Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti

Bili so tako zelo nedolžni, da so mislili, da je revščina zločin, ki ga je mogoče pozabiti s služenjem denarja.
Celâl Salik, iz zapiskov

Kaj, če je nekdo v sanjah šel v nebesa in so mu v dokaz, da je bila njegova duša resnično tam, dali cvetlico, in je, ko se je zbudil, imel ta cvet v rokah? – Ee? In potem?
Samuel Taylor Coleridge, iz zapiskov

Najprej sem pregledal majhne okraske na mizi, njene losjone in toaletne potrebščine. Vzel sem jih v roke in jih drugega za drugim preučil. Obrnil sem njeno majhno uro, ki sem jo držal v rokah. Nato sem odprl njeno garderobno omaro. Vsi ti kupi oblačil in modnih dodatkov, ki izpopolnjujejo vsako žensko, so me napolnili z brezupnim občutkom samote in bolečine; počutil sem se njenega, hrepenel sem po tem, da bi bil njen.
Ahmet Hamdi Tanpınar, iz zapiskov


1. Najsrečnejšı trenutek mojega žıvljenja
To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel. Bi to srečo, če bi to vedel, lahko obvaroval? Bi se vse razvilo čisto drugače? Da, če bi se zavedal, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi nikoli dovolil, da mi ta sreča spolzi med prsti. Ta čudovit, zlat trenutek, ki me je popolnoma prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo, da bo sreča, ki me je navdala ob njem, trajala še dolge ure in leta. Tistega ponedeljka, 26. maja 1975, približno petnajst minut pred tretjo, se je v nekem trenutku zdelo, da sva se osvobodila krivde, greha, kazni in kesa, in da se je začel ves svet vrteti zunaj vseh časovnih in težnostnih zakonov. Poljubil sem Füsunino ramo, od vročine in ljubljenja orošeno s potnimi kapljicami, jo od zadaj nežno objel, prodrl vanjo in jo nalahno ugriznil v levo uho; zdelo se je, da je uhan, pripet v njenem ušesu, za dolg trenutek obstal v zraku, nato pa sam od sebe padel iz mečice. Bila sva tako zelo srečna, da sva padec tega uhana, katerega obliki nisem tistega dne posvečal nobene pozornosti, namerno spregledala in nadaljevala s poljubljanjem.

Nad mestom se je razprostiralo kristalno jasno nebo, ki ga je v Istanbulu mogoče videti le v spomladanskih dneh. Čeprav je na mestnih ulicah začela vročina že pritiskati in kuhati Istanbulčane, ki se še niso otresli svojih zimskih navad, so bile notranjosti stavb in trgovin ter sence pod krošnjami lip in kostanjev še zmeraj hladne. Čutila sva, da podoben hlad prihaja tudi iz vzmetnice z vonjem po plesni, kjer sva se ljubila in pri tem – kot srečni otroci med igro – pozabila na ves svet. Skozi odprto balkonsko okno je zavel spomladanski veter, dišeč po morju in lipah, ki je tilaste zavese napel, nato pa jih spet kot v počasnem posnetku spustil na najina hrbta in zmrazil najini goli telesi. Iz postelje v sobi v ozadju stanovanja drugega nadstropja, kjer sva ležala, sva videla otroke, ki so spodaj, na vrtu za blokom, obkladajoč se s sočnimi kletvicami, v majski vročini igrali nogomet, in ko sva spoznala, da besedo za besedo počenjava ravno te nemoralne reči, s katerimi so se obmetavali otroci, sva za trenutek prenehala z ljubljenjem, se zazrla drug drugemu v oči in se nasmehnila. Vendar je bila najina sreča tako globoka in popolna, da sva to šalo, ki nama jo je življenje ponudilo z vrta za blokom, pozabila prav tako hitro kot njen uhan.

Ko sva se naslednji dan sešla, mi je Füsun povedala, da je izgubila uhan. Pravzaprav sem ta okrasni predmet z začetnico njenega imena, ki je visela na njegovi konici, po njenem odhodu opazil med modrimi rjuhami, in ravno ko sem ga hotel odložiti v neki kot, sem prisluhnil nenavadni intuiciji in ga pospravil v žep suknjiča, da se ne bi izgubil. “Tukaj je, draga,” sem rekel. Pobrskal sem po desnem žepu svojega suknjiča, ki je visel na naslonjalu stola. “Aaa, ni ga tukaj,” sem dejal. Za trenutek me je spreletel občutek, da je to znamenje zle sreče, katastrofe, vendar sem se takoj spomnil, da sem to jutro, ko sem začutil jutranjo vročino, oblekel drug suknjič. “Ostal je v žepu suknjiča, ki sem ga oblekel včeraj.”   

“Jutri ga, prosim, prinesi. Ne pozabi,” je rekla Füsun in zraven na široko razprla oči. “Zame je zelo pomemben.”

“Prav.”

Osemnajstletna Füsun je bila moja revna daljna sorodnica, vendar sem do pred mesecem dni, ko sem naletel nanjo, skorajda čisto pozabil, da sploh obstaja. Sam sem bil star trideset let in sem bil tik pred zaroko in poroko s Sibel, ki je bila po mnenju vseh kot ustvarjena zame.

2. Butık elızejske poljane
Dogodki in naključja, ki so mi popolnoma spremenili življenje, so se začeli vrstiti pred mesecem dni, torej 27. aprila, ko sva s Sibel v nekem izložbenem oknu zagledala torbico slavne znamke Jenny Colon. Tistega spomladanskega večera sva se s Sibel, ki je kmalu zatem postala moja zaročenka, sprehajala po aveniji Valikonağı in uživala v prijetnem večernem hladu; bila sva rahlo okajena in zelo srečna. Na večerji v novi in ugledni restavraciji Preddverje na Nişantaşıju sva moje starše podrobno seznanila s pripravami na zaroko: da bi lahko Nurcihan, Sibelina prijateljica z višje gimnazije Dame de Sion in iz let, ki jih je Sibel preživela v Parizu, pripotovala iz Pariza in se udeležila obreda, sva zaroko načrtovala sredi junija. Sibel je obleko, ki jo bo nosila na zaroki, že zdavnaj naročila pri Svilenem İsmetu, tiste čase najslovitejšem in najdražjem modnem kreatorju v Istanbulu, in tisti večer sta Sibel in moja mati prvič razpravljali o tem, kako bodo biseri, darilo moje matere, uvezeni v Sibelino obleko. Moj bodoči tast je izrazil željo, da bi bila zaroka njegove edinke bleščeča in razkošna kot sama poroka, kar je mojo mater navdalo z velikim zadovoljstvom. Tudi moj oče je bil očaran nad svojo bodočo snaho, ki je povrhu diplomirala na Sorboni – tiste čase je za istanbulsko buržoazijo veljalo, da so vsa dekleta, ki so kaj študirala v Parizu, “diplomirala na Sorboni”.

Po večerji, ko sem Sibel spremljal domov, je ravno tedaj, ko sem ljubeznivo položil roko na njeno čvrsto ramo, jo privil k sebi in si ponosno dejal, kakšno srečo imam in kako zelo sem srečen, Sibel vzkliknila: “Oh, kako lepa torbica!” Čeprav sem bil zaradi popitega vina precej omotičen, sem torbico in trgovino takoj uvrstil na svojo rdečo listo in se naslednje opoldne brez odlašanja odpravil po nakupu torbice. Pravzaprav nisem bil eden od tistih plejbojev s prirojeno vljudnostjo in galantnostjo, ki brez predaha iščejo izgovore za to, da kupujejo ženskam darila in jim pošiljajo šopke cvetlic, pa čeprav sem si to morda želel. Zdolgočasene in pozahodnjačene bogatašinje, ki so živele v okrožjih, kot so Şişli, Nişantaşı in Bebek, tiste čase niso odpirale “umetnostnih galerij”, temveč “butike”, kjer so poskušale drugim zdolgočasenim bogatašinjam po visokih, naravnost smešnih cenah prodajati “moderne obleke”, katerih modele so prekopirale iz tujih revij (Elle, Vogue), oblačila, ki so jih v kovčkih prinesle iz Rima in Pariza, ter pretihotapljene modne dodatke in raznovrstno drugo šaro. Mnogo let kasneje, ko sem našel gospo Şenay, lastnico butika Elizejske poljane, me je spomnila, da je tudi sama, tako kot Füsun, moja daljna sorodnica po materini strani. Ko sem takrat pokazal izredno zanimanje za butik Elizejske poljane – vključno s tablo, ki je visela nad vrati – in za vse vrste predmetov, ki so me spominjali na Füsun, mi je gospa Şenay brez vsakega vprašanja, ne da bi se pozanimala za vzrok mojega čezmernega zanimanja, izročila vse predmete, ki jih je imela v rokah, kar me je navdalo z občutkom, da ne pozna najine zgodbe – z nekaterimi nenavadnimi podrobnostmi vred – le ona, temveč veliko večji krog ljudi, kot sem mislil.

Ko sem naslednji dan okoli pol ene vstopil v butik Elizejske poljane, je mali bronasti zvonček na vratih, oblikovan kot kamela, s svojima dvema kladivcema zacingljal z zvokom, ob katerem mi srce še danes hitreje zabije. Čeprav je tega spomladanskega dne zunaj že nastopila opoldanska vročina, je bila notranjost butika hladna in mračna. V prvem trenutku sem mislil, da ni v trgovini nikogar. Nato sem zagledal Füsun. Po opoldanskem soncu so se moje oči počasi privajale na temo v trgovini, vendar se mi je srce – kdo ve, zakaj – nenadoma razburkalo kot velikanski val, ki bo zdaj zdaj treščil ob obalo.

“Rad bi kupil torbico, ki je razstavljena na lutki v izložbi,” sem rekel.

Zelo je lepa, sem pomislil, zelo je privlačna.

“Torbica smetanaste barve Jenny Colon?”

Ko so se najine oči srečale, sem se takoj spomnil, kdo je.

“Tista, ki je razstavljena na lutki v izložbi,” sem sanjavo zašepetal.

“Razumem,” je rekla. V enem zamahu je z leve noge sezula rumeni čevelj z visoko peto, z boso nogo, katere nohti so bili skrbno pobarvani na rdeče, stopila na podlago izložbenega okna in se nagnila proti izložbeni lutki. Najprej sem se zazrl v prazen čevelj, nato v njene dolge, prelepe noge. Še preden je nastopil maj, so bile zagorele od sonca.

Zaradi njenih dolgih nog je bilo njeno rumeno čipkasto krilo, potiskano s cvetovi, videti še krajše. Snela je torbico, se skupaj z njo vrnila za prodajni pult in s svojimi dolgimi, spretnimi prsti skrivnostno in pretirano resno – kot da bi mi razkrivala nekaj zelo zaupnega – odprla in mi pokazala torbičin predal z zadrgo (napolnjen s kepami pelirja), dva majhna žepa (ki sta bila prazna) in skrivni predal, kjer so bili shranjeni listek z napisom Jenny Colon ter navodila za vzdrževanje izdelka. V nekem trenutku sta se najina pogleda srečala.

“Živjo, Füsun. Zelo si zrasla. Verjetno me nisi prepoznala.”

“Ravno nasprotno, Kemal ağabey, takoj sem vas prepoznala, a ker sem mislila, da me vi niste, vas nisem hotela nadlegovati.”

Nastopila je tišina. Povesil sem pogled in se zazrl v mesto na torbici, ki mi ga je ravnokar kazala. Zaradi njene lepote, za tiste čase pretirano kratkega krila ali česa tretjega sem se počutil nelagodno, zato se nisem mogel obnašati naravno in sproščeno.

“Ee, in kaj počenjaš?”

“Pripravljam se na sprejemni izpit za univerzo. Obenem pa vsak dan prihajam sem. Tu, v trgovini, spoznavam veliko novih ljudi.”

“Zelo lepo. Koliko stane ta torbica?”

Z namrščenimi obrvmi je prebrala ročno napisano ceno na majhni etiketi, prilepljeni na dnu torbice: “Tisoč petsto lir.” (Ta vsota je bila v tistih časih enaka šestmesečni plači nižjega uradnika.) “Vendar sem prepričana, da lahko gospa Şenay stori kaj za vas. Odšla je domov na kosilo in zdaj gotovo drema, zato je ne morem poklicati po telefonu. A če se zgodaj zvečer spet oglasite …”

“Ni treba,” sem dejal, nato pa s kretnjo, ki jo je Füsun kasneje na najinih skrivnih srečanjih pogosto s pretiranimi gibi posnemala, izvlekel denarnico iz hlačnega žepa in preštel vlažne bankovce. Füsun je pozorno, a nevešče zavila torbico v papir in jo položila v polivinilasto vrečko. Ves ta čas, ko nisva spregovorila niti besede, je Füsun vedela, da opazujem njene dolge roke medene barve in njene nagle, izbrane gibe. Ko mi je vljudno pomolila vrečko, sem se ji zahvalil in rekel: “Prosim, sporoči moje spoštljive pozdrave teti Nesibe in svojemu očetu.” (V tistem trenutku sem namreč pozabil ime gospoda Tarıka.)  Nekaj trenutkov sem se obotavljal: fantom mene samega je odplaval iz mojega telesa in v nekem rajskem kotičku objemal in poljubljal Füsun. Z naglimi koraki sem se namenil proti vratom. Ta privid je bil povsem absurden, povrhu pa Füsun pravzaprav ni bila tako zelo lepa. Najprej je zacingljal zvonček na vratih, nato pa sem zaslišal žvrgolenje kanarčka. Stopil sem na ulico, kjer sem zadovoljen začutil opoldansko vročino. Zadovoljen pa sem bil tudi s svojim darilom; in zelo sem ljubil Sibel. Odločil sem se, da pozabim ta butik in Füsun.

3. Daljnı sorodnıkı
Vseeno pa sem pri večerji načel to temo in svoji materi v eni sapi povedal, da sem med kupovanjem torbice za Sibel srečal našo daljno sorodnico Füsun.

“Ah, da, Nesibina hči dela tukaj v Şenayini trgovini, ubožica!” je rekla moja mati. “Niti ob bajramih nas več ne obiščejo. Vsega je krivo tisto lepotno tekmovanje. Čeprav grem vsak dan mimo te trgovine, me noge ne ponesejo čez njen prag. Še več, niti na pamet mi ne pade, da bi vstopila in pozdravila to ubožico. Pa čeprav sem imela to dekle, ko je bilo majhno, zelo rada. Ko je Nesibe prihajala šivat, je včasih prišla skupaj z njo. Tedaj sem vzela vaše igrače iz omare in jih ponudila tej deklici, ona pa se je, medtem ko je njena mati šivala, tiho igrala z njimi. Tudi Nesibina pokojna mati, vaša teta Mihriver, je bila zelo prijetna.”

“Natančno v kakšnem sorodstvenem razmerju smo z njimi?”

Ker se je moj oče zatopil v gledanje televizorja in naju ni poslušal, mi je začela mati navdušeno pripovedovati zgodbo svojega očeta (torej mojega dedka Ethema Kemala), ki je bil rojen istega leta kot Atatürk in ki je – kot je razvidno iz te prve fotografije, ki sem jo našel mnogo let kasneje – obiskoval osnovno šolo Şemsija efendija skupaj z ustanoviteljem republike. Mnogo let pred poroko z mojo babico se je moj dedek v naglici – še ne triindvajsetleten – poročil s svojo prvo ženo. Ta ubožica (torej Füsunina prababica) je bila bosanskega rodu in je umrla med balkansko vojno, med evakuacijo Odrina. Nesrečnica mojemu dedku Ethemu Kemalu ni rodila otroka, pač pa je že imela hčerko po imenu Mihriver iz prvega zakona z nekim revnim šejkom, ki ga je po besedah moje matere sklenila “v otroških letih”. Moja mati je že od nekdaj vztrajala, da je treba teto Mihriver (Füsunino babico), za katero je po smrti njene matere skrbelo nekaj nenavadnih ljudi, in njeno hčerko Nesibe (Füsunino mater) šteti za mrzle sorodnike, ne pa za prave sorodnike, vendar je iz nerazumljivega razloga hotela, da smo ti članici zelo daljne veje naše družine klicali z vzdevkom “teta po očetovi strani”. Ker pa je bila moja mati (ime ji je Vecihe) zadnja leta na bajramskih obiskih do teh obubožanih “mrzlih sorodnikov ”, ki so stanovali v neki zakotni ulici v okrožju Teşvikiye, pretirano hladna in zadržana, jih je s svojim ravnanjem užalila. Tako je ravnala zato, ker se je hudo razjezila nad teto Nesibe, ki pred dvema letoma ne le ni preprečila tedaj šestnajstletni Füsun, dijakinji Dekliške višje gimnazije Nişantaşı, da bi se udeležila nekega lepotnega tekmovanja, temveč jo je, kot smo kasneje izvedeli, pri tem celo podpirala, in ko se je čez čas raznesla govorica, da je teta Nesibe, ki jo je nekoč ljubila in varovala, povrhu še ponosna na svoje sramotno ravnanje, ji je moja mati obrnila hrbet.

Vendar je pred tem teta Nesibe zelo ljubila in spoštovala mojo mater, ki je bila dvajset let starejša od nje. Nedvomno je k temu pripomogla njena velika podpora, ki je tedaj mladi teti Nesibe omogočala, da je obiskovala hiše v najbolj prestižnih istanbulskih četrtih in opravljala svoj šiviljski poklic.

“Bili so revni kot cerkvene miši,” je rekla moja mati. Nato pa v strahu, da so bile njene besede pretirane, dodala: “Vendar tiste čase niso bili revni le oni, sin moj, temveč vsa Turčija.” Tista leta je moja mati teto Nesibe priporočala svojim prijateljicam, češ da je “zelo dobrega srca in zelo dobra šivilja”, in jo enkrat letno (včasih tudi dvakrat) poklicala k nam ter naročila obleko za kakšen sprejem ali poroko.

Ker je teta Nesibe ponavadi prišla k nam šivat v urah, ko sem bil v šoli, je nisem skoraj nikoli videl. Toda konec poletja 1956 je moja mati nujno potrebovala obleko za neko poroko, zato jo je poklicala v našo poletno hišo v Suadiyi. V majhni zadnji sobi drugega nadstropja, od koder se je skozi palmove liste odpiral pogled na motorne čolne, čolne na vesla in razigrane otroke, ki so skakali s pomola, sta se, obkroženi s škarjami, bucikami, šiviljskimi trakovi, naprstniki, razrezanimi kosi blaga in čipkami, ki jih je Nesibe prinesla s seboj v škatli za šiviljski pribor, poslikani s podobo Istanbula, pritoževali nad vročino, komarji in pomanjkanjem časa, se šalili in smejali kot dve sestri, ki se imata nadvse radi, ter do poznih nočnih ur šivali na materin Singerjev šivalni stroj. Spominjam se, da je kuhar Bekri v to vročo sobico z vonjem po žametu brez predaha nosil kozarce limonade, ker je dvajsetletni Nesibe, ki je bila noseča, močno porasel tek; da je, ko smo vsi skupaj obedovali, moja mati napol resno, napol v šali rekla kuharju: “Nosečnici takoj postrezite z vsem, kar si želi, sicer bo otrok grd!” Spominjam pa se tudi, da sem z zanimanjem pogledoval v rahlo zaobljen trebuh tete Nesibe. Mislim, da je bilo takrat – ko ni še nihče vedel niti tega, ali je fantek ali punčka – prvič, da sem se zavedel Füsuninega obstoja.

“In ne samo, da ni Nesibe o tem nič obvestila svojega moža, hčerko je tudi prikazala kot starejšo, kot je bila v resnici, in ji tako omogočila, da se je tega tekmovanja sploh lahko udeležila,” je dejala mati, in bolj ko se je spominjala dogodka, bolj se je je lotevala jeza. “Hvala bogu dekle ni zmagalo, zato niso bili deležni javne sramote. Če bi v šoli to opazili, bi jo izključili … Zdaj je višjo gimnazijo verjetno končala, vendar ne verjamem, da nadaljuje s kakšnim študijem. Ker nas več ne obiščejo niti ob bajramu, ne moremo vedeti, kaj počnejo … Vsi pa vemo, kakšna so ta dekleta, kakšne so te ženske, ki se v tej državi udeležujejo lepotnih tekmovanj. Kako se je obnašala do tebe?”

Mati je namigovala, da je Füsun začela spati s fanti. Ko so Füsunino fotografijo skupaj z ostalimi tekmovalkami, ki so zmagale na predizboru, objavili v časopisu Milliyet, so tudi med mojimi ženskarskimi prijatelji z Nişantaşıja začele krožiti podobne govorice, vendar nisem hotel dajati vtisa, da se zanimam za to sramotno zadevo. Po tišini, ki je nastala, mi je mati pomenljivo zabičala: “Bodi previden!” in mi zraven požugala s prstom. “Kmalu se boš zaročil z zelo izjemnim, zelo očarljivim, zelo lepim dekletom! Pokaži mi torbico, ki si ji jo kupil. Mümtaz!” (Ime mojega očeta.) “Poglej, Kemal je Sibel kupil torbico!”

“Kaj res?” je rekel moj oče. Čeprav ni niti odmaknil pogleda od televizorja, se mu je na obrazu narisal vesel izraz, kot da bi torbico videl, kot da bi mu bila zelo všeč in kot da je srečen ob sreči svojega sina in njegove izvoljenke.

4. Ljubljenje v pısarnı
Na televizijskem zaslonu, v katerega je strmel, so predvajali kričečo reklamo za “prvo turško sodavico s sadnim okusom”, poimenovano Meltem, ki jo je moj prijatelj Zaim uvedel na ves turški trg. Pozorno sem si jo ogledal in bila mi je všeč. Zaimov oče, lastnik tovarne, je v zadnjih desetih letih zelo dobro zaslužil – kot tudi moj – zato je začel Zaim njegovo premoženje vlagati v določene tvegane posle. Ker sem mu občasno pomagal z nasveti, sem želel, da bi bili posli mojega prijatelja uspešni.

Ko sem v Ameriki končal študij na poslovni fakulteti, sem se vrnil domov in odslužil vojaško obveznost; ker je moj oče hotel, da grem po stopinjah svojega starejšega brata in da zasedem vidno mesto v upravi novoustanovljenih podružnic vse bolj rastočega podjetja, me je kljub moji mladosti določil za generalnega direktorja Satsata, podjetja za izvoz in distribucijo s sedežem v okrožju Harbiye. Satsat je bilo dobičkonosno podjetje z visokim proračunom, vendar ne po moji zaslugi, temveč po zaslugi računovodskih trikov, zaradi katerih so se dobički ostalih tovarn in podjetij stekali v Satsatovo blagajno. Dnevi so mi minevali tako, da sem se učil fines našega posla in se trudil, da bi izkazoval ponižnost do veteranskih uslužbencev, po dvajset ali trideset let starejših od mene, in do izkušenih uslužbenk, tetk z bujnim oprsjem v starosti moje matere, katerih direktor sem postal samo zato, ker sem bil lastnikov sin.

V zgodnjih večernih urah, ko so vsi zapustili staro stavbo Satsata v Harbiyeju, ki se je vsakokrat, ko je mimo pripeljal kakšen mestni avtobus ali trolejbus (in mimo so vozili ves čas), utrujen in dotrajan kot stari Satsatovi uslužbenci, hudo stresla, me je obiskovala Sibel, moja bodoča zaročenka, s katero sva se ljubila v pisarni generalnega direktorja. V nasprotju s svojimi sodobnimi nazori in mišljenjem o ženskih pravicah in feminizmu, ki se jih je naučila v Evropi, pa ni bilo Sibelino mnenje o tajnicah v resnici prav nič drugačno od nazorov moje matere, zato je včasih rekla: “Ne ljubiva se tukaj, ker se počutim kot tajnica!” Vendar je bil dejanski vzrok njene otopelosti, ki sem jo opazil med najinim ljubljenem na usnjenem divanu, seveda strah, prav nič nenavaden za vsako turško dekle, ki je v tistih časih začelo s spolnim življenjem, še preden se je poročilo.

Tista leta so začele fine hčerke pozahodnjačenih premožnih družin, ki so preživele nekaj časa v Evropi, počasi počasi podirati tabu o “nedolžnosti” in že pred poroko spati s svojimi izvoljenci. Tudi Sibel, ki se je tu in tam rada pohvalila, češ da je ena od teh “pogumnih” deklet, je enajst mesecev poprej  prvič spala z menoj. (Vendar je bila to dolga doba, zato sva se morala čim prej poročiti!)

Vseeno pa zdaj, ko se po dolgih letih trudim, da bi povsem odkritosrčno povedal svojo zgodbo, nočem poveličevati poguma svoje ljubice in tudi ne podcenjevati položaja žensk, ki so, kar se tiče spolnosti, živele pod velikim pritiskom; kakorkoli že, Sibel se mi je predala šele tedaj, ko je videla, da “imam z njo resne namene”, ko se je prepričala, da sem “zanesljiv človek” in ko so se ji razpršili še zadnji dvomi o tem, da se bom konec koncev poročil z njo. Ker sem bil odgovoren, resen človek, sem se zagotovo nameraval poročiti s Sibel in povrhu sem si to tudi močno želel; a četudi ne bi bilo tako, je, ker mi je “poklonila svojo nedolžnost”, nikakor ne bi mogel zapustiti. Ta občutek odgovornosti naju je zbliževal, vendar je hkrati metal senco na drugega – ki naju je povezoval in naju navdajal s ponosom –, na iluzijo, da sva zato, ker sva začela s spolnostjo pred poroko, “svoboden in moderen par” (seveda sama zase nisva uporabljala teh besed).

Podobno senco sem začutil tudi, ko sem opazil Sibeline vznemirjene namige o tem, da se morava čim prej poročiti. Vseeno pa sva med svojimi ljubljenji v pisarni doživela tudi mnogo srečnih trenutkov. Spominjam se, da sem, ko je od zunaj, z avenije Halaskârgazi, prihajal hrup avtobusov in ostalega prometa, v temni pisarni objel Sibel in si, prepričan, da bom z njo srečen do konca življenja, dejal, da imam veliko srečo. Nekoč po ljubljenju, ko sem otresal cigareto v pepelnik s Satsatovim logotipom, je Sibel napol gola sedla v naslanjač moje tajnice gospe Zeynep, s prsti zaplesala po tipkah pisalnega stroja in začela hihitaje posnemati lik “neumne tajnice blondinke”, ki je bil v tistih časih ena od nepogrešljivih tem humorističnih revij, karikatur in šal.

5. Restavracıja preddverje
Po dolgoletnem iskanju sem našel na tem mestu razstavljen ilustriran cenik, reklamni letak, po naročilu izdelan prtiček in vžigalično škatlico iz restavracije Preddverje. Preddverje je v kratkem času postalo ena od najbolj priljubljenih restavracij v evropskem stilu (bilo je imitacija francoske restavracije), ki jo je obiskoval dokaj ozek krog bogatašev (“smetana”, če se izrazimo v posmehljivem jeziku časopisnih stolpcev, namenjenih družabni kroniki), bivajočih v četrtih, kot so Şişli, Nişantaşı in Beyoğlu. Tovrstnim restavracijam, ki so svoje goste nevsiljivo navdajale z vtisom, da sedijo v kakšnem evropskem mestu, niso dajali pompoznih zahodnjaških imen, kot so Ambassador, Majestic ali Royal, temveč so jim poimenovali z imeni Kulisa, Stopnica in Preddverje, ki so nas spominjala na to, da se nahajamo na skrajnem koncu Zahoda, v Istanbulu. A ker se je naslednja generacija novih bogatašev začela odločati za razkošno opremljene restavracije, kjer so stregli jedi, ki so jih nekoč kuhale njihove babice, se je odprla vrsta restavracij, poimenovanih Dinastija, Sultan, Vladar, Padišah, Paša in Vezir, ki so svojim gostom nudile tako tradicijo kot blišč, zato je Preddverje utonilo v pozabo.

Tisti dan, ko sem Sibel kupil torbico, sem ji na večerji v restavraciji Preddverje dejal: “Mar ne bi bilo bolje, če bi se odslej sestajala v bloku Usmiljenje, v stanovanju moje matere? Od tam je zelo lep razgled na vrt za blokom.”

“Misliš, da se ne bova takoj po poroki vselila v lastno stanovanje?” je vprašala Sibel.

“Ne, draga, nisem hotel reči tega.”

“Nočem se več zatekati v skrivna stanovanja, ker se počutim, kot bi bila tvoja metresa, kot bi bila česa kriva.”

“Prav imaš.”

“Kako to, da ti je zdaj to padlo na pamet?”

“Pozabi na moj predlog,” sem rekel. Z očmi sem preletel srečno množico ljudi v Preddverju, nato pa sem ji ponudil torbico, shranjeno v polivinilasti vrečki.

“Kaj je to?” je, sluteč, da sem ji kupil darilo, vprašala Sibel.

“Presenečenje! Odpri vrečko in poglej.”

“Kaj res?” Ko je odpirala plastično vrečko, se ji je na obrazu zarisalo otroško veselje, ki se je, ko je izvlekla iz nje torbico, spremenilo v vprašaj, nato pa v prikrito razočaranje.

“Se spominjaš?” sem pohitel. “Včeraj zvečer, ko sem te spremljal domov, si jo videla v neki izložbi in si bila zelo navdušena nad njo.”

“Oh, da. Zelo si pozoren.”

“Me veseli, da ti je všeč. Tudi na zaroki ti bo ta torbica zelo pristajala.”

“Na žalost sem že zdavnaj izbrala torbico, ki jo bom nosila na zaroki,” je rekla Sibel. “Ah, ne bodi užaljen! Kupil si mi čudovito darilo, res si zelo pozoren … Prav, prav, povedala ti bom, da ne boš mislil, da sem nehvaležna. Te torbice si na zaroki v nobenem primeru ne bi obesila čez roko, ker je namreč ponarejena!”

“Kako to misliš?”

“Kemal, dragec, to ni originalna torbica Jenny Colon. To je ponaredek.”

“Kako to veš?”

“Saj je zelo očitno, dragi. Poglej te šive, s katerimi je znamka prišita na usnje. Zdaj pa si oglej še šive na znamki te originalne torbice Jenny Colon, ki sem jo kupila v Parizu. Jenny Colon ni najdražja znamka v Franciji in na vsem svetu kar tjavendan. Nikoli namreč ne bi uporabila tako cenene niti …”

Ko sem preučeval šive originalne torbice, sem se za trenutek vprašal, zakaj je moja bodoča zaročenka govorila s tako zmagoslavnim glasom. Sibel je bila hči upokojenega veleposlanika, ki je prodal še zadnja zemljišča, dediščino svojega očeta paše, in ostal brez počenega groša, zato je bila v nekem pomenu “hči uradnika”, kar jo je včasih navdajalo z nelagodjem in negotovostjo. Vsakokrat, ko jo je obšlo te vrste nelagodje, mi je Sibel začela pripovedovati, kako je njena babica po očetovi strani igrala na klavir, kakšne zasluge je imel njen dedek v narodnoosvobodilni vojni ali pa, kako blizu sta si bila njen dedek po materini strani in sultan Abdülhamit, mene pa je njena zadrega ganila, zato sem jo še bolj ljubil. Ker se je v začetku sedemdesetih let skupaj z razmahom trgovine in izvoza tekstila za trikrat povečalo tudi prebivalstvo Istanbula, so predvsem v naseljih, kjer smo stanovali, cene parcel močno poskočile, in ker so tudi očetova podjetja v preteklih desetih letih zelo uspešno poslovala, se je naše družinsko premoženje popeterilo, vendar smo v bistvu že tri generacije živeli v blagostanju, saj so naši predniki – kot je razvidno iz priimka Basmacı – že pred leti obogateli s tekstilom. Toda dejstvo, da se je torbica evropske izdelave kljub trudu, ki so ga v to delo vložile tri generacije mojih prednikov, izkazala za “ponarejeno”, me je navdalo z nelagodjem.

Ko je Sibel opazila, da se mi je razpoloženje pokvarilo, me je pobožala po roki. “Koliko si plačal za to torbico?” je vprašala.

“Tisoč petsto lir,” sem rekel. “Če je nočeš, jo bom jutri zamenjal.”

“Ne zamenjaj je, dragi, zahtevaj svoj denar nazaj. Pošteno so te namreč ogoljufali.”   

“In lastnica trgovine gospa Şenay je naša daljna sorodnica!” sem rekel in visoko dvignil obrvi, kot bi bil hudo zaprepaden.

Sibel je potegnila k sebi svojo torbico, po kateri sem zamišljeno brkljal. “Dragi, čeprav si tako razgledan, bister in kultiviran človek, se ti niti sanja ne o tem, kako te znajo ženske prinesti okoli!” je rekla z nežnim nasmehom.


Prevedli Erna Pačnik in Katja Zakrajšek

Sanje ROMAN
555 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740276
cena z DDV: 36,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740788
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje