma pa zavoljo revolucije, neprestano potoval iz Istanbula v Ankaro in nazaj z ugodnimi nočnimi avtobusi z dolgim sprednjim delom. To so bili lepi dnevi; dnevi mladosti, naivnosti in nedolžnosti.

Očitno je bilo, da ženska ne bo popustila in da bo vztrajala, dokler ne bo dobila odgovora. Jezil se je nase. Zakaj za vraga sem se zapičil v ta ničvreden klobuk in se napotil v to smer? Odkar me je tisti mladi kritik, ki se je trudil, da bi delil globoke, pozornost vzbujajoče opazke, označil za »pisatelja, ki čuti čarobnost predmetov in jo je sposoben zliti na papir«, se počutim primoran kazati zanimanje za predmete. Tako, zdaj pa imam klobuk, načičkan damski klobuk! … Prepiral se je sam s seboj: zakaj sem se pognal v to smer in si nakopal težave?

»Tudi vi ste bili tam. Bili smo v Varšavi. Ne, verjetno v Budimpešti. Ko so nas vkrcali v čolne, je bil otrok poleg mene. Bežali smo preko Donave. Jaz nisem hotela zapustiti mesta, vendar so me k temu prisilili. Pravim vam, ko sem se vkrcala v čoln, je bil otrok poleg mene. Videli ste ga. Povejte jim, da ste ga videli. Vam bodo verjeli.«

Ji mora odgovoriti? Njegovi možgani so bili zamegljeni in otopeli, njegove misli zbegane. Kadar pije sam, popolnoma izgubi oblast nad seboj. Pravzaprav ima v tem mestu ogromno starih prijateljev in mnogo novih znancev; če bi hotel, bi lahko poklical katerega od njih in pil skupaj z njim. Če bi vzpostavil stik s katerim koli od teh novih prijateljev, bi ta kar prekipeval od sreče ob misli, da ga bodo ljudje videli v družbi pisatelja Ömerja Erena. In stari prijatelji … Kdo ve, morda so me odpisali, morda pa bi jih moj telefonski klic zelo razveselil. Vendar tega ni mogoče vedeti. Čeprav imam veliko znancev, nimam več nobenega tesnega prijatelja. Vse sem zanemaril ali pa pokopal. Ne v metaforičnem smislu, temveč sem večino od njih, celo najboljše, resnično pokopal.

Glas nenavadne ženske je zmotil njegove misli: »Tudi vam morda ne bodo verjeli, vendar jim vseeno povejte.«

Povsem jasno je bilo, da ženski manjka eno kolesce v glavi. Pobrskal je po spominu: kdo so bili ljudje, ki so jih leta 1956 preko Donave evakuirali iz Madžarske? To zgodbo sem nekoč že slišal. Sranje! Ničesar se ne spominjam. Spomin mi iz dneva v dan bolj peša. Ne smem toliko piti; poslušati moram svojo ženo in ne smem prekoračiti mere. Elif je bila vedno zmerna. Mere? Mere česa? Kdo jih je postavil? Elif? Zakaj?

»Vse, kar hočem, je, da jim poveste, kaj ste videli,« je ženska ponovila z rotečim glasom. »Povejte jim, gospod.«

Naj jim povem, kaj sem videl? Sem kaj videl? Sem videl? Sem jim povedal, kaj sem videl? Bi jim, če bi kaj videl, to povedal?

Molčal je. Oditi mora odtod. Mora se rešiti te ženske.

»Rekli so, da bo otrok prišel za nami. Dolga leta sem čakala, a ni prišel. Kako naj bi majhen otrok sam prepotoval vse te poti? Ko je padel zid, je madžarska snaha skrila vse papirje in tudi srebrne svečnike. Ne, morda so srebrni svečniki ostali v Pešti. Ne smem je obtoževati. Mar ni tako, gospod?«

Vstala je in začela stopati proti Ömerju Erenu. Ömer se je trudil, da bi se ji izmaknil, vendar ga je ženska vlekla za rokav. Otresel se je je. »Mene ni bilo tam, ne vem, ničesar ne vem,« je rekel, ko se je postrani kot rakovica odmikal od nje in se trudil, da bi odnesel pete.

»Vsi trdijo: ‘Mene ni bilo tam.’ in ‘Ničesar ne vem.’ Če je tako, kdo je pa potem bil tam? Kdo ve in se spominja, kaj se je zgodilo? Kdo je otroka izkrcal iz čolna? Morda snaha. Potem ko so mojega sina obtožili za izdajalca in ga likvidirali, je namreč prestopila na nasprotno stran. Čisto mogoče je, da je ona skrila srebrne svečnike. Jaz nisem hotela zapustiti Vzhoda. Nameravala sem počakati tam, saj nisem hotela zapustiti otroka. Tam bi me lahko našel, lahko bi me našel. Tukajšnjih krajev namreč sploh ne pozna, zato mu tu ne bo uspelo najti nikogar.«

Ženska se je godrnjaje vračala na svoje mesto. Zdaj ni mogel več slišati in razločiti njenih besed. Ko je spoznal, da se je rešil te zmešane ženske, si je oddahnil. Da tega ne bi opazila in mu sledila, je začel počasi počasi, brez naglice stopati proti sosednjemu terminalu. »Likvidiran sin, izgubljen otrok, reka, madžarska snaha, svečniki, nasprotna stran, Vzhod, zid …« Besede, ki poplesujejo v zraku in se skupaj z ljudmi vrtinčijo v viharju stoletja. Kaj ima vse to opraviti s to debelo, vsakdanjo starko? Zakaj pa naj ne bi imelo? Nihče tega, kar je doživel, ne izraža s svojim telesom, obleko ali obrazom. Svoja doživetja nosimo v srcu in spominu ter jih izražamo s čudaštvom.

Besede nenavadne ženske so se začele mešati z vpitjem, slogani in refreni znanih himen ter se izgubljati v njih. v prvem trenutku ni razumel, od kod prihaja ves ta hrup.

Zazrl se je v smer, od koder se je razlegal. Avtobus z veliko zastavo, izobešeno na sprednjem delu, papirnatimi zastavicami z zvezdo in polmesecem, ki so krasile okna, in napisom »Naš vojak je največji vojak«, razpetim vzdolž bočne strani, se je približeval terminalu tri. Trideset ali štirideset mladeničev je z usklajenim korakom stopalo proti avtobusu, noseč na ramenih mladostnike s prvim puhom pod nosom, podobne sebi, ki so z dvignjenimi prsti kazali znamenje volčje glave in katerih resni obrazi z izbuljenimi očmi so bili v bledi rumeni svetlobi videti skrajno napeti. Bili so vsi rdeči od razburjenja in uročeni od svojih lastnih glasov. To je bil vsakdanji, ustaljen poslovilni obred, namenjen mladeničem, ki se odpravljajo k vojakom. Vse poteka v svojem vsakdanjem, presneto normalnem ritmu. Vse poteka v strašljivem krogu obupa in neumnosti, ki mu zadaja vse hujšo bolečino.

Neka noč na avtobusni postaji – nekoč so jih imenovali avtobusna garaža; ženska, ki je z rečnim čolnom, kdo ve, zakaj, preko Tune zbežala kdo ve kam in je še zmeraj na begu. Se je to dogajalo med drugo svetovno vojno ali med madžarskim uporom? In otrok? Je res bil poleg nje? Tu neki drugi otroci na ves glas vpijejo: »Ljubi me ali me zapusti! Smrt vodji separatistov! Zastave ne bodo spustili, države ne bodo razdelili! Naš vojak je največji vojak!« kot bi si hoteli izkričati grla, in s svojimi kriki parajo noč. Otroci drugega kraja, časa in razmer. Otroški igralci, ki igrajo v vseh tragedijah, uprizorjenih na svetovnem odru, a jim je dodeljena zgolj vloga statista …

Le kaj počnem tu? Utrujen sem, izčrpan in povrhu še pijan. Še več, izgubil sem besedo in ne morem več pisati. Ne maram se, sprt sem sam s seboj. Zdaj se zamisel potovanja v Istanbul z avtobusom ne zdi prav nič bleščeča. Upira se tako njegovi utrujeni duši kot telesu, staremu dobrih petdeset let. Odločitev, ki jo je neke zoprne noči, ko je popival sam, sprejel v pijanski omotici. Naj se vrnem v hotel in potonem v spanec? … Jutri lahko udobno odpotujem v Istanbul s prvim letalom, na katerem bom našel prost sedež. Pravzaprav mi ni treba ujeti prvega letala. Mar imam kakšen nujen opravek? Kaj v Istanbulu čaka name, če izvzamemo Elif? Ona pa je tako in tako ves čas zaposlena s svojimi poskusi, študenti in znanstvenimi članki, ki jih piše za tuje revije. Čakanje je delo nezaposlenih ljudi in Elif dela nikoli ne primanjkuje.

Ne, ni slišal strela pištole, če ga je, pa tega ni dojel. Vendar se je neki krik preoblikoval v zvočno kroglo, ki ga je z vso močjo zadela v prsi. Breizmen, popolnoma gol krik brez identitete in barve je odzvanjal od hribov Çankaya, vinogradov Seyran, gradu, pobočij in strmin. Ovil je ošabne četrti prestolnice, opasane z oholostjo države, dolgočasna uradniška okrožja, polna ljudi v oblekah in kravatah, barakarska naselja, postavljena na golih hribih, ki so jih okrasili s topoli, ozkolistnimi oljčicami in hruškami, obrobne revne četrti, ki se počasi, a nepopustljivo razraščajo v mesto, pobočja pod gradom, avenije, ulice, postajališča, postaje in avtobusno postajo sredi noči. Širil se je po mestu, prebadajoč srce vsakogar, ki mu je stopil na pot, in odmeval vsenaokrog. Dosegel je tudi nenavadno starko in Ömerja.

Znašel se je v vrtincu zvoka. Kako dolgo se je obračal v njem? Kako se je izkopal iz njega? Se je sploh izkopal? Ženska se mu je povsem približala. Se je morda on približal njej? Slišal je njen šepet: »Otroka so umorili.« v njegovih možganih se je krik sprevrgel v glas, glas v besedo, beseda pa v pomen: Otrok! … Otroka so umorili! …

Med peronoma dva in tri je v smrtni tišini, ki je nenadoma zavladala na avtobusni postaji, na tleh ležala neka ženska. Kri, ki ji je curljala izmed nog, je puščala vse večje madeže na njenem dolgem, potiskanem krilu. Bila je zelo mlada, skorajda otrok. Njen obraz, oblit z bledo svetlobo, je bil modrikasto bel. Zdaj, tu, sredi te nočne more se je zdela prelepa, da bi bila resnična. Ko je glavo obračala k temnopoltemu mladeniču, klečečemu pred njo, se je trudila, da bi se nasmehnila. Nato se ji je ves obraz spačil v bolečini. Ustnice so se ji zganile v želji, da bi spregovorila, in morda je to tudi storila. Mladenič je roko nežno podložil pod njeno glavo. Snel ji je naglavno ruto z izvezenimi robovi, ki ji je pokrivala čelo in lase, si jo ovil okoli vratu in ji šel s prsti skozi goste pšenične lase. z eno roko je ves čas božal dekletov trebuh in ji, sklonjen nadnjo, nekaj šepetal: ljubezenske besede …

Smrtna tišina, v kateri se je ustavil čas, ta trenutek osuplosti in neodločnosti, doživet v neki drugi dimenziji, je moral biti v resnici zelo kratkotrajen. Dva od nabornikov, ki so pred nekaj minutami zganjali hrup, vpili slogane in vihrali tako s turškimi zastavami kot z zastavami, okrašenimi s številnimi polmeseci, sta bežala stran, vendar jima ni nihče sledil. Nočni potniki na avtobusni postaji, naborniki in njihovi spremljevalci so ju počasi počasi obkrožali, premikajoč se v ritmu tišine, tako kot to počnejo plesalci v zadnjem prizoru tragičnih baletnih predstav. Nato se je zaslišala eksplozija glasov, vpitja, pretrganih stavkov, vprašanj, kletvic, klicev prekletstva in pritožb. Mlad moški, ki je klečal poleg ustreljenega dekleta, je obupano šepetal: »Ustrelili ste jo, umorili ste otroka! Umorili ste otroka!« kot da bi glas izgubil s tistim prvim krikom, ki mu je prebodel grlo.

Te tri besede so se spremenile v glas, ki je odmeval: Umorili ste otroka, umorili! »We zarok kuşt! We zarok kuşt1

Nato so ljudje začeli tekati sem in tja. Kriki: »Nekoga so ustrelili, pomagajte!« Glasovi: »Na pomoč!« Hrumenje, ki človeku odzvanja v glavi: »Ni nikjer nobenega rešilnega vozila? Ni nikjer nobenega zdravnika?« Panični moški, ki so prihiteli z nosili v rokah, papirnate zastave, razmetane po tleh, osupli varnostniki. Glas, ki se je zaslišal iz valujoče množice: »Vojne žrtve so neumrljive, država je nerazdeljiva.« Veliki bratje, ki so se trudili, da bi – kot da se ne bi nič zgodilo – zaustavili odhajajoče in razgrajanje nadaljevali tam, kjer je bilo prekinjeno. Strašen umor, zagrešen s pištolo, s katero so streljali v zrak v imenu ciljev, ki jih sploh ne razumejo. Otroška nedolžnost neznanega morilca, ki je pritisnil na sprožilec. Obup v očeh mladeniča, ki se je oklenil nosil, na katerih so odnašali dekle, ustreljeno z izgubljeno kroglo, in bolečina, ki se mu je vtisnila v obraz. In besede čudaške starke, ki se ni menila za dogajanje v svoji okolici in ki je še zmeraj stala poleg Ömerja, ob katerih človeku zaledeni kri v žilah:

»Pritiskali so name, vendar nisem sodelovala z njimi. Vedela sem, kdo je umoril otroka, a jim tega nisem povedala. Samo sebe sem namreč prepričala, da ni umrl. In ni bila madžarska snaha tista, ki je skrila svečnike. Prav, priznam vam. Videla sem, kdo je umoril otroka in tudi, kdo je skril svečnike: nekdo od nas.«

V jezi, obupu in osuplosti je žensko prijel za ramena in jo začel stresati: »Kakšen otrok, kateri otrok, ti, norica? Koga si videla?«

»Dvigni roke z mene. Tako tisti, ki streljajo, kot ustreljeni so zmeraj isti. Tedaj nisem spregovorila. Nikogar nisem izdala. Otrok je zmeraj isti, isti otrok. Ti si ga ustrelil, videla sem te.«

Žensko, podobno prikazni, je grobo odrinil od sebe in se pognal za oddaljujočimi se ljudmi z nosili.

Slišal je, da je ženska vpila za njim: »Kam so namenjeni ti čolni? Gospod, povejte mi, če veste. Kje se bom izkrcala, v katerem pristanišču? Nikomur ne bom povedala, da ste umorili otroka. Kam teče ta reka?«

Ranjeno dekle so pokrili z umazanim pregrinjalom. Imela je zaprte oči, njen obraz in telo so istočasno stresali krči. Brez prestanka je ječala kot ranjena mačica. Tu in tam je njeno ječanje prešlo v zamolklo hropenje. Ömer je položil roko na hrbet mladeniča, ki se je trudil, da bi podpiral neki konec nosil, in rekel: »Jaz sem zdravnik.« Nobenega smisla ni bilo, da bi bil odkrit in rekel: »Jaz sem pisatelj.« Kdo bi se zmenil za pisatelja! Tu, v tem trenutku je pomemben le zdravnik.

Nosila so odložili na tla. Ranjenki je položil roko na čelo: bilo je mrzlo kot led. Tudi zato, da bi dokazal, da je zdravnik, ji je skušal preveriti utrip. Ranjenka je zaječala, zato se je prestrašil in odnehal. Iz daljave se je zaslišala sirena rešilnega avtomobila. Približala sta se jim varnostnik in šef policije.

»Ste videli, kaj se je zgodilo?«

»Da, videl sem. Ne vem, kdo jo je ustrelil, vendar je to moral storiti nekdo iz skupine nabornikov in njihovih spremljevalcev. Dva od njih sta zbežala. Da, sem priča.« Preverjanje osebne izkaznice, naslov … »Prav, jutri sem bom oglasil na policijski postaji.«

Obraz mladeniča, ki je bil ob ranjenem dekletu, je imel barvo gnojnega izcedka. Zdelo se je, da ni na njem ostala niti kaplja krvi. Trudil se je, da bi našel svojo osebno izkaznico. Ömer se je za trenutek prestrašil ob misli, da je mladenič sploh nima, zaradi česar ga bodo odvedli in mu naprtili težave. Če bo treba, bom posredoval. Pojasnil jim bom, kdo sem, in ga ščitil. Opazil je nekaj solz, ki so mladeniču tekle po licih in se mu izgubljale v neobriti bradi.

»Rešila se bo,« je rekel. »Rešila se bo, ne skrbi.«

Vtem se je šef policije trudil, da bi sestavil zapisnik. Ranjenka je krvavela in krvavela.

»Izgubila sva otroka. Pomenil nama je vse,« je mladenič ves čas ponavljal. Nič drugega mu ni bilo mar.

V tistem trenutku je Ömer spoznal, da je ranjenka noseča.

»Počakaj, ne vznemirjaj se, morda bodo rešili tudi otroka.«

Pred očmi se mu je narisala podoba strjujoče se krvi, ki je dekletu curljala izmed nog in se širila po njegovem krilu in betonskih tleh avtobusne postaje. Niti sam ni verjel v svoje lastne besede.

Zvok sirene se je vse bolj približeval.

»Kam jo bodo odpeljali?« je vprašal mladenič s plahim, nezaupljivim glasom.

»V bolnišnico.«

»Nič denarja nimava,« je zašepetal. Njegov glas je bil povsem obupan, strt in žalosten. »In če nama sledijo … naju ne bodo pustili pri življenju. »In povrhu …«

Tedaj je Ömer v mladeničevem glasu opazil izrazit vzhodnjaški naglas. Spomnil se je njegovega krika, izpuščenega v kurdskem jeziku. Prvič se mu je pozorno zazrl v obraz. v njegovih očeh je videl osamljenost, strah, obup in pogled obkoljene, ranjene živali. Na begu sta, je pomislil. Pred nekom bežita. Kako dobro, da policist, ki se trudi, da bi prisotni podpisali zapisnik, ni slišal njegovih besed.

Rešilni avtomobil je prispel in se ustavil tik pred njima. Ko je pomagal dvigovati nosila, je rekel: »Ne boj se, šel bom z vama in bomo uredili vse z njenim zdravljenjem. Poznam namreč zdravnika, zaposlenega v tukajšnji bolnišnici. Ne skrbi, če bodo nastopile še kakšne druge težave, bomo rešili tudi njih.«

Govoril je s samozaupanjem in močjo, ki mu ju je vlivalo dejstvo, da je Ömer Eren.

Mladenič mu je zrl v obraz z nezaupljivimi, sumni­čavimi in zaskrbljenimi očmi, ki so spraševale, zakaj to počne.

Noč je bila temna, brez mesečine, nebo mornarsko modre barve. Mestne luči so zasenčile zvezde. v daljavi se je bohotil grad. Velikanska zastava, ki je visela na njem in ki je bila osvetljena z modrikasto svetlobo, je rahlo plapolala. Da bi preglasil sireno rešilnega avtomobila, ki človeku najeda živce in greni srce, je zavpil: »Od kod sta prišla in kam sta bila namenjena?«

V tistem trenutku je ranjenka zavpila od bolečine. Kri se je začela cediti čez rob nosil in kapljati na tla. Odgovora ni slišal. Morda mu sploh ni nihče odgovoril.


Prevedla Erna Pačnik

Sanje ROMAN
496 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741341
cena z DDV: 33,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741761
cena z DDV: 16,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje