Mirjana Bobić Mojsilović: Lakota


ENA

Nastal sem iz gora in južnih rek, menim, da sem bil narejen na hitro, iz dolžnosti in obveze; kdo drug bi lahko rekel, da je nastal iz ljubezni, a ne jaz.

Čeprav, kaj vam lahko jaz sploh povem o ljubezni?

Ne morem si predstavljati, da sta se moj oče in mati ljubila na način, kot danes razumemo ljubezen, skoraj nikoli nisem zaznal nežnosti v njunih pogledih.
Namesto nje je njuna obraza zaznamovala skrb glede denarja.

Pravim, da sem bil narejen v naglici, na hitro, pod prešito odejo v mrzli sobi brez gretja, neznosno hitro, pod materino spalno srajco iz barhanta, potiskano s šopi modrikastih rož, pravim, da sem bil narejen v naglici pod to spalno srajco, med bordo črtami očetove pižame, brez besed ljubezni, brez krikov pohote, brez šepetanja, tiho in pošteno, odgovorno, spodobno.

Narejen sem bil pod njuno črno-belo poročno fotografijo v tankem pozlačenem okvirju. Fotografija z njune poroke: glava ob glavi, retuširani, Danico krasita dve vrsti umetnih biserov, Sveta ima goste valovite lase in v zavihku zataknjeno značko – ta podoba skromnosti je visela na zidu njune spalnice, vse dokler nisem postal šolar.

V tej sobi sem bil narejen – na veliki leseni postelji s svetlo modrim pregrinjalom iz brokata in prav takimi trebušastimi blazinami, ki jih je mati vsako jutro zlagala, kot da bo tam sprejemala goste. V tej sobi torej, ob nočni omarici, na kateri je stala steklena vaza, imitacija ahata, in lučka z bordo čipkastim senčnikom, ki sem ga gledal iz svoje posteljice, ko sem v sencah na zidu vedno znova našel kaj novega, očarljivega in uspavajočega.

Nastal sem v poštenem in resnem zakonu, sramežljivem in niti najmanj duhovitem, takšna sta moj oče in mati, ničesar jima ne očitam, takšna sta bila, tako se je živelo. Zakon, otroci, smrt.

Njene najlonke, spodobno zložene čez rob postelje. Njegove obleke dišijo po tobaku. Njegove bele srajce, ki jih ona pogosteje boža kot njega. Njene cicaste halje z žepi, v katerih se sta se vedno našli kakšna ščipalka in sponka za lase. Tišina, ko gre Sveta po službi spat. Prst na njenih ustnicah mi sporoča, naj ga ne budim.

Moj oče jo je včasih tiho in sramežljivo čofnil po zadnjici, kot da ne bi smel. Danica se je vedno obrnila, da bi videla, če spim.

Tako sem bil narejen – v tej sobi, kjer sta se slačila, vedno za odprtimi vrati omare, v tej sobi, kjer sta šepetaje govorila, ali bo prvega plača, v tej sobi, kjer ji je moj oče Sveta svečano predajal kuverto z vso plačo, da bi ona z njo razpolagala in gospodarila, kot se je s tem dokazom ljubezni rada hvalila pred tetami, svakinjami in sosedami.

Narejen sem bil po pravilnem zaporedju pravega, navadnega, zasluženega življenja v socializmu.

Deset mesecev po tistem, ko sta se registrirala na občini, sem ležal v posteljici s svetlomodro posteljnino, z dudo v ustih, v kvačkani majčki in volnenih copatkih s pentljo, ki jih je sama naredila.

Tako sem bil narejen: lepo, preprosto, iz volnice, kvačkane in pletene, kitke na mojih žemperjih in kapah, narejen sem v skromnosti, iz praška za perilo, ki je v zgodnjih letih mojega otroštva razjedal nežne roke moje matere, iz stročjega fižola, ki je vse dopoldne brbotal na štedilniku. Narejen sem iz popare, iz vonja po vročem mleku, iz svinjske paštete in slivove marmelade z olupki, iz domačega ajvarja in fižola in graha s piščančjim mesom in bureka iz pekarne na tržnici.

Narejen sem iz smrdljivega mila za pranje perila, iz belih ovratnikov, ki mi jih je mati nameščala čez ovratnice žemperjev, narejen sem iz tekem Partizana, na katere me je vozil oče, narejen sem iz praznovanj rojstnih dni, na katerih sem pred strici in tetami recitiral Đura Jakšića, narejen sem iz trenutkov, ko sem rekel »Oče, kupi mi kozje pečenke« in so mi vsi začeli ploskati.

Iz vsega tega: ponosnega nasmeha mojega očeta, iz materinih solznih oči, ko mi je gladila kodre na čelu, narejen sem iz rojstnodnevnih tort, iz platnenih čeških copat z vezalkami, ki sem jih zavezoval okrog gležnjev, kot baletke; iz tega sem narejen, iz nepopisne sreče v trenutku, ko sem držal v rokah prvo nogometno žogo, ki mi jo je prinesel stric iz Stuttgarta. Iz tega.

Iz mleka in medu. In iz starega, plehkega kruha.

Povem vam, narejen sem iz njenih oči in njegovih ustnic, narejen sem iz kovinskega hranilnika, v katerega so zame vtaknili prvi bankovec, narejen sem iz hranilne knjižice, iz kredita za kombinirano pohištvo, za tapete, pralni stroj, narejen sem iz fiata 850, iz izleta na Trešnjo in čevapčičev ob koncu šolskega leta. Narejen sem iz kampiranja, iz šotora za tri osebe, iz kuhalnika, na katerem je Danica v Sutomoru kuhala juho in stokala, kako je na morju vse dražje, narejen sem iz sladkorne pene v cirkusu Adria, iz pionirske rute, žvečilnih gumijev, narejen sem iz klofut, ki sem jih bil deležen vsakokrat, ko sem se zlagal glede svojih ocen, šprical šolo ali se s kom stepel v parku.

Naredile so me moje zbirke frnikul in sličic nogometašev ter neverjetne zgodbe avtomehanikovega sina Zorana Ropotije, ki nas je v parku zabaval s tem, da si je izmišljal vse, v kar smo brezpogojno verjeli – da je poljubil Brigitte Bardot, da je videl Svetlanine joške in da je skozi okno v prvem nadstropju zgradbe, v kateri je Svetlana živela in kamor se je povzpel z ravbarsko lestvijo, ki mu jo je držal Slinasti Žare, naš prijatelj, videl, kako je ta »fukala«, takšen je bil naš besednjak, z nekim pevcem, ki se je pravkar proslavil na Beograjski pomladi. To me je naredilo.

Naredila me je moja soba v našem novem dvosobnem stanovanju, bela, z vgrajeno omaro s steklenimi vrati vzdolž celotne stene, kamor je moja mati s strahospoštovanjem zložila kavni servis, porcelanaste balerine in gumijaste psičke in me rotila, naj ne divjam, da jih ne bi polomil. Naredila me je moja skromna žepnina, varčevanje za prve špičake. Avtostop do morja, mladostniške počitnice ob bureku, kavbojska jakna. Gramofon Blaupunkt, uganili ste, iz Stuttgarta, od strica, skromna zbirka plošč in soba, v kateri so brez stiskanja lahko sedele le tri osebe.

Narejen sem iz plastičnih vrečk, ki jih je Danica oprala in sušila na vrvi za perilo.

In ko je umrl Sveta, moj oče, me je naredila tista študentska žalost in ljudska modrost, da tudi škornji ne obvarujejo glave, če sama ne pazi nase – obut sem bil v čevlje, ki so puščali vodo.

Iz tega sem narejen. Iz skromnosti, preprostosti in prepričanja, da ideje spreminjajo svet.

Narejen sem iz občudujoče zagledanosti v Srđana, svojega najboljšega prijatelja, čigar mati Gordana je vedno nosila italijanske čevlje in komplete oblačil, kupljenih v Londonu. Narejen sem iz vonja njegove velike sobe, kjer sva se igrala z njegovimi dragimi avtomobilčki, brala Politikin Zabavnik in kasneje, ko sva bila malo starejša, poslušala glasbo iz njegovih ogromnih zvočnikov.

Narejen sem iz prvih špagetov s pravim parmezanom, ki sem jih jedel pri njem, iz kokakole, ki sem jo poskusil za njihovo stilsko mizo, narejen sem iz pogledov na bife njegovega očeta, poln viskija in drugih tujih pijač, narejen sem iz vseh svojih želja, iz svojih skromnih naročil, ko mi je iz Londona prinašal plošče in prve all star copate. Iz tort, mastnih od čokolade, na njegovih rojstnih dnevih, na njegovih zabavah v ogromnem stanovanju na Njegoševi ulici, kjer so vedno postregli sezamove štručke, ki jih je spekla njegova babica, zdravnica.

Narejen sem iz kompleksov manjvrednosti, iz kompleksov večvrednosti, narejen sem iz lastnega besa, iz sovraštva, iz nenasitnosti, iz poezije, ki sem jo kasneje zavrgel, iz filozofije, ki sem se ji odrekel, iz Marxove enajste teze o Feuerbachu – da morajo filozofi svet tudi spreminjati in ne le razlagati. Narejen sem iz ljubezni, ki sem jo zavrgel, narejen sem iz idealov, ki so se mi smejali v obraz, narejen sem iz opazovanja drugih, iz hrepenenja, da bi našel srečo, ki se mi je nenehno izmikala.

Narejen sem iz norosti, iz lahkotnosti in težavnosti, iz vseh trenutkov, v katerih sem pozabljal to, kar bi moral vedeti. Narejen sem iz spominov, narejen sem iz lakote, iz žeje, iz poltenih strasti, iz besa in razočaranja, iz divjanja in pretiravanja, iz depresije in hrepenenja po sprejetosti. Iz tega sem narejen, in še vsega, kar je sledilo kot nagrada in kot kazen, kot opitost in streznitev.

Narejen sem iz iluzij, iz soočanj z lastnimi demoni, ki so me zavajali, dvigovali, podžigali in nato metali v prah; narejen sem iz pasti, izsiljevanj, iz bojev z resničnostjo, s sabo. Narejen sem iz trenutkov sramote in povzdigovanja, iz zapravljenega in izgubljenega časa – in iz trenutkov, ki jih ne morem pozabiti. Narejen sem iz sramu in nesramnosti, iz banalnosti, iz objestnosti in skromnosti, iz neumnosti in iz pravih spoznanj, iz knjig, h katerim sem se vrnil, iz izdajstev in iz lastne nizkotnosti, iz želje, da bi osvojil svet, narejen sem iz tega, kar sem pomendral.

V bistvu pa sem samo iskal srečo.

Kaj je sreča?

V enciklopediji pod geslom sreča najdemo: bonheur, glück, happiness, luck, fortuna, felicitas, eutychia, eudaimonia …

Že prav, toda kaj je njeno bistvo? Kakšni so pogoji za srečo? Kaj jo povzroča? Ali se sreča razlikuje od zadovoljstva? V kakšni povezavi je z razumom, s človeško voljo, kje je njeno mesto v celotni teoriji vesolja?

Še vedno se spominjam teh vprašanj. Razmišljal sem o tem. Nekaj let sem študiral filozofijo.

Ali je točna definicija sreče Sokratova eupaxia, ali Platonovo »lastništvo celotne duše«, ali pa Aristotelova eudaimonia, ki se razlikuje od hedone; je to nekaj drugega kot zadovoljstvo? Kolikor vem, je bila za stare Grke sreča predvsem vprašanje etike, dar bogov, nagrada za dobro življenje.

Toda kaj je dobro? Morda je najboljša definicija ta, ki pravi, da je najvišje dobro, ko ne delamo ničesar?

Kaj naj bi sprejel? Muhasto Fortuno, ki razdaja svoje darove, ali pa obljubljeno nagrado za krepostno življenje? Krščansko srečo ali koristoljubje kot prefinjeno uživaštvo ali beatitudo Tomaža Akvinskega kot najvišjo obliko sreče? Veste, za krščanske mislece je sreča tisto, kar pride po smrti … Jaz pa sem bil živ in nisem hotel razmišljati o smrti, ni me zanimalo, kaj bo potem, noben potem, v katerega tako ali tako nisem verjel.

Prav tako nisem mogel sprejeti pesniškega poenostavljanja, s katerim je Alexander Pope v treh besedah opredelil srečo –
mir, zdravje, zadovoljstvo.

To me ni zadovoljilo, bil sem mlad in lačen vsega in pravzaprav nisem ničesar razumel.

Ali pa John Stuart Mill, ki mu sreča pomeni odsotnost trpljenja. Bi mi to res lahko zadostovalo? In njegovo stališče, da je bolje biti nezadovoljen človek kot zadovoljna svinja? Kako lahko sprejmeš te besede, ko si mlad in na višku moči? Ali pa Kantova sreča v »dolžnosti zaradi dolžnosti«, posedovanje resnice, težnja k dobremu; vse to sem bral. Ni bilo zame.

Študij sem opustil po štirih letih in peščici opravljenih izpitov. Nisem našel odgovorov, ki bi me zadovoljili.

Nisem vedel, kaj naj sam s sabo. Lahko bi naredil kariero v mladinski organizaciji, lahko bi se angažiral v partiji, tako je bilo v komunizmu lažje doseči srečo, a je imelo svojo ceno. Sreča družbe me je neprimerno manj zanimala kot sreča posameznika.

Nisem bil srečen.

Imel sem preluknjane čevlje in tega me je bilo sram.

Sram me je bilo.

In kar je še najbolj noro – sramoval sem se, da me je bilo sram.

In še oči moje matere, žalostne, zaskrbljene, kot da ječijo pod bremenom hude bolečine, vedno na robu solz.

Nosila je zakrpane najlonke.

Včasih je bila besna na ves svet, to je bilo moč prebrati na njenem obrazu, jezna je bila na staro pohištvo, na skromno očetovo pokojnino, jezna je bila name, ko sem bil tiho, ko je v starem olju, v katerem je včeraj pekla piščanca, cvrla kruhove rezine. Lažje bi ji bilo, ko bi ji kaj rekel ali očital, da bi lahko z razlogom sprostila svoj bes, a jaz ji nisem nikoli dal tega zadovoljstva. Kajti takrat bi privrele na plan njene zatajevane solze, izbruhnil bi obup nad tem, da ni v življenju ničesar dosegla, obup nad dejstvom, da v družbi, ki je deklarirala enakost, vendarle nismo vsi enaki, obup, ker je nihče ne ljubi, ker je bila zapuščena, še preden je Sveta umrl, zapuščena že od nekdaj, brez denarja, brez lastnega denarja, in čeprav ni nikoli rekla, sem vse to prebral na njenem obrazu.

Njeno varčevanje iz strahu pred prihodnostjo in njena skromnost nista bila posledica krščanske krepostnosti, temveč danost, o kateri se ni spraševala; njena skromnost, v kateri ni bilo ničesar razen panike, njeni copati iz umetnega krzna, ki jih je nosila še potem, ko so bili že povsem raztrgani – vse to me je naredilo.

Naredilo me je to, da je dolga leta utrjevala kodre s pivom namesto z lakom, to, da je obsedeno kvačkala prte in jih razporejala po foteljih, nočnih omaricah in zastekljenih delih omar, da se je z vsemi računi, vzorno zloženimi v modrih kuvertah, prostovoljno zaprla v ta že davno izginuli svet, da je s svojimi copati iz umetnega krzna in pogledi krepila mojo lakoto in mojo žejo, mojo nestrpnost, da bi čim prej pobegnil iz te škatlice vžigalic, iz te bele sobe s kvazi stilnimi omarami in porcelanom, naredilo me je to, da je nevede storila vse, da bi občutil tesnobo njenega sveta, v katerem je bilo vse vnaprej določeno, dokončno in nespremenljivo.

Mlad človek, ki je odraščal v komunizmu, se ne more nadejati božjih darov. Fant, ki je odraščal v tej beli sobi, ob pogledih matere, ki je, namesto da bi naredila nekaj iz svojega življenja, nenehno pomivala okna, škrobila, likala, brisala in sesala prah, tak fant ne more upati na božji dotik, ne glede na to, kaj se je naučil od Spinoze, Kanta ali kogarkoli drugega. Edino, kar mu je bilo ponujeno, je krotko sprejemanje, molčeča hoja po stezicah, ki ne bodo nikoli dovolj široke, nikoli brezmejne.

Ampak, kljub vsemu, filozofija pomaga.

Star sem bil dvajset let, nisem hotel biti omejen človečnjak, nisem hotel biti podoben svojim staršem, želel sem spremeniti svet, in ni mi bilo dovolj, da bi ga samo razlagal.

Hotel sem nove škornje.

Sovražil sem sneg. Sovražil sem mraz.

Pozimi je vse na očeh, vse se vidi. Sol na obutvi, plašč, ki diši po naftalinu, mraz v kosteh, prežganje od Daničinega pasulja, cepetanje na vogalu kina Jadran, pomodrele dlani, cenene cigarete. Moj pogled, ki išče dokaze na tujih obrazih, plaščih, čevljih, načinu, kako drugi obračajo glave, v izrazih na obrazih mimoidočih. Zabavalo me je, ko sem jih gledal in ugibal, od kod prihajajo in kam so namenjeni, ali jim je toplo, kakšne so njihove sobe, se njihovi gostje sezuvajo v predsobah kot pri moji Danici, ali hodijo na smučanje in kam?

Sovražil sem vse, ki mi niso bili podobni, vse, ki so bili bolj sproščeni, vsakogar, ki ni dojel, da je vsak moj tekst v Študentu milijonkrat pomembnejši od njihovih smučarskih vozovnic, karirastih šalov, od dveh tednov Bovca. Da je moj honorar v Študentu za tekst o Enzensbergerjevi zbirki esejev Nemčija, Nemčija, med drugim, čeprav beden, večji in pomembnejši od vseh njihovih žepnin, ker je bil krvavo zaslužen. Ker sem ga zaslužil s svojo pametjo, izobrazbo, stališči, svetovnim nazorom, prepričanji.

Nikoli pa nisem mogel, tako kot večina mojih kolegov, ki so bili pretežno s periferije in so študirali družbene vede, niti za trenutek nisem mogel uživati v dejstvu, da sem reven modrijan. Nikoli me ni prevzelo to skrbno vzdrževano občutenje, ta ideološka matrica, po kateri je bila siromašnost častna, prepričanje, da je materialna skromnost nepomembna v primerjavi s superiornostjo intelektualcev.

Ponašali so se s tem, da so revni, bilo je v duhu časa, meni pa to ni bilo dovolj. Čeprav je bila takšna pozicija ideološko korektna, življenjsko pomirjujoča in je mlademu človeku, ki ni imel ničesar, razen tega, kar je prebral, ponujala rešitev, se nikoli nisem zares videl v tej zgodbi.

Mokre noge so mokre noge.

A vseeno nisem mogel, tako kot oni, niti pod razno nositi čevljev z gumijastim podplatom, ki smo jim rekli gasilski.

Tisto zimo sem na tašmajdanskem drsališču nekomu ukradel škornje. Italijanske, za številko večje, rjave, skoraj nove.

Nisem se mogel upreti. Bilo je enostavno. Prišel sem z drsalkami, obešenimi čez ramo, nisem pa imel namena drsati, vsaj ne tisto popoldne. Prišel sem po škornje.

Sprehajal sem se naokrog in iskal plen. Potem sem jih zagledal. Sedel sem na klop, zdolgočaseno opazoval neskončno kroženje drsalcev po ledeni ploskvi in ob tem pobral škorenj. Še vedno je dišal po Trstu. Obrnil sem ga in z velikim olajšanjem za hip zamižal.

Še je pravica, sem pomislil. Številka 45, kot nalašč, ne bo me ožulil, sem se veselil in ga počasi spustil na tla. Nikogar ni bilo blizu, nihče me ni gledal. Sproščeno sem sezul svoje škornje in obul tuje. Bili so taki, kot bi jih sam izbral. Svoje stare škornje sem poravnal poleg ostale obutve. Komu bodo še prav prišli, sem pomislil, jaz, skrbni lopov mehkega srca. Potem sem si poravnal šal, vrgel drsalke čez ramo in se počasi odpravil proti izhodu.

Srce mi je razbijalo kot noro, ko sem hodil ob drugih boksih in videl starše, ki so čakali svoje otroke, gimnazijce, ki so pili čaj, in srečne študente, ki so se smejali in poplesavali v ritmu glasbe. Strmel sem v konice škornjev, ti pa so me nosili naprej, naprej, vse hitreje in hitreje, čim dlje od te razuzdane množice.

Bil sem v tujih škornjih – dobesedno in v prenesenem pomenu.

Šele ko sem se znašel na Ulici 27. marca, me je prešinilo, da je zaradi mene nekdo ostal bos.

Najprej sem se začel smejati kot nor. Predstavljal sem si nekakšnega pedrskega maminega sinčka z Dedinja, študenta elektrotehnike, arhitekture ali medicine, ki v nogavicah stopica po garderobi in nekaj išče. In kako si potem obuva moje raztegnjene škornje z luknjo v podplatu. V tem sem videl svojo pravico.

In potem sem za trenutek v mislih uzrl fanta, ki je takšen kot jaz. Nekoga, ki so mu ti novi škornji vse, kar ima v življenju, nekoga, čigar mati nosi čevlje, ki prepuščajo vodo, da je on lahko dobil nove. Ta prizor je tako močno butnil vame, da sem začutil zbadanje v očeh. In krč v grlu, da nisem mogel pogoltniti sline.

Ni bilo popravnega izpita. Kar je, je, sem se tolažil.

Pa kaj potem, sem si govoril, tudi meni je nekoč, ko sem bil še mulec, na Tari nekdo ukradel nove kotalke, pa sem preživel.

Pogled od zgoraj na nove škornje je bliskovito izbrisal vse moje moralne pomisleke.

Plundra je kar zdrsnila ob gladkem usnju. Naenkrat sem lahko delal sto milj dolge korake, hodil po oblakih in gledal v nebo, misleč, da sem tudi jaz samo del neskončne snovi, del vesolja in da me je nemogoče uničiti. Z ničimer, razen morda s sklicevanjem na Kanta, ki pa sem ga seveda takoj zavrgel. Ni mi bilo do razmišljanja o moralnem zakonu v meni, pa tudi nebo nad Beogradom je bilo ta večer brez zvezd.

Prepozno je bilo za popravljanje storjenega. Bil sem na suhem.

Vstopil sem v prazen tramvaj, sedel in škornje skrivaj brisal ob hlačnice.

Počutil sem se kot nov človek.

Navsezadnje, vsi moji prijatelji so vsaj enkrat nekaj ukradli. Celo Srđan je tisto poletje ukradel lubenico na Bajlonovi tržnici. Režal se je kot pečen maček, ko je meni in svoji materi pripovedoval, kako je z osemkilogramsko lubenico bežal po Dušanovi, kako ga je branjevec lovil vse do Francoske ulice in kako mu je na tirih padla iz rok. Teta Gordana mu je med smehom rekla, da to ni lepo in naj gre naslednji dan do branjevca in mu jo plača.

Te zgodbe sem se spomnil v tramvaju. Potolažila me je, ublažila mojo krivdo in slabo vest, iz mojega srca je izbrisala vsak sum, vsako kapljo blata z mojega obraza. Majhna kraja, majhna krivda. Navsezadnje, kaj pa je par škornjev proti vsemu, kar me obkroža? Nič hudega nisem storil. Res nisem naredil prav nič strašnega, sem se tolažil. Vseeno pa ne bom nikomur povedal. Ob moji zgodbi se ne bi nihče režal kot pečen maček.

Pa vendar: lubenica in škornji niso isto. Ali pa?

Nikomur ne bom povedal. Nikomur ne bom povedal.

Stopil sem s tramvaja, še vedno je naletaval sneg. Bil sem na Slaviji, spustil sem se do Manješkega parka in sesut sedel na klop. Izgubil sem človeško nedolžnost. Za hip me je imelo, da bi jih razpraskal z rezilom drsalke, da bi gladko zunanjost ukradenih škornjev naredil manj zastrašujočo. Šele tako bi bili videti, kot da so moji. Kot da so že od začetka moji. Razpraskani bi mi bili podobni, videti bi bilo, da imajo mojo kilometrino in mojo zunanjost. Tudi zato, da ne bi moja mati ničesar opazila, da ne bi postavljala odvečnih vprašanj, da me ne bi gledala tako prežeče, obtožujoče in žalostno, to sem hotel storiti, da bi zmanjšal občutke krivde. Vendar sem se premislil, bilo bi mi žal, če bi jih obdrgnil. Nikomur ne bom ničesar pojasnjeval. 

Te zgodbe ne morem pozabiti, z mano je še zdaj, ko sem prehodil že toliko poti in izrabil že toliko podplatov, ko že dolgo ni več nobenih problemov; ne morem pozabiti tega, da sem vzel življenje v svoje roke prav takrat, ko sem edinkrat kradel.

Iz tega sem narejen.

In ne morem pozabiti, da sem naslednji dan pozabil vse, kar se je zgodilo, in kako sem na koncertu v SKC-ju prepričan vase pristopil k Suzani, z obema nogama trdno na tleh. Čeprav sem vedel, da je nimam kam peljati, sem bil veličasten kot kakšen pravi plejboj; bil sem brez prebite pare, a sem se pred njo obnašal kot kralj, pred to princesko z zgodovine umetnosti, ki je pravkar prišla iz New Yorka, jaz, lažni mali princ, namesto v zvezde zagledan v svoja stopala.

Paradoksalno so me prav ti škornji to zimo rešili; čeprav so me moralno okrnili in me s filozofskih višav treščili na tla, v blato. Ti škornji so me odpeljali stran od študija filozofije in me usmerili v študij resničnega življenja, v osvajanje resničnosti, v kateri je najpomembnejši vtis, kot sem takrat dojel.

Ne glede, kaj se mi je dogajalo, sem vedno moral narediti vtis, moral sem imeti to, kar ustvarja vtis.

Ja, ja, vem: obleka ne naredi človeka. Kaj pa obutev?

Tu se ne bi strinjal.

Že kot otrok sem znal iz čevljev prebrati mnoge prikrite življenjepise. Spominjam se, kako sem nekoč, ko smo se vrnili z ekskurzije in so nas matere čakale pred šolo, spoznal to resnico o čevljih in ljudeh.

Danica me je čakala pred šolo, urejena, v obleki z rožami in živordečo šminko. Bila je lepa ženska, vedno pa ji je manjkala kakšna malenkost, da bi bila najlepša. Nekaj je vedno poudarjalo prav to, kar je želela prikriti, nekaj v njeni drži, izrazu, droben detajl na obleki. Njeno žrtvovanje, skromnost, neizpolnjene želje. Še posebej je bilo opazno, ko je stala ob nekom. Ob Srđanovi materi, na primer.

Obuta je bila v takrat moderne čevlje s čipko. Takoj ko sem jo videl, kako mi maha, me je nekaj na njej zmotilo; ne vem, kaj, morda to, da so bili ti črni čevlji na njenih belih nogah preveč vpadljivi.

Potem pa sem ob njej opazil Srđanovo mamo Gordano. Pogled mi je zdrsnil do njenih čevljev – bili so s čipko, ampak s pravo bež čipko, z usnjenim podplatom, in bili so prečudoviti, nevpadljivi, vpadljivi edino po tem, ker niso hoteli izstopati, ker niso hoteli biti pomembnejši od nje, ker zaradi njih ni bilo nikakršnega odrekanja, nobene slabovestnosti kot na tistih, ki jih je nosila moja mati.

Neverjetno je, da fant pri dvanajstih kaj takega sploh opazi, toda materini čevlji so se mi takoj zazdeli sramotna, slaba kopija originala tete Gordane. Ko me je mama poljubljala in mi pripovedovala, da se bo oče jutri vrnil s službene poti iz Čačka, sem ji sramežljivo šepnil: »Zakaj nisi kupila takšnih čevljev kot teta Gordana?«

Odmaknila se je, za trenutek onemela in čez ramo radovedno premerila teto Gordano od glave do peta.

»Saj vidiš, da so podobni,« je bila prepričana.

»Ampak, mama, njeni so pravi,« sem zajecljal in se že sramoval svojih besed in tega, česar ona ne vidi in ne razume, ker ne razlikuje, jezen, ker je dovolila, da lahko vsi vidijo, kako sva Srđan in jaz dva različna, nezdružljiva svetova, ki sta si samo podobna, a nimata ničesar skupnega.

Še leta in leta se bom spominjal tega prizora in svojih besed, sram me bo, spominjal se bom, kako sem se sramoval svoje matere, ki ni vedela in ni mogla vedeti, da ni dovolj dobra za svojega edinega otroka.

»Ko bom velik, ti bom kupil citroena, žabo, odpeljal te bom, da boš videla mestece Peyton,« sem ji tiho šepnil tisti večer, ves skesan in na robu solz, ko me je pokrila in dala poljub za lahko noč.

»Ti lepo rasti in bodi priden fant, to je za mamico najbolj važno,« je nežno rekla, me poljubila na lice in ugasnila luč.

»Priden fant bom,« sem pomislil, »jaz sem priden fant.«

Tisto noč sem sanjal, da se v trezorju Racmana Skopušnika kopam v denarju – moja predstava največjega možnega bogastva je bila pogojena s tem prizorom iz Disneyjevega stripa iz Politikinega Zabavnika. Sanjal sem, da se kopam v denarju, se polivam z zlatniki, da porivam prste v zlato kot v oluščen fižol, da ležim na svežnjih bankovcev, hodim po zlatih palicah, s stropa visijo zlate verižice, zapestnice in biseri, tiare; in iz tega trezorja vodijo še ena vrata. Stopim skoznje v drugi trezor, kjer so same čokolade, tisoče čokolad »Bata« in »Seka« in »Najlepše želje«, na tleh so vreče karamel in negro bombonov, karamel z lešniki in žvečilni gumiji. Na eni od polic so slaščice vseh barv, iz pipe curlja čokolada. Tam nekje za vogalom so korneti in sladoledi vseh barv in gore čokoladic »Životinjsko carstvo«, jaz jih odpiram, se požrešno bašem in v vsaki od njih najdem sličico.

In na vsaki sličici, v vsaki čokoladi, je bil narisan kozel.

Od slabosti sem se prebudil in začel bruhati. Mama je pritekla s posodo, podpirala mi je glavo in zaskrbljeno šepetala, da sem se najbrž prehladil in da sem morda dobil sončarico.

»To je zaradi tiste grozne obare iz kozlovine, s katero si me silila za večerjo,« sem izdavil in omahnil nazaj na blazino, besen sam nase, nanjo, na svoj želodec, na njeno staromodno, bedno kuhanje.

»Ni bila iz kozjega mesa, ampak jagenjčkovega,« je rekla vsa poklapana in odnesla posodo.

Šele čez leta, ko sem se marsičesa naučil, sem spoznal, da so bile te sanje iz otroštva, ene redkih, ki sem si jih zapomnil, zame zelo pomembne. Arhetipske. Ene izmed tistih, ki jih redko sanjamo in so kot nekakšno videnje, zagotovo pa pomembno sporočilo.

Kaj sem hotel povedati?

V družbi, ki je zasnovana na zanikanju Boga, tudi Hudič ne obstaja. Največja Hudičeva zvijača je, da nas je prepričal, da ne obstaja, je genialno zapisal Charles Baudelaire v Malih pesmih.

Iz prve roke in iz lastne izkušnje vam lahko povem, da sem v letih, ki so za mano, spoznal oba.

To je ta zgodba.

Prevedel Slavko Barić

Zbirka Sanje roman
336 strani
Gibka vezava
cena z DDV: 16,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje