Nika Maj: Klavec na oslu

1
Spomnim se, da so bile sence v vasi dolge in skoraj črne. V ozki dolini, ki je nekaj sonca videla le sredi dneva, se je dan kmalu končal. Na planini, kjer sem poleti pasel sosedove ovce, je bilo drugače. Tam je bilo svetlobe v izobilju. Zjutraj ob petih sem bos stopal po rosni travi, vas je še spala v nočni dremavici, moj pogled pa so pritegovali ožarjeni vrhovi, začarani v podobe nedoumljivih božanstev. Ko je bilo treba ovce gnati nazaj, sem kakor hladen srh začutil mejo sence, ki je pašnike ločevala od naše vasi. Če bi bilo po mojem, bi ostal kar tam, sredi s soncem obsijane trave. Teme sem se od nekdaj bal. Ampak zvečer sem moral domov. V hišo je bilo treba nanositi vode, poskrbeti za živino, nasekati drva. Oče je iz rudnika prihajal zgaran, mama ni zmogla vsega postoriti sama. Večino dela sem opravil jaz. Moj brat se je medtem igral. Bil je tri leta mlajši od mene, ampak veliko pametnejši. Mama je vedno govorila: »Glejte, kako pameten je naš mali. Starejši je teslo, ta ni za v šolo, trdo glavo ima, za pašo je dober in za na njivo, mogoče bo za v jamo kot oče, učenjak pa iz njega zagotovo ne bo. Ampak naš mali, ta je glavica, da takšne še ni bilo na vasi. Niti šest let še nima, pa bere bolje od brata, ki hodi v šolo, računati zna do sto. Rečem vam, nekoč bo ugleden mož, učitelj, morda celo zdravnik ali advokat. Aj, aj, Bog mi je naklonil genija za otroka, zahvaljen bodi za svojo milost!«

Brat je bil res glavica. Pisati se je naučil sam od sebe, ko je imel tri leta. Nihče ga ni učil. Jaz sem se gulil abecedo, oče mi je s klofutami vbijal v glavo vsako črko posebej, mali pa je sedel zraven, pametno gledal in na koncu znal berilo prebrati bolje kot jaz. Mama je bila vesela, da je vsaj eden od sinov bister in nadarjen. Za večerjo mu je vedno odrezala dva kosa kruha, govorila je, da mora tisti, ki dela z glavo, jesti več in bolje od navadnih težakov. Zame so bile dobre tudi pomije. Vseeno nisem bil za nič prikrajšan. Na paši smo velikokrat pekli krompir, nabiral sem maline v goščavi in si namolzel mleka, kolikor sem ga hotel. Brat se mi je včasih smilil, ker ni smel z nami, vaškimi otročaji, na pašnik. Bil je bolehen in bled – za razliko od nas, pastirjev, ki smo bili zdravi in močni, poleti rjavi od sonca, spomladi in jeseni pa od umazanije. Mojmir, Stevo in Sahid so ga včasih pričakali za našo hišo in se spravili nanj. Ampak jaz jim nisem dovolil, da bi ga tepli. Oče mi je rekel, da moram paziti na malega in da morava ne glede na vse vedno držati skupaj, in jaz sem se trudil, da bi ga ubogal. Želel sem si, da bi me stari kdaj pohvalil, da bi me pogledal tako kot brata in zavzdihnil: »Vidiš, iz tebe pa še bo nekaj. Vsaj eden iz naše družine, ki se bo rešil bede in siromaštva.«

Žal nisem bil vreden tega. Od malega sem bil navaden kmečki pobalin, teslo, kakor je pravila moja mama, potepen in umazan vaški raztrganec, len trdobučnež, ki je bil na svetu le za zgago. Oče me je moral vsaj enkrat na teden pošteno pretepsti, da me je vzgojil v kolikor toliko normalnega človeka. Mama me je lasala, mi navijala ušesa in me pošiljala klečat v kot, pa ni nič pomagalo. Bal sem se samo kleti. Kadar so me zaprli tja in sem obtičal sam sredi gluhe teme, me je zagrabila panika. Kričal sem in jokal, tolkel s pestmi po trdno zapahnjenih vratih in jih rotil, naj me spustijo. Največkrat so me vsega mlahavega in izžetega od hudega šoka spustili po nekaj urah, enkrat pa sem bil zaprt do naslednjega jutra. V nočni tišini je bila črna luknja še bolj strašljiva kot podnevi, v njej sem se počutil kakor v mrzli grobnici. Po tistem sem za kratek čas prišel k pameti, na vso moč sem se trudil, da bi se držal reda in ubogal starše. A kmalu je šlo spet vse po starem. V meni je bilo nekaj močnejšega od moje volje, kar me je vedno znova spravilo v težave.

Zamujal sem iz šole, se potepal po senožetih in gozdovih, se pretepal po vasi in bil v nadlego sosedom in staršem. Medtem pa je delo čakalo name. Šele potem ko so mi jih doma dodobra naložili, sem s pekočimi marogami na riti in z razbito ustnico hitel spustit kozo na pašo, spravljat seno, okopavat koruzo; nanosil sem vode in privlekel dračje iz gozda, nasekal drva in pokosil travo okoli hiše. Velikokrat sem končal šele v trdi temi in nato v senu nad hlevom, kjer sem imel svoj prostor, v hipu zaspal. Za učenje in domače naloge ni bilo časa. Vseeno sem v šoli nekako zvozil. Začuda sploh nisem imel tako slabih ocen in učitelj me je, čeprav se je staršem večkrat pritožil nad mojo svojeglavostjo in nevzgojenostjo, pri delitvi spričeval celo vzpodbudno potrepljal po hrbtu. Toda mama in oče sta slišala v glavnem tisto, kar je bilo slabo, in ni se redko zgodilo, da sem bil tepen, čeprav sem iz šole prinesel solidno trojko.

Svojega brata sem imel vedno rad. Bil sem ponosen nanj, ker je bil tako pameten. Mislim, da je imel tudi on na nek način rad mene. Ni me zmerjal zaradi moje počasne pameti in trde glave tako kot starši in sosedje ali me zasmehoval. Vsaj dokler ni šel v šolo. Potem pa se je najin odnos začel počasi krhati. Mali mi je vsak dan znova dokazoval, da je bistrejši in da se bolje znajde od mene. Če je kaj ušpičil, je krivdo zvalil name. Izkazal se je za izvrstnega lažnivca. Sam sem bil naiven in nisem znal kaj prida lagati. Dovolj je bilo, da je oče potegnil pas iz hlač, pa sem že klečal na tleh in jecljaje priznaval svoje hudodelstvo. Strahopetec, kakršen sem bil, sem se ves čas bal, da me bodo za kazen spet zaprli v klet. Brat pa je vsakič tajil do zadnjega. Oče ga ni nikoli udaril ali kako drugače kaznoval. Tudi če ga je hotel, se je vmešala mama in se postavila malemu v bran. Raje je sama prestregla udarec težke rudarske roke, kot da bi se njenemu ljubemu, nadarjenemu sinu skrivil en sam las. Kričala je na pijanega očeta, dokler ni odnehal, godrnjaje zapustil hiše in za seboj trdo zaloputnil vrata. Mama je bila za brata pripravljena storiti vse. Celo takrat, ko ga je zalotila, da iz shrambe krade suhe slive, je očetu zatožila mene, češ da sem malega silil krasti, kar sploh ni bilo res. Ne kriv ne dolžen sem jih brez milosti dobil s pasom po nagi riti. To me je zelo bolelo. Ne črno podplute maroge, iz katerih se je na gosto cedila kri, temveč krivica. Krivica, in malo tudi obžalovanje, da sem tak neumen in topoglav tepec. V moji duši se je rodila žalost. Kaj bi dal, da bi bil dovolj pameten, da bi me mama lahko imela rada! Ampak v srcu je imela prostor samo za mojega brata.

Ko je šel prvič v šolo, je bil to za nas največji praznik. Oče je zaklal kozo in jo zavrtel na ražnju. Imeli smo toliko mesa, kot ga v življenju še nisem videl. Mama je spekla pite, pripravila kolače in stepla smetano. Gostili smo vse sosede, domača rakija je tekla v potokih. Mali je za darilo dobil šolsko torbo. Vsa vas je občudovala to čudo, ki se je zapiralo z zaponkami, na katerih so bili svetlikajoči se odsevniki. Za povrh mu je mama v mestu kupila čisto nova oblačila. V suknjiču in kavbojkah, na katerih je zadaj pisalo Levi’s, ter v srajci je bil videti pravi mali gospodič. Ob pogledu na njegove povsem nove, še zloščene lakaste čevlje se mi je kar milo storilo. Sam še v četrtem razredu nisem imel čevljev, ampak sem v šolo hodil bos. Namesto torbe sem imel staro delavsko aktovko, vso raztrgano in zdelano. Bil sem večno razcapan in umazan, nikoli se nisem preoblekel. V istih cunjah sem hodil v šolo, kidal gnoj in pasel ovce. Za malega pa ni bilo nič predobro. Mama je sanjala, da bo šel po poti njenega brata, najinega strica, ki je imel advokaturo nekje v Zagrebu. Videl ga nisem nikoli, prav tako kot tudi starih staršev po mamini strani ne. Mamini družini je bilo pod častjo, da bi se družila z nami, siromaki iz Bosne, pa čeprav smo si bili v sorodu.

Očetov mrzli stric Ivo je bil čisto drugačen. Nikoli ga ne bom pozabil. Bil je edini od očetovih bližnjih, ki je preživel drugo svetovno vojno. Vsi drugi so umrli v taborišču pod Kozaro ali pa so jih pobili Nemci. Stric Ivo je zbežal na morje. Opravljal je delo svetilničarja in je v časih, ko še ni bilo napeljane elektrike, na otoku prižigal in ugašal svetilnik. Mama se je dogovarjala z njim, da bi vzel brata za kakšen teden k sebi. Želela si je, da bi se na svežem morskem zraku nekoliko okrepil, stric pa je rekel: »Zakaj bi hodil samo eden? Kar oba naj prideta, bosta imela vsaj družbo.«

Pri trinajstih sem tako tudi jaz dobil prve čevlje, hlače in suknjič. Res je bilo vse rabljeno – oblačila so nam podarili sosedje, čevlje očetov sodelavec –, pa vendar sem bil presrečen. Končno sem se počutil kot človek. Vožnja z vlakom v tuje kraje je bila zame, preprostega pastirja z bosanskih hribov, skoraj neverjetno doživetje. Na otoku sem potreboval več dni, da sem dojel, kje sem. Presenetilo me je, ker stric Ivo med nama z bratom ni delal nobenih razlik. Imel sem občutek, da me sploh nima za tako malopridnega in topoumnega capina, za kakršnega sem veljal doma. Celo pohvalil me je, ker sem mu pomagal zlagati mreže, čistiti ribe in nositi košare z raki na trg. Morje me je očaralo. Ko sem ga prvič videl, kar nisem mogel verjeti, da je res tako veliko. Plavati nisem znal. Tudi naučil se nisem, ker sem bil preveč bojazljiv. Brat je bil veliko pogumnejši. Pognal se je v vodo in šele tam spoznal, da se ne bo mogel obdržati nad gladino. Začel se je utapljati. Ne da bi pomislil, sem skočil za njim. Na srečo sem bil za dve glavi višji in sem lahko stal z brado nad vodo. Malega sem dvignil v naročje kot dojenčka. Stric Ivo je rekel, da sem mu rešil življenje. Ne vem, ali sem mu ga res. Po tistem nisva nikoli govorila o tem in tudi staršem nisva nič povedala.

Počitnice pri stricu Ivu so minile kakor lepe sanje. Doma me je spet pričakalo delo. Premožen kmet iz sosednje vasi je potreboval še enega pastirja, in tako sva skupaj s Sahidom na pašo gnala veliko čredo ovac. Vstajal sem pred zoro in bosopet ter v starih, umazanih in nikoli pokrpanih capah še po temi hitel k stajam. Do planine je bilo dve uri hoda strmo navkreber. Ves čas je bilo treba paziti, da so se ovce držale steze in da ni kakšna zdrknila v prepadne senčnate globeli, ki so se odpirale ob poti. Zato pa so nas na pašniku pričakali razkošno poletno sonce in prostrana travnata pobočja, na katerih se je živina lahko mirno pasla. V obilici časa smo pastirji počeli vse mogoče: poležavali smo v travi in si pripovedovali izmišljene zgodbe, kurili ogenj in pekli krompir, ki smo ga mimogrede nakradli na njivah, rezljali smo palice in piščali ter tekmovali v ciljanju s kamni. Včasih smo se zravsali, da smo bili po pretepu videti kot divji brdavsi. Najbolj pa smo se zabavali tistega dne, ko je Mojmir iz svoje srajce napravil zmaja. Popoldne je bilo vetrovno in kaj je bilo lepšega kot z zaletom potegniti plapolajočo cunjo za seboj, da se je dvignila visoko pod nebo. Kričali smo od veselja in vsi razgreti tekali za srečnežem, ki je bil na vrsti, da je v rokah držal vrvico. Razposajena igra nas je premamila, da smo pozabili na vse drugo, tudi na živino.

Ko je nebo presekala strela, je bilo že prepozno. V hipu smo se zavedeli, da smo naredili veliko neumnost. Za pastirja ni hujšega, kot da se mu čreda v strahu razkropi po planini. Sredi nevihte, ki se je razdivjala pod gorami, smo lovili svoje živali in jih zganjali na kup. Premočenima do kože nama je s Sahidom med bliski in grmenjem, ki je stresalo zemljo, uspelo zbrati čredo. Medtem ko sva štela ovce, so se mi od strahu šibila kolena. Če bi kakšna žival zmanjkala, bi jo moj oče moral plačati, in ob tej misli me je zazeblo v prsih. Kar videl sem, kako mi bo pas razcefral kožo na hrbtu. Na klet sem si komaj upal pomisliti. Ko je Sahid zavpil: »Vse so. Odženiva domov,« je bilo moje olajšanje neizmerno

S šibami sva pognala ovce s planine na spolzko stezo. Sam sem hodil spredaj, Sahid je stopal za čredo. V lesenih coklih mu je drselo in moral je paziti, da ga ni zaneslo v globino. Hitela sva, da bi bila čim prej doma. Gospodar nama ni samo enkrat zabičal, naj se s planine vrneva, takoj ko se na nebu začnejo zbirati oblaki. S slabo vestjo sem zavil na cesto proti stajam. Dež je pojenjal, le tu in tam je padla še kakšna kaplja. Nad hribi se je prikazalo sonce, ampak v dolino njegovi žarki niso več segli. Bilo je neprijetno temačno in hladno.

»Počakaj!« me je ustavil Sahidov klic. »Preštejva še enkrat.«

Zbrala sva čredo in štela. Na koncu sva se strahoma spogledala. Ena ovca je manjkala! V prsih me je stisnilo. Štela sva še enkrat. V računstvu ni blestel nobeden od naju, prav lahko da sva se zmotila. Ampak seštevek je spet pokazal primanjkljaj.

»Ti ženi naprej,« sem vzkliknil, »jaz pa grem nazaj in jo poiščem.«

Sahid me je brez besed ubogal. Ko sem hitel nazaj navkreber, me je mrazilo, a nisem vedel, ali od strahu ali od hladnega vetra. Ovco sem najprej zaslišal. Njeno žalostno blejanje me je pretreslo. Čutil sem, da se je zgodilo nekaj strašnega. Našel sem jo v skalnati globeli, nedaleč od vasi. Videti je bilo, da je zašla s poti in padla po spolzkih skalah. Stopil sem čez suho strugo potoka in se previdno spustil navzdol. Ovca je ležala na tleh. Imela je zlomljeno nogo. Poskušal sem jo dvigniti, a je bila pretežka. Pa tudi če bi mi uspelo, je ne bi mogel nikoli prinesti iz globeli. Okoli in okoli so se vzpenjale strme skalnate stene. Moral sem jo pustiti tam. Ko sem po temi hitel domov, sem drhtel od žalosti in občutka nemoči. Sahid me je zaskrbljen čakal na blatnem dvorišču pred našo hišo. Komaj sem si ga upal pogledati v obraz.

»Je preštel?« sem izdihnil.

»Ne, na srečo,« je odkimal Sahid. »Si jo našel?«

Tudi njegov glas je bil poln strahu in negotovosti.

»Ja,« sem prikimal in grlo se mi je zadrgnilo, da sem se skoraj zadušil. »V globeli pod potokom je. Zlomljeno nogo ima. Nisem je mogel izvleči.«

»Ne bi je smel žive pustiti tam,« je resno rekel Sahid in me pogledal izpod čela. »Njeno blejanje bo privabilo volkove. Moral bi jo pobiti s kamnom. Pojdi nazaj in jo ubij. Jutri bova truplo odvrgla v sotesko. Tam je ne bo nihče našel.«

Sahidove besede so mi odzvanjale v ušesih, še potem ko je že odšel. Vedel sem, da ima prav. Ranjena žival je vaba za volkove, ki bi se lahko potem v svoji požrešnosti spravili še na staje. Zgodilo se je že, da so v vasi poklali vse, kar je bilo živega. Če bi se razvedelo, kdo je kriv, bi me oče ubil. Hotel sem steči nazaj do globeli, a strah je bil premočan. Okleval sem in nisem vedel, kaj naj, ko se je iz teme izvila senca. Zastalo mi je srce. Mali! Skrival se je za skladovnico drv in je vse slišal. Nič ni rekel. Prerinil se je mimo mene v hišo.

»Nikar ne povej očetu,« sem ga ves iz sebe rotil, ko je že ležal v postelji.

Ni se hotel pogovarjati z menoj. S pod glavo spodvitimi rokami je ležal na hrbtu in se zadovoljno muzal. Užival je v moji stiski, meni pa je bilo tako hudo, da bi mi skoraj ušlo v hlače. Še in še sem ga prosil. Končno me je zasačil stari in me nagnal na seno. Obupan sem se zaril z glavo pod odejo in nisem vedel, kaj naj storim.

Ponoči me je začela kuhati vročica. Ječal sem in se ves prepoten premetaval po ležišču. Slišal sem volkove, ki so tulili na planini. Ledeno me je zmrazilo po hrbtu. Nisem vedel, ali je res ali se mi sanja. Vstal sem in prižgal leščerbo. Splazil sem se iz hleva. Dež me je oplaknil, da sem bil v hipu moker do kože. Na vso moč sem stekel po stezi. Sunek vetra je ugasnil plamen. Nisem se imel časa ustavljati. Svetilko sem odvrgel in po temi tekel naprej. Pot so mi razsvetljevali bliski. Z bosimi nogami sem zadeval v skale, a se nisem menil za bolečino. Mudilo se je. Tuljenje volkov je bilo vse bližje. Uspelo mi je najti globel. V njej se je belo svetilo ovčje telo. Tiho blejanje me je klicalo. Spustil sem se po steni. Zaril sem prste v gosto dlako in pobožal žival. Ta me je hvaležno pogledala. V lesketajočih se črnih očeh sem zagledal samega sebe. Videl sem se, kako sem pograbil kamen in ovco z vso močjo treščil po glavi. Slišal sem, kako se je razklala lobanja. Spet sem zamahnil. Udarjal sem tako dolgo, dokler ni pred menoj ležala le še krvava kaša. Izpod zlomljenih kosti so se razlili možgani. Obšlo me je čudno zadovoljstvo. Kot bi mi z ramen padlo težko breme. Vstal sem, odvrgel kamen in obrisal roke v hlače. Še enkrat sem pogledal ovco, takrat pa sem ostrmel. Namesto živali je na tleh z razbito glavo ležal moj brat. Vzelo mi je sapo, spoznanje je zarezalo vame bolj boleče kot ostro rezilo. Ubil sem malega, ubil sem svojega lastnega brata! Kričal sem in bežal, a grozljiva podoba me je spremljala vso pot do doma. Nor od strahu sem se zavlekel na seno. Zaspal sem šele proti jutru, z željo, da se ne bi nikoli več prebudil.

Zjutraj je v hlev ves razjarjen prilomastil oče. Pograbil me je za vrat in me s celega potegnil na noge.

»Alo, gremo!« je zavpil name in me grobo pahnil k vratom.

Zbegan sem zamežikal na dvorišče. Tam je stalo skoraj pol vasi in me gledalo. Bil sem vročičen, vrtelo se mi je in nisem dojel, kaj se dogaja. Samo mimogrede sem opazil malega, ki se mi je izpred hiše škodoželjno režal. Nisem razumel, zakaj. Sahid je z globoko povešeno glavo stal ob svojem očetu. Iz nosu mu je kapljala kri, na licu je imel veliko rdečo oteklino. Več nisem mogel videti. Oče me je spet pograbil in me kot neubogljivo živinče odgnal po stezi proti pašnikom. Opotekal sem se, ves prestrašen, ker nisem vedel, kaj bo. Sosedje so nama tiho sledili v dolgi procesiji. Šele ko me je stari porinil h globeli pod potokom, sem se spomnil nočnih dogodkov. Vztrepetal sem in se ustavil. Nisem hotel več naprej, ampak oče ni poznal usmiljenja. S suhega drevesa je odlomil gorjačo in mi jo prislonil ob hrbet. Bolečine sploh nisem čutil. Šele ko sem omahnil na kolena, so se mi po licih udrle solze. Pogled v globel je bil strašen. V njej je sredi luže krvi ležalo ovčje truplo z raztreščeno lobanjo. Od gnusa bi skoraj bruhal. S Sahidom so naju postavili skupaj in moj oče je strogo vprašal: »No, kdo je to storil?«

Oba sva molčala in povešala glavi. Nikogar si nisva upala pogledati v oči.

»Ne bosta povedala, pobalina umazana, a?« je zasikal moj oče in naju pograbil za lase.

Odvlekel naju je k strugi potoka. Tam se je v mokrem pesku izdajalsko svetil odtis bose noge. Drug za drugim sva morala stopiti vanj. Sahidova noga je bila večja, sploh pa je imel vedno obute cokle. Zato pa se je moja noga odtisu natančno prilegala.

Za kazen me je oče vpričo vseh namlatil, da sem obležal pod udarci. Zvlekli so me do doma, me vrgli v klet in me zaprli. Poleg mene je na steptanih tleh pristalo ovčje truplo z razbito glavo. Zaprt sem bil več kot dva dneva. Surovo pretepen sem v temi ždel ob kosu zaudarjajoče mrhovine in bilo mi je tako hudo, da bi najraje umrl. A še huje je bilo, ko sem prišel ven. Svet se je zame pogreznil v mrzlo temo, svetloba je izginila. Groza me je bilo misli, ki me je v kleti obsedla z demonsko močjo. Nekaj tujega, grdega, odvratnega se je začelo razraščati v moji duši. Spoznal sem, da sem globoko v sebi želel smrt svojemu lastnemu bratu. Zdelo se je, kakor bi krvava žrtev v globeli izdala tisto, kar se je že dolgo nabiralo v meni. Zdaj so vsi vedeli za to. Iz materinih oči nista nikoli več izginila strah in odpor, z očetovega obraza sta ob pogledu name sijala le še razočaranje in žalost. Čas je vse prikril, zameglil, za silo zakrpal, a izbrisati ni mogel. Nesrečni dogodek me je zaznamoval in za vedno določil mojo življenjsko usodo.

2
V torbico seže po škatlico cigaret, ko se spomni, da ne kadi več. Iz stranskega žepa živčno potegne mobitel. Pritisne samo dve tipki in ga prisloni k ušesu. Zvoni, vendar se nihče ne oglasi. Čaka do konca. Telefon na drugi strani brni v prazno. Nihče ne dvigne slušalke. Čuti, da postaja nestrpna. Preplavi jo znan nemir; nemir, ki se je poloti vedno, kadar ni zaposlena, kadar ni pod stresom, vedno, kadar v roki ne drži mikrofona ali pisala, vedno, kadar njeni možgani ostanejo brez dela in začnejo mleti po svoje, postavljati zoprna in nadležna vprašanja o smislu in pomenu vsega. Noče razmišljati o tem. Vajena je živeti, ne da bi se zavedala, da živi. Hitro, napeto. Njeno življenje je nenehen stres, povezan s prekratkimi roki, stalno hitenje, pritisk nadrejenih, živčno zbiranje podatkov, informacij, novic, večna bitka s konkurenco, stalno iskanje nečesa novega, nečesa alarmantnega, nečesa vročega – nečesa, kar se da preliti na papir, da potem ljudi polni z nemirom nje, novinarke zunanjepolitičnega uredništva. Nedejavnost je smrt, čakanje je dvakratna smrt. Ne sme čakati, ne sme se ustaviti, ne sme se prepustiti toku misli. Nekje v globini se z neprijetno jasnostjo zaveda, da bi jo lahko preplavili spomini.

Vedno najbolj trpi takrat, ko je njene poti konec; ni hujšega kot sesti na letalo, se sprostiti, morda po več dneh brez spanja prvič zatisniti oči; prašna, umazana, prepotena, izčrpana, noro potrebna počitka, a s polno glavo krvi, podob, bolečine, trpljenja. Deček, ki steče čez cesto, kodrolas, nasmejan, otroško razposajen, pokosi ga zablodel rafal, mogoče je kdo po nesreči pritisnil na sprožilec, otrok samo še zagrgra in se sesede, natikač mu odleti z noge, preden pade na tla, se preobrne, vsi imajo enake natikače, gumijaste, rjave, to je nekakšen nacionalni simbol, fantek morda ni bil star niti pet let, negiben, mrtev, s krvjo v kotičku ustnic (morala bi imeti barvni film), in mati, ki teče za njim, vihrajoče vijolično krilo (odličen kontrast), lahno, prelahno za tak težek čas, tako lahkotno (ali ga bo sploh lahko izostrila?), s silno bolečino, ki ji kriči iz nemih ust, obraz spačen od stiske, a lep. Ali sta smrt in trpljenje lahko tudi lepa?

Provizorična bolnišnica, natrpana do zadnjega umazanega kotička, noče stopiti v lužo krvi, stokanje, ki para ušesa, nema odrešitev v umiranju. Spominska razglednica iz Palestine v pobožičnem času. Valujoča množica ljudi brez rok, brez nog in brez obrazov, skrivenčenih v strašni bolečini. Na tleh otrok s krvavimi ranami namesto oči, brez nosa in ustnic – žrtev ameriške kasetne bombe. Drugje spet trupla, polomljena in iznakažena, z roji mrčesa v votlih zrklih, odvržena med smeti, odvečna vsem, razen potepuškim psom, ki z njih trgajo gnilo meso, medtem ko muhe žrejo nje, še žive, pretepene, koščene. (Ali bo ljudi bolj pretresel pogled na sestradane pse ali na upornike z luknjami v čelih?) Ženske s spodrecanimi krili, s krvjo na stegnih, žene upornikov, »teroristov« (sprenevedanje je izum politike, režim ima vso ameriško podporo), posiljene in zadav-ljene z žico, zmetane na kup sredi posušenega blata. (Ali se bo v bralcih sploh vzbudil občutek usmiljenja ali pa morda le gnus? Obrnili bodo časopisno stran, da jih njena slika ne bo motila, medtem ko bodo srkali prevročo kavo in prigrizovali francoski rogljiček. No, morda pa ne bo objavljena ravno v jutranjiku, to bi bilo res neokusno, morala bo preveriti.) Otroci, ki so jih pohabili zato, da ne bi nekoč zrasli v upornike, v teroriste, v ljudi, ki nimajo pravice živeti tam, kjer so živeli že njihovi pradedje (pravica močnejšega, pravica denarja, pravica najbolj demokratične države na svetu, kadar gre za strateške interese, za opij ali za nafto; njen predsednik je prejel Nobelovo nagrado za mir). In spet drugje njihovi vrstniki, majhni črni okostnjaki in njihove oči, ki nikogar ne obtožujejo, ne obsojajo, se ne zgražajo, le lačno strmijo v svet … (Ali naj jih fotografira ali pa se ji bo zgodilo tako kot novinarju, ki je za fotografijo umirajočega črnskega dečka in za jastrebe, ki čakajo na njegovo smrt, dobil prestižno novinarsko nagrado, potem pa naredil samomor?) Množica prizorov, ki se ji odvrti v glavi, in ena sama beseda, ki opiše vse: vojna.

Brezsmiselna morija, ki pogublja in uničuje življenja nedolžnih ljudi, je hrana zanjo, kanibalko človeškega mesa, ki zbira slike in piše reportaže, zato da se lahko presiti naslajajo nad lačnimi, naveličani nad trpečimi in uspavani v svoji leni neumnosti nad tistimi, ki vsak dan zrejo smrti v oči. Z zamahom roke odžene misli. Vedela je, da si ne sme dovoliti razmišljati. Ravnati mora kot vedno, kadar je soočena s trpljenjem ljudi okoli sebe: ostati mora hladna in ravnodušna. Pomembno je le, da profesionalno opravi svoje delo. (Pa čeprav mora z nogo odriniti glavo pobitega, v krvi ležečega starca, zato da bodo v redakciji zadovoljni z njeno fotografijo. Cvetoča pasijonka bo prelepo ozadje zanjo.)

»Všeč mi je, ker si tako hladnokrvna, tako ledena, nikoli te nič ne prizadene,« ji je nekoč rekel njen šef. »Ob prizorih, zaradi katerih se največjim silakom obrne želodec, se tebi ne zatrese niti roka. Odlično, takšne ljudi rabimo.«

Z globokim vzdihom pospravi mobitel, plača za presladko rjavo brozgo, ki jo je naročila kar tako, ker v lokalu pač moraš nekaj naročiti, če hočeš posedeti za mizo in ubiti nekaj odvečnega časa, in odhiti, čeprav se ji nikamor ne mudi. Na križišču se za hip obotavlja. Lahko bi šla domov, po treh tednih v Afganistanu si je zaslužila dva dni dopusta, vsaj tako je rekel njen šef. Lahko bi šla, a vsa umazana brozga bi stekla za njo, zlivala bi se v gnojnico in jo polnila od znotraj, dokler se ne bi zadušila v njej. Ne, tega si ne more privoščiti. Potrebuje šum, stalen nemir, hlastanje po nečem, kar ji ne sme ubežati, slo divje zveri na lovu za nemočno žrtvijo (kaj za to, če je ta že mrtva, za novinarske mrhovinarje je dobro tudi to), občutek, da je ogrožena, adrenalin, karkoli – samo ne tiste zlohotne, tihe brezčasnosti pustih sten svojega stanovanja. Vprašanj. Misli. Spominov. Krvi. Seveda ne gre domov. Čeprav ima dopust in je ura štiri popoldan, odhiti v službo.

Varnostnik. Ne ve, ali ga je že kdaj prej videla. Iznad časopisa jo na kratko ošine s pogledom, pokima, verjetno jo pozna. Dvigalo je zasedeno. Pomisli, da bi pohitela po stopnicah, ampak zasopla bi se, pri enaintridesetih se ji že malo poznajo obline, tudi kondicije nima več kakor nekoč, čeprav je še pred kratkim trenirala odbojko in karate, če bi preskakovala po dve stopnici kot običajno, bi verjetno izdihnila … Sicer pa, zakaj bi hitela? Nikamor se ji ne mudi. Mirno lahko počaka na dvigalo. Živčno se prestopi, pogled ji uide k stopnicam, nekdo pride mimo, ženska, visoke pete, preveč naličena, vsiljiv vonj po … prižge se lučka nad dvigalom. Tri, štiri … Navzgor gre. Ošine uro. Prastara, vendar je nanjo tako navajena, da je ne odloži niti v spanju. En kamenček se je izgubil. Vroče je, zatohlo, pa ni niti še julij, morali bi odpreti vrata. Ampak potem bi nastal prepih. Zoprno, če ti papirji letijo po zraku. Zavzdihne. Če bi prižgala cigareto, bi lažje počakala. Dvigalo gre dol. Štiri, tri, dve. Ampak je nima. Ena. Ustavi se. Ne kadi več. Že en mesec ne kadi več. Zato je tako nemirna, zato je tako živčna, mogoče bi … Ena. Ena. Ali se bo že premaknilo? Dve. Dve? Obrne se. Ne more več čakati. Steče po stopnicah. Preskakuje po dve. Zadiha se. Skoraj izdihne. A ji odleže. Vsaj za hip. Vsaj do takrat, ko odpre steklena vrata.

V nos ji butne cigaretni dim. K vragu protikadilski zakon! Oddahne si. Šum, trušč, vrvež. Živčnost, napetost, tesnoba. Tipkanje, pobliski oči, šelestenje listov. Nihče nima časa, mudi se, besede se prelivajo v hlastanje steklih psov. Trkanje s svinčnikom, zvonjenje telefonov, hrup. Končno hrup! Pri njih se ob štirih vrvež ne ustavi. Mogoče ob šestih, še bolj verjetno ob sedmih, takrat odhitijo še zadnji, ki imajo družine. Izgovori, da so na sestankih, ne delujejo več. Žene zahtevajo moške zase. Žensk je malo, ne zdržijo dolgo, ta služba je preveč stresna zanje. Mogoče najprej ni videti. Iluzija. Po osmi ostanejo večinoma samski. Samski moški. Neporočeni, sami, brez partnerk, brez obveznosti, brez otrok. Zavaljeni, naveličani. Dobri le še za bowling v soboto popoldan.

In ona. Samska. Brez partnerja. Neporočena. Sama. Brez obveznosti. Brez otrok. A z upanjem v sebi, da bo nekoč drugače. Nekoč. Drugače. Nasmehne se, ironično, posmehljivo, potem zavzdihne. Preveč dobro se pozna, da bi verjela v to.

»Matjaša.«

Njeno ime jo končno prestavi v tok dogajanja. Čeprav izrečeno suho, brez poudarka, brez klicaja ali vprašaja na koncu, brez ozadja, ki bi razložil namen, pomeni preklop. Naprej gre samo od sebe. Ni ji treba več razmišljati. Vsaj ne zavestno. Misli se vrtijo same, možgani delajo, preteklost izgine. Sedanjost je prazna, v njej ni nobenega smisla, njena tišina je gluha. Črna luknja modernega Homo sapiensa z izhodi v neznano, ki jih ego ne prenese, ker tam izgublja svojo lažno veličino. Sedanjemu trenutku se je treba na vsak način izogniti. Preskoči v prihodnost. Pričakovanje, ideja, projekcija. Zavedanje izgine, um se obrne navzven in spet izriše svet v vseh nepomembnih podrobnostih.

Sedi pri šefu v pisarni. Zadušljivo je, vroče. Zazvoni telefon, zvoni dolgo, nestrpno, ukazujoče. Nazadnje ga skoraj plešast moški slabih petdesetih let s trebuhom in dvema podbradkoma, z očali na nosu in s predolgimi nohti utiša. Zaposlen je, nima časa zase, tudi za družino, za ženo in dva skoraj odrasla otroka ne. Na hitro se je dotakne s pogledom. Brez zanimanja, odsotno. Predolgo se poznata, da bi morala biti vljudna. Ne vpraša je, kaj počne tukaj. Ve. Kot v odgovor zazvoni telefon v njeni torbici. Nekajkrat zapiska, nato podivja v divjem tresenju in poskakovanju. Komaj ga ujame.

»Prijateljica,« reče, ko s pogledom ošine zaslon.

Sama sebe preseneti, ker se ob tem zaigrano nasmehne. Zapeljivo, žensko? Zaveda se, da v resnici poskuša le pojasniti in opravičiti svojo prisotnost. Ne, ni nenormalna, ker hodi v službo, tudi kadar je na dopustu. Ima prijateljico, torej je normalna. Lahko bi se z njo popoldan dobila na kavi, na klepetu, lahko bi skupaj obredli trgovine s čevlji. Lahko bi si privoščila prazno in plehko zapravljanje časa. Ima vez z realnostjo, z življenjem, s tukaj in zdaj. To, da se je sredi dopusta ob štirih, na hitro ošine uro, pol petih popoldan, znašla v šefovi pisarni, je samo bežna anomalija, naključje. Verjetno je prišla po svoje papirje, mogoče je pozabila cigarete, morda … Nič pametnega se ne spomni, ampak gotovo obstaja kup razlogov za neprijetno razgaljenje.

»Boš?« ji šef ponudi cigareto. Sploh ga ne zanima, zakaj je tu.

Moški. Zavaljen. S podbradki. In ona, pri tridesetih rahlo uvela, preutrujena, brez šminke, kljub vsemu pa se zaveda ženstvenosti svojega videza. Pretvarja se, da je ženska. V resnici je samo kalup, koža, ki ji poskušajo mišice vsiliti nekakšen igran izraz. Ob moškem ne pomisli na moškega. Ne zares. Že dolgo ve, da je zahodni svet brezspolen, moški in ženske so samo figure, samo zunanje maske, znotraj pa je vse enako. Drugače kot na Bližnjem Vzhodu, kjer je moški moški in ženska ženska. Ali ji je muslimanski svet zato tako pri srcu, ker so vloge jasne, transparentne, čiste, tukaj, sredi Evrope, pa je vse izkrivljeno, nič ni tako, kot je videti, povsod laž, hlinjenje, pretvarjanje? Spolnost je odrinjena na rob družbe, vsi se sprenevedajo, da je ni. Ljudje v pisarnah so roboti brez izraženih poželenj, na videz brez strasti, brez spolnega nagona. Njihova starodavna anima je potlačena, poteptana, pozabljena. Civilizacija zahteva, da iz uma izbrišemo svoje živalske nagone. Žal pa ti niso izbrisali nas. Ali ni to eden od razlogov, da črna kronika običajno zaseda celo stran časnika in da je prav ta rubrika tudi najbolj brana, pa čeprav jo vsi berejo s slabo vestjo, češ mene to v resnici ne zanima, samo na hitro pogledam, morda je kaj pomembnega …

Z zamudo odkima.

»Ne kadim več,« hoče reči, a ji ni treba. Šef je že prižgal cigareto, globoko vdihnil in se zavil v dim.

Ni opazil, da ni vzela čika. Prednjo porine razgrnjen časopis. Ni najnovejši. Pravzaprav je že precej star. Odprt. Na vrhu piše Črna kronika. Naključje? Vsebina je ne zanima, tega nikoli ne bere, pa vendar preleti mastno tiskane naslove. Rop pošte, Prijeli preprodajalce mamil, Klavec spet na delu?, Huda avtomobilska nesreča. Slika je arhivska. Posmehljivo se namrdne. Kolegom se ne ljubi na cesto. Ali je to, da ostajaš zaprt v pisarni in pišeš, kar so rekli drugi, ne da bi jih slišal ali videl, sploh še novinarstvo? Njej so pomembni čuti. Ni ji vseeno, kako dišijo njene slike. Naučila se je, da ima smrt nešteto vonjev. Prvi je hladen, zaledeni te v srhu, v hipnem obžalovanju, vsaka človeška smrt je tragična, a vseeno sprevrženo privlačna, globoko zareže, zaskeli, pa vendar se oči lepijo nanjo, se pasejo in mazohistično uživajo v predstavi, da nekdo leži tam na tleh, poteptan v prah, ponižan v smrt. Jaz občuti rahel srh ob misli, kako bi bilo, če bi tam ležal sam – jaz. (Čudno pravzaprav, zakaj se vsi vživljamo v žrtve, skoraj nihče pa v njihove rablje.) Vonj po smodniku, po ožganem, po krvi; kri je običajno topla, diši drugače, tudi ko se strdi in postane črna, ostane njen vonj topel, človeški; ko se truplo razkraja, dobi vonj svarilno noto, odbijajočo, sproža gnus in odpor, kremženje obraznih mišic je samodejno, reakcija na mrhovino, na črve in gnilobo; trohnenje je odrešitev, od tam naprej je vonj globok, zemeljski, humusen, ali ni čudovito, da lahko iz tako pokvarjenega kosa mesa, kot je človeško, nastane odlična zemlja, in na koncu, ko izgine vsak vonj, ostanejo v pesku, pod soncem, obeljene kosti. Včasih otroške. Nežno drobne, krhke, s tisto vpadljivo lobanjo … in še vpadljivejšimi vdolbinami, kjer so bile nekoč oči. Strese z lasmi. Zbere se. Hudobna mačeha preteklost jo je spet ujela v svoje kremplje. Sedanjost njen um preskoči, sedanjosti ni, boji se je ali pa je še ni odkril. Prihodnost je mamljiva zato, ker je utvara. Možgani jo ljubijo, ker um zaslepljeno verjame, da bi lahko bila takšna, kot si jo zamišlja. Lažni ego se ob tem razcveti.

»Nalogo imam zate.«

Prikima. Pravzaprav je vesela. Nepričakovana odrešitev od nesmiselnega razmišljanja. Od brezsmiselnega življenja. Naloga. Končno bo spet dobila obliko, pomen, vsebino za svojo prazno posodo. Smisel za svoj obstoj. Naloga bo ona in ona bo naloga. Neprijetno samozavedanje bo samo od sebe izginilo. Tako se je najlažje spopasti s preteklostjo. In s sedanjostjo. Ampak tega ne sme pokazati. Igra svojo vlogo normalnosti, ko reče: »Kako? Saj sem vendar na dopustu!«

Sanje ROMAN
336 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740566
cena z DDV: 27,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje