Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja

Odpotujem v Mehiko, nato iz Ćićenice v Novo Kaledonijo, na lepem se znajdem med čebelarji v Kuršumliji, pred mano se vrstijo manekenke žalostnih oči, anoreksična ruska dekletca, ki naučeno govorijo v kamero,
kako rada imajo Fashion TV, lovci na morske pse, preznojeni televizijski evangelisti, ki govoričijo o moči vere, plastični kirurgi z Beverly Hillsa, ki se ukvarjajo s pomlajevanjem vagin, delčki iz solzavih španskih in portugalskih limonad. Sekljanje čebule.
Žrebanje loterije – dekletca v rdečih satenastih oblekicah dvigujejo številke in koketirajo s kamero, voditeljica z dramatično izbočenim kolkom sporoča: »Bodite previdni, preden si kaj zaželite, kajti mi izpolnimo vse želje!« Potem so na vrsti politične pravljice, novice, v katerih omenjajo mrtve, Madonna na MTV-ju, prizori iz življenja srbskih poslancev, filmske sodne dvorane, stota ponovitev drame o življenju Henrika VIII., reportaža z Ostroga, natupirani lezbijki v položaju 69, dvigalci uteži, astrologi, ki svetujejo natančen pregled krvne slike in mehurja, poročilo z borze, možak, ki žre ličinke, in nato, kar naenkrat, prizor ure s kazalcem, ki se premika.

Pol treh.

Vsak dan je tako.

Sprva sem dan za dnem strmela v zaslon. Ure in ure sem nepremično kot kip zijala vanj, s prilepljenim prstom na daljincu. Kadar ne strmim v zaslon, ves čas razmišljam o tistem Murakamijevem morju, na katero neslišno pada dež, ne da bi za to kdo vedel, še ribe ne. Nenehno razmišljam o morju, o tej veliki, žalostni skrivnosti.

Dež sem, ki neslišno pada v morje, a tega nihče ne ve. To je moje življenje.

Zavese zakrivajo polovico okna. Prepoln pepelnik. Z dvorišča prihaja tiha in prijetna avgustovska pesem murenčkov.

Nohti na nogah so videti popolni, krvavordeči lak je že nekaj dni nespremenjen. Lepa stopala imam. Moje roke so spet negovane.

Poslušam, kako v kuhinji kaplja voda na dno pomivalnega korita. Morala bi poklicati vodovodarja, da bi zamenjal tesnilo. Zeham. Morala bi zaspati. Morala bi se odpraviti spat. Morala bi ugasniti televizijo. Morala bi biti doslednejša. Kaj pa, če bo na sporedu še kaj, česar ne smem zamuditi? Na primer kaj o astronomiji ali najnovejših arhitekturnih čudesih Kitajske? Ali pa najnovejša poročila o poplavah v tretjem svetu, o novoodkritem genu, morda kakšna ponovitev genialnega Montyja Pythona?

Zasvojena sem s televizijo.

Prižgem še eno cigareto in se odvlečem v kuhinjo. Posoda je pomita, ostala je samo čajna skodelica ali skodelica z arašidi, to bom pospravila zjutraj. Za mano se priplazi glas televizijskega napovedovalca, ki razlaga teorijo, da strah in paniko najlažje obvladujemo z osredotočanjem na abecedo. Vsaka črka – nova asociacija, in panika izgine. Ob tej misli se nasmehnem, P kot panika. Razmišljanje o paniki je najboljši način, da ta izgubi moč. Zveni logično.

Z roko drsim po čistem in gladkem kuhinjskem pultu in se zavem, da se komajda še spomnim, kdaj sem nazadnje vključila poln pomivalni stroj. Bilo je pozimi, na božični večer, ko sem pripravljala krapa v vinski omaki.

Umažem za eno osebo.

Sama sem kot viharnik. Sama kot pusti otok.

In nihče ne ve za to.

Potem se odplazim do postelje. Ležim na sredini, sama, v tem praznem kraljestvu za dva.

Odkar so vsi odšli, sem še bolj tisti oddaljeni dež, ki ga nihče ne vidi. Morda sem bila že od nekdaj taka, le da tega nihče ni opazil.

Nihče me nikoli ni slišal.

Rjuho potegnem do brade. Ležim v temi in nato zaprem oči. Molčim. Prisluškujem šepetu, strašljivemu, dolgemu šepetu noči.

Šele pred zoro potonem v spanec. Nič več ne sanjam.

Tako je, odkar je odšel.

P kot panika. Drgetam.

Pariz. Poslednji tango v Parizu. Predstavljam si, da je mrtev, da leži tu, v dnevni sobi: Marlon Brando kleči ob krsti ljubljene nezveste žene in ji nekaj pripoveduje.

P, preživela bom. P kot pripoved.

J kot jok. Kot jeza.

S, strah, sanje, sin. Srajce, njegove srajce, zlikane.

N, negotovost.

Z. Za zmeraj, »tokrat za vedno«. Kot v tisti pesmi. Z, zbogom.

P, pakiranje. Poklical te bom.

K. Kovček, Samsonite. Kravate.

O, oprosti.

U, upati, umreti.

T, telefon. »Zgodaj zvečer, če ti ustreza,« je rekel, »bom prišel po svoje stvari.«

R. Razmislil je, tako je dejal, in za vse bo bolje, če gre.

Čez nekaj ur bo prišel, da bi odšel. Bojim se, zdaj ko sva se dogovorila, me je kar naenkrat strah, da ga bom spet videla iz oči v oči; ko prihaja, ko mu predajam kovček, ko jemlje svoje življenje, spakirano in zlikano. Strah me je, da se ne bi ob tem neznosnem prizoru zlomila, samo tega me je strah. Ne bojim se samote.

Preživela bom.

»Mama, je s tabo vse v redu? Da nisi v kakšni depri?«

»Vse je v redu, ne skrbi. Kako si …«

»Ej, našla sem govorilnico, od koder te lahko zastonj kličem, a traja samo tri minute. Ne skrbi, vsak dan jem juho pri tistem Kitajcu, pobarvala sem se na rdeče … Jebemti, kako to hrešči … Oprosti, ker preklinjam, tu je štala, res je zastonj, ampak … Super se imam, ne skrbi, predvčerajšnjim sem dobila rezultate tistega kolokvija, super sem opravila … Eh, zdaj bo prekinilo. Čau, te pokličem …«

To je Marta. Moja hči. Hitra, svobodna, brezskrbna kot metulj. Dvajset let. Odfrčala je v »drugo razsežnost«, kot rada pravi svoji štipendiji. Že šest mesecev živi v Londonu.

Luka, moj štiriindvajsetletni sin, pa že skoraj leto dni živi na Ibizi. Pokliče me enkrat na mesec, pravi, da pogosteje ne utegne.

Svoja otroka sem nazadnje videla pred pol leta, toda občutek osamljenosti sem imela že prej, ko sta bila še tu, ko smo bili skupaj, ko smo bili še družina. Dejstvo, da sta moja otroka odrinila svoji usodi naproti, name ni delovalo tako stresno, kot se v tem okolju pričakuje od matere. Že mnogo prej sem začutila, da se oddaljujeta. Najbrž že tistikrat, ko sta kot gimnazijca prvič dokazala, da zmoreta brez mene, da me ne pogrešata, da bosta preživela. Ne, zagotovo nisem popolna, nisem pa ena od tistih mater, ki svojim otrokom ne pustijo dihati. Dovolila sem jima, da sta se osamosvojila, in ko zdaj razmišljam, spoznavam, da je takšna vzgojna naravnanost najbrž posledica sebičnosti. Podzavestno sem si želela, da bi otroka čim prej odrasla, da bi sama imela več časa zase. Prosti čas za uživanje. Čas za frizerja, pedikerja, nakupovanje, posedanje po kavarnah, da bi lahko živela življenje, kakršno mediji priporočajo sodobnim in uspešnim urbanim ženskam. Da bi bila uspešna.

Zdaj pa na lepem ne vem več, kaj naj počnem z vso to svobodo. Ves čas imam samo zase, ta pa se neizprosno izteka. Čez dva dni bom dopolnila petdeset let.

To je polovica od stotih let samote.

Odkar je pred dvema mesecema Uroš odšel, sem preživela obdobje šoka in za njim melanholije.

Poljub iz vljudnosti, cmok v grlu. Prizna, da se je zaljubil, da je to močnejše od njega, pravi, da mora oditi, preden me zasovraži, da mu je ona vrnila mladost, da je z njo spet mlad. Prazne besede, običajne fraze: prosi me, naj ga ne sovražim, da tega ni načrtoval, da mi pušča vse in da ga moram razumeti, da jaz gotovo vem, o čem govori.

Diham globoko, zelo globoko, skoraj do omotice, bojim se, da me ne bi že zdaj preplavilo občutje praznine. Moj mož me ob odhodu objame; roke mi nemočno visijo ob telesu, njegove so na mojem negibnem hrbtu, čutim, da bi se lahko razjokal od ganjenosti, ker sem tako dobra, da ne jočem in ne kompliciram.

Ko sem otrokoma sporočila, da je oče odšel, se je izkazalo, da je Marta vedela za njegove stranpoti, tudi Luka je nekaj vedel, a nista komentirala. Takšna je ta generacija: so naša kri in meso, a tako drugačni, tako sebični, tako osredotočeni nase, tako modernih nazorov. Nepristranski. Nočeta se postaviti na nobeno stran, odšla sta daleč proč in si uredila življenje po svoje.

Od njiju nisem ničesar pričakovala. Mogoče tudi zato, da ne bi bila razočarana.

Ne, ne gre za vprašanje ljubezni, saj so čustva do moža drugačna, a vseeno je njegov odhod zaznamoval odhode vseh. Ostala sem sama.

Luka je odšel, na koncu počitnic je sporočil, da bo še nekaj časa ostal, dela v neki diskoteki, španščina mu gre odlično, naj me ne skrbi.

Čez pol leta je Marta odšla v London.

Pred dvema mesecema je odšel še Uroš.

Občutek nenadne zapuščenosti, življenje, ki je v zadnjih tednih sestavljeno iz neprestanega ponavljanja istih gibov, korakov, in slutnje, da je boljši del mojega življenja za mano. Preprosto – nič več se ni zgodilo. Odšli so in zdi se, kot da sem jih sama pripravljala na to, da odrastejo in zaživijo po svoje.

Kje naj začnem? Mislim na svoj rojstni dan, na to, da stojim pred veliko, globoko sotesko, ki jo bom pojutrišnjem preskočila.

Pristala bom na drugi obali.

Dopolnila bom petdeset let.

Iz želodca se širi panika.

Misliti na abecedo, na proste asociacije, prišel bo zvečer, moj obraz bo brez znamenj trpljenja, kajti jaz sem dež, ki neslišno pada v tisto morje, ne da bi kdo vedel za to, še ribe ne.

A – abeceda mojega življenja.


Prevedel Slavko Barič

Sanje ROMAN
192 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741778
cena z DDV: 21,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741785
cena z DDV: 12,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje