Nikola Tesla: Moji izumi | My Inventions

 

 

 

 

 

 

Moja mladost

Za napredek v razvoju človeka so ključni izumi. Ti so najpomembnejši dosežek človekovega ustvarjalnega uma. Končni cilj človeštva je popolna prevlada uma nad materialnim svetom, obvladovanje naravnih sil za potrebe ljudi. Prav to je težka naloga izumitelja, ki pogosto ostaja nerazumljen in brez nagrade. Vendar pa mu daje ogromno zadovoljstva uporaba lastnih zmožnosti in zavest, da pripada izjemno privilegiranemu razredu, brez katerega bi človeštvo že zdavnaj izgubilo gorko bitko proti neusmiljeni naravi.

Če govorim le zase, sem že doživel več kot polno mero te blažene radosti, celo tako veliko je je bilo, da je bilo mnogo let moje življenje skorajda nepretrgan zanos. Pravijo, da sem izjemno delaven, in morda tudi sem, če je misel enakovredna fizičnemu delu, saj sem ji posvetil skoraj vse svoje budne ure. Če pa razumemo delo strogo vzeto kot določeno delovanje v določenem času, sem morda med najhujšimi lenuhi. Vsak prisilni napor zahteva žrtvovanje življenjske energije. Te cene nikoli nisem plačal. Prav nasprotno, razmišljanje me je navdajalo z navdušenjem.

V tem poskusu, da povezano in zvesto popišem svoje dejavnosti v seriji člankov, ki jih bom predstavil s pomočjo uredništva revije Electrical Experimenter in ki so namenjeni predvsem mlajšim bralcem, se moram, čeprav nerad, ustaviti pri vtisih iz mladosti ter okoliščinah in dogodkih, ki so odločilno oblikovali mojo poklicno pot.

Naši prvi poskusi so povsem instinktivni, zbodljaji žive in neukročene domišljije. Z leti se uveljavlja razum, zato postajamo čedalje bolj sistematični in načrtni. Vendar pa so ti zgodnji impulzi, ki niso neposredno produktivni, najpomembnejši in lahko usodno vplivajo na našo poznejšo usodo. Resnično, danes čutim, da bi bila, če bi jih razumel in spodbujal, namesto da sem jih zatiral, moja zapuščina občutno bogatejša. Vendar pa sem moral najprej prestopiti prag odraslosti, šele nato sem dojel, da sem izumitelj.

Temu je botrovala vrsta razlogov. Kot prvo sem imel nenavadno nadarjenega brata – njegov talent je bil eden tistih redkih duševnih pojavov, ki jih biologija še danes ne zmore pojasniti. Ko je prezgodaj umrl, so bili starši neutolažljivi.

Imeli smo konja, ki nam ga je podaril bližnji prijatelj. Za to veličastno žival arabskega porekla, ki je bila obdarjena s skoraj človeškim razumom, je ljubeče skrbela vsa družina, saj je konj nekoč v neverjetnih razmerah rešil očetovo življenje. Očeta so neke zimske noči klicali na nujno dolžnost in med prečkanjem planin, gosto naseljenih z volkovi, se je žrebec prestrašil, očeta divje vrgel iz sedla in zbežal. Vrnil se je izčrpan in s krvavečimi ranami, a v hipu, ko smo zagnali vik in krik, se je brž pognal v dir. Še preden je reševalna odprava dobro krenila na pot, ji je prišel naproti oče, ki se je nazadnje le osvestil in ponovno zajahal, pri čemer se sploh ni zavedal, da je več ur ležal v snegu. Prav ta konj je brata tako hudo poškodoval, da je umrl. Bil sem priča temu tragičnemu prizoru in po šestinpetdesetih letih pred mojimi očmi ostaja enako živ. Ob spominu na njegove dosežke so moji napori v primerjavi izgubili vso veljavo.

Vse, kar sem hvalevrednega storil, je v starših le še okrepilo občutek izgube. Tako v času odraščanja nisem premogel veliko samozavesti. Nikakor pa me niso imeli za neumnega, če lahko sodim po dogodku, ki se ga še vedno dobro spominjam. Nekega dne so šli po cesti, kjer sem se igral z drugimi fanti, mestni veljaki. Najstarejši med temi častitljivimi gospodi – bogat meščan – se je ustavil in dal vsakemu srebrnik. Ko je prišel do mene, se je nenadoma ustavil in ukazal: »Poglej me v oči.« Vrnil sem mu pogled, iztegnil roko, da bi prejel tako želeni kovanec, ko mi je na mojo grozo rekel: »Ne, ne veliko, od mene ne dobiš ničesar, prebister si.«

O meni so pravili smešno anekdoto. Imel sem dve ostareli in zgubani teti, eni od njiju pa sta iz ust molela dva zoba, kot bi bila slonovi okli. Vsakič, ko me je poljubila, sta se mi zarila v lice. Zame ni bilo strašnejše misli kot to, da me bosta ti ljubeči, a neprivlačni sorodnici stisnili v objem. Zgodilo se je, da so me, ko sem bil varno v maminem naročju, vprašali, katera od obeh je lepša. Pozorno sem si ogledal njuna obraza, pokazal na eno od njiju in globoko zamišljen odgovoril: »Tale tukaj ni tako grda kot ona druga.«

Po drugi strani so me že ob rojstvu namenili za duhovnika in misel na to mi je vselej težila srce. Želel sem si biti inženir, vendar je bil oče neomajen. Bil je sin častnika velike Napoleonove vojske in je bil tako kot brat, sicer profesor matematike na ugledni ustanovi, vojaško vzgojen, kljub temu pa je, kar je bilo več kot nenavadno, pozneje stopil v duhovniški stan in v tem poklicu dosegel velik ugled. Bil je zelo izobražen, navdušen prirodopisec, pesnik in pisatelj. Njegove pridige so primerjali s tistimi Abrahama a Sancta Clara. Imel je izreden spomin in je pogosto deklamiral odlomke del v različnih jezikih. Večkrat je igrivo pripomnil, da bi jih, če bi se primerilo, da bi se izgubila nekatera klasična dela, lahko ponovno napisal po spominu. Njegov slog pisanja so zelo občudovali. Stavki so bili kratki in odrezavi, z veliko duhovitosti in satire. Njemu lastne humorne opazke so bile vedno nekoliko posebne. Naj za primer omenim eno ali dve. Pri hiši je med drugimi služil škilavec po imenu Mane, katerega naloga je bila postoriti to in ono na kmetiji. Nekega dne je sekal drva. Ko je tako vihtel sekiro, ga je moj oče, ki je zelo nelagodno stal v bližini, opozoril: »Za božjo voljo, Mane, ne udarjaj tja, kamor gledaš, ampak tja, kamor nameravaš udariti.«

Ob neki drugi priložnosti se je vozil s prijateljem, ki ni bil pozoren na dragoceni krzneni plašč, tako da se je ta drgnil ob kolo voza. Oče ga je na to opozoril, rekoč: »Povleci plašč, uničuješ mi kolo.« Imel je nenavaden običaj, da se je pogovarjal sam s sabo, pogosto živahno razpravljal in se celo ogorčeno prerekal, pri čemer je spreminjal ton glasu. Naključni poslušalec bi prisegel, da je v sobi več ljudi.

Čeravno lahko vso domiselnost, kolikor naj bi je pač že imel, pripišem zgolj maminemu vplivu, je očetova vzgoja gotovo pomagala. Zajemala je raznovrstne vaje – od ugibanja misli drug drugega, odkrivanja napak v kaki obliki ali izrazu in ponavljanja dolgih povedi do računanja na pamet. Namen vsakodnevnih lekcij je bila krepitev spomina in razuma ter še posebno razvijanje kritičnega mišljenja, in brez dvoma so bile nadvse učinkovite.

Moja mati je izhajala iz ene najstarejših družin v deželi, ki ji je bilo izumiteljstvo v krvi. Njen oče in dedek sta si zamislila številne gospodinjske, kmetijske in druge priprave. Bila je resnično veličastna ženska redkih spretnosti, poguma in trdnosti, ki je kljubovala življenjskim viharjem in prestala marsikatero preizkušnjo. Ko je bila stara šestnajst let, je deželo zajela epidemija. Njenega očeta so klicali, da je umirajočim dajal poslednje maziljenje, med njegovo odsotnostjo pa je sama priskočila na pomoč sosednji družini, ki jo je pokosila bolezen. Vseh pet družinskih članov ji je naglo podleglo. Moja mati je umila in oblekla njihova trupla ter jih dala na pare in po krajevnem običaju okrasila s cvetjem. Ko se je oče vrnil, je bilo vse pripravljeno za spodoben krščanski pogreb.

Moja mati je bila izumiteljica svetovnega merila in prepričan sem, da bi dosegla pomembne stvari, če ne bi bila tako oddaljena od sodobnega življenja in številnih priložnosti, ki jih ponuja. Izumljala in sestavljala je najrazličnejša orodja in naprave ter tkala pretanjene vzorce iz niti, ki jo je predla sama. Sama je celo sadila semena, vzgajala rastline in ločevala vlakna. Delala je brez premora od zore do pozne noči in večina obleke in notranje opreme v domu je bila delo njenih rok. Ko jih je imela že čez šestdeset, so bili njeni prsti še vedno dovolj spretni, da je vozle prepletla, kot bi trenil.

Za moje pozno prebujenje je bil kriv razlog več, in ta je bil še pomembnejši. V otroštvu sem trpel za čudno nadlogo: prikazovale so se mi podobe, ki so jih pogosto spremljali močni bliski svetlobe. Moje dojemanje predmetov je bilo zato izkrivljeno, kar je vplivalo na moje misli in dejanja. To so bile slike stvari in prizorov, ki sem jih v resnici videl, in ne tistih, ki sem si jih predstavljal. Če mi je nekdo omenil predmet, se mi je v mislih takoj pojavila njegova živa podoba, in včasih sem le z veliko težavo razločeval, ali je tisto, kar vidim, otipljivo in pred mano ali ne. To mi je povzročalo veliko nelagodja in tesnobe. Nihče od študentov psihologije in fiziologije, s katerimi sem se pogovarjal, mi še ni znal zadovoljivo pojasniti tega pojava. Zdi se, da je šlo za nekaj enkratnega, čeprav so bili zametki bržčas dedni, saj vem, da je imel podobne težave tudi brat.

Z leti sem oblikoval teorijo, da so bile podobe posledica refleksnega delovanja možganov na mrežnico pod vplivom velikega razburjenja. Zagotovo ni šlo za halucinacije, kakršne proizvaja bolan ali trpeč um, saj sem bil v vseh drugih pogledih normalen in uravnotežen. Da bi si lažje predstavljali moje tegobe, si zamislite, da sem bil prisoten na pogrebu ali podobnem pretresljivem dogodku. Nato se je, najsi sem hotel ali ne, živobarvna slika tega prizora sredi noči vrinila pred moje oči in tam vztrajala kljub vsem naporom, da bi jo pregnal. Včasih je ostala na mestu, tudi če sem šel skoznjo z roko.

Če je moja razlaga pravilna, bi moralo biti mogoče podobo katerega koli predmeta, ki si ga človek zamisli, projicirati na zaslon in jo tako narediti vidno. Takšen napredek bi pomenil revolucijo v osebnih odnosih. Prepričan sem, da je takšen čudež mogoč in da ga bomo v prihodnosti dosegli; dodam lahko, da sem o rešitvi tega problema že veliko premišljal.

Da bi se rešil nasilnih prividov, sem se skušal osredotočiti na kaj drugega, kar sem kdaj videl, in s tem pogosto začutil začasno olajšanje; vendar pa sem moral zato v mislih ustvarjati vedno nove podobe. Ni trajalo dolgo, da sem izčrpal vse tiste, ki sem jih poznal; moj »film« se je odvrtel, da tako rečem, ker sem videl le malo sveta – le predmete v domači hiši in njeni neposredni okolici.

Ko sem drugič ali tretjič ponavljal miselne operacije, da bi se znebil prividov, zdravilo počasi ni več učinkovalo. Nato sem nagonsko začel uhajati zunaj meja malega sveta, ki sem ga poznal, in ugledal nove prizore. Ti so bili sprva močno zamegljeni in nedoločni, in ko sem se skušal osredotočiti nanje, so mi zbežali, vendar pa sem jih prej ko slej uspel ustaliti; postali so močnejši in razločnejši ter slednjič enako oprijemljivi kot resnični predmeti. Kmalu sem ugotovil, da mi najbolj pomaga, če grem v svoji viziji preprosto dlje in dlje in ves čas dobivam nove vtise, in tako sem začel potovati – v mislih, seveda. Vsako noč, ko sem bil sam (in včasih čez dan), sem se podal na svoja potovanja – videl sem nove kraje, mesta in države – tam sem živel, srečeval ljudi in spoznaval prijatelje in znance; naj bo še tako neverjetno, so mi bili prav tako dragi in nič manj prepričljivi kot tisti v resničnem življenju.

To sem počel brez prestanka do približno sedemnajstega leta, ko sem se začel resno ukvarjati z mislimi na izumiteljstvo. Takrat sem na svoje veliko veselje opazil, da si z izjemno lahkoto predstavljam stvari. Potreboval nisem nikakršnih modelov, risb ali poskusov. Vse sem si lahko zamislil in uresničil v glavi.

Tako sem podzavestno razvil to, čemur pravim nova metoda uresničevanja inovativnih konceptov in idej – ta je radikalno nasprotna čisti eksperimentalni metodi, zato pa po mojem mnenju mnogo hitrejša in učinkovitejša. V hipu, ko človek udejanja začetno idejo in sestavlja določeno napravo, se neizogibno znajde v primežu podrobnosti in napak aparature. Ko jo tako izboljšuje in spreminja, se čedalje težje osredotoča in končno spregleda njeno bistveno načelo delovanja. Tako sicer lahko pridemo do rezultatov, vendar brez izjeme na račun kakovosti.

Moja metoda je drugačna. Ne zaganjam se v dejansko delo. Ko se mi utrne zamisel, jo takoj začnem razvijati v domišljiji. Spreminjam konstrukcijo, jo izboljšujem in upravljam z napravo, vse v glavi. Popolnoma nepomembno je, ali poženem turbino v mislih ali pa jo testiram v svoji delavnici. Opazim celo, če ima težave z ravnotežjem. Prav nikakršne razlike ni, rezultati so enaki. Tako lahko z vso hitrostjo razvijem in izpopolnim določeno idejo, ne da bi se sploh česa dotaknil.

Ko pridem tako daleč, da na izumu izboljšam vse, kar si lahko zamislim, in na njem ne najdem napak, končni proizvod svojih možganov prelijem v konkretno obliko. Naprava brez izjeme deluje tako, kot sem si zamislil, in poskusi dajo natančno takšne rezultate, kot sem načrtoval. V dvajsetih letih se mi še ni zgodilo drugače. Zakaj bi se? Naj gre za elektriko ali mehaniko, tehnika vedno daje pozitivne rezultate. Težko najdemo predmet, ki ga ne bi mogli matematično obravnavati in vnaprej izračunati njegove učinke ali predvideti rezultate na podlagi dostopnih teoretičnih in praktičnih podatkov. Udejanjanje začetnih idej, kakršnega poznamo na splošno, po mojem prepričanju ni nič drugega kot zapravljanje energije, denarja in časa.

Moje zgodnje tegobe pa so mi prinesle še eno nagrado. Z nenehnimi miselnimi napori sem razvil sposobnost opazovanja, s pomočjo katere sem odkril pomembno resnico. Že prej sem opazil, da so se podobe vedno pojavile po tem, ko sem v resnici videl prizore v nenavadnih in v splošnem izrednih razmerah, in vsakič sem se potrudil, da sem dognal, kaj je bila izhodiščna spodbuda. Po določenem času je ta napor postal skoraj avtomatičen in povsem zlahka sem povezoval vzrok in posledico. Kmalu sem se na svoje presenečenje zavedel, da vsako mojo misel spodbudi zunanji vtis. In ne samo to, tudi vsa moja dejanja so izvirala iz podobnih vzgibov. Sčasoma mi je postalo kristalno jasno, da sem le avtomat, obdarjen z močjo gibanja, ki se odziva na dražljaje čutil in skladno z njimi razmišlja in deluje. Praktični rezultat tega je bila umetnost teleavtomatike, ki jo do danes izvajamo le nepopolno. Njene skrite zmožnosti pa se bodo s časom vendar pokazale. Od tedaj že leta načrtujem naprave, ki bodo sposobne upravljati same s sabo, in verjamem, da je mogoče proizvesti mehanizme, ki bodo, vsaj do določene mere, delovali, kot bi jih vodil lasten razum, kar bo povzročilo revolucijo na mnogih področjih trgovine in industrije.

Imel sem kakih dvanajst let, ko sem prvič z močjo volje uspel izpred oči pregnati podobo, vendar pa nisem nikoli uspel nadzorovati svetlobnih bliskov, ki sem jih že omenil. Ti so bili morda moja najbolj neobičajna izkušnja in povsem nerazložljivi. Navadno so se pojavili, ko sem se znašel v nevarnem ali pretresljivem položaju ali ko sem bil vzhičen. Nekajkrat sem videl, kako so zrak okrog mene povsem zapolnili plameni živega ognja. Namesto da bi se zmanjševala, je njihova moč s časom naraščala. Zdi se, da je dosegla vrhunec, ko sem štel približno petindvajset let.

Ko sem bil leta 1883 v Parizu, sem sprejel povabilo pomembnega francoskega tovarnarja na lovski izlet. Dolgo sem bil zaprt v tovarni in svež zrak me je čudovito poživil. Tisto noč me je ob povratku v mesto navdal prijeten občutek, kot da bi se mi možgani vneli. Videl sem svetlobo, kot da bi bilo v moji trpeči glavi majhno sonce, in vso noč sem preživel ob menjavanju hladnih obkladkov. Končno so postali bliski redkejši in manj siloviti, vendar pa je trajalo več kot tri tedne, da so povsem izzveneli. Ko so me vabili še drugič, sem brez obotavljanja rekel NE!

Ta svetlobni pojav se mi od časa do časa še vedno dogodi, denimo, ko se mi utrne nova ideja, ki razpira nove možnosti, vendar pa so bliski zdaj dokaj šibki in zato niso več razburljivi. Ko zaprem oči, brez izjeme najprej opazim zelo temno in enakomerno modro ozadje, precej podobno jasnemu nočnemu nebu brez zvezd. Po nekaj sekundah se na tem polju pojavijo živahni in brezštevilni bleščeče zeleni kosmi, v več slojih se mi približujejo. Nato se na desni ustvari prekrasen vzorec, dve skupini vzporednih, gosto razporejenih črt se pravokotno križata v vseh barvah mavrice, največ pa je rumenozelene in zlate. Takoj zatem postanejo črte še svetlejše, prostor pa na gosto zasujejo migetajoče svetlobne točke. Podoba počasi potuje skozi vidno polje in po desetih sekundah izgine proti levi, za seboj pa pusti dokaj neprijetno in negibno sivino. Ta hitro izgine pod morjem oblakov, ki kipijo, kot bi se skušali pretvoriti v žive like. Zanimivo je, da v to sivino ne morem projicirati oblik, dokler ne pridem do druge stopnje. Preden zaspim, mi pred očmi vsakokrat spet švigajo podobe ljudi ali predmetov. Ko jih vidim, vem, da bom potonil v sen. Če jih ni in nočejo priti, me čaka neprespana noč.

Kako zelo pomembna je bila domišljija v mojih zgodnjih letih, lahko ponazorim še z eno nenavadno izkušnjo. Tako kot večina otrok sem rad skakal, in tako sem razvil močno željo, da bi se obdržal v zraku. Občasno je s planin pihal močan veter, bogat s kisikom, in moje telo je bilo lahko kot iz plutovine; takrat sem lahko skočil in dolgo prosto lebdel. Ta občutek je bil nadvse prijeten, in ko je utvara pozneje minila, sem bil globoko razočaran.

V tem obdobju se mi je prikupilo in zamerilo marsikaj neobičajnega in pridobil sem nekaj prav čudnih navad. Nekaterim od njih morem pripisati vzroke v zunanjih vtisih, medtem ko drugih ne zmorem pojasniti. Strašno so me odvračali ženski uhani, pri drugih vrstah okrasa, na primer zapestnicah, pa so mi bili vzorci všeč enkrat bolj, drugič manj. Ob pogledu na bisere me je skoraj vrgla božjast, hkrati pa sem se zamaknil ob bleščanju kristala ali predmetov z ostrimi robovi in ravnimi ploskvami. Nisem se hotel dotikati las drugih ljudi, k temu bi me prisilila le grožnja z revolverjem. Če sem videl breskev, me je oblila vročica, in najmanjša sled kafre v hiši mi je povzročila globoko nelagodje. Še danes nisem imun na nekatere od teh neprijetnih teženj. Ko v posodo s tekočino spuščam koščke papirja, imam v ustih spet in spet nenavaden in gorak okus. Na sprehodih sem štel korake in računal prostornino jušnih krožnikov, kavnih skodelic in koščkov hrane – sicer mi jed ni šla v tek. Število vseh dejanj in postopkov, ki sem jih moral opraviti večkrat, je moralo biti deljivo s tri, in če ni bilo tako, sem se čutil primoranega, da stvar ponavljam znova in znova, tudi če je trajalo ure.

Vse do osmega leta sem bil po značaju šibak in omahljiv. Nisem imel poguma niti moči, da bi si oblikoval trdno voljo. Čustva so me obhajala v valovih in neprestano sem prehajal med obema skrajnostma. Želje so me razžirale in se množile kot glave hidre. Mučile so me misli o življenjskih in smrtnih bolečinah ter verski strah. Pod vplivom praznoverja sem živel v nenehnem strahu pred zlom, pred duhovi, demoni in drugimi brezbožnimi nočnimi pošastmi. Nato pa je kar naenkrat prišlo do velikanske spremembe, ki je prekrojila vse moje življenje.

Od vsega sem imel najraje knjige. Oče je imel obširno knjižnico, in kadar koli sem lahko, sem skušal potešiti svojo strast do branja. Oče tega ni dovoljeval, in če me je ujel na delu, je pobesnel. Ko je ugotovil, da berem na skrivaj, je skril sveče; ni hotel, da bi si pokvaril oči. Kljub temu mi je uspelo pridobiti loj, napravil sem stenj in s pomočjo pločevinastih modelov vlival sveče. Vsako noč sem zamašil ključavnico in vse razpoke in bral, pogosto do zore, ko so drugi še spali in je mati začenjala svoj naporni delovni dan.

Ob neki priložnosti sem naletel na roman z naslovom »Abafi« (Sin Abe), srbski prevod zelo znanega madžarskega pisca Josike. To delo je nekako prebudilo mojo spečo voljo in začel sem se vaditi v samoobvladovanju. Sprva moje zaobljube niso zdržale dlje kot aprilski sneg, a že kmalu sem nadvladal svojo šibko točko, kar mi je prineslo nepoznano naslado – počel sem, kar sem hotel. Sčasoma mi je zavzeta duševna vadba prešla v kri. Od začetka sem se moral omejevati pri željah, nato pa sta se želja in volja postopoma združili. Po letih discipline sem postal takšen gospodar samega sebe, da sem se igral s strastmi, ki rade ugonobijo tudi najtrdnejše.

Pri določeni starosti me je zagrabila želja po kockanju, ki je moje starše zelo skrbela. Usesti se h kartam mi je pomenilo največji užitek. Moj oče je živel zgledno in ni našel opravičila za brezsmiselno zapravljanje časa in denarja, ki sem si ga privoščil. Moja volja je bila močna, moja filozofija pa zgrešena. Govoril sem mu: »Preneham lahko, kadar koli hočem – vendar ali se je vredno odreči tistemu, za kar bi zamenjal vse nebeške radosti?« Oče je pogosto pustil prosto pot jezi in preziru, mati pa je bila drugačna. Razumela je moški značaj in vedela, da moramo do odrešenja priti z lastnim trudom. Spominjam se nekega popoldneva, ko nisem imel denarja, saj sem vsega zakockal, in sem hrepenel po igri. Pristopila je s svežnjem bankovcev in dejala: »Pojdi in se dobro imej. Prej ko boš zaigral vse, kar imamo, bolje bo. Vem, da boš to prebolel.« Imela je prav. V tistem trenutku sem obvladal svojo strast in žal mi je bilo le, da ni bila stokrat močnejša. Nisem je le premagal, temveč sem jo iztrgal iz srca, da od želje ni ostala niti sled. Vse od takrat mi je do kockanja ravno toliko kot do trebljenja zob.

V nekem drugem obdobju sem kadil čez vsako mero in bati se je bilo, da bo trpelo moje zdravje. Nato je prišla na dan moja volja, tako da nisem le prenehal, temveč sem izničil vsakršno nagnjenje h kajenju. Pred leti so me mučile težave s srcem, dokler nisem ugotovil, da temu botruje nedolžna skodelica kave, ki sem jo spil vsako jutro. S početjem sem nemudoma prekinil, čeprav moram priznati, da ni bilo lahko. Tako sem brzdal in držal na vajetih tudi druge navade in strasti. S tem si nisem samo rešil življenja; to, čemur bi večina rekla prikrajšanost in žrtev, mi je nudilo neverjetno veliko zadovoljstva.

Ko sem zaključil študij na politehniki in univerzi, sem doživel popoln živčni zlom in med boleznijo opazil številne nenavadne in neverjetne pojave.

Datum izida: 7.1.2013
Posebna izdaja – v slovenskem in angleškem jeziku
Format 23,5 x 30,5 cm
Trda vezava, dvobarvni tisk
46 fotografij in skic izumov
160 strani
Cena z DDV: 21,00 EUR
Sanjska cena: 16,80 EUR * ( * velja za člane knjižnega kluba Sanje – članstvo brez obveznosti; 20% popust)
Na zalogi – dobavljivo takoj
Na voljo v spletni knjigarni Sanje