Miljenko Jergović: Zgodovinska čitanka II

FILDŽAN IN SKODELICA

Razlika med fildžanom in skodelico je bila naj­jasnejša razlika med Vzhodom in Zahodom. Muslimani so, takšno je bilo prepričanje, pili kavo iz fildžanov, katoliki pa so pili kavo iz skodelic. To morda niti ni bilo res, ampak verjelo se je, da je, in vsi so se delali, da je res. Kavna skodelica je delovala nekako elegantneje, s tistim držalcem med dvema prstoma, ki je občutljivo kožo prstov varovalo pred vročino, fildžan pa je bil neposrednejši, krhkejši in nekako bolj meditativen; človek ga je moral držati z več pozornosti in koncentracije, ali pa se je tako samo zdelo, sploh takrat, ko smo bili še otroci in o pitju kave nismo vedeli ničesar.

Razlika med Vzhodom in Zahodom je bila v našem primeru fiktivna, prav takšna, kot je razlika med skodelico in fildžanom. O tej razliki smo se nekaj učili iz knjig, slutili smo jo v cipresasti vitkosti minaretov in zvonki temeljitosti katoliških zvonikov, opažali smo jo v zvenu muslimanskih in katoliških imen; vse te Kristine in Katarine so zvenele kot kuhinjski angeli, vsak Muzafer pa je hodil po našem svetu kot sam svoj prednik. Ampak te razlike, razlike med Vzhodom in Zahodom, niso določale naših življenj, ker so bila ta življenja onstran strani sveta in ker smo dobro vedeli, da isti ljudje ob različnih priložnostih pijejo kavo tako iz fildžanov kot iz skodelic, da pa to počnejo brez določnega razloga in brez prizadevanja, brez namere, da bi se v njih ljubila Vzhod in Zahod. V takšni ljubezni bi bilo nemogoče živeti, kot je težko živeti v sovraštvu, določenem z dejstvom, da je nekdo s svojim imenom, ne pa s telesom in dušo, rojen na zahodni, nekdo drug pa na vzhodni strani sveta.

Na dnu vsakega fildžana sta bila od vekomaj polmesec in zvezda. Zaradi polmeseca in zvezde na kakem drugem kraju je bilo morda mogoče celo končati
v zaporu, ampak na dnu fildžana nista bila sumljiva nikomur, niti enemu policijskemu inšpektorju ne, tako kot niso bile sumljive šahovnice grba ZR Hrvaške in štiri črke S na grbu Srbije, zaradi katerih se je, če jih je inšpektor zalotil na napačnem mestu, tudi šlo
v zapor. To, kar so bili za sosednje republike grbi, so bili za Bosno fildžani. Iz tega bi lahko sklenili le to, da bi Bosna nemara lahko bila srečnejša dežela. In je tudi bila srečnejša, dokler ni sosed nekega dne zmetal skozi okno svojih lastnih fildžanov, ker so ga začeli žaliti.

Pitje kave je meščanski obred, ki, tako kot vsi drugi obredi, nima uporabnega življenjskega pomena in je dolgotrajen. Posledica na hitrico popite kave je samo razbijanje srca in občutek, da človekove misli izplujejo kot čezoceanske ladje, ki se ne bodo nikdar več vrnile. Obred pitja kave ponuja možnost za neskončne in brezpredmetne pogovore, odrešene vsakršne komunikacijske dramaturgije. Ti pogovori osvobajajo dušo slehernega presežka in za seboj ne puščajo vidnih sledov. Ljudje ne vedo, o čem so se pogovarjali, in nadvse bi jih začudilo, če bi jih nekoč kdo vprašal,
o čem se med kofetarjenjem pravzaprav govori. Ali bi se začudili ali pa bi začeli lagati. Vedno smo bili na moč ponosni na svoje obrede, zato smo si o njih radi izmišljali vsakovrstne laži.

Fildžani so začeli izginjati v času, ko so po vsem Sarajevu zabrundali in zasikali aparati za espresso. Niso še izginili, kajti večina Sarajevčanov ne razume, da obstajajo majhni aparati za espresso, da sploh niso dragi in da jih je zlahka dobiti. Toda Sarajevčani česa takšnega ne bi priznali za živo glavo, ampak pravijo, da jim je do prave turške kave, ker je boljša, ker jo je mogoče dolgo piti in ker je takšna kava del tradicije. Če vsi ti argumenti ne bi bili lažni, hkrati s samostojnostjo in suverenostjo turške kave ne bi preimenovali
v bosansko kavo.

Če bo Bosna nekoč postala Amerika, bodo vsi ljudje pili kavo filterco. Filterca je nekaj najbolj ogabnega, kar je živ človek kdaj pil, in dokaj nejasno je, iz kakšnih razlogov jo ljudje pijejo. Ni ne hranljiva, ne dviga krvnega tlaka, človeka ne naredi veselejšega, medicinsko gledano pa je enako škodljiva kot vsaka druga kava. Toda v vsakem delu sveta, ki začne spominjati na Ameriko, povsod, kjer se ljudje osvobodijo bojazni pred vojnami, kjer začnejo brez sumničenja in strahu živeti eni zraven drugih, kjer je ubijalec iz enega naroda kaznovan enako kot ubijalec iz drugega naroda, kjer je ljudem vseeno, kakšne vere je njihov minister za gozdarstvo, in kjer beseda narod ne zveni kot grožnja − pijejo ostudno filterco. Ta je najbrž cena za dobro življenje, tisti grenki in ostudni kelih strupa,
ki ga človek vsak dan pije, da bi lahko življenje preživel v sreči in dolgčasu.

Lepo bi bilo, če bi mogel človek po vsem tem še verjeti, da njegovi deželi ni treba postati Amerika, da bi mu bila Vzhod in Zahod spet le strani sveta, ki sta enako razporejeni, ko se zazre v fildžan in ko se zazre v skodelico.

SVETLOBA AVGUSTA

Mornarji so se zaobljubili svetemu Nikolaju, da bodo, če preživijo nevihto, zgradili kapelico; srbski despoti so gradili nadarbine, da bi jih po njih pomnili in da bi jim Bog odpustil; age in begi so za sabo puščali vakufe, mostove in vodnjake kje v divjini, sredi črnih borovih gozdov, tam, kjer človeka od strahu zažeja. Toda vsi ti so to počeli zaradi enega samega trenutka v življenju. To je bil trenutek, ko jim je bilo najtežje, ali trenutek, ko se jim je svet razprl v vsej svoji lepoti. Zato tudi obstajata dve vrsti zaobljubnih stavb, vakufi in nadarbine. Prvi slavijo Boga ter njegovo veličino in nastanejo potem, ko se preživi velike nesreče ali bolezni, druge pa božje delo in nastanejo potem, ko se le-to pokaže ljudem
v trenutkih sreče, lepote in naravne skladnosti.

Nekaj bi bilo treba zgraditi tudi v imenu kristalne bistrine tistih nekaj avgustovskih dni v Sarajevu. Ti dnevi so nastopili skoraj vsako leto, ko je nekoliko popustila julijska vročina ter so okoliški hribi in gore vsrkali vso pripeko asfalta, sonce pa je zemlji poslalo svoj sij pod posebnim kotom, s čimer je vsaki stvari povrnilo njeno izvirno barvo. To so bili dnevi zelo podaljšanih večernih senc, ki so se sprehajale po Ulici Vase Miskina vse do Slatkega ćošeta in nato nazaj, pa mimo Večnega ognja in Čeče vse do Olomana, kjer so se navadno ustavile in ostale tiste pol ure, dokler se sonce ni povsem umaknilo za hribe in so se po Sarajevu na vse strani razprostrle dišave poletja. V takšnih dneh je tako jasno dišal coppertone, dišali so vlažni listavci Velikega parka, dišal je bencin in dišala sta sveže pražena kava pa pecivo skozi okna hiš na Titovi ulici. Kdove kaj vse je še dišalo, kajti človek pravzaprav ne pomni vonjav, temveč občutke in zaznave, ki so prihajali z vonjavami. Pomni teh nekaj kristalno bistrih avgustovskih dni in zdi se mu, da je bil to čas, ko se ni nikomur pripetilo nič slabega in je ves naš svet živel
v nekakšnem angelskem intermezzu, v času, ustvarjenem le zato, da bi imeli temelj za vse prihodnje nostalgije in da bi lahko vsako prihodnjo srečo merili
s srečo teh nekaj dni, s srečo, ki je bila tolikšna in takšna, da se je nismo niti zavedali.

Ti avgusti so bili čas, ko smo lahko najnatančneje spremljali, kako se spreminja moda sončnih očal. Ljudje so se vrnili z morja in nosili sončna očala, ki so jih kupili, da so se lahko na dopustu razkazovali, zdaj pa so jih prvič nosili po Sarajevu. Na začetku osemdesetih so bila to čisto črna očala, kot iz filma Brata Blues; v naslednjih sezonah so se pojavile prve prave rejbanke pa drage replike pilotskih očal britanske vojske iz druge svetovne vojne pa lenonke, ki so jih nosile še sveže zmedene adolescentke in mlade intelektualke,
s katerih obrazov in zlovoljnih kotičkov ustnic je bilo očitno, kako majhno mesto je zanje Sarajevo in kako zelo hlepijo po kakem Amsterdamu ali Londonu, mestu, v katerem bi se lahko izgubile, po podzemni železnici, v kateri od začetka do konca poti prebereš pol knjige, po nečem, o čemer pravzaprav niso vedele nič, a bodo izvedele, ko bo za to nastopil čas, ko bo Sarajevo postalo mesto vseh mest, kristalni dnevi pa bodi izginili iz njihovih življenj, kajti ni ga kraja na svetu, kjer sence padajo pod enakim kotom.

Nič nas tako zelo ne spominja na naivnost minulega življenja kot očala, ki so šla iz mode, in nič na svetu ni starejše od očal, ki so šla iz mode. Stare srajce in stare ure je mogoče nositi še zdaj, stara očala pa bodo za zmeraj ostala v stranskih žepih zavrženih potovalk ter na dnu predalov z osnovnošolskimi spričevali in šolskimi beležkami. Šele ko si skrivaj nadeneš stara očala in se pogledaš v ogledalo, vidiš, kako si se od takrat postaral, kako zelo se je spremenil tvoj obraz in kako je z njega izbrisana sleherna sled davnega optimizma, optimizma, ki si ga nekoč pripisoval črno-belim fotografijam z ekskurzij in starševskih porok. Nekega dne se boš tudi ti, kakršen si danes, samemu sebi zazdel bivši in ta tvoj obraz bo izžareval naivni optimizem preteklosti in nikdar ne bo in tudi ne more biti drugače.

Kristalni avgustovski dnevi, dolge predvečerne sence in sončna očala, ki jih ne snameš, dokler se popolnoma ne zmrači, so znaki neke nepovratno izgubljene preteklosti. No, ampak izgubljena ni zato, ker bi se nam
v vmesnem času primerilo kaj slabega, temveč zato, ker naš čas mineva in ker se podoba sveta pred našimi očmi nenehno premika. V trenutkih, ko se ta podoba prekrije z našimi pogledi, s točko, s katere jo gledamo, sreča in izpolnjenost postaneta nekaj možnega.

ODJAVNE ŠPICE

Otroštvo je obdobje počasnega minevanja časa. Najdlje si živel, tako se ti dozdeva, do štirinajstega leta, potem pa se je čas pohitril, in to, kar je nekoč trajalo ves mesec, zdaj mine v enem dnevu. Počasni čas je tudi obogatil tvoje pomnjenje, ampak to je vseeno v nečem na moč nezanesljivo: ne moreš zatrdno reči, koliko časa je v tistem obdobju kaj trajalo, ali je zgolj oplazilo tvoje življenje ali pa ga je naseljevalo dolgo, postalo simbol in nato izginilo. Zdi se ti recimo, da se imena na špicah televizijskih oddaj niso spreminjala deset let in da je tvoje otroštvo minilo v znamenju Revijskega orkestra Televizije Beograd, ki mu je dirigiral Vojkan Borisavljević, zabavnih oddaj v režiji Antona Martija, intermezzov Jana Berana in raznovrstnih špic, na katerih se je prikazovalo najbolj nenavadno ime, ki si ga slišal v življenju, najbolj nenavadno zato, ker ti še zdaj zveni kot obsodba na dolgoletni zapor zaradi sovražne propagande, ime Dmitar Četnik. Ne spomniš se več, kaj je sploh delal ta Dmitar Četnik, ali je bil snemalec, lučkar ali tonski mojster, nemara pa njegove funkcije sploh nikoli nisi utegnil prebrati, ker te je tako zelo fasciniralo to ime. Dmitar Četnik se je, tako se ti zdi, pojavljal od tvojega prvega pogleda na zaslon in vse do konca miru, njegovo ime pa te je naučilo strpnosti posebne vrste in življenjskega razumevanja: ni četnik vsakdo, o katerem slišiš, da je četnik. Naučeno si resda utegnil tudi pozabiti, nemara prav takrat, ko je bilo najpomembneje pomniti zgodbo o Dmitru Četniku.

Pred vojno si prvič začel pozorno prebirati tudi odjavne špice ameriških filmov. Prej tega nisi počel, ker se je takrat film končal z zadnjim prizorom, imena ljudi, zadolženih za posebne učinke, ketering, prevoz živali in popisovanje prizorov, pa te niso zanimala. Sprva nisi doumel, kaj se je spremenilo in zakaj hočeš o filmu izvedeti vse, vse do tistega zadnjega podatka: kdo je proizvedel trak, na katerega je bil posnet film, sčasoma pa si dojel, da iščeš le eno − imena ljudi iz naših krajev. Postranskega pomena je, ali so pri filmu opravljali pomembno delo ali pa samo prinašali pice. Med snemalcem z imenom Joe Blagoievich in tretjim iz ekipe za ketering, ki mu je ime Ive Bilankov, pravzaprav ni razlike. Toplo ti je bilo pri srcu, in do njih, ljudi, ki jih najbrž nikdar ne boš srečal in v časnikih ne boš videl njihovih slik, si čutil naklonjenost, z njimi pa te je povezovala podobnost v barvi in zvenu tvojega ter njihovega imena in priimka. Vedel si, da Joe Blagoievich ne pripada tvojemu svetu in da je sorodnost, ki jo občutiš, enosmerna, ampak to ti ni preprečilo, da ne bi opazil njegovega imena na odjavnih špicah ameriških filmov. Odpustil si mu, česar komu drugemu ne bi nikdar odpustil. Nikdar recimo ne bi odpustil človeku, ki se je z Bistrika odselil v Zagreb, zdaj pa besedo Bistrik izgovarja, kot jo izgovarjajo v Zagrebu. Verjel bi, da skuša ugajati in se prilagoditi, prilagajanje tujim krajem in mestom pa je bilo v tvojem katalogu največji greh. Joe Blagoievich pa je resda prilagodil svoje ime in priimek tujemu svetu, in vendar mu nič ne zameriš.

V naslednjih letih, sploh potem, ko je vojna postala vojna, v duši in resničnosti, so se namnožili tudi ljudje, ki do konca prebirajo odjavne špice ameriških filmov. Pri tem sploh niso zmožni pojasniti, zakaj jih imena in priimki, ki jim zvenijo domače, navdajajo s tolikšno nežnostjo. Amerika je dežela vseh dežel, v kateri živijo ljudje vseh ras, ver in plemen, in vendar se na vsaki špici najde vsaj eno ime z domačnim zvenom. Manj je Kitajcev, Malajcev, Fincev, Dancev in Portugalcev kot različnih Jugoslovanov. To se morda zdi tolažilno, kajti nemara smo vsi imeli možnost, da bi bili raznašalci pic v novem filmu o Jamesu Bondu, a je nismo izkoristili. Človek vedno najde pot, da se v življenju začuti prikrajšanega. V nekem trenutku se nam je zgodilo, da smo prikrajšani tudi za to, česar nikoli v življenju nismo hoteli početi. Takrat smo že na veliko prebirali odjavne špice ameriških filmov.

Medtem se je zemeljska obla za nas neverjetno pomanjšala. Kot da jo je nekdo prekuhaval v tistem starem loncu za perilo, pod rdečo pokrovko z belim pikami. Nekoč daljne obale so zdaj tako blizu, da se že vidi z ene na drugo stran oceana. Na eni strani so tisti, ki raznašajo pice in obžalujejo, ker jih je doletela takšna usoda, in vendar so srečni, zaradi svojih otrok, ki ne bodo občutili nobene žalosti, ko bodo nekega dne raznašali pice; na drugi strani oceana so tisti, ki gledajo odjavne špice in si le stežka oprostijo, da niso šli
v Ameriko raznašat pice in še vedno jih peče vest, saj vedo: če bi odšli v Ameriko, bi bili njihovi otroci nekoč srečni. To je torej formula konca naše zgodovine, enako banalna kot vse formule, vendar neprehodna in nerešljiva, kot so nerešljive vse žalosti, ki nastanejo zaradi presežka zemeljske bolečine in pomanjkanja talenta, da bi iz nje naredili kako vzvišeno, a zato trajno laž.

Prevedla Aleksandra Rekar

224 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789616767569
cena z DDV: 19,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789616767590
cena z DDV: 9,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje