Natsume Soseki: Koprnenje

Prvi del: Sensej in jaz

1
Tistega moškega sem vedno klical sensej. Zatorej bom tudi na tem mestu zapisal samo sensej, saj pravega imena ne morem razkriti. Tako ga imenujem, ker mi je tako naravno, ne toliko ker bi imel zadržke zaradi strahu pred javnostjo. Vsakič, ko se spomnim nanj, se mi na usta vsili beseda sensej. Tudi ko poprimem za pisalo, me obidejo enaki občutki. Nikakor se ne morem pripraviti, da bi uporabil hladne inicialke.

Senseja sem spoznal v Kamakuri. Bilo je v času, ko sem bil še mlad študent. Od prijatelja, ki je poletne počitnice izkoristil za kopanje na morju, sem prejel dopisnico, naj nujno pridem, zato sem napraskal nekaj malega denarja in nazadnje odšel. Za zbiranje denarja sem zapravil dva, tri dni. A niso še minili trije dnevi po mojem prihodu v Kamakuro, ko je taisti prijatelj, ki me je povabil, iz domačega kraja nenadoma prejel telegram, naj se vrne domov. Telegram je sporočal, da je mati bolna, toda prijatelj ni verjel. Že nekaj časa so ga starši silili v nezaželeno poroko. S stališča današnjih navad je bil za poroko veliko premlad. Poleg tega mu izbrano dekle ni bilo všeč. Zato se je zdaj, ko naj bi se kot ponavadi za poletne počitnice vrnil domov, temu nalašč izogibal in prosti čas raje preživljal v bližini Tokia. Pokazal mi je telegram in me vprašal za nasvet, kaj naj stori. Nisem znal odgovoriti, kaj je najbolje. Vendar, če je njegova mati v resnici bolna, se mora, seveda, vsekakor vrniti domov. Tako se je nazadnje le odločil, da odide. In jaz, ki sem se potrudil priti le zaradi njega, sem ostal sam.

Ker me je do začetka predavanj ločevalo še dobršno število dni, sem se odločil, da bom še malo ostal v istem gostišču, saj mi je bilo vseeno, ali naj ostanem v Kamakuri ali odidem. Čeprav je bil prijatelj sin bogate družine, se pravi nekdo, ki mu denarja ni manjkalo, se njegova življenjska raven ni kaj dosti razlikovala od moje; vsa študentska življenja so namreč enako skromna in leta so bila mlada. Zato so mi bile zdaj, ko sem ostal sam, nevšečnosti iskanja drugega, cenejšega gostišča prihranjene.

Gostišče je bilo odročno celo za Kamakuro. Do modnih krajev, kot so bile biljardnice in sladoledarne, sem lahko prišel le po dolgi stezi skozi riževa polja. Vožnja z rikšo bi me stala dvajset senov. Vseeno je bilo tu in tam po soseščini zgrajenih kar nekaj zasebnih poletnih hiš. Obenem je bil okoliš za kopanje izjemno ugoden, saj je bilo morje blizu.

Plavat sem šel vsak dan. Pot sem si urezal med popolnoma sajastimi slamnatimi strehami in se spustil na plažo, kjer je po pesku tako mrgolelo moških in žensk, ki so ubežali vročini, da sem se vprašal, kako je sploh mogoče, da se je semkaj nagnetlo toliko meščanov. Zmešnjava črnih glav na vodi je občasno spominjala na javno kopalnico. V tej množici nisem imel niti enega znanca, a vseeno mi je bilo prav prijetno, ko sem obdan s to živahno sliko zleknjeno opazoval druge ali pa čofotal po plaži, da so mi valovi oblivali kolena.

V takšnem živžavu sem naletel na senseja. V tistem času sta na obali obratovali dve čajnici. Iz neznanega razloga sem zahajal samo v eno. Za razliko od onih, ki so si zgradili velike poletne hiše v okrožju Hase, so poletni gostje, ki si niso postavili lastnih kabin za preoblačenje, morali obvezno uporabljati nekakšne skupne garderobe v čajnicah. Ne le da so pili čaj in počivali, tukaj so tudi dajali v pranje kopalne obleke, tukaj so si izmivali sol s teles, tukaj so dajali v hrambo klobuke in sončnike. Tudi jaz, ki nisem imel kopalne obleke, sem vedno, ko sem odšel v vodo, iz bojazni, da mi kdo ne ukrade oblačil, vse odložil tukaj.

2
Senseja sem v čajnici prvič videl, ko se je ravno slekel in se odpravljal v vodo. Nasprotno sem jaz v tistem trenutku že bil iz vode in si na vetru sušil mokro telo. Pogled nanj mi je zastiralo mnoštvo črnih glav, ki so se premikale med nama. V običajnih okoliščinah bi sensej sam zase najbrž ušel mojemu pogledu. A kljub veliki gneči, ki je vladala na plaži, in mojim precej odsotnim mislim, sem senseja takoj opazil, saj je bil v spremstvu zahodnjaka.

Brž ko je zahodnjak stopil v čajnico, mi je pogled pritegnila čudovita belina njegove kože. Oblečen je bil v čisto japonsko haljo, ki jo je nato skrbno odložil na zložljiv stolček, prekrižal roke in obstal, obrnjen proti morju. Razen spodnjih hlač, takšnih, kot jih nosimo mi, čez golo kožo ni imel oblečenega ničesar drugega. To mi je bilo nadvse nenavadno. Namreč, dva dni prej sem šel v Yuigahamo, kjer sem čepe na pesku dolgo časa opazoval zahodnjake pri kopanju. Vkopal sem se na vrh rahle vzpetinice, tik zraven zadnjega vhoda v hotel, tako da sem lahko opazoval ljudi, ki so odhajali na plavanje; toda oni niso kazali ne trupa, ne rok, ne stegen. Ženske so si še posebej rade zakrivale telo. Večina jih je imela na glave poveznjene gumijaste plavalne čepice, ki so zalebdele nad valovi v rjavi, temno modri ali indigo barvi. Ker so bile moje oči še nedolgo nazaj priča takšnemu prizoru, mi je bil pogled na zahodnjaka, ki je stal pred vsemi, oblečen samo v spodnje perilo, resnično izjemen.

Končno se je nagnil k Japoncu, čepečemu ob njem, in mu rekel besedo ali dve. Japonec je bil ravno pri pobiranju brisače, ki je padla na pesek, a takoj ko jo je pograbil, si jo je zavezal okoli glave in odkorakal proti vodi. In ta moški je bil sensej.

Iz čiste radovednosti sem pozorno opazoval postavi moških, ki sta se vštric spuščala po plaži. Nato sta stopila naravnost v valove. Potem ko sta prebrodila hrupno množico, ki je vrvela v plitvinah blizu obale, in dosegla bolj odprt predel, sta zaplavala. Plavala sta proti odprtemu morju, dokler nista bili njuni glavi povsem majhni. Nato sta se obrnila in se spet v ravni črti vrnila k obali. Ob povratku v čajnico sta se takoj obrisala, ne da bi se splaknila z vodo iz vodnjaka, in se nemudoma odpravila neznano kam.

Potem ko sta odšla, sem se usedel na njuno klop in pokadil cigareto. Medtem sem odsotno premišljeval o senseju. Nikakor se nisem mogel znebiti občutka, da sem ta obraz že nekje videl. A na noben način se nisem mogel spomniti, kje in kdaj bi ga bil lahko srečal.

V tistem času sem bil brez kakšnih obveznosti, a še bolj me je mučil dolgčas. Zato sem se tudi naslednji dan v čajnico odpravil namenoma ob isti uri, kot sem prejšnjič tam srečal senseja. Tokrat je sensej prišel sam, brez zahodnjaka, s klobukom iz ječmenove slame na glavi. Snel si je očala, jih odložil na stojalo, si takoj okoli glave zavezal brisačo in se odločno spustil proti plaži. Tako kot včeraj se je prebil skozi hrupne kopalce, in ko je zaplaval, se mi je nenadoma zahotelo, da bi se pognal za njim. Plitva voda mi je pršela čez glavo, in ko sem prišel do primerne globine, sem oči uperil v senseja in zaplaval žabico. Vendar je sensej drugače kot včeraj zarisal nekakšen lok in se proti pričakovanju začel vračati k obrežju iz druge smeri. Tako moj namen nazadnje ni bil dosežen. Prišel sem na suho, in ko sem med otresanjem kapljic z rok vstopil v čajnico, je sensej že povsem oblečen stopil mimo mene in zapustil prostor.

3
Tudi naslednji dan sem ob isti uri odšel na plažo in videl senseja. Dan zatem sem opravek spet ponovil. A ni bilo priložnosti, da bi ga ogovoril, niti ne primernih okoliščin, da bi se mu predstavil. Poleg tega je bilo sensejevo vedenje nekoliko nedružabno. Ob določeni uri je vzvišene drže prihajal in z enako vzvišenostjo tudi odhajal. Naj je bilo okoli njega še tako živahno, ni kazal, da bi ga to kakor koli zanimalo. Zahodnjak, ki je bil prvi dan z njim, se kasneje ni več prikazal. Sensej je bil vselej sam.

Nekega dne, ko se je z običajno naglico vrnil iz morja in se že hotel ogrniti v haljo, ki jo je odlagal na vedno isto mesto, je opazil, da je iz neznanega razloga polna peska. Da bi jo očistil, se je obrnil stran in jo nekajkrat potresel. Pri tem so očala, ki jih je odložil podnjo, padla skozi režo med letvicami klopi. Sensej si je svetlo haljo prevezal s pasom, nato je očitno opazil, da so očala izginila, in jih takoj začel iskati okoli sebe. Nemudoma sem se sklonil, z roko segel pod klop in očala pobral. Sensej jih je vzel iz mojih rok in se mi zahvalil.

Naslednji dan sem sledil senseju v morje. Zaplaval sem v isto smer kot on. Ko sem prišel kakih dvesto metrov na odprto, se je obrnil nazaj in me ogovoril. Na široki, modri morski gladini razen naju dveh na tistem mestu ni plaval nihče drug. Kamor je segalo oko, je močna sončna svetloba sijala na vodo in gore. Sredi morja sem v poblaznelem plesu zamahoval z mišicami, polnimi občutenja svobode in radosti. Sensej se je nenadoma spet zaustavil in se z obrazom navzgor ulegel na valove. Posnemal sem ga. Nebo mi je v obraz pahnilo tako ostro sinjino, kakor da bi me streljalo v oči z žarečimi curki barve. »Kako prijetno,« sem naglas rekel.

Po kratkem času se je sensej skobacal nazaj v pokončen položaj in me z besedami: »Kaj, ko bi se vrnila?« prigovoril, da se vrneva. Bil sem telesno močnejši od njega in sem se hotel še malo pomuditi v vodi. A ker je predlagal sensej, sem takoj in veseljem odgovoril: »Prav, pa se vrniva.« Nato sva po isti poti skupaj odplavala k obali.

Odtlej sva bila s sensejem prijatelja. A še vedno nisem vedel, kje sensej biva.

Mislim, da je bilo popoldne tretjega dne po najinem skupnem plavanju. Ko sva se dobila v čajnici, me je nepričakovano vprašal: »Nameravate biti še dolgo tukaj?« O tem nisem razmišljal in v glavi nisem držal odgovora, pripravljenega na takšno vprašanje. Zato sem odgovoril: »Pravzaprav, ne vem.« A ko sem videl senseja, kako se mi reži, mi je v hipu postalo nerodno. »Kaj pa vi, sensej?« se nisem mogel vzdržati, da ne bi vprašal nazaj. To je bilo prvič, da sem izgovoril besedo sensej.

Tistega večera sem ga obiskal v njegovem gostišču. Čeprav pravim gostišče, ni šlo za navaden namestitveni objekt, temveč je bila to poletni vili podobna hiša znotraj prostranega tempeljskega kompleksa. Zvedel sem tudi, da ljudje, ki tam živijo, niso sensejeva družina. Porogljivo se mi je smejal, ker sem vztrajal pri besedi sensej. Branil sem se, češ da mi je takšno naslavljanje starejših v navadi. Tistikrat sem ga povprašal o zahodnjaku. Potem ko mi je razložil, da je dokaj ekscentričen in da ga obenem ni več v Kamakuri in še marsikaj drugega, je dodal, da ne more doumeti, kako se je lahko sam zbližal s tujcem, ko pa ima še celo med Japonci bolj malo znancev. Na koncu sem jaz prevzel besedo in mu rekel, da se mi zdi, da sem ga nekje že videl, a da se nikakor ne morem spomniti, kje. Mlad, kot sem bil, sem na tihem domneval, da enake občutke goji najbrž tudi sogovornik. Globoko v sebi sem pričakoval pritrdilen odgovor. A on je le na kratko pomolčal in rekel: »Žal se vašega obraza ne spomnim. Najbrž ste me s kom zamenjali.« Prevzelo me je čudno razočaranje.

4
Konec meseca sem se vrnil v Tokio. Sensej je poletno letovišče zapustil veliko pred tem. Ob slovesu sem ga vprašal: »Bi imeli kaj proti, če bi vas občasno obiskal?« On pa je preprosto odgovoril: »Ne, kar pridite.« Takrat sem si predstavljal, da je najin odnos že prerastel v prijateljstvo, in sem od senseja pričakoval toplejših besed. Zato mi je ta nezadovoljujoči odgovor rahlo ranil samozavest.

Sensej me je s svojo odrezavostjo kasneje pogostokrat razočaral. Zdelo se je, da je to opazil, spet drugič, da je popolnoma spregledal. Čeprav so se ta drobna razočaranja večkrat ponovila, se zaradi tega nisem prav nič nagibal, da bi se ločil od njega. Celo nasprotno, vsakič, ko me je streslo od nelagodja, sem si zaželel najin odnos še poglobiti. Mislil sem si, da če bi odnos bolj poglabljal, se bodo moja pričakovanja do njega popolnoma uresničila. Bil sem mlad. Vendar se mi ni zdelo, da bi me mlada kri tako odkritosrčno vlekla kar do vseh ljudi. Nisem vedel, zakaj so se mi takšni občutki vzbudili samo do senseja. Zdaj, ko je že pokojni, sem začenjal razumeti. Ni šlo za to, da bi bil senseju kdaj koli mrzek. Na pogled odrezave in hladne kretnje, ki mi jih je sem ter tja odmeril, niso bili izrazi nelagodja, s katerimi me je skušal držati stran od sebe. Žal mi je zanj. Ljudem, ki so se mu hoteli približati, je dajal znak Stoj!, ker samega sebe ni imel za osebo, ki bi se ji bilo vredno približati. Zdelo se je, da se na naklonjenosti drugih ni odzival prej zato, ker je zaničeval samega sebe, kot da bi zaničeval druge.

V Tokio sem se vrnil odločen, da senseja vsekakor obiščem. Do začetka predavanj sem imel še dva tedna prosto in zamislil sem si, da bi se enkrat v tem času odpravil do njega. Toda v dveh, treh dneh po prihodu v Tokio je razpoloženje, ki me je prevevalo v Kamakuri, postopoma zbledelo. Vrh tega se mi je srce napolnilo s pisanim vzdušjem velemesta in z močnimi dražljaji, ki so spremljali oživljene spomine. Ko sem na ulicah videval obraze študentov, me je prevzelo vznemirjenje in želja po prihajajočem šolskem letu. Za nekaj časa sem na senseja pozabil.

Predavanja so se pričela in komaj mesec dni kasneje mi je duh znova zašel v mrtvilo. Po cestah sem začel hoditi z nekakšnim nezadovoljstvom na obrazu. Pohlepno sem pogledoval po svoji sobi. V mislih se mi je spet prikazal sensejev obraz. Spet se mi je zahotelo, da bi ga srečal.

Ko sem ga prvič obiskal, ga ni bilo doma. Spomnim se, da sem šel drugič tja naslednjo nedeljo. Vreme je bilo lepo, čutiti je bilo, kakor da jasno nebo pronica skozi telo. Sensej je bil zdoma tudi tistega dne. V Kamakuri sem iz njegovih ust slišal, da je ob kateri koli uri običajno doma. Povedal mi je tudi, da dokaj nerad hodi ven. Tega sem se spomnil, ker sem namreč prišel že dvakrat in ga obakrat zgrešil, nekje v sebi pa sem začutil nerazložljivo nejevoljo. Na vhodu se nisem takoj obrnil. Gledal sem naravnost v služkinjo in obotavljaje stal na vratih. Služkinja se je spomnila, da je prejšnjikrat prevzela mojo vizitko, vrnila se je v notranjost in me pustila čakati. Zatem je namesto nje ven prišla neka druga ženska, očitno sensejeva soproga. Bila je lepa.

Vljudno mi je pojasnila, kam je sensej odšel. Njegova navada je bila, da je vsak mesec na ta dan obiskal pokopališče Zōshigaya in nekemu pokojniku poklonil cvetje. »Prav pred kratkim je odšel, približno pred desetimi minutami,« je soproga z obžalovanjem zaključila. Priklonil sem se v odzdrav in odšel. Po približno stotih metrih sprehoda proti živahnemu središču mesta je tudi mene prijelo, da bi šel pogledat v Zōshigayo. Gnala me je tudi radovednost, ali bom tam nemara srečal senseja. Obrnil sem se na petah in krenil.

5
Na pokopališče sem vstopil z desne strani riževega polja, zasajenega pred vhodom, in po široki, na obeh straneh z javorji obrobljeni poti napredoval globlje v notranjost. Medtem je iz čajnice, ki jo je bilo videti na skrajnem koncu poti, nenadoma izstopil moški, podoben senseju. Prišel sem mu toliko blizu, da sem lahko videl, kako se mu je sonce odbijalo od okvirjev očal. Nenadoma sem naglas zaklical: »Sensej!« Sensej je v hipu obstal in me pogledal.

»Kako? … Kako? …« je dvakrat ponovil. Ponovljena beseda je v tišini opoldneva čudno zazvenela. Naenkrat sem ostal brez odgovora.

»Ste mi sledili sem? Kako …«

Sensej je bil videti dokaj miren. Njegov glas je bil dokaj tih. A na izrazu njegovega obraza je visel nekakšen oblak.

Povedal sem mu, kako in zakaj sem prišel.

»Je moja žena povedala, čigav grob obiskujem, je povedala, kako je tej osebi ime?«

»Ne, o tem ni govorila.«

»Tako torej … saj tudi ni imela nobenega razloga, da bi vam kaj povedala, saj vas je videla prvič. Nobene potrebe ni.«

Sensej je bil končno videti zadovoljen. Toda jaz njegovih besed nisem povsem razumel.

Med vijuganjem okoli grobov sva se odpravila proti izhodu. Ob nagrobnikih Isabella ta-in-ta, Rogin – Božji služabnik je bila postavljena stupa z napisom Buda je navzoč v vseh čutečih bitjih. Videla sva tudi grob Ta-in-ta, pooblaščeni minister. Pred nekim majhnim nagrobnikom sem senseja vprašal: »Kako se to prebere?«, saj vklesanega imena nisem razpoznal. S porogljivim nasmeškom mi je odgovoril: »Najbrž je z našimi pismenkami zapisano tuje ime André.«

Sensej ob vseh teh nagrobnikih, ki so izkazovali različne plati življenja, ni prepoznal humorja in ironije v enaki meri kot jaz. Ko sem pokazal na okrogel nagrobnik tam in podolgovato granitno stelo tukaj ter brez prestanka govoril in govoril o tem in onem, je sprva molče poslušal, na koncu pa je rekel: »O neizogibnosti smrti očitno še niste resno premišljevali, ne?« Molčal sem. Sensej po tem ni več spregovoril.

Na koncu pokopališča je stalo veliko ginkovo drevo in zakrivalo nebo. Ko sva prišla podenj, je sensej pogledal v njegov visoki vrh in rekel: »Še malo in prekrasno bo. Čisto celo se obarva v jesenske barve. Tla okoli njega bodo kot poplavljena z odpadlimi zlatimi listki.« Sensej je enkrat na mesec vselej zavil pod to drevo.

Moški, ki je malo vstran pripravljal nov grob in ravnal grbinasta tla, je postal z motiko in naju gledal. Obrnila sva se na levo in kmalu prišla na cesto.

Nobenega določenega cilja nisem imel, kam naj bi se odpravil, in preprosto sem ubral isto smer kot sensej. Sensej je govoril manj kot ponavadi. Vseeno nisem čutil kakšne posebne zakrčenosti in v ležernem koraku sem stopal dalje ob njem.

»Greste takoj domov?«

»Da, nobenega drugega opravka nimam.«

Spet sva umolknila in se po bregu spustila proti jugu.

»Je na pokopališču vaš družinski grob?« sem spet odprl usta.

»Ne.«

»Čigav grob ste potemtakem obiskali … Grob kakega sorodnika.«

»Ne,« je bilo vse, kar je sensej odgovoril. Tudi jaz sem na tej točki končal to temo. Po kakih sto metrih se je sensej nepričakovano vrnil nanjo.

»Tam je grob mojega prijatelja.«

»Ga obiščete vsak mesec?«

»Tako je.«

Sensej tistega dne ni povedal ničesar drugega.

6
Odtlej sem senseja večkrat obiskal. Kadar koli sem odšel k njemu, je bil doma. Pogosteje, kot sem ga obiskoval, močnejša je bila vnema, da bi njegov prag spet prestopil.

Vseeno se sensejev odnos do mene ni nikdar spremenil, ne ko sva se prvič predstavila, niti ko je najino poznanstvo že preraslo v prijateljstvo. Vedno je bil tih. Kdaj pa kdaj celo pretih, skoraj samoten. Od začetka se mi je zdel čudno nepristopen. Vseeno je bil nekje v meni močan občutek, da se mu moram približati. Morebiti sem v množici ljudi edino jaz do senseja gojil takšen odnos. Čeprav so mi očitali mladostno nepremišljenost in se posmehovali moji norčavosti, sem na lastno intuicijo gledal z nekakšno zanesljivostjo oziroma veseljem, saj so jo kasnejši dogodki dokazali za točno. Človek, ki druge lahko ljubi, ki si ne more pomagati, da drugih ne bi ljubil, a obenem človek, ki ne zmore razkleniti rok in prižeti k sebi tistih, ki želijo vstopiti v njegovo srce – to je bil sensej.

Kot pravkar povedano je bil sensej ves čas tih. Miren. A občasno mu je čez obraz šinila čudna senca. Kakor da bi se na oknu pojavila črna senca ptice. Že se pojavi, a še preden jo opazimo, izgine. To senco na sensejevem čelu sem prvič prepoznal, ko sem ga iznenada poklical na pokopališču Zōshigaya. V tistem nenavadnem trenutku je prijetni tok, ki mi je do tedaj valoval v srcu, malenkost oslabel. A to je bil zgolj začasen izostanek bitja srca. V manj kot petih minutah se je srce vrnilo v običajno živahen pulz. Temačno senco sem nato pozabil. Nekega večera, tik pred iztekom zadnjih toplih jesenskih dni, pa se mi je nepričakovano vsilila v spomin.

Pogovarjal sem se s sensejem in se nenadoma spomnil na veliko ginkovo drevo, ki mi ga je pokazal. Izračunal sem, da bo vsakomesečni obisk groba nastopil točno čez tri dni. Na ta dan so se mi predavanja končala že opoldne in sem bil zgodaj prost. Obrnil sem se k senseju in rekel:

»Sensej, mislite, da je ginkovo drevo v Zōshigayi že odvrglo listje?«

»Najbrž še ni povsem golo,« je odgovoril in me imel ves čas na očeh.

Hitro sem nadaljeval:

»Bi vas motilo, če bi vas naslednjič, ko boste obiskali grob, spremljal? Tam naokoli bi se rad sprehodil z vami.«

»Obiskat grem grob, ne grem na sprehod.«

»Vendar, kaj ne bi bilo prav dobro, če bi to priložnost izkoristili še za sprehod.«

Sensej ni ničesar odgovoril. »Res grem zgolj in samo na obisk groba,« je rekel kmalu zatem in videti je bilo, da na vsak način želi pokazati jasno ločnico med obiskom groba in sprehodom. Morda ni želel z menoj in je iskal izgovor – v tistem trenutku se mi je zazdel nekako otročji in čuden. Še bolj sem vztrajal, da bi šel z njim.

»Potem me pa vzemite na obisk groba. Se bom tudi jaz poklonil istemu grobu.«

V resnici med obiskom pokopališča in sprehodom nisem videl prav nikakršne razlike. Ob tem so se sensejeve obrvi rahlo zasenčile. Iz oči mu je posijala nenavadna svetloba. Nemara je šlo za bežno nelagodje, ki se ga ni mogel otresti, bodisi sitnost, bodisi mržnjo, bodisi strah. Hipoma se mi je v spominu obnovila jasna slika, ko sem na Zōshigayi zaklical: »Sensej!« Takrat in zdaj je bil izraz na obrazu popolnoma enak.

»Imam,« je rekel sensej, »imam razlog, ki vam ga ne morem razložiti, zakaj tistega groba nočem obiskati v družbi. Celo svoje žene še nikdar nisem vzel s seboj.«

7
Vse skupaj se mi je zdelo čudno. Toda jaz k senseju nisem prihajal, da bi ga proučeval. Dovolj mi je bilo, kar mi je povedal, in s tem se nisem več ukvarjal. Ko zdaj pomislim, svoj takratni odnos do njega cenim. Mislim, da sem prav zaradi tega s sensejem lahko zgradil toplo človeško poznanstvo. Če bi se ga lotil kot hladen raziskovalec, naj bi bila moja radovednost do njegovih čustev še tako neznatna, bi se vrv naklonjenosti, ki naju je povezovala, najbrž brez usmiljenja gladko pretrgala. V tistih mladih letih se vsega tega nisem niti najmanj zavedal. Mora je ravno zato moj odnos dragocen, kajti če bi bil storil napako in bi ga izigral, ne vem, kaj bi to pomenilo za najino razmerje. Zmrazi me, če samo pomislim. Sensej se je vedno bal hladnega preučevalnega očesa.

V navado mi je prišlo, da sem prihajal dvakrat, morda trikrat na mesec. Nekega dne, potem ko so moji obiski postali vse pogostejši, se je nenadoma obrnil proti meni in me vprašal:

»Zakaj tako pogosto obiskujete osebo, kot sem jaz?«

»Kaj naj rečem, ni kakšnega posebnega razloga … Sem v nadlego?«

»Tega nisem rekel.«

Sensej resnično ni dajal nikakršnega znaka, da bi mu bil v nadlego. Vedel sem, da je njegov družabni krog izjemno ozek. Vedel sem tudi, da sta od njegovih sošolcev iz študentskih časov v Tokiu živela zgolj dva, morda trije. Občasno se je pripetilo, da sem na obisku sedel skupaj s kakim od kolegov iz domačega kraja, a za nobenega od njih ne bi mogel reči, da je bil do senseja tako domačen kot jaz.

»Osamljen človek sem,« je rekel. »Zato sem vesel, ker prihajate k meni. Zato sem vas vprašal, zakaj ste tako pogosto tukaj.«

»Zakaj ste osamljeni?« sem ga vprašal nazaj, a mi ni odgovoril. Samo pogledal me je in me vprašal: »Koliko ste stari?«

Pogovor se mi je zdel skrajno izmuzljiv, tako sem tistega dne odšel domov, ne da bi zadevi prišel do dna. Vseeno sem čez štiri dni senseja spet obiskal. Brž, ko je prišel iz dnevne sobe, se je zasmejal.

»Spet ste prišli, ne,« je rekel.

»Da, prišel sem,« sem rekel in se še jaz zasmejal.

Če bi mi to rekel kdo drug, bi bil verjetno užaljen. Toda, ko je to rekel sensej, sem čutil povsem nasprotno. Ne le, da nisem bil užaljen, celo všeč mi je bilo.

»Osamljen človek sem,« je sensej tistega večera ponovil besede s prejšnjega obiska. »Osamljen sem, a glede na okoliščine, ste najbrž tudi vi osamljeni. Ker sem starejši, z osamljenostjo zlahka shajam, vendar vi ste mladi in za vas to ne velja. Vi bi radi nekaj ukrenili, ni res? Radi bi se spoprijeli z njo, kajne?«

»Niti najmanj nisem osamljen.«

»Ni obdobja, ki bi bilo bolj osamljeno od mladosti. Zakaj bi sicer tako pogosto prihajali k meni?«

Sensejeve besede so se ponovile:

»Tudi kadar se srečate z mano, ste gotovo še vedno nekoliko osamljeni. Jaz nimam moči, da bi namesto vas to osamljenost izruval pri koreninah. Sčasoma boste začutili nujo, da boste šli še do koga drugega. Prej ali slej vas bodo koraki nehali nositi k meni.«

Sensej se je pri teh besedah osamljeno smejal.

8
K sreči se sensejeva napoved ni uresničila. V tistem času sem bil še neizkušen in nisem mogel razumeti niti očitnega pomena v njegovi napovedi. Obiskoval sem ga kot običajno. Še preden sem se dobro zavedel, že sem obedoval za njegovo mizo. Samo od sebe se je zgodilo, da sem začel govoriti z njegovo soprogo.

Kot navaden fant, kakršen sem bil, nisem bil brezbrižen do žensk. A bil sem še mlad in v takratnih razmerah z dekleti skoraj še nisem stopil v zaresna poznanstva. Morda je v tem tičal razlog, da je bilo moje zanimanje v veliki meri usmerjeno zgolj v neznane ženske, ki sem jih srečeval na ulici. Ko sem sensejevo soprogo na vhodu prvič srečal, me je presunila njena lepota. Ob kasnejših srečanjih se ni zgodilo, da ne bi dobil enakega vtisa. Vendar se mi zdi, da razen tega o soprogi nimam kaj posebnega dodati.

Točnejša od trditve, da soproga ni imela posebnih lastnosti, je najbrž razlaga, da ni bilo priložnosti, ko bi te lastnosti pokazala. Toda vedno sem jo imel za nekakšen dodatek senseju. Tudi soproga me je dobrohotno jemala le za študenta, ki prihaja na dom njenega soproga. Skratka, če bi umaknili senseja, ki je stal med nama, bi najin odnos razpadel. Zato se mi je ob najinem prvem srečanju o soprogi vtisnilo v spomin edino, da je bila lepa.

Na enem od obiskov mi je bil ponujen sake. Prikazala se je soproga in mi ga sede ob meni nalila. Sensej je bil videti vedrejši kot ponavadi. Soprogi je rekel: »Še sama kaj popij,« in ji pomolil skodelico, ki jo je sam izpil. »Joj, ne bi …« je soproga sprva zavrnila, nato pa z vidnim nelagodjem skodelico sprejela. Namrščila je lepe obrvi in na rob ustnic ponesla skodelico, ki sem jo napolnil do polovice. Med njo in sensejem se je začel odvijati pogovor:

»Kako hecno. Skoraj nikoli mi ne ponudiš, da bi pila.«

»Zato, ker ne maraš pijače. Vendar, vsake toliko prija. V dobro voljo te spravi.«

»Niti najmanj. Obupno se počutim po njej. Toda ti postaneš zelo vesel, če malo popiješ.«

»Včasih res. A ne vedno.«

»Kaj pa nocoj?«

»Danes mi je prijetno.«

»Od danes naprej bi moral vsak večer malo popiti.«

»Mislim, da ne.«

»Prosim, daj. Na ta način boš lažje prenašal osamljenost.«

V hiši so živeli samo sensej s soprogo in služkinja. Kadar sem bil tam, je bila hiša vselej tiha. Nikoli nisem slišal glasnega smejanja ali govorjenja. Občasno se mi je zazdelo, da sva v hiši samo sensej in jaz.

»Bilo bi lepo, če bi imela otroke,« se je soproga obrnila proti meni. »Da, seveda,« sem odvrnil. Vendar v meni ni bilo sočutja do nje. V tistem času, ko še nisem imel otrok, sem o otrocih razmišljal kot o glasni nadlegi.

»Naj posvojim kakšnega zate?« je rekel sensej.

»Posvojeni otrok … ojej, kaj mu pride na pamet,« se je soproga spet obrnila k meni.

»Svojih otrok ne bova imela nikoli,« je rekel sensej.

Soproga je molčala. Na vprašanje: »Zakaj ne?«, ki sem ga namesto nje postavil jaz, je sensej odgovoril: »Božja kazen« in se glasno zasmejal.

9
Kolikor sem lahko videl, sta bila sensej in soproga par, ki se je dobro razumel. Ker nisem živel pod isto streho z njima, natančnega vpogleda seveda nisem imel, toda kadar je sensej sedel z menoj v dnevni sobi, ni poklical služkinje, ko je kaj potreboval, temveč vsakič svojo soprogo (ime ji je bilo Shizu). Sensej se je ničkolikokrat obrnil proti drsnim vratom in zaklical: »Hej, Shizu.« Njegovo klicanje se mi je zdelo nežno. Soproga se je odzvala in prišla, tudi ona je bila videti izjemno uslužna. Včasih me je sensej povabil k obedu in ob tej priložnosti, ko je sedela zraven, se mi je odnos med njima še jasneje izrisal.

Sensej je sem ter tja soprogo odpeljal ven na koncert ali v gledališče. Spomnim se tudi, da sta več kot dvakrat ali trikrat odpotovala na nekajdnevni izlet. Še vedno hranim razglednico, ki sem jo prejel iz Hakoneja. Ko sta šla v Nikkō, sem prejel tudi pismo s priloženim jesensko pordelim listom.

V mojih takratnih očeh je bil njun odnos bolj ali manj videti takšen. V vsem tem času se je le enkrat zgodilo nekaj izjemnega. Nekega dne, ko sem se ob običajni uri že hotel najaviti na sensejevih vratih, sem zaslišal, da se v sprejemnici nekdo pogovarja. Dobro sem prisluhnil in zazdelo se mi je, da ne gre za običajen pogovor, temveč bolj za prepir. V sensejevi hiši je bil vhod tik ob sprejemnici, zato mi je stoje pred zamreženimi vrati uspelo ujeti ton prepira. Iz njega sem razumel, da je eden od glasov, moški glas, ki se je občasno ojačal, sensejev. Drugi glas je bil tišji od sensejevega, ni se dalo jasno razločiti, čigav je, a slišalo se je, da je najbrž soprogin. Zdelo se je tudi, da joče. Nisem vedel, kaj naj storim, nekaj časa sem postopal pred vhodom, nato pa se odločil, da se nemudoma vrnem nazaj v študentski dom.

Napadel me je čuden občutek nelagodja. Premogel nisem niti moči za zbrano branje knjige. Približno čez eno uro je pod moje okno prišel sensej in me poklical po imenu. Presenečeno sem odprl okno. Sensej mi je od spodaj rekel, da se odpravlja na sprehod, in me povabil zraven. Izvlekel sem uro, ki sem jo malo prej zatlačil pod pas, in pogledal nanjo, bilo je že čez osem. Odkar sem prišel nazaj, sem bil še vedno oblečen v formalna oblačila. Kar takšen, kot sem bil, sem takoj odšel ven.

Tistega večera sva skupaj pila pivo. Praviloma je bil sensej skromen pri pitju alkohola. Bil je človek, ki je pil do določene mere, in če ob tem ni postal pijan, ni hotel tvegati, da bi pil še več.

»Danes mi ne gre,« je rekel in se grenko nasmehnil.

»Se ne morete spraviti v dobro voljo?« sem ga sočutno vprašal.

V trebuhu mi je še vedno ležalo, kar sem malo prej slišal pred vrati. Mučilo me je, kakor da bi se mi v grlu zataknila ribja srt. Premišljeval sem, ali naj bom odkrit z njim ali bi bilo bolje to opustiti, in ta nemir me je napravil živčnega.

»Kaj je danes narobe z vami?« je prvi spregovoril sensej. »Po resnici povedano, tudi jaz nisem povsem svoj. Ste opazili?«

Nisem vedel, kaj naj odgovorim.

»Pravzaprav sem se tik pred tem sprl z ženo. Prav trapasto sem se razburil,« je dodal.

»Zakaj …«

Beseda spreti se mi ni šla z jezika.

»Žena me napačno razume. Tudi če ji to povem, tega ne sprejema. Nehote se razjezim.«

»Kako vas napačno razume?«

Sensej na to vprašanje ni nameraval odgovoriti.

»Če bi bil človek, za kakršnega me ima žena, ne bi tako trpel.«

Kako sensej trpi – tudi to je bilo vprašanje, ki je presegalo moje predstave.


Prevedel Iztok Ilc

Sanje ROMAN
288 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789612740412
cena z DDV: 18,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje