Nelson Mandela: Dolga pot do svobode

PRVI DEL Otroštvo na podeželju

1
Poleg življenja, krepkega telesa in trajne povezanosti s kraljevim rodom plemena Thembu je bila edina stvar, ki mi jo je oče predal ob rojstvu, ime Rolihlahla. V koščini ime Rolihlahla dobesedno pomeni ‘potegniti drevesno vejo’, toda natančnejši pogovorni pomen besede bi bil ‘povzročitelj težav’. Ne verjamem v to, da bi imena določala usodo ali da bi moj oče nekako prerokoval mojo prihodnost, toda v poznejših letih so prijatelji in sorodniki mojemu imenu pripisovali številne viharje, ki sem jih povzročil in tudi prevedril. Svoje bolj znano angleško ali krščansko ime sem dobil šele na prvi šolski dan. Toda že se prehitevam.

Rojen sem bil 18. julija 1918 v Mvezu, majceni vasici na bregovih reke Mbashe v okrožju Umtata, ki je prestolnica dežele Transkei. Leto mojega rojstva so zaznamovali konec prve svetovne vojne, izbruh epidemije gripe, za katero so umrli milijoni ljudi po vsem svetu, in obisk delegacije Afriškega narodnega kongresa na mirovni konferenci v Versaillesu, kjer je spregovorila o krivicah nad afriškim ljudstvom v Južnoafriški republiki. Vendar pa je bil Mvezo odmaknjen kraj, drobcen okoliš, ločen od sveta velikih dogodkov, kjer je življenje že več stoletij potekalo v veliki meri nespremenjeno.

Pokrajina Transkei leži 800 milj vzhodno od Cape Towna, 550 milj južno od Johannesburga, med reko Kei in mejo z Natalom, med skalnim gorovjem Drakensberg na severu in modrimi vodami Indijskega oceana na vzhodu. To je prelepa dežela valovitih gričev, rodovitnih dolin ter tisočih rek in potokov, ki pokrajino ohranjajo zeleno celo pozimi. Transkei je bil nekoč ena najobširnejših ozemeljskih razdelitev v Južnoafriški republiki, saj je pokrival območje v velikosti Švice, prebivalstvo pa je štelo okoli tri in pol milijone pripadnikov plemena Xhosa ter drobceno manjšino pripadnikov plemena Basotho in belcev. To je dom ljudstva Thembu, dela naroda Xhosa, ki mu pripadam tudi sam.

Moj oče, Gadla Henry Mphakanyiswa, je bil poglavar tako po rodu kot po plemenskih običajih. Kot poglavarja Mveza ga je potrdil kralj plemena Thembu, vendar so britanski zakoni velevali, da mora njegovo izbiro ratificirati vlada, ki jo je v Mvezu poosebljal lokalni sodnopravni uradnik. Kot poglavar, ki ga je imenovala vlada, je bil oče upravičen do stalnega dohodka, pa tudi do deleža pristojbin, ki jih je vlada pobirala od skupnosti za cepljenje živine in uporabo skupnih pašnikov. Četudi je vloga poglavarja veljala za častitljivo in cenjeno, jo je celo pred sedemindvajsetimi leti razvrednotil nadzor neusmiljene belske vlade.

Pleme Thembu sega dvajset generacij v preteklost do kralja Zwideja. Izročilo pripoveduje, da je ljudstvo Thembu prebivalo ob vznožju gorovja Drakensberg in se v šestnajstem stoletju preseljevalo proti obali, kjer se je priključilo narodu Xhosa. Xhosa je del ljudstva Nguni, ki je že vsaj od enajstega stoletja živelo, lovilo in ribarilo v rodovitni, zmerno topli jugovzhodni regiji Južnoafriške republike, med veliko notranjo planoto na severu in Indijskim oceanom na jugu. Ljudstvo Nguni lahko razdelimo na severno skupino, torej ljudstvi Zulu in Svazi, in na južno skupino, ki jo sestavljajo amaBaca, amaBomvana, amaGcaleka, amaMfengu, amaMpodomise, amaMpondo, abeSotho in abeThembu, vsi skupaj pa so narod Xhosa.

Xhosa je ponosno patrilinearno ljudstvo z izraznim, blagoglasnim jezikom in neomajno vero v pomen zakona, izobrazbe in spoštljivosti. Skupnost Xhosa je bila uravnotežen in harmoničen družbeni red, v katerem je vsak posameznik poznal svoje mesto. Vsak član naroda Xhosa pripada klanu, katerega rodovni liniji je mogoče slediti v preteklost do določenega prednika. Sam sem član klana Madiba, poimenovanega po poglavarju plemena Thembu, ki je vladal v Transkeiu v osemnajstem stoletju. Pogosto me v znamenje spoštovanja naslavljajo z imenom Madiba, mojim klanskim imenom.

Ngubengcuka, eden največjih vladarjev, ki je združil pleme Thembu, je umrl leta 1932. V skladu s tradicijo je imel soproge iz glavnih kraljevih rodov: iz Velike hiše, iz katere so izbrali naslednika, iz Desne hiše in iz Ixhibe, manjše hiše, ki jo nekateri imenujejo Leva hiša. Naloga sinov Ixhibe ali Leve hiše je bila poravnavati kraljeve spore. Mthikrakra, najstarejši sin Velike hiše, je nasledil Ngubengcuko, med njegovimi sinovi pa sta bila tudi Ngangelizwe in Matanzima. Sabata, ki je vladal plemenu Thembu od leta 1954, je bil vnuk Ngangelizweja, ki je bil predhodnik Kalzerja Daliwonge, bolj znanega pod imenom K. D. Matanzima, nekdanjega glavnega ministra dežele Transkei – moj nečak po zakonu in običajih –, ki je bil potomec Matanzime. Najstarejši sin hiše Ixhiba je bil Simakade, njegov mlajši brat pa je bil Mandela, moj ded.

Čeprav je v minulih desetletjih krožilo mnogo zgodb o tem, da sem imel pravico do nasledstva prestola ljudstva Thembu, je iz preproste genealogije, ki sem jo pravkar predstavil, razvidno, da so te zgodbe v resnici brez osnove. Čeprav sem bil član kraljevega gospodinjstva, nisem sodil med tistih nekaj privilegiranih, ki so jih usposabljali za vladarje. Namesto tega so me kot potomca hiše Ixhiba tako kot mojega očeta pred menoj pripravljali, da bi svetoval plemenskim vladarjem.

Moj oče je bil visok temnopolt možak vzravnane in dostojanstvene drže, za katero si rad domišljam, da sem jo podedoval. Tik nad čelom je imel pramen belih las, in ko sem bil še deček, sem si v lase vtiral bel pepel, da bi ga oponašal. Oče je bil strog in pri vzgoji otrok ni varčeval s palico. Včasih je bil izredno trmast, kar je še ena od lastnosti, ki bi žal utegnila preiti z očeta na sina.

O očetu so včasih govorili kot o predsedniku vlade Thembulanda med vladavino Dalindyeboja, Sabatovega očeta, ki je vladal v zgodnjih letih prvega desetletja dvajsetega stoletja, in vladavino njegovega sina Jongintabe, ki ga je nasledil. Gre za zmotno imenovanje, kajti noben takšen naziv ni obstajal, vendar pa je bila njegova vloga dokaj blizu smislu tega imenovanja. Kot spoštovani in cenjeni svetovalec obema kraljema ju je spremljal na njunih potovanjih in jima ponavadi stal ob strani med pomembnimi sestanki z vladnimi uradniki. Bil je priznani skrbnik zgodovine naroda Xhosa, kar je bilo delno tudi razlog, da so ga cenili kot svetovalca. Moje zanimanje za zgodovino je pognalo korenine že zgodaj, oče pa ga je spodbujal. Čeprav moj oče ni znal ne brati ne pisati, je slovel kot odličen govornik, ki je občinstvo prevzel, tako da ga je zabaval in obenem poučeval.

V poznejših letih sem odkril, da moj oče ni bil samo svetovalec kraljem, temveč jih je tudi imenoval. Po prezgodnji smrti Jongilizweja v dvajsetih letih dvajsetega stoletja je bil njegov sin Sabata, otrok Velike žene, premlad, da bi zasedel prestol. Izbruhnil je spor glede tega, katerega od Dalindyebojevih treh najstarejših sinov drugih mater – Jongintabe, Dabulamanzija in Melithafe – naj bi izbrali kot naslednika. Posvetovali so se z mojim očetom, ki je predlagal Jongintabo z utemeljitvijo, da je najbolje izobražen. Trdil je, da Jongintaba ne bo samo soliden skrbnik krone, temveč tudi odličen mentor mlademu princu. Moj oče in še nekaj drugih vplivnih poglavarjev je gojilo globoko spoštovanje do izobrazbe, ki je pogosto značilno za neizobražene ljudi. Njegovo priporočilo je bilo sporno, saj je Jongintabova mati izhajala iz nižjega rodu, toda na koncu sta očetovo izbiro sprejela tako pleme Thembu kot britanska vlada. Sčasoma je Jongintaba uslugo povrnil na način, ki si ga moj oče tedaj ni mogel predstavljati.

Moj oče je imel štiri žene, od katerih je tretja, moja mati, Nosekeni Fanny, hči Nkedame iz koškega klana amaMpemvu, pripadala Desni hiši. Vsaka od žena, torej Velika žena, Desna žena (moja mati), Leva žena in žena hiše Iqadi ali podporne hiše, je imela svoj kraal. Kraal je bil kmečko gospodarstvo in je ponavadi vključeval preprosto ograjeno zemljišče za živali, polja za vzgojo pridelka in eno ali več kolib s slamnato streho. Kraali očetovih žena so bili med seboj oddaljeni več milj, on pa je redno potoval od enega do drugega. Med temi potovanji je moj oče zaplodil skupno trinajst otrok, štiri fante in devet deklet. Sam sem najstarejši otrok iz Desne hiše in najmlajši od očetovih štirih sinov. Imam tri sestre, Baliwe, ki je bila najstarejša od deklet, Notancu in Makhutswano. Čeprav je bil najstarejši izmed očetovih sinov Mlahlwa, je bil očetov poglavarski naslednik Daligqili, sin iz Velike hiše, ki je umrl v zgodnjih tridesetih letih dvajsetega stoletja. Vsi sinovi razen mene so danes že pokojni in vsi so bili starejši od mene in imeli višji družbeni položaj.

Ko sem bil komaj kaj več kot novorojenček, se je moj oče zapletel v spor, zaradi katerega se je bil prisiljen odpovedati poglavarskemu položaju v Mvezu. Pri tem se je pokazala neka njegova značajska poteza, za katero menim, da je prešla tudi na njegovega sina. Zagovarjam stališče, da je osebnost v prvi vrsti izoblikovana z vzgojo, in ne z nravjo, toda za mojega očeta je bilo značilno nekakšno ponosno uporništvo, nekakšen trmast občutek za poštenost, ki ga prepoznavam tudi pri sebi. Kot poglavar ali plemenski starešina, kakor so ga pogosto imenovali belci, je bil moj oče zavezan glede svojega upraviteljstva odgovarjati ne samo kralju plemena Thembu, temveč tudi lokalnemu sodnoupravnemu uradniku. Nekoč se je eden od očetovih podanikov pri omenjenem uradniku pritožil zaradi vola, ki je odtaval stran od svojega lastnika. Uradnik je nato očetu poslal poziv in mu ukazal, naj se zglasi pri njem. Ko je oče prejel poziv, se je odzval z naslednjim sporočilom: »Andizi, ndisaqula.« (»Ne bo me, še vedno se pripravljam na bitko.«) V tistih časih ni sodnikom nihče oporekal. Takšno vedenje bi namreč veljalo za višek nesramnosti – kar je v tem primeru tudi bilo.

Iz očetovega odgovora je bilo razvidno njegovo prepričanje, da sodnoupravni uradnik nad njim nima nikakršne zakonite moči. Kadar je šlo za plemenske zadeve, se ni ravnal po zakonih angleškega kralja, temveč po običajih plemena Thembu. Njegova nepokorščina ni bila zgolj naval jezljivosti, temveč je šlo za načelnost. Kot poglavar si je v skladu s tradicijo pridrževal posebno pravico in s tem izpodbijal avtoriteto sodnika.

Ko je sodnik prejel očetov odgovor, ga je nemudoma obtožil nepokorščine. Nikakršne preiskave ali poizvedovanja ni bilo, saj je bilo to rezervirano izključno za bele javne uradnike. Sodnik je očeta preprosto odstavil in s tem končal poglavarsko nasledstvo družine Mandela.

Tedaj se teh dogodkov še nisem zavedal, vendar so vplivali tudi name. Moj oče, ki je bil po tedanjih standardih premožen plemič, je izgubil tako svoje bogastvo kot tudi plemiški naslov. Odvzeli so mu večino črede in zemlje, da je bil prikrajšan za dohodek, ki sta mu ga prinašali. Ker smo se tako znašli v stiski, se je moja mati preselila v Qunu, nekoliko večjo vas severno od Mveza, kjer so jo podpirali prijatelji in sorodniki. V Qunuju smo živeli manj razkošno, vendar sem v tej vasi blizu Umtate preživel nekaj najsrečnejših let svojega otroštva. Od tam tudi izvirajo moji najzgodnejši spomini.

2
Vas Qunu je ležala v ozki travnati dolini, prepredeni z bistrimi studenci in obdani z zelenimi hribi. V njej ni prebivalo kaj več kot nekaj sto ljudi, ki so živeli v kolibah, v zgradbah oblike čebeljega panja z zidovi iz blata, pri katerih je bila streha iz ostro zašiljene trave oprta na leseni drog v središču. Pod je bil izdelan iz zdrobljenega mravljišča, iz tiste trdne kupole iz izkopane zemlje nad kolonijo mravelj. Da je bil gladek, so poskrbeli tako, da so ga redno mazali s svežim kravjim gnojem. Dim z ognjišča je uhajal skozi luknjo v strehi, edina odprtina pa je bila tista za vrata, skozi katero si moral vstopati sklonjen. Večina kolib je bila razporejena v skupini na območju za bivališča, ki je ležalo dokaj daleč stran od koruznih polj. Nobenih cest ni bilo tam, med travo so vodile samo pešpoti, ki so jih uhodili bosonogi dečki in ženske. Ženske in otroci iz vasi so bili oblečeni v odeje, pobarvane z okro. Zahodnjaška oblačila so nosili le redki kristjani, ki so živeli v vasi. Govedo, ovce, koze in konji so se vsi skupaj pasli na istih pašnikih. Zemlja okoli Qunuja večinoma ni bila porasla z drevjem, z izjemo gruče topolov na hribu nad vasjo. Zemljišče je bilo državna last. Razen zelo redkih izjem Afričani v Južni Afriki v tistem času niso mogli imeti zemlje v zasebni lasti, temveč so bili najemniki, ki so morali vladi enkrat letno plačevati najemnino. Na tem območju sta bili dve majhni osnovni šoli, prodajalna na drobno in namakalna kad za živino, namenjena odstranjevanju klopov in preprečevanju bolezni.

Največji delež naše prehrane je bil sestavljen iz koruze (za katero smo imeli v Južni Afriki svojo besedo mealie, na zahodu pa jo imenujejo koruza), žita sorghuma, fižola in buč. Ne zato, ker bi nam bila ta živila že po naravi ljubša, temveč zato, ker si ljudje niso mogli privoščiti ničesar hranljivejšega. Premožnejše družine v naši vasi so prehrano dopolnjevale s čajem, kavo in sladkorjem, za večino prebivalcev Qunuja pa je bilo to eksotično razkošje, ki je daleč presegalo njihove zmožnosti. Vodo za kmetovanje, kuhanje in pranje je bilo treba prinašati v vedrih iz potokov in studencev. To je bilo žensko delo in v resnici je bil Qunu vas žensk in otrok. Večina moških je večji del leta preživela na delu na oddaljenih kmetijah ali v rudnikih vzdolž Grebena, velikega gorskega slemena zlatonosnega skalovja in skrilavca, ki z južne strani omejuje Johannesburg. Vračali so se morda dvakrat na leto, predvsem zato, da so splužili polja. Okopavanje, pletje in pobiranje pridelka so prepuščali ženskam in otrokom. Le redki v vasi, če sploh kdo, so znali brati ali pisati in izobraževanje je bilo mnogim še vedno tuje.

Moja mati je upravljala s tremi kolibami v Qunuju, ki so bile, kolikor pomnim, vedno prepolne dojenčkov in otrok mojih sorodnikov. Pravzaprav se komajda lahko domislim kake priložnosti, ko sem bil kot otrok lahko kdaj sam. V afriški kulturi veljajo sinovi in hčere tet ali stricev za brate in sestre, ne za bratrance in sestrične. Sorodnikov ne ločimo tako kot belci. Nimamo polbratov in polsestra. Sestra moje matere je moja mati, sin mojega strica je moj brat, otrok mojega brata je moj sin ali moja hči.

Od treh kolib pod materinim vodstvom so eno uporabljali za kuhanje, v drugi smo spali, v tretji pa je bila shramba. V kolibi, kjer smo spali, ni bilo nikakršnega pohištva v zahodnjaškem pomenu besede. Spali smo na žimnicah in sedeli na tleh. Nisem vedel, da obstajajo blazine, dokler nisem odšel v Mqhekezweni. Moja mati je hrano kuhala v trinožnem železnem loncu nad odprtim ognjiščem sredi kolibe ali zunaj. Vse, kar smo pojedli, smo pridelali in pripravili sami. Moja mati je sadila in pobirala svojo lastno koruzo. S polja smo jo pobrali, ko je bila trda in posušena, in jo shranjevali v vrečah ali jamah, ki smo jih izkopali v tla. Koruzo so ženske pripravljale na različne načine. Med kamnoma so zmlele zrnje, da so pripravljale kruh, ali pa so koruzo najprej prevrele in naredile umphothulo (koruzno moko, ki jo zaužijemo s kislim mlekom) ali umngqusho (koruzno kašo, ki jo jemo samo ali pomešano s fižolom). V nasprotju s koruzo,
ki je je včasih primanjkovalo, je bilo mleka od naših krav in koz venomer na pretek.

Že od malih nog sem večino prostega časa preživel na travnikih, kjer sem se igral in pretepal z drugimi vaškimi dečki. Če je kak deček ostajal doma in se oklepal materinega predpasnika, je veljal za mevžo. Ponoči sem z istimi dečki delil svojo hrano in odeje. Star sem bil šele pet let, ko sem že postal pastirček in na poljih skrbel za ovce in govedo. Odkril sem tisto skorajda mistično navezanost, ki jo pripadniki plemena Xhosa gojijo do živine. Ne pomeni jim zgolj vira hrane in premoženja, temveč tudi božji blagoslov in vir sreče. Na poljih sem se naučil s fračo sklatiti ptice z neba, v divjini nabirati med, sadje in užitne korenike, piti toplo, sladko mleko naravnost iz kravjega vimena, plavati v bistrih, mrzlih potokih in loviti ribe na sukanec in naostrene koščke žice. Naučil sem se boja s palico, kar je osnovna veščina vsakega afriškega podeželskega dečka, in se priučil različnih bojnih tehnik, odbijanja udarcev, zavajanja nasprotnika v eno smer in nato udarca v drugo, rešitve iz nasprotnikovega prijema s hitrimi koraki. Rekel bi, da iz tistih časov izhaja moja ljubezen do travnikov, odprtih prostorov, preprostih naravnih lepot, do jasne črte obzorja.

Kot otroci smo bili večino časa prepuščeni samim sebi. Igrali smo se z igračami, ki smo jih izdelali sami. Iz gline smo oblikovali ptice in druge živali. Iz drevesnih vej smo izdelovali sani, ki so jih vlekli voli. Naše igrišče je bila narava. Hribi nad Qunujem so bili posuti z velikimi gladkimi skalami in z njimi smo si privoščili svoj lasten vlakec smrti. Usedli smo se na ploske kamne in zdrsnili navzdol po površini velikih skal. To smo počeli, dokler nas niso zadnjice tako močno bolele, da smo komajda lahko še sedli nanje. Naučil sem se jahati, ko sem sedel na hrbtih teličkov. Večkrat so te vrgli na tla, potem pa si se navadil.

Nekoč me je neposlušen osliček naučil kozjih molitvic. Izmenično smo mu plezali na hrbet in sestopali z njega. Ko sem dobil priložnost, sem skočil nanj, osel pa se je splašil in bliskovito planil v bližnji trnov grm. Sklonil je glavo in me skušal vreči s sebe, kar mu je tudi uspelo, toda šele potem, ko je bil moj obraz že preboden in popraskan od trnja, da sem se osramotil pred prijatelji. Tako kot ljudje z vzhoda imajo tudi Afričani močno razvit občutek za dostojanstvo ali to, čemur Kitajci pravijo, da »ohraniš zunanjo podobo«. Meni ni uspelo ohraniti zunanje podobe pred prijatelji. Čeprav je osel mene vrgel s hrbta, sem se naučil, da če ponižaš drugega, ga s tem po nepotrebnem prisiliš v doživljanje krute usode. Celo ko sem bil še deček, sem svoje nasprotnike porazil, ne da bi jih ob tem onečastil.

Običajno smo se fantje igrali sami, včasih pa smo dovolili sestram, da so se nam pridružile. Dečki in deklice smo se igrali igre, kot so ndize (skrivalnice) in icekwa (lovljenje). Toda najljubša od iger, ki sem se jih igral z dekleti, je bila tista, ki smo jo imenovali khetha ali izberi svojo simpatijo. To ni bila ravno organizirana igra, temveč šport po trenutnem navdihu, do katerega je prišlo, kadar smo nagovorili skupino deklet naše starosti in od njih zahtevali, naj si vsaka izbere fanta, v katerega je zaljubljena. Naša pravila so zapovedovala, da je treba dekličino izbiro upoštevati, in ko je izbrala svojega najljubšega, je smela nadaljevati pot v spremstvu srečnika, v katerega je bila zaljubljena. Toda dekleta so bila odrezavo spretna, veliko bistrejša od nas, butastih fantov, zato so se pogosto dogovorila in izbrala dečka, ki je bil ponavadi najbolj neopazen od vseh, potem pa so se mu vso pot do doma rogala.

Najbolj priljubljena igra med fanti je bila thinti, ki je bila kot večina fantovskih iger otroški približek vojni. Dve palici, ki sta ponazarjali tarčo, smo v navpičnem položaju trdno zapičili v zemljo približno trideset metrov vsaksebi. Cilj igre je bil zalučati palico v nasprotnikovo tarčo in jo podreti. Vsaka ekipa je branila svojo tarčo in poskušala preprečiti nasprotni strani, da bi si ponovno pridobila palice, ki jih je zalučala na eno stran. Ko smo postajali starejši, smo organizirali tekme proti dečkom iz sosednjih vasi in tisti, ki so blesteli v teh bratskih spopadih, so si prislužili globoko občudovanje, kakor upravičeno častimo tudi generale, ki se odlikujejo po velikih vojnih zmagah.

Po igrah, kakršne so bile te, sem se vračal v kraal svoje matere, kjer je pripravljala večerjo. Medtem ko je moj oče nekoč pripovedoval zgodbe o zgodovinskih bitkah in junaških bojevnikih plemena Xhosa, nas je mati očarala s koškimi legendami in pripovedkami, ki so se prenašale skozi neštete generacije. Te zgodbe so spodbadale mojo otroško domišljijo, ponavadi pa so vsebovale tudi moralni nauk. Spominjam se ene od njih, ki jo je pripovedovala mati, o popotniku, h kateremu je pristopila neka starka z grozljivo očesno mreno. Ženska je popotnika prosila za pomoč, možak pa je odvrnil pogled. Nato je mimo prišel še drugi moški, ki ga je starka prav tako nagovorila. Prosila ga je, naj ji očisti oči, in čeprav se mu je ta naloga zdela neprijetna, je storil, kakor ga je naprosila. Tedaj so starki kot po čudežu odpadle luske z oči in spremenila se je v mlado lepotico. Moški jo je vzel za ženo in postal bogat in uspešen. Zgodba je preprosta, toda njeno sporočilo ostane s teboj: krepost in velikodušnost sta nagrajeni na način, ki ga ni mogoče predvideti.

Kakor vsi otroci plemena Xhosa sem znanje črpal predvsem iz opazovanja. Učili naj bi se z oponašanjem in s tekmovalnostjo, ne s spraševanjem. Ko sem prvič obiskal domove belcev, sem pogosto osupnil nad številom in naravo vprašanj, ki so jih otroci zastavljali svojim staršem – in nad tem, kako so jim bili starši vedno znova pripravljeni odgovarjati nanja. V mojem gospodinjstvu so bila vprašanja v nadlego. Odrasli so nam odmerili tiste informacije, za katere so menili, da so potrebne.

Moje življenje, kakor tudi življenje večine pripadnikov plemena Xhosa v tistem času, so izoblikovali običaji, obredi in tabuji. Ti so bili alfa in omega našega obstoja in o njih ni nihče podvomil. Moški so sledili poti, ki so jim jo utirali njihovi očetje, ženske pa so živele enako kot njihove matere pred njimi. Ne da bi mi naročili, sem kmalu ponotranjil dovršena pravila, ki so vladala v odnosih med moškimi in ženskami. Odkril sem, da moški ne sme vstopiti v hišo, kjer je pred kratkim ženska rodila, in da novoporočena ženska ne sme vstopiti v kraal svojega novega domovanja, ne da bi ji prej pripravili dovršen obred. Naučil sem se tudi, da če človek zanemari svoje prednike, mu to v življenju prinese nesrečo in neuspeh. Če si kakor koli onečastil svoje prednike, je bil edini način, kako se lahko spokoriš za ta spodrsljaj, da se posvetuješ s tradicionalnim zdravilcem ali plemenskim starešino, ki se je nato povezal s temi predniki in jih v tvojem imenu ponižno prosil odpuščanja. Vsa ta verovanja so bila zame povsem naravna.

Kot deček v Qunu sem le redko srečal kakega belca. Lokalni sodnik je bil seveda belec, prav tako poslovodja najbližje trgovine. Občasno so čez naše ozemlje potovali beli popotniki ali policisti. Ti belci so se mi zdeli veličastni kot bogovi in zavedal sem se, da bi moral do njih čutiti mešanico strahu in spoštovanja. Toda v mojem življenju so igrali zgolj oddaljeno vlogo in tedaj sem le malo, če sploh kaj, razmišljal o belem človeku na splošno ali o odnosih med mojim ljudstvom in temi zanimivimi, a oddaljenimi osebnostmi.

Edino tekmovalnost med različnimi klani ali plemeni v našem malem svetu v Qunuju je bilo zaznati med pripadniki plemen Xhosa in amaMfengu. Od slednjih so le maloštevilni prebivali v naši vasi. Člani plemena amaMfengu so se priselili na vzhodni Cape, potem ko so pobegnili pred vojskami kralja Shake Zuluja v obdobju, imenovanem iMfecane, velikem valu bitk in selitev med letoma 1820 in 1840, ki ga je sprožil vzpon kralja Shake in države Zulu. V tem času je ta zulujski bojevnik poskušal osvojiti in nato združiti vsa plemena pod vojaško oblastjo. Pripadniki plemena amaMfengu, ki sprva niso govorili koškega jezika, so bili begunci iz obdobja iMfecane in so bili prisiljeni opravljati službe, ki jih drugi Afričani niso hoteli. Delali so na belskih posestvih in v belskih podjetjih, na kar so bolj uveljavljena koška plemena gledala s prezirom. Toda amaMfengu je bilo marljivo ljudstvo, ki je bilo zaradi stika z Evropejci pogosto bolj izobraženo in »zahodno usmerjeno« od drugih Afričanov.

Ko sem bil še deček, je bilo ljudstvo amaMfengu najnaprednejši del skupnosti, iz katerega so izhajali naši duhovniki, policisti, učitelji, uradniki in tolmači. Pripadniki tega ljudstva so tudi prvi postali kristjani, začeli graditi boljše hiše in uporabljati znanstvene metode kmetovanja, bili pa so tudi premožnejši od svojih koških rojakov. Potrjevali so osnovno misijonsko načelo, da je biti kristjan pomenilo biti civiliziran in da je biti civiliziran pomenilo biti kristjan. Še vedno je bilo do ljudstva amaMfengu mogoče zaznati nekaj sovražnosti, toda ko gledam v preteklost, bi to prisodil prej zavisti kakor plemenskim sporom. Ta lokalna oblika plemenske rodovne ureditve, ki sem ji bil priča v otroštvu, je bila razmeroma neškodljiva. Na tisti stopnji nisem bil priča niti nisem slutil tako nasilnih plemenskih rivalstev, kot so jih naknadno zanetili beli vladarji Južne Afrike.

Moj oče ni podlegal lokalnim predsodkom do pripadnikov amaMfengu in se je spoprijateljil z bratoma iz plemena amaMfengu, Georgeem in Benom Mbekela. Brata sta bila v Qunuju izjema, bila sta namreč izobražena in kristjana. George, starejši brat, je bil upokojeni učitelj, Ben pa je delal kot policijski narednik. Kljub spreobrnitvi bratov Mbekela se je oče držal stran od krščanstva in namesto tega prihranil svojo najglobljo vero za velikega duha plemena Xhosa, za Qamato, boga njegovih očetov. Moj oče je bil neuradni svečenik in je predsedoval pri obrednem klanju koz in telet ter uradoval pri lokalnih tradicionalnih obredih za sajenje, pobiranje pridelka, rojstvo, poroko, iniciacije v moškost in pogrebe. Ni bilo potrebe po njegovi posvetitvi, saj je za tradicionalno vero plemena Xhosa značilna kozmična celovitost, pri kateri ni ostre meje med svetim in posvetnim, med naravnim in nadnaravnim.

Četudi se verovanje bratov Mbekela ni preneslo na mojega očeta, pa je navdihovalo mojo mater, ki je postala kristjanka. Pravzaprav je bilo Fanny dobesedno njeno krščansko ime, saj so ji ga podelili v cerkvi. Zaradi vplivnosti bratov Mbekela so tudi mene s krstom sprejeli v metodistično ali wesleyjansko cerkev, kot so jo tedaj imenovali, in me poslali v šolo. Brata sta me pogosto videla, kako se igram ali pazim na ovce, in se prišla z menoj pogovarjat. Nekega dne je George Mbekela obiskal mojo mater. »Vaš sin je bistroumen mladi fant,« je rekel. »Moral bi hoditi v šolo.« Mati je molčala. Nihče iz naše družine ni nikdar hodil v šolo in mati ni bila pripravljena na Mbekelov predlog. Vseeno je to povedala očetu, ki se je kljub svoji lastni pomanjkljivi izobrazbi, ali pa nemara prav zaradi nje, nemudoma odločil, da mora njegov najmlajši sin v šolo.

Šolska stavba je bila sestavljena iz ene same sobe s streho zahodnjaške gradnje, stala je na drugi strani hriba. Star sem bil sedem let in dan prej, preden naj bi začel hoditi v šolo, me je oče odpeljal na samo in mi povedal, da moram biti za v šolo primerno oblečen. Do tedaj sem, kot vsi drugi dečki v Qunuju, na sebi nosil samo odejo, zavito okoli ene rame in pripeto okoli pasu. Oče je vzel ene od svojih hlač in jih odrezal pri kolenih. Naročil mi je, naj jih oblečem. Tako sem storil in bile so mi približno prav dolge, čeprav v pasu močno preširoke. Oče je nato vzel kos vrvi in mi hlače prevezal v pasu. Gotovo sem bil na pogled prav komična pojava, vendar nisem nikoli v življenju nobene obleke nosil z več ponosa kakor tiste odrezane očetove hlače.

Na prvi šolski dan je moja učiteljica, gospodična Mdingane, vsakemu od nas podelila angleško ime in rekla, da je odslej to ime, na katerega se bomo odzivali v šoli. V tistih časih je med Afričani veljal takšen običaj, ki je bil nedvomno posledica našega pristranskega britanskega izobraževanja. Izobrazba, ki sem je bil deležen, je bila britanska izobrazba, v kateri je samo po sebi veljalo, da so britanske ideje, britanska kultura in britanske ustanove najvišjega pomena. Sploh ni obstajalo nič takšnega, kot je afriška kultura. Afričani moje generacije – in celo današnji Afričani – imajo na splošno tako zahodnjaško kot afriško ime. Belci bodisi niso znali ali niso hoteli izgovarjati afriških imen in so menili, da je necivilizirano, če imaš afriško ime. Tistega dne je gospodična Mdingane sklenila, da bo moje novo ime Nelson. Niti sanja se mi ne, zakaj se je odločila prav za to ime. Morda je imelo kaj opraviti z velikim britanskim pomorskim poveljnikom, lordom Nelsonom, toda to so zgolj ugibanja.

3
Neke noči, ko mi je bilo devet let, sem se zavedel, da je naše gospodinjstvo nekaj razburilo. Prišel je moj oče, ki je izmenično obiskoval svoje žene in se je pri nas običajno oglasil nemara za kak teden na mesec. Vendar pa tokrat ni prispel ob času, ko smo ga bili vajeni, saj ga naj ne bi bilo še naslednjih nekaj dni. Našel sem ga v materini kolibi, ko je ležal vznak na tleh, mučil pa ga je nekakšen napad kašlja, ki mu ni bilo videti konca. Celo mojim mladim očem je bilo očitno, da oče ne bo več dolgo na tem svetu. Zbolel je za neko vrsto pljučnega obolenja, vendar mu ga niso diagnosticirali, saj ni bil nikoli pri zdravniku. V kolibi je ostal več dni, ne da bi se premaknil ali spregovoril, nato pa se mu je neke noči stanje poslabšalo. Zanj sta skrbeli moja mati in očetova najmlajša žena, Nodayimani, ki je prišla živet k nam, in pozno tiste noči jo je poklical k sebi. »Prinesi mi moj tobak,« ji je naročil. Mati in Nodayimani sta se posvetovali in sklenili, da bi bilo nespametno, če bi v takšnem stanju kadil tobak. Toda še naprej je vztrajno zahteval, dokler mu ni Nodayimani končno napolnila pipe, je prižgala in mu je nato podala. Oče je kadil in se umiril. Še naprej je kadil, morda kako uro, nato pa je ob še vedno prižgani pipi umrl.

Ne spominjam se toliko, da bi bil hudo užaloščen, bolj se spominjam, da sem se počutil odrezanega od sveta. Čeprav je bila mati središče mojega obstoja, sem se opredeljeval skozi svojega očeta. Ko je oče preminil, se mi je življenje spremenilo na način, ki ga tedaj še nisem slutil. Po kratkem obdobju žalovanja me je mati obvestila, da bom moral zapustiti Qunu. Nisem je vprašal, zakaj, niti nisem vprašal, kam me pošilja.

S seboj sem vzel tistih nekaj stvari, ki sem jih imel, in nekega zgodnjega jutra smo se napotili na potovanje proti zahodu do mojega novega prebivališča. Manj sem žaloval za svojim očetom kot za svetom, ki sem ga zapuščal. Qunu je bil vse, kar sem poznal, in ljubil sem ga tako brezpogojno, kot pač otrok ljubi svoj prvi dom. Preden smo izginili za hribovjem, sem se obrnil in se še zadnjič, kot sem si predstavljal, zazrl proti svoji vasi. Videl sem preproste kolibe in ljudi, ki so hodili po svojih opravkih, potok, kjer smo se s fanti škropili in igrali, koruzna polja in zelene pašnike, kjer so se leno pasle črede in jate. Predstavljal sem si svoje prijatelje, kako so šli na lov za malimi pticami, kako so pili sladko mleko iz kravjih vimen, skakljali v ribniku na koncu potoka. Predvsem pa je moj pogled počival na treh preprostih kolibah, kjer sem bil deležen materine ljubezni in zaščite. Te tri kolibe so mi pomenile vso mojo srečo, življenje samo, in nisem si mogel predstavljati, kako bi bila lahko prihodnost, ki sem ji odhajal naproti, kakor koli primerljiva s preteklostjo, ki sem jo puščal za seboj.

Potovali smo peš in v tišini, dokler ni sonce počasi začelo toniti proti obzorju. Toda tišina srca med materjo in otrokom ni samotna tišina.
Z materjo nikdar nisva prav dosti govorila, toda saj nama niti ni bilo treba. Nikoli nisem podvomil o njeni ljubezni ali podpori. Potovanje je bilo utrudljivo, vzdolž skalnih, netlakovanih cest, navkreber in navzdol po hribih, mimo številnih vasi, toda nismo se ustavljali. Pozno popoldan smo na dnu plitke, z drevjem obrasle doline naleteli na vas, sredi katere je stalo veliko in prijetno domovanje, ki je tako zelo presegalo vse, kar sem kdaj videl, da sem se lahko samo še čudil. Stavbe so bile sestavljene iz dveh iingxande (ali oglatih hiš) in sedmih sijajnih okroglih kolib, značilnih za Južno Afriko (pomembnejših stavb), vse pa so bile obarvane z belim apnom, da so celo v svetlobi zahajajočega sonca slepeče sijale. Pred bivališčem sta bila velik sprednji vrt in koruzno polje, zamejeno z vencem breskovih dreves. Za njim se je razprostiral še prostranejši zadnji vrt z jablanami, zelenjavnimi gredami, cvetlično gredico in zaplato šibja. V bližini je stala belo ometana cerkev.

V senci dveh kavčukovih dreves, ki sta krasili portal pred glavno hišo, je sedela skupina približno dvajsetih plemenskih starešin. Posestvo je obkrožala čreda vsaj petdesetih glav govedi in morda kakih petstotih ovc, ki se je zadovoljno pasla na rodovitnem zemljišču. Vse je bilo prelepo negovano. Takšen prizor bogastva in reda je presegal mojo domišljijo. To je bilo Veliko mesto, Mqhekezweni, začasna prestolnica države Thembuland, kraljeva rezidenca poglavarja Jongintabe Dalindyeboja, vršilca dolžnosti vladarja ljudstva Thembu.

Ko sem tako zamaknjeno opazoval vso to veličino, je skozi zahodna vrata prihrumel velikanski avto. Možje, ki so sedeli v senci, so si nemudoma sneli klobuke in skočili pokonci z vzkliki: »Bayete a-a-a, Jongintaba!« (»Pozdravljen, Jongintaba!«), s tradicionalnim koškim pozdravom svojemu poglavarju. Iz motornega avta je stopil majhen, čokat mož v elegantni obleki. Videl sem, da premore samozavest in držo človeka, ki je bil vajen uveljavljati svojo avtoriteto. Ime mu je pristajalo, Jongintaba namreč dobesedno pomeni ’tisti, ki gleda v gore’, in bil je mož, katerega trdna navzočnost je privabljala poglede z vseh strani. Imel je temno polt in inteligenten obraz. Rutinsko je segel v roke vsakemu od mož, ki so stali pod drevesom, mož, ki so, kakor sem izvedel pozneje, predstavljali vrhovno sodišče ljudstva Thembu. To je bil regent, ki je za naslednje desetletje postal moj skrbnik in dobrotnik.

V tistem trenutku, ko sem zagledal Jongintabo in njegovo kraljevsko vlado, sem se počutil kot mladika, ki so jo s korenino in vejami vred izpulili iz zemlje in jo zalučali na sredo potoka, kjer se ni mogla upreti njegovemu močnemu toku. Občutil sem strahospoštovanje, pomešano
z zbeganostjo. Do tedaj nisem nikdar pomislil na nič drugega kot na lastne užitke, skrbel nisem za nič razen tega, da bi dobro jedel in postal prvak v boju s palico. Nikdar nisem pomislil na denar, družbeni položaj, slavo ali oblast. Nenadoma se mi je odprl nov svet. Pogosto se zgodi, da otroke iz revnih domov zapeljejo nove skušnjave, če so nenadoma soočeni z velikim bogastvom. Tudi sam nisem bil izjema. Čutil sem, kako številna moja trdna prepričanja in zvesta pripadnost odtekajo kot morje ob oseki. Rahločutni temelji, ki so mi jih postavili starši, so se začeli majati.
V tistem trenutku sem videl, da bi mi utegnilo življenje nameniti še kaj več kot zgolj to, da postanem prvak v boju s palico.


Pozneje sem izvedel, da se je po smrti mojega očeta Jongintaba ponudil, da postane moj skrbnik. Z menoj bi ravnal, kot je ravnal z lastnimi otroki, in deležen bi bil enakih prednosti kot oni. Moja mati ni imela izbire, saj človek ne more zavrniti take ponudbe vladarskega namestnika. Čeprav me bo pogrešala, je bila zadovoljna, da bom v kraljevi oskrbi deležen koristnejše vzgoje kakor pri njej. Vladarski namestnik ni pozabil, da je postal vršilec dolžnosti vrhovnega poglavarja zaradi posredovanja mojega očeta.

Mati je ostala v Mqhekezweniju še dan ali dva, nato pa se je vrnila v Qunu. Poslovila sva se brez ceremonij. Za popotnico mi ni namenila nikakršne pridige, modrih besed ali poljubov. Domnevam, da ni hotela, da bi bil užaloščen zaradi njenega odhoda, zato se je obnašala vsakdanje. Vedel sem, da je oče želel, da bi postal izobražen in pripravljen na širni svet, tega pa nisem mogel doseči v Qunuju. V njenem nežnem pogledu sem našel vso naklonjenost in podporo, ki sem ju potreboval, in ko je odhajala, se je obrnila k meni in rekla: »Uqinisufokotho, Kwedini!« (»Dobro se drži, fant moj!«) Pogosto so otroci najmanj sentimentalni od vseh bitij, zlasti kadar so prevzeti s kakšnim novim razvedrilom. Celo ko je odhajala moja draga mama in prva prijateljica, sem v mislih plaval nad oblaki od navdušenja nad svojim novim domovanjem. Le kako se ne bi mogel dobro držati? Saj sem bil vendar oblečen v lično novo odevalo, ki ga je zame kupil moj novi skrbnik.

Hitro sem se privadil vsakdanjega življenja v Mqhekezweniju. Otrok se prilagodi naglo ali pa sploh ne, in meni je Veliko mesto zlezlo pod kožo, kakor bi tam odraščal. Zame je bilo to čarobno kraljestvo. Vse me je navdajalo z navdušenjem. Opravki, ki so mi bili v Qunuju v nadlego, so v Mqhekezweniju zame pomenili pustolovščino. Kadar nisem bil v šoli, sem vozil plug, delal kot voznik kamiona, pasel živino. Jahal sem na konju, s fračo lovil ptice in si poiskal deške prijatelje, da smo se igrali viteške turnirje, včasih pa sem preplesal cele večere ob čudovitem petju in ploskanju thembuških deklet. Četudi sem pogrešal Qunu in svojo mater, sem bil povsem zatopljen v svoje novo okolje.

Obiskoval sem šolo z eno samo učilnico v sosednji stavbi palače in se učil angleščine, koščine, zgodovine in geografije. Prebirali smo Chambersovo Angleško čitanko in si učne lekcije zapisovali na črne tablice. Naša dva učitelja, gospod Fadana in pozneje gospod Giqwa, sta se z menoj še posebej ukvarjala. V šoli sem dobro napredoval, ne toliko zato, ker bi bil tako bister, ampak bolj zaradi vztrajnosti. Mojo samodisciplino je še okrepila teta Phathiwe, ki je živela v Velikem mestu in vsak večer podrobno pregledala moje domače naloge.

Mqhekezweni je bil misijonska postojanka metodistične cerkve in je bil veliko sodobnejši in bolj zahodno usmerjen kot Qunu. Ljudje so nosili moderna oblačila. Moški so nosili obleke, ženske pa so od misijonarjev prevzele resnobni protestantski slog oblačenja: debela, dolga krila in bluze z visokimi ovratniki, z odejo čez ramena in s šalom, elegantno ovitim okoli glave.

Če se je svet v Mqhekezweniju vrtel okoli regenta, pa se je moj mali svet vrtel okoli njegovih dveh potomcev. Starejši Justice je bil njegov edini sin in naslednik Velikega mesta, Nomafu pa je bila regentova hči. Živel sem skupaj z njima in bil deležen natanko enakega ravnanja. Jedli smo isto hrano, nosili ista oblačila, opravljali iste naloge. Pozneje se nam je pridružil Nxeko, starejši brat Sabate, ki je bil prestolonaslednik. Mi štirje smo bili kraljevski kvartet. Vladarski namestnik in njegova žena No-England sta me vzgajala, kot bi bil njun lastni otrok. Skrbela sta zame, me vodila in kaznovala, vse to v duhu ljubeče poštenosti. Jongintaba je bil strog, vendar nikdar nisem podvomil o njegovi ljubezni. Klicala sta me z ljubkovalnim vzdevkom Tatomkhulu, kar pomeni ‘stari oče’, ker sta rekla, da sem, kadar sem resen, videti kot starec.

Justice je bil štiri leta starejši od mene in je takoj za mojim očetom postal moj prvi vzornik. V vseh pogledih sem ga občudoval. Obiskoval je že Clarkebury, približno sto kilometrov oddaljeni internat. Ker je bil visok, čeden in mišičast, je bil dober športnik, ki je blestel v teku in igrah z žogo, v kriketu, ragbiju in nogometu. Bil je vedrega in priljudnega značaja, zato mu je bilo nastopanje pisano na kožo. S svojim petjem je očaral množice, njegovo obvladovanje standardnih plesov pa jih je zazibalo v zamaknjenost. Imel je celo gručo oboževalk, vendar tudi izbrano družbo kritikov, ki so menili, da je gizdalin in ženskar. Z Justiceom sva postala najboljša prijatelja, četudi sva si bila v mnogih pogledih različna. On je bil ekstravertiran, jaz sem bil introvertiran. On je bil brezskrben, jaz sem bil resnoben. Njemu so šle zadeve zlahka od rok, jaz pa sem moral vaditi. Zdelo se mi je, da pooseblja vse, kar bi moral biti mladi mož, in vse, kar sem si želel postati tudi sam. Čeprav so z nama enako ravnali, naju je čakala različna usoda. Justice bo nasledil enega najvišjih poglavarskih položajev plemena Thembu, jaz pa bom nasledil, kar koli se mi bo regent v svoji velikodušnosti odločil dodeliti.

Vsak dan sem po opravkih prihajal in odhajal iz regentove hiše. Od nalog, ki sem jih opravljal za vladarskega namestnika, sem najbolj užival v likanju njegovih oblek. Na to delo sem bil še posebej ponosen. V lasti je imel pol ducata zahodnjaških oblek in številne ure sem preživel tako, da sem previdno zgibal njegove hlače na črto. Palača, ki je bila tako rekoč njegova, je bila sestavljena iz dveh velikih hiš zahodnjaške gradnje s pločevinastima strehama. V tistih časih je imelo zelo malo Afričanov zahodnjaške hiše, ki so veljale za znamenje velikega bogastva. V polkrogu okoli glavne hiše je stalo šest okroglih kolib. V njih so bile lesene deske za pod, ki so bile zame povsem nov prizor. Regent in kraljica sta spala v okrogli kolibi na desni strani, kraljičina sestra v tisti na sredini, v levi kolibi pa je bila shramba. Pod podom v kolibi kraljičine sestre je bil čebelji panj in včasih smo dvignili kako talno desko ali dve, da smo se posladkali s čebeljim medom. Kmalu po mojem prihodu v Mqhekezweni sta se regent in njegova soproga preselila v uxande (srednjo hišo), ki je s tem samodejno postala Velika hiša. V njeni bližini so bile tri majhne okrogle kolibe: ena za regentovo mater, ena za goste in ena, v kateri sva stanovala Justice in jaz.

Moje življenje v Mqhekezweniju sta usmerjali dve načeli, in sicer poglavarski položaj in cerkev. Med obema doktrinama je vladala nelagodna usklajenost, čeprav sam nisem občutil, da bi si bili nasprotujoči. Zame krščanstvo ni v tolikšni meri pomenilo sistema prepričanj kot močno veroizpoved enega samega človeka: častitega Matyole. Menil sem, da je njegova močna navzočnost poosebljala vse, kar je bilo privlačnega v krščanstvu. Bil je prav tako priljubljen in ljubljen kakor vladarski namestnik, in dejstvo, da je bil v duhovnih zadevah na višjem položaju od regenta, je name naredilo močan vtis. Toda cerkev so dosežki na tem svetu skrbeli prav toliko kot onostranstvo. Opazil sem, da je do tako rekoč vseh uspehov Afričanov prišlo s cerkvenim misijonskim delom. Misijonske šole so usposabljale uradnike, tolmače in policiste, ki so tedaj veljali za vrhunec uresničitve afriških prizadevanj.

Častiti Matyolo je bil zajeten možak v srednjih petdesetih letih z globokim in predirnim glasom, ki mu je služil tako za pridiganje kot za petje. Kadar je pridigal v preprosti cerkvi na zahodnem koncu Mqhekezwenija, se je v cerkvenih ladjah vedno trlo ljudi. V cerkvi so odzvanjali vzkliki poveličevanja vernikov, medtem ko so ženske poklekale predenj in moledovale za zveličanje. Prva zgodba, ki sem jo ob prihodu v Veliko mesto slišal o njem, je pravila, da je prepodil nevarnega duha, oborožen zgolj s Svetim pismom in svetilko. Ta pripoved se mi ni zdela niti neverjetna niti protislovna. Metodizem, kakršnega je pridigal častiti Matyolo, je sodil v kategorijo ognjenih zubljev in žvepla, začinjeno
s ščepcem afriškega animizma. Gospod je bil moder in vsemogočen, vendar je bil obenem to maščevalni Bog, ki je poskrbel, da za nobeno zlo dejanje nisi ušel kazni.

V Qunuju sem bil v cerkvi enkrat samkrat, in sicer na dan svojega krsta. Religija je bila obred, v katerem sem sodeloval zavoljo svoje matere in ki mu nisem pripisoval nikakršnega pomena. Toda v Mqhekezweniju je bila religija del življenjskega tkiva in v cerkev sem hodil vsako nedeljo skupaj z regentom in njegovo ženo. Regent je svojo vero jemal zelo resno. Pravzaprav sem bil našeškan le enkrat samkrat, ko sem se izmuznil nedeljski maši, da sem se lahko udeležil pretepa s fanti iz neke druge vasi. Tega prestopka si nisem dovolil nikdar več.

To pa ni bil edini primer, da me je okaral, ko sem se pregrešil zoper častitega. Nekega popoldneva sem se splazil na vrt častitega Matyole in narabutal nekaj koruze, ki sem jo kar tam spekel in pojedel. Neka mladenka me je videla, ko sem na vrtu jedel koruzo, in me takoj zatožila duhovniku. Novica se je naglo razširila in prišla na uho regentovi soprogi. Tistega večera je počakala na čas molitve, ki je bila v hiši vsakdanji ritual, in me soočila z mojim hudodelstvom, pri tem pa mi očitala, da sem odvzel kruh ubogemu božjemu služabniku in osramotil svojo družino. Dejala je, da me bo zaradi mojega greha hudič zagotovo poklical na zagovor. Občutil sem neprijetno mešanico strahu in sramu – strahu, da sem si nakopal nekakšno kozmično povračilo, in sramu, da sem zlorabil zaupanje svoje rejniške družine.


Zaradi vsesplošnega spoštovanja, ki ga je užival vladarski namestnik tako med črnci kot med belci, in dozdevno neizprosne oblasti, ki jo je imel na voljo, sem na poglavarski položaj gledal kot na samo središče, okoli katerega se je vrtelo življenje. Moč in ugled poglavarskega položaja sta prežemala vse vidike naših življenj v Mqhekezweniju in bila sta prevladujoči sredstvi za doseganje vpliva in družbenega položaja.

Na moje poznejše pojmovanje vodstvenega položaja je v veliki meri vplivalo opazovanje vladarskega namestnika in njegovega dvora. Opazoval sem in se učil ob plemenskih zborovanjih, ki so bila redno sklicana v Velikem mestu. Niso bila časovno določena, temveč so jih sklicali po potrebi, organizirana pa so bila, da bi razpravljali o nacionalnih zadevah, kakršne so suša, izbiranje živali za zakol, politične smernice po ukazu sodnoupravnega uradnika ali novi zakoni po vladnih odlokih. Lahko so se jih udeležili vsi člani plemena Thembu in veliko jih je tudi v resnici prišlo, peš ali na konju.

Ob teh priložnostih je bil regent obkrožen s svojim amaphakathi, skupino svetnikov visokega reda, ki so opravljali delo regentovega parlamenta in sodstva. To so bili modri možje, ki so v glavah ohranili znanje o plemenski zgodovini in običajih. Njihovo mnenje je imelo veliko težo.

Pisma, s katerimi so bili ti poglavarji in vodilni možje obveščeni
o zborovanju, je odposlal vladarski namestnik in kaj kmalu je Veliko mesto oživelo od pomembnih obiskovalcev in popotnikov od vsepovsod iz dežele Thembuland. Gostje so se zbrali na dvorišču pred regentovo hišo, on pa je odprl zborovanje z zahvalo vsem, ker so prišli, in z razlago, zakaj jih je dal poklicati. Od tega trenutka dalje ni več spregovoril niti besedice, dokler se ni zborovanje bližalo koncu.

Vsi, ki so hoteli spregovoriti, so to tudi storili. To je bila demokracija v najčistejši obliki. Nemara je med govorniki res vladala hierarhija pomembnosti, toda prisluhnili so vsem: poglavarju in podaniku, bojevniku in zdravilcu, trgovcu in kmetovalcu, lastniku zemlje in delavcu. Ljudje so govorili, ne da bi jih kdo prekinjal, in zborovanja so trajala več ur. Samouprava je v svojih temeljih pomenila, da imajo vsi ljudje pravico izraziti svoje mnenje in so si kot državljani enakovredni. (Bojim pa se, da so ženske veljale za drugorazredne državljane.)

Čez dan so postregli z veličastno pojedino in pogosto sem si nakopal bolečine v trebuhu, ker sem preveč pojedel, medtem ko sem poslušal govornike, drugega za drugim. Opazil sem, kako so nekateri govorniki blebetali v nedogled, a nikoli niso prišli do bistva. Doumel sem, kako so se drugi neposredno posvetili konkretni zadevi in kako so nekateri zgoščeno in neizpodbitno predstavili svoje argumente. Opazoval sem, kako so nekateri govorniki uporabljali čustva in dramatično govorico in s tovrstnimi tehnikami poskušali ganiti poslušalce, medtem ko so bili drugi trezni, monotoni in so se ognili čustvovanju.

Sprva me je osupnilo, kako ognjevito – in odkrito – so ljudje kritizirali vladarskega namestnika. Ni bil zaščiten pred kritiko. Pravzaprav je bil pogosto njena glavna tarča. Toda ne glede na resnost obtožbe je regent preprosto prisluhnil, ne da bi se zagovarjal, pri tem pa ni pokazal nikakršnih čustev.

Zborovanja so se nadaljevala, dokler niso dosegli kakšnega konsenza. Končala so se s soglasjem ali pa sploh ne. Vendar je lahko soglasje pomenilo tudi, da se strinjajo, da se ne strinjajo, in da bodo počakali na ugodnejši čas, da predlagajo rešitev. Demokracija je pomenila, da je bilo treba prisluhniti vsakomur, odločitev pa so sprejeli vsi skupaj kot ljudstvo. Pravilo večine jim je bilo tuje. Večina ni smela povoziti manjšine.

Šele na koncu zborovanja, ko je sonce že zahajalo, je spregovoril vladarski namestnik. Njegova naloga je bila povzeti vse izrečeno in med raznolikimi mnenji oblikovati nekakšen konsenz. Toda tistim, ki se niso strinjali, ni bil vsiljen nikakršen sklep. Če ni bilo mogoče doseči sporazuma, je bil organiziran še en sestanek. Čisto na koncu sveta je pevec hvalnic ali pesnik izrekel slavilni govor starodavnim kraljem, tedanjim poglavarjem pa mešanico laskanja in satire. Poslušalstvo z regentom na čelu je rjovelo od smeha.

Kot voditelj sem venomer upošteval načela, ki sem jim bil prvič priča, ko jih je uresničeval vladarski namestnik v Velikem mestu. Vedno sem si prizadeval prisluhniti, kaj ima povedati prav vsak udeleženec razprave, preden sem si dovolil ustvariti lastno mnenje. Pogosto je naneslo, da je moje mnenje preprosto pomenilo konsenz tistega, kar sem slišal v razpravi. Vedno se spomnim na osnovno regentovo načelo. Voditelj, je dejal, je kakor pastir. Ostane za čredo in pusti najbistroumnejšim, da gredo naprej, drugi pa jim nato sledijo, ne da bi se zavedali, da jih ves čas nekdo usmerja od zadaj.

Prav v Mqhekezweniju sem se začel zanimati za afriško zgodovino. Do tedaj sem slišal samo za koške heroje, v Velikem mestu pa sem izvedel še za druge afriške junake, kot je Sekhukhune, kralj Bapedijev, za kralja Basotha Moshoeshoeja in Dinganeja, kralja ljudstva Zulu, in še druge, kot so Bambatha, Hintsa in Makana, Montshiwa in Kgama. Za te može sem izvedel od poglavarjev in voditeljev, ki so prihajali v Veliko mesto, da bi poravnali spore in sodili v pravnih primerih. Čeprav niso bili pravniki, so ti ljudje prisostvovali sodnim primerom in nato izrekli razsodbo. Včasih so končali že zgodaj, nato pa posedali okoli in pripovedovali zgodbe. Molče sem se potikal okoli njih in jih poslušal. Govorili so v jeziku, ki ga nisem še nikdar slišal. Njihova govorica je bila uradna in vzvišena, način govora pa počasen in lagoden, medtem ko so bili naši tradicionalni tleski z jezikom dolgi in dramatični.

Sprva so me podili stran in mi govorili, da sem še premlad, da bi jih poslušal. Pozneje so mi kdaj pomignili, naj jim zakurim ogenj ali prinesem vodo ali grem povedat ženskam, da bi radi pili čaj. Tako sem bil v tistih prvih mesecih prezaposlen z opravki, da bi mogel slediti njihovemu pogovoru. Toda sčasoma so mi dovolili ostajati pri njih in ob njihovih pripovedih sem se navduševal nad velikimi afriškimi domoljubi, ki so se borili proti zahodnjaški nadvladi. Veličina teh afriških bojevnikov je podžigala mojo domišljijo.

Najstarejši izmed poglavarjev, ki je zbranim starešinam postregel
s starodavnimi pripovedkami, je bil Zwelibhangile Joyi, sin iz Velike hiše kralja Ngubengcuka. Poglavar Joyi je bil tako star, da mu je zgubana koža kakor prevelik plašč visela na telesu. Njegove pripovedi so se razpletale počasi in pogosto jih je prediral hud, piskajoč kašelj, zaradi katerega je bil poglavar vmes prisiljen obmolkniti za več minut. Poglavar Joyi je bil zelo ugleden strokovnjak za zgodovino plemena Thembu, v veliki meri tudi zato, ker je je precejšen delež doživel na lastni koži.

Toda naj je bil poglavar Joyi videti še tako osivel, so se mu desetletja odvalila z ramen, kadar je spregovoril o impis ali bojevnikih vojske kralja Ngangelizweja. V pantomimi je poglavar Joyi vihtel svoje kopje in se plazil po stepi, medtem ko je pravil zgodbe o zmagoslavjih in porazih. Pripovedoval nam je o Nganglizwejevem junaštvu, velikodušnosti in ponižnosti.

A vse zgodbe poglavarja Joyija se vendarle niso vrtele okoli plemena Thembu. Ko je prvič spregovoril o bojevnikih, ki niso bili iz plemena Xhosa, sem se spraševal, čemu. Bil sem kakor deček, ki po božje časti lokalnega nogometnega junaka in ga ne zanima noben nacionalni nogometni zvezdnik, s katerim nima nikakršne povezave. Šele pozneje sem bil ganjen nad širokim razponom afriške zgodovine in ob dejanjih vseh afriških junakov, ne glede na njihovo plemensko poreklo.

Poglavar Joyi je zabavljal čez belega človeka, za katerega je verjel, da je namerno razdvojil pleme Xhosa in ločil brata od brata. Beli človek je rekel Thembujcem, da je njihov resnični poglavar velika bela kraljica na drugi strani morja in da so oni njeni podaniki. Toda bela kraljica ni črnim ljudem prinesla ničesar razen bede in verolomnosti. Če je torej bila poglavarka, je bila zla poglavarka. Ob vojnih zgodbah poglavarja Joyija in njegovem obtoževanju belcev sem se počutil jezen in ogoljufan, kakor bi me že bili oropali lastne dediščine.

Poglavar Joyi je dejal, da je afriško ljudstvo živelo sorazmerno v miru, dokler niso prišli abelungu, belo ljudstvo, ki je pripotovalo čez morje
z orožjem, ki diha ogenj. Nekoč, je dejal, so bila plemena Thembu, Pondo, Xhosa in Zulu vsa skupaj otroci enega samega očeta in so živela kot bratje. Beli človek je razdrl abantu, bratstvo teh raznolikih plemen. Beli človek je bil lačen in je hlepel po zemlji in črni človek jo je z njim delil, kot sta si delila tudi zrak in vodo. Zemlja ni bila namenjena temu, da bi si jo človek mogel prilastiti. Toda beli človek je zemljo vzel, kakor bi si nekdo, denimo, prilastil tujega konja.

Nisem še vedel, da resnične zgodovine naše države ni moč najti
v standardiziranih britanskih učbenikih, ki so učili, da se je Južna Afrika začela tedaj, ko je Jan van Riebeeck pristal na Rtu dobrega upanja leta 1652. Šele ob poslušanju poglavarja Joyija sem začel odkrivati, da se je zgodovina ljudstev jezikovne skupine bantu začela daleč na severu,
v deželi jezer ter zelenih ravnin in dolin, in da smo si počasi skozi tisočletja utirali pot navzdol do same konice te veličastne celine. Vendar pa sem pozneje odkril, da pripoved poglavarja Joyija o afriški zgodovini, zlasti tisti po letu 1652, ni bila vedno povsem točna.


V Mqhekezweniju sem se počutil podobno kot pregovorni podeželski deček ob prihodu v veliko mesto. Mqhekezweni je bil veliko imenitnejši kraj kot Qunu, katerega prebivalci so za ljudi iz Mqhekezwenija veljali za nerazvite. Vladarski namestnik ni bil naklonjen temu, da bi me pustil obiskati Qunu, saj se mu je zdelo, da bi nazadoval in zašel v slabo družbo, če bi se vrnil v svojo nekdanjo vas. Ko pa sem vendar šel tja na obisk, sem začutil, da je regent gotovo dal napotke moji materi, saj me je vselej pazljivo izprašala, s kom sem se igral. Kljub temu pa je regent velikokrat uredil, da so mojo mater in sestre pripeljali k meni v Veliko palačo.

Sprva so po mojem prihodu v Mqhekezweni nekateri moji vrstniki name gledali kot na kmetavza, ki je brezupno slabo pripravljen na preživetje v prečiščenem vzdušju Velike palače. Kakor običajno počno mladi fantje, sem se tudi jaz po najboljših močeh trudil, da bi bil videti uglajen in sofisticiran. Nekega dne sem v cerkvi opazil ljubko mlado žensko, ki je bila ena izmed hčera častitega Mayole. Ime ji je bilo Winnie. Povabil sem jo ven in privolila je. Bila je zagreta zame, vendar je njena najstarejša sestra, nomaMpondo, menila, da sem brezupno zahojen. Sestri je rekla, da sem neotesanec, ki ni dovolj primeren za hčer častitega Mayole. Da bi svoji mlajši sestri dokazala, kako sem neciviliziran, me je povabila v župnijo na kosilo. Takrat sem bil še vedno vajen domačih obedov, kjer nismo uporabljali noža in vilice. Za družinsko mizo mi je torej nagajiva starejša sestra podala krožnik, na katerem je bila ena sama piščančja perutnička. Vendar ta perutnička ni bila mehka in dobro pečena, temveč je bila nekoliko pretrda, da meso ni zlahka odstopilo od kosti.

Ogledoval sem si druge, kako so z lahkoto uporabljali nože in vilice, nato pa počasi prijel v roke pribor. Še nekaj trenutkov sem opazoval druge, nato pa poskusil zarezati v svojo malo perutničko. Najprej sem jo samo premikal naokoli po krožniku v upanju, da bo meso samo odstopilo od kosti. Nato sem si zaman prizadeval, da bi jo z vilicami zadržal na mestu in jo prerezal, pa se mi je izmikala in v svojih neuspelih poskusih sem
z nožem v prazno udarjal ob krožnik. Vedno znova sem poskušal, dokler nisem opazil, da se mi je starejša sestra nasmihala, nato pa poznavalsko pogledala mlajšo sestro, češ: »Saj sem ti rekla.« Boril sem se in boril, da sem bil že čisto premočen od znoja, vendar nisem hotel priznati poraza in pobrati preklemanske reči z rokami. Tistega dne za kosilo nisem pojedel kaj dosti piščančjega mesa.

Po tistem je starejša sestra rekla mlajši: »Zapravila boš vse življenje, če se zaljubiš v tako zahojenega fanta,« vendar me veseli, ker lahko povem, da je mlada dama ni poslušala. Ljubila me je, naj sem bil še tako zahojen. Seveda so se najine poti sčasoma ločile in oddaljila sva se. Vpisala se je na drugo šolo in se usposobila za učiteljico. Še nekaj let sva si dopisovala, nato sem za njo izgubil sled, vendar pa mi je do tedaj uspelo že znatno izboljšati svoje obnašanje pri mizi.


Prevedla Jedrt Maležič

Zbirka DOKUMENTA
672 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789616767927
cena z DDV: 45,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740689
cena z DDV: 18,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje