Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje

Ime mi je Anđelka.

Ko sem bila majhna, sem bila prepričana, da bom s tem imenom veliko dosegla. Sebe nisem videla kot angela – v mojem otroštvu smo videvali angele le na kičastih podobah pri steklarjih in na razglednicah v izložbah Srbske pravoslavne zadruge, ki jih je bilo v Beogradu kar nekaj in pred katerimi me je grabila nerazložljiva groza. Te prodajalne so bile zame nekakšne črne luknje; iz njih je proti meni zijala temačnost smrti, strah me je bilo pogledati proti katerikoli ikoni, obešeni v zaprašeni izložbi na vogalu Ulice 29. novembra in Vojvode Dobrnjca … Tega se spominjam. Sebe torej nisem videla kot angela, temveč kot črnolaso punčko – igračo, s padajočimi kodri, kot novo Shirley Temple. Prepričana sem bila, da bom igralka. In hotela sem postati otroška filmska zvezda. V Titovi Jugoslaviji je bil to trend, še posebej ob koncu šestdesetih … In zato sem samo tipična predstavnica generacije Titovih pionirjev … Lahko bi bila dobra igralka – najprej zato, ker sem si želela ploskanja, in tudi zato, ker so mi vsi govorili, da sem strašansko nadarjena.

Krasno sem recitirala. Najbolj lepo je bilo, ko sem na svečani akademiji v Osnovni šoli Narodni heroj Srećko Popara stopila na oder in recitirala Lepa si moja dežela in skladna kot dekle z vrčem na glavi. Še vedno pomnim začetne verze te domoljubne pesmi, njeno vzneseno, skoraj himnično melodijo. Recitiram in vsi imajo solzne oči. Glasek mi drhti in srce se mi polni z neko neopisljivo radostjo in razbija v prsih kot prestrašen kanarček. Rada recitiram in rada imam svojo deželo, zares. Zdaj še posebej, ko stojim na šolskem stopnišču, s pionirsko ruto okrog vratu, oblečena v plisirano krilo in novo belo bluzo, ki jo je mama zjutraj zlikala, vame pa zrejo občudujoči obrazi učiteljev, tet, ponosnih staršev ter ljubosumnih sošolcev in sošolk.

To je moje osnovnošolsko otroštvo … Edino, kar bi lahko vsak moj nastop spremenilo v polomijo, so bile dokolenke z razrahljano elastiko, ki so izdajalsko drsele z mojih tankih nožic.

Imela sem strašansko suhe noge in doma so me dolgo klicali Kraka. Zato, da bi malce okrepila noge, in tudi zato, ker je bilo to zelo napredno, sem se vpisala v folklorno skupino Narodni heroji bratje Stamenković, kjer smo do onemoglosti vadili užiško čarlamo, takrat zelo priljubljen ljudski ples, ki naj bi ga izvedli na prireditvi ob dnevu krajevne skupnosti 25. maj. Spominjam se, da je bil oder dovolj velik za šestintrideset deklic in tri fantke, ki so bili manjši in resnejši od nas.

Spominjam se tega prizora – v prvi vrsti sta sedeli dve materi in ena krušna mati narodnih herojev iz druge svetovne vojne – ena mati je imela vodno navite lase, druga mati in krušna mati sta nosili črni ruti in sta bili videti kot dve stari, ponosni ptici.

Krušna mati je bil skoraj častni naziv. Kot mati, a še nekaj več. Mnogi narodni heroji iz druge svetovne vojne so bili sirote in so pozneje še padli, da bi mi imeli srečno otroštvo. Tako so nas učili. S tem smo odraščali. Bilo je res žalostno in zato je bilo razumljivo naše patetično navdušenje, ko so te ženske, matere in krušne matere, prihajale v našo šolo, ali ko smo pisali spise o velikih borcih, partizanih. Zdelo se mi je, da nam je vsem v razredu žal, ker nismo imeli nikogar, ki je dal življenje za domovino. Naši očetje in matere so bili med drugo svetovno vojno otroci, kar ni odvrnilo Milana iz sosednjega razreda, ki je živel sam z materjo in je bil, kot mi vsi, rojen v začetku šestdesetih, da ne bi trdil, da so njegovega očeta ubili Nemci. Radi bi mu verjeli.

Med drugim se dobro spominjam, da so nas vsako leto peljali na pokopališče osvoboditeljev Beograda in da smo med tistimi malimi gomilami vedno znova iskali svoj priimek. In ker je bilo pokopališče vsako leto enako, sem se počutila na nek čuden način izdano od svojih prednikov – moji torej niso osvobajali mesta, saj so bili vsi živi in zdravi.

Takšno je bilo moje zgodnje otroštvo sredi šestdesetih v Titovi Jugoslaviji. Prireditve, kot je bila tista, na kateri smo plesali kolo, so bile sestavni del vsakega spodobnega pionirskega življenjepisa. Neizogibni, obvezni in značilni delček skupinske predstave, ki se je imenovala Socializem s človeško podobo. Tovarišice borke so nam ploskale, krajevna skupnost je bila navdušena nad nami, otroki v narodnih nošah, in po prireditvi so nam postregli z jupijem in minjoni iz mestne pekarne. Pecivo je bilo presladko, obarvano z umetnimi barvili, toda bila sem nepopisno srečna. Dokazovala sem, da sem si zaslužila srečno otroštvo in da sem del lepe, vzvišene in zmagovalne zgodbe. Bilo mi je všeč, da sem zraven, da ničesar ne zamujam, da osrečujem mamo, očeta, tete iz prve vrste, učiteljico, narodne heroje in njihove družine, in, kot smo verjeli, »vse ljudi tega sveta«. Verjeli smo, da smo armada srečnih otrok vsega sveta, ki se držijo za roke, kot na UNICEF-ovem logotipu. Veliko ideologije, veliko resnobnega govorjenja za tako majhna bitja, ampak tako je bilo.

Tako je bilo.

Spominjam se, kako je krušna mati narodnega heroja stopila prav k meni. »Mala, kako gre v šoli?« je vprašala, medtem ko so vsi drugi z neverjetno pozornostjo pričakovali moj odgovor.

»Odlično, tovarišica. Sem članica recitatorske, folklorne, likovne sekcije in sekcije mladih tabornikov in oče mi je rekel, da me bo vpisal še na drsanje, če bom pristala, da se vpišem k šahu.«

Vsi so se zasmejali. Krušna mati narodnega heroja, katere obraz je bil deloma povešen zaradi kapi in si je zato nenehno brisala levo oko in usta, me je poljubila na lase.

»Otrok moj, če bi bil moj Budo živ, bi svoji Maki, tako me je klical, igral na harmoniko. Ali veš, mala, da je igral harmoniko?« je rekla.

Ob tem so odraslim v njeni bližini od ganjenosti zadrhtele brade in otroci, udeleženci prireditve, so se v trenutku zbrali okrog krušne matere, da bi slišali eno od neštetih zgodb o vojnih junakih. Materi narodnih herojev sta z materinsko ljubeznijo opazovali prizor, ki je zelo spominjal na slike s Titovega rojstnega dne. Le da je bila namesto Tita v beli obleki in obkroženega z otroki in pecivom, v središču pozornosti zaščitena kmetica s črno ruto in predpasnikom.

»Ali je res, da je vašega posinovljenca, dragega narodnega heroja Buda Vukmanovića, gestapu izdal njegov najboljši prijatelj in boter Đuro?« sem vprašala, da bi bila videti pametna. Krušna mati narodnega heroja je samo zamahnila z roko, učiteljica Verica Milojković me je prestrelila s pogledom, medtem ko so drugi otroci začeli vpiti: »Ua, izdajalec!« Nastal je nepopisen hrup. Moj sošolec Vojo, ki je bil v četrtem videti kot da je v prvem osnovne, je navdihnjen z mojo genialnostjo mater narodnega heroja, tisto z navitimi lasmi, vprašal: »Oprostite, teta, ste vi mati neznanega junaka z Avale?« Na srečo Vojinega vprašanja ni slišal nihče, razen mene in Slavice Parezanović iz Osnovne šole Osvoboditelji Beograda, s katero sva se spogledali, ko je mati narodnega heroja, tista z navitimi lasmi, povlekla Voja za uho in zasikala skozi zobe: »Sram naj te bo, te je oče tako naučil?«

Sicer pa sta bili obe materi narodnih herojev, ki sta se tudi sami počutili kot se počutijo narodni heroji, nadvse zadovoljni z vzdušjem in vzgojenostjo otrok in mladine, tako da je bil mentor programa za mlade, tega se spominjam živo, kot bi bilo včeraj, takoj javno pohvaljen kot izvrsten pedagog. Pozneje se je pririnil do pomembnega partijskega položaja v občini Palilula.

Da bi bila ironija še večja, sem čez dolga leta, ko je Srbija potonila v religijo in odkrila pozabljenega Boga, spet videla tega zavaljenega petdesetletnika, katerega ime sem že zdavnaj pozabila, kako pohlevno, s krščansko krotkostjo in pravoslavno vznesenostjo, stoji v vrsti za obhajilo v cerkvi Aleksandra Nevskega in se križa kot nor. Duhovnikovo roko je poljubil, med brati, vsaj dvanajstkrat, ubogi prota Momčilo pa je medtem nič kaj pobožno vrtel oči in poskušal ubežati tem poljubom. To je značilna srbska zgodba s konca dvajsetega stoletja, kratka razvojna pot tipičnega komunističnega plazilca, ki se bo danes, ko poskušam zbrati koščke biografije svojega precej zdelanega življenja, odvrnil od Boga in se spet vrgel v naročje novih komunistov, ki imajo sedaj v Srbiji glavno besedo.

Tako se je začelo moje zavedno življenje, življenje v ideologiji. V osnovni šoli. S pionirsko ruto, ki je rdeča, ker je prepojena s krvjo partizanov. Simbolična kri okrog naših majhnih, nežnih vratov. Kri, žrtve, pomen, resnost. Polno tega, polno in morbidno, strašansko morbidno, pa čeprav se je vse zdelo tako svečano, sončno in lepo.

Tista užiška čarlama je bila, če upoštevamo še razgovor z dvema materama in eno krušno materjo narodnih herojev, zadetek v polno. Potem je učiteljica Vera Milojković poklicala očeta in mamo in jima rekla, da me morata zares vpisati k harmoniki, a sem tako jokala, da se je mama postavila na mojo stran: »Glej, Đoko, kako je suha, otrok si bo uničil hrbtenico!« Tako sem se rešila učenja glasbe in tudi moja folklorna epizoda je bila za vedno končana. Kmalu potem, kar naenkrat, mi niso več dovolili, da bi še hodila k folklori. Kaže, da je imela mama nekaj proti inštruktorju, ki nas je učil plesnih korakov. Pozneje sem nekje slišala, da je inštruktor Mile, ki je stalno nosil trenirko in piščalko kot kak češki telovadni učitelj, otipaval neko Lidijo iz Osnovne šole Prva proletarska. Lidija je bila res šele v petem razredu, vendar je imela štirinajst let. Toda inštruktor Mile je samo njo silil, naj pleše čoček na stolu, ob tem pa je vedno tiščal roke v žepih trenirke in imel zaprte oči …

V maminem albumu je shranjena majhna nazobčana črno-bela fotografija, na kateri vidim sebe v srbski narodni noši zraven krušne matere narodnega heroja Bude Vukmanovića. Na tisti fotografiji sem zelo srečna.

Stara sem bila devet let. Všeč mi je bilo moje življenje, recitiranje, šolske prireditve, pionirska ruta, izleti na Košutnjak in v Hyde Park, kot smo imenovali majhno reber, ki se je spuščala do Pionirskega mesta in ki je danes ne bi znala več najti. Rada sem imela rogljičke s pravo praško šunko, ki smo jih nosili v torbah za izlet, kot da gremo za pet dni in ne za eno dopoldne. Rada sem imela igre med dvema ognjema ter dame in gospodje, žvečilne gumije v obliki cigaret, ki smo jih kupovali po eno in jih prežvečene hranili v kozarcih z vodo za naslednji dan, in pesem Tereze Kesovije Jaz sledim svoji zvezdi. Žvečilne gumije v škatli z narisano kamelo in napisom Camel, ki so dišale po vanilji in tujini. Politikin Zabavnik, z nagradno igro in vprašanjem, kdo bo prvi prispel na Luno – Američani ali Rusi – in nagrado za tistega, ki bo uganil – potovanje na Cape Canaveral ali v Moskvo, odvisno od tega, katera od obeh prijateljskih velesil bo prva prispela tja. Rada sem imela kvize, kjer so ljudje dobivali avtomobile in vrečko z milijon dinarji, če so uspeli s puško prestreliti vrvico, na kateri je vrečka z denarjem visela. In seveda družinske nanizanke Lole Đukića z Mijo in Čkaljo, čeprav nisem vedno razumela, za kaj pravzaprav gre. Moja družina je oboževala neko nanizanko, kjer Mija Aleksić po telefonu kliče odgovorne tovariše. Bala sem se nadaljevanke, v kateri je nek strašen glas govoril po telefonu: »Že prihajam,« medtem ko sta oče in mama samo gledala in neopazno kimala. Očitno sta to, s tem glasom, odobravala. Potem sem slišala, da je ta glas predstavljal vest, a vseeno nisem ničesar razumela.

Ob nedeljah smo gledali neko čistilko z groznim glasom, ki ji je bilo ime Marica Hrdalo in je bila komični lik iz Zagreba – cela Jugoslavija, vse njene republike, so morale imeti svoje nacionalne komike, tako je bilo videti. Ne spomnim pa se, da bi kaj smešnega prihajalo iz Slovenije. Oni so v televizijsko izmenjavo pošiljali jazz orkestre in pevce z uspavajočimi glasovi.

Ne znam povedati, kako resnično sem ljubila Tita, se pa spominjam, da sem nekoč med igro na dvorišču – ne samo zato, da bi se delala pametno, ampak tudi zato, da bi pokazala, kakšna sem v resnici – rekla, da najbolj ljubim Tita, zatem očeta in mamo in šele nato svojega brata. Hotela sem biti glavna, to zagotovo. Drugi otroci so takoj začeli tekmovati v nenavadni igri, ki se je imenovala kako rad imam Tita. In ne po naključju, sedaj to vem. Pesmica, ki smo se je učili v prvem razredu, se je začela nekako tako: »Da me neko pita, kol’ko volim Tita …« Spominjam se, da je bilo v mojem otroštvu tudi veliko takih, ki so ljubili Haile Selassija in Indiro Gandhi. Ta ljubezen je bila nekako eterična, vzvišena, patetična, ljubezen s pomenom. Koliko otrok je v Srbiji, ki se imenujejo po njih. Sale, moj tri leta mlajši brat, je imel najboljšega prijatelja, cigana iz ulice Đuro Strugar,
ki mu je bilo ime Naser Dalipi. Od prvega razreda naprej sta bila neločljiv par. Naser se je pozneje oženil z Indiro, prav tako otrokom iz šestdesetih …

Ko se spomnim svojega otroštva, me vedno, ne glede na vse, prevzame nostalgija. Ganljiva zgodba. Strgane žabe, potolčena kolena, curljanje krvi in panika, da se bo mama jezila name, a ne zaradi rane na kolenu, temveč zaradi rane na nogavici; kruh z mastjo in papriko, gledanje kvizov … Ob tem pa smo se nekako ves čas zavedali pravične in logične delitve sveta na Vzhod in Zahod. Ker smo bili na križišču poti, smo vedeli, da smo na sredini med vsem tem, vendar, kot se spominjam, nismo nameravali na Luno. Verjeli smo, da smo boljši in zagotovo tudi pametnejši od Vzhoda in Zahoda. Ljubili smo svojo deželo in bili prepričani, da je najboljša na svetu.

To je bila predvsem naša domovina, a nikoli očetnjava, morda tudi zaradi domoljubne poezije, ki je prihajala v naše čitanke iz Hrvaške in Slovenije. Očetnjava je bila nazadnjaška, starinska beseda, ki se je v časih, ko so nas učili ljubiti jo po vseh pravilih politične korektnosti, redko uporabljala. Danes se mi zdi, da si je Tito izmislil politično korektnost; v njegovi Jugoslaviji je bilo vse politično korektno po današnjih standardih State Departmenta, samo trideset let prej. V naši domovini je bilo vse Titovo, kar je pomenilo, da je tudi naše. Tudi mi smo bili Titovi in on je bil naš. In njegov rojstni dan in vsa ta mesta z njegovim imenom in stadioni, Modri vlak. Spomeniki.

Imeli smo vse.

Življenje je bilo prepolno pomenov, vse je bilo zgodovina, ki je hodila vštric z nami in nam dajala občutek varnosti. Govorilo se je, da je neki otroški igralec iz Gledališča Boško Buha v resnici legendarni kurir Miša. Edini, ki je bil otrok kot mi, in vsi smo si ga želeli dotakniti. Po Beogradu so se sprehajali pomembneži, slavne osebe iz vojne, zvezdniški komunisti, pisatelji iz beril, vsi ti, ki so vedeli in pretrpeli in ki so ostali živi. Govorilo se je, da se Tito včasih sam sprehodi po Knez Mihajlovi ulici, da bi videl, kako ljudje živijo, in ko ga ti prepoznajo, jih prisrčno pozdravi. Soseda Đina je prisegala na vse na svetu, da je na njena vrata prišel prosjačit pijani Žarko Broz in da ga je nagnala. Pravi, da ga je prepoznala po roki. Vsi so govorili, da je Titu v sramoto.

Skratka, v spominu mi je ostalo, da so bili heroji povsod okrog nas. Na kratko postrižene, osivele ženske, ki so rade pripovedovale o svojih vojnih dneh, kazale rane na rokah, v katere jim je sovražnik vtiral sol; in ker niso imele svojih, so bile radodarne do tujih otrok. »Otroci so naše največje bogastvo,« so govorile, kot bi se nekje dogovarjale o tem, in delile čokolade Bata, Seka in Galeb. To je bila politika, po kateri sem vedno jokala, ker se mi je zdelo vse tako žalostno. Vedno je nekdo ostal brez očeta ali matere, brez medvedka ali odeje, da bi mi bili lahko srečni. To je bila ta zgodba. Ranjenci in Nemci, kurirji in kurirke, torbica s skorjo kruha.

In potem Filmski žurnal s Titom, ki potuje po svetu. Kralji in predsedniki iz Gibanja neuvrščenih, levi, tigri, sloni, mali zamorček v rumenem naročju poletnega ansambla Jovanke Broz. Čudovita slika v barvah. Tudi v barvah čudovita. Tovariš Tito je imel veliko prijateljev in mi smo bili zato zelo srečni. Soseda Grozdana se je bahala, da je veliko moško uro ruske izdelave dobila osebno od Ben Bella, ko je bil ta v Beogradu. Ker je rada pila, so vsi menili, da laže. Meni pa se je zdelo tako lepo, da je Ben Bella dober človek in da ima rad navadne ljudi, še posebej Jugoslovane.

Vse je bilo lepo, celo snega je bilo obilo, poletna deževja so bila prava in tako močna, da smo si predstavljali, da imamo na vogalu Ulice Vojvode Dobrnjca in Ulice 29. novembra jezero – voda nam je segala do kolen. Ljudje so hiteli in govorili, da »lije kot iz škafa«, mi pa smo od daleč metali ponošene čevlje k ograji Botaničnega vrta.

Rada sem imela miličnike. Imeli smo enega s kovinskimi zobmi, ki se je sprehajal po okolišu ob Botaničnem vrtu. Bil je velik in nasmejan. Verjela sem, da me ne bo nikoli zaprl, če ga bom le lepo pozdravljala. Ničesar in nikdar se nisem bala, razen ponoči, ko sem pogosto sanjala, da so prišli po očeta, ker sem nekaj ušpičila. O aretacijah se ni nikoli govorilo, zato ne vem, od kod so se vzele te strašne sanje, ki so me preganjale. Ljudje so pripovedovali, da so zaradi študentskih demonstracij po Knez Mihajlovi jahali miličniki na konjih – o tem se je šepetalo. Miličnik – mislila sem, da ta beseda izhaja iz pridevnika ‘mili’, iz ‘biti mil’. Spominjam se, da policija ni obstajala, razen v Nemčiji ali pa kot tajna in izdajalska.

In spominjam se, kako so Čehi jokali v Đenovićih, kjer smo kampirali. Dolgo nisem vedela, kaj jim je. Dan za dnem so prepevali Svaki hrad na nase more ima svoga lera in na terasi restavracije kampa v Đenovićih plesali kot nori, v natikačih, obutih čez nogavice. Veseljačili so vse do nekega jutra, ko sem zagledala grozen prizor – cele družine so v dresih in natikačih sedele na blazinah pred šotori z obrazi v dlaneh in jokale. Tudi otroci so jokali. Še istega dne so vsi nekam odšli. Brez njih je morje ostalo prazno in vsi so samo šepetali o »Rusih, ki so vstopili«.

Dolgo nisem dojela, kam so Rusi vstopili.

To so podobe, ki so pustile najgloblje sledi v mojem otroštvu; tiste s pomenom, tiste, ki so me zaznamovale.

»Draga oče in mama, jaz sem vredu in igramo se med dvema ognjema, Snežana mi nagaja, dejta mi pustit košček od torte za probat. Od sašotovega rojstnega dneva. Rada vaju ima vajina hčerka Anđelka Jovanović, učenka Osnovne šole NH Srečko Popara iz Beograda. In pošljita mi 5 din. da bom imela

Moja dopisnica iz šole v naravi v Gornjih Branetićih skupaj z obledelimi črno-belimi fotografijami spravljena v škatli za čevlje, s pokrovom, na katerem piše Otroka. V škatli se nahaja marsikaj, slike vseh vrst. Jaz, ki sem se pokakala v ‘špichoze’ in jočem, jaz s kitkami, Saša z mojo punčko iz Italije, midva zraven jelke, za nama pa zid z zlatimi okraski– spominjam se, da je bil zid rožnat in okraski zlati in da so jih pleskarji cele dneve nanašali s posebnimi valjčki z reliefom. Mi na počitnicah. Mlada mama sedi na odeji na plaži v Makarski in nekomu od nas plete brezrokavnik.
Sale in jaz z očetom, pod agavo, v Crikvenici. Fotografija je zelo majhna; na njej prevladuje drevo, skala in nato poprčki naših glav, toda ta prizor izžareva srečo.

Danes nisem srečna. Danes sem besna. In razočarana. Sem žrtev teh fotografij, žrtev teh romantičnih, smešnih, patetičnih in zastrašujočih podob. Da bi bil srečen, človeku sploh ni treba biti srečen.

Ubogi Sale. On je bil srečen.

Mama ga je do sedmega razreda silila, naj si obleče žabe, da ne bi zmrzoval. Mene so pokrivali z odejami, dokler se nisem prepotila – tako so me zdravili. Tu pa tam sva morala srkniti požirek mrzlega piva, midva pa sva se delala, da sva pijana, samo da bi lahko rekla Nočem. To je bilo v naši hiši prepovedano. Še danes si ne upam svoji materi reči Ne bom. Danes to ni več vprašanje strahu, temveč spoštovanja. Na smrt bi jo prizadelo, kadar pa je ona prizadeta, imam takoj težave z dihanjem.

Desa, moja mati, je bila proti, ko sem se hotela vpisati na igralstvo, ker je imela fiksno idejo, da se bom slačila pred kamerami. Sanjarila je, da bom doštudirala medicino, postala zdravnica in da bo ona lahko ponosna. Zanjo je bilo pomembno samo to, da se je s svojima otrokoma postavljala. Vedno je govorila, da sva najlepša, da so Saleta in mene, ko sva se rodila v porodnišnici Narodna fronta, babice poljubljale, in da sva bila najpametnejša otroka v šoli. Kadar so jo vprašali: »Kako kaj vaša otroka v šoli?« je z izrazom slabo prikrite brezbrižnosti vedno enako odgovorila: »Verjemite mi, ne vem niti, v katerem razredu je kdo, ampak vrstijo se same petice.« Še vedno ji ne morem odpustiti, da se nisem niti prijavila na akademijo.

Uživala sem v tem, da so mi ploskali, to je res, in najbrž je na to najbolj vplivala prav Desa. Vse življenje sem imela rada ploskanje, hrepenela sem po aplavzih, morda najbolj po njenem, toda mama ni ploskala nikomur, vsa ta leta, nikomur.

Sem gospodinja. Sem srbska gospodinja. Ko to rečem, moja mati znori. Toda sem srbska gospodinja in to res ni nepomembno. Včasih sem srbska izgovarjala s posebnim navdušenjem. Danes pa, ko se spomnim vsega, ko povsem podzavestno omenim maslo in šunko iz svojega otroštva (kajti masla, tako kot tudi moke in olja, danes, v tej deželi pogosto ni mogoče dobiti), je to izraz ogorčenja. Ko vse premislim, vidim, da sem žrtev lastne biografije, dobronamerni udeleženec lastnega propada; sem tipična srbska zguba, kot rada pravi moja mati. Desa misli, da je zmagovalka, in na stara leta ji tega nočem vzeti. Vedno je bila zmagovalka. Moralna zmagovalka, privatni narodni heroj naše družine. Tudi jaz sem hotela biti nekaj takega.

Hotela sem vlogo, veliko vlogo, svojo vlogo.

Moja mati ni imela svoje revolucije, ne svoje vojne, a se je obnašala kot udeleženka. Vsi okrog mene so nekaj imeli. Bila sem prepričana, da sem se rodila v napačnem času – epska herojstva likov iz mojega otroštva so zamenjala leta dolgočasja, sivih oblek in partijskega dela, ki je bilo rezervirano za idiote, butce in slabe učence, za tiste, ki niso znali delati nič pametnejšega, za prisiljeno patetiko in lažno zaskrbljenost glede tem, ki se niso tikale nikogar z ulice. Moje generacije politika ni zanimala; vsaj nikogar, ki je bil normalen, ne. Ko je umrl Tito, je mama govorila, da bomo še jokali za njim. Sale in jaz sva gledala, kateri od voditeljev Dnevnika se bo prvi zjokal. Najina mama se je naenkrat počutila kot sirota. Vsi so se obnašali kot sirote; nosili so njegove slike, zlate značke z njegovim podpisom, tekmovali so, kdo bo šel večkrat v mimohod.

Beograd je pravzaprav nekrofilsko mesto. Vedno je lažje shajal z mrtvimi kot z živimi. Resnica, to je resnica. Titov pogreb je bil nepozabna predstava. Povorka po ulici Kneza Miloša, jasen dan in na nebu osvetljeni oblaki. Tudi oni so bili del spremstva. Jaz nisem mogla sodelovati pri tem, preveč me je bilo sram. Tisto noč je imel moj sosed Jovan zabavo. Samo Rolling Stonesi. Skakali smo kot nori. Naslednji dan sem po zabavi odšla k svojemu fantu Milošu, čigar oče je bil takrat visok partijski funkcionar. Tam so vsi jokali. Pričakovali so, da jim bom izrekla sožalje. Tito in njegova smrt sta bila bolj njihova kot moja ali od koga drugega. Tako so se obnašali. Velika predstava žalosti. Solze in slutnja propada. Mene pa je vse to žalilo. Bilo je ponarejeno, zlagano in zrežirano. Tako sem se počutila. Tito je umrl pri oseminosemdesetih, Miloševa družina pa se je obnašala, kot da so nenadoma postali sirote.

Spominjam se, da sem, ko sem tiste dni listala Politiko, pomislila, kako ubogi so vsi, ki so v tistih dneh umrli. Njihove smrti ni nihče objokoval tako kot te, ki je požrla vse. Mama je rekla, da sem morbidna in da nimam nobenega spoštovanja. Miloš mi je rekel, da nima smisla, da bi se v takem trenutku ljubila. Oblekel je črno majico. Bil je odvraten, toda zavedal se je pomena tega trenutka. In to zagotovo ni bil moj trenutek.

Šele čez dolga leta sem prvič občutila nekaj resnično globokega, nekaj, kar me je vznemirilo in premaknilo. Natanko tako je bilo. Sedela sem doma, vsa obupana. Stara sem bila petindvajset let in bila sem v solzah. Pavle, moj takratni zaročenec, mi je primazal klofuto. Bilo je 24. aprila 1987. To je bila prva in edina klofuta v mojem življenju.

Pavle je bil pet let starejši, vedno je hotel imeti prav in da bi bilo vse po njegovem. Ponorel je, ko sem mu rekla, da imam rajši novo verzijo filma Do zadnjega diha z Richardom Gerom, kot staro z Belmondom. Zame je klofuta pomenila konec. Bila sem obupana in prizadeta do obisti. Da bo mene nekdo tepel! Samo mama je imela privilegij, da naju je s Saletom našeškala, ko sva bila še majhna, in to izključno s kuhalnico po riti. Televizija je brnela, solze so tekle same od sebe, sama sem bila v hiši in strmela v prazno.

Trenutki osveščanja so najbolj čudni. Ne moremo jih izbirati, dogajajo se mimo naše volje, nanje ne moremo vplivati. Temu rečejo determinizem. Danes sem prepričana, da so temeljni motivi za največje ideje in projekte vedno osebne narave. Da so majhni in prozaični. Človeški.

In takrat me je iz zasebnega obupa iztrgalo sporočilo s televizije; stavek, ki sem ga v tistem življenjskem trenutku zelo potrebovala, ki je v tistem hipu predstavljal robček za solze prizadetega dekleta; stavek, ki mi je povrnil samospoštovanje in me iztrgal iz ljubezenske depresije: »Nihče vas ne sme tepsti. Vas nihče ne sme tepsti!«

To je bil glas, ki mi je brisal solze, odločen in kljubovalen; glas, ki smo ga čakali desetletja; glas, ki je vseboval vse, o čemer se ni govorilo; zaščitniški in pravičniški, hraber in vznemirljiv, viteški in gentlemanski, glas tolažbe. NIHČE VAS NE SME TEPSTI! Nihče me ne sme tepsti!

»Anđelka, glavo gor!« sem si glasno rekla in povečala ton televizijskega sprejemnika, da bi bolje slišala in videla Slobodana Miloševića, ki je nagovarjal Srbe na Kosovu.


Prevedel Slavko Barič

Sanje ROMAN
256 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789616767293
cena z DDV: 15,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje