Miljenko Jergović: Zgodovinska čitanka I

ČEMU SE SPOMINJATI

Pozaba ni niti najmanj boleča, pa vendar se je lepo spominjati. V spominjanju so vsi razlogi, tako za veselje kot za žalost, ti pa so pogosto isti. Prav zato obstajajo fotografski albumi in ljudje jih vselej gledajo z enakim izrazom na obrazu. To je nasmeh, s katerim ljudje v tujih mestih spremljajo tovornjake, na katerih recimo piše Usnjarsko-tekstilni kombinat Visoko.

Ta knjiga ne govori o resničnih dogodkih, temveč o spominih na resnične dogodke in o strategiji pozabljanja. V njej so imena in letnice, ki smo si jih narobe zapomnili, nekatera mesta so postala druga mesta,
z bankovcev pa so izginili obrazi zeniških talilcev in se pojavili obrazi husinskih rudarjev. Verjetno obstaja kako pravilo, po katerem človek pomni in pozablja, ampak ker so zgodbe o spominjanju navadno zgodovina ali fikcija, se razmišljanju o takšnih pravilih izogibamo.

Zgodovinska čitanka ni ne zgodovina in ne fikcija, temveč popis tega, kar še vedno obstaja kot inventar neke povsem subjektivne zgodovine mesta, dežele in časa. Tako kot vsak popis bi si moral tudi ta prizadevati za natančnost. Ničesar ne olepšuje, ne obdeluje in ne osmišlja, pač pa našteva, dokler ima kaj naštevati.
V njem so ponavljanja in čustva, ki bi se jih sramovala sleherna resna zgodba o času, ne sramujejo pa se jih družinski fotografski albumi. Zgodovinska čitanka je pravzaprav družinski album, kajti človek se vselej zbliža z ljudmi iz časa, ki je minil in ki si ga želi razložiti.

Obstaja en sam razlog za obžalovanje. Čas, v katerem smo živeli, ni imel logičnega zaključka, še do revolucije ni prišlo. Toda zemlja se je zavrtela v drugo smer, naše ure so začele meriti nov čas, spremenili so se podatki v naših osebnih dokumentih. Pri tem pa sploh nismo prepričani, ali so ti podatki verodostojni. Preverjamo jih v osebni preteklosti in spominih. Iz tega preverjanja nastane žalovanje za preteklostjo. To je enako kot tedaj, ko te je nekoč davno med vožnjo z avtobusom obhajala slabost. Potem so ti starši dajali nekakšne tablete, minila so leta in z njimi vse avtobusne slabosti, zdaj pa ti ni več jasno, odkod in zakaj je prihajala ta otroška muka. In kaj se je spremenilo, da ne opaziš več tistega, zaradi česar ti je šlo na bruhanje.

Vseeno si srečen, da se spominjaš tudi tega, in ko na kaki primestni ali podeželski progi v sprevodnikovih rokah zagledaš enake črne najlonske vrečke kot takrat, te prevzame nekakšna nežnost. Takrat si zaželiš, da bi to nežnost s kom delil, vendar ne veš, kako bi povedal svojo zgodbo in kako pojasnil, da ti je ljubo, nepopisno ljubo, da si se spomnil časa, ko si na poti proti morju bruhal že nekje pri Tarčinu.

OSLOBOĐENJE

Prvi časnik, ki sem ga videl v življenju, se je imenoval Oslobođenje. Bilo mi je tri leta in če sem povsem iztegnil roke, je časnik vseeno ostal napol zaprt napol odprt. Nisem vedel, čemu je namenjeno Oslobođenje, razen temu, da si ded vsako jutro na nos nadene očala, sede v fotelj, zre v časnik, ga lista s svojimi doooolgimi rokami in pomenljivo kima. Medtem ko je bral časnik, me je vsakič začelo tiščati, kar sem tudi javno naznanil. »Kakat!« Ta beseda je bila namenjena babici, ki je bila zadolžena za kahlico in te reči, ded pa je govoril: »Mali se mi zmeraj poserje v časnik.«

Drugi časnik pri hiši je bil Nin. Ninu ded nikoli
ni pravil časnik, ampak je govoril − časopis. Razlika med časnikom in časopisom je bila samo v tem, da se je časnik prebiralo zjutraj in v fotelju, časopis pa se je bralo popoldne, na postelji. Po Ninu je ded zapadel
v globoko kontemplacijo, ki se je sklenila s smrčanjem. K sreči mi popoldne nikoli ni bilo do kakanja.

Star sem bil sedem let, ko sem lahko dovolj razširil roke, da sem razprl Oslobođenje. Sosed Postnikov ni bral tega časnika, ampak je kupoval sarajevske Večernje in Politiko. »Velik format me živcira,« se je opravičeval. Tako sem se naučil besedo format. Takrat sem že opažal nekatere podrobnosti, recimo glavo časnika, ki je bila pri Politiki črna, pri Večernjih rdeča, pri Oslobođenju pa modra. Le za devetindvajseti november, prvi maj in šesti april − dan osvoboditve Sarajeva − je glava Oslobođenja postala rdeča.

Nekaj let pozneje je za Oslobođenje vsak dan postal praznik, vsak dan je bilo rdeče in uvedli so navado,
da je bila ena stran objavljena v cirilici, druga v latinici, tretja v cirilici, četrta v latinici … in tako izmenično do zadnje strani, na kateri je pisalo, da je bil dnevnik odlikovan z redom zaslug za narod. Takrat sem že aktivno bral časnike.

Pri naši hiši Oslobođenja nikoli nismo kupovali v trafiki, ampak smo bili nanj naročeni, zato smo ga dobivali vsako jutro ob šestih. Dokler je bil ded živ, smo bili naročeni tudi na Nin, vendar smo ga pozneje odpovedali. Zdaj zveni patetično, ampak v otroštvu je zajtrk pomenil kakav, kruh z marelično marmelado in Oslobođenje.

Kot deček sem se spraševal, kdo vsako jutro ob šestih pred naša vrata prinaša časnik. Tega vprašanja, podobno kot večine drugih, nikoli nisem izrekel. Ne vem, zakaj in kako, ampak to, da sem verjel v jutranjo časniško čarovnijo, je bilo zame enako pomembno kot za druge otroke to, da so verjeli v dedka Mraza. Vanj nikoli nisem verjel. Zdel se je preveč izumetničen. Časniki so bili resnični.

Že od malih nog sem bil grozovito nostalgičen.
Pravzaprav me je nostalgija začela grabiti takoj, ko sem se imel česa spominjati. Zaradi nostalgije sem šel poleti leta 1983 delat k Oslobođenju kot jutranji raznašalec časnika. Vsako jutro sem vstajal ob pol petih, prevzel svoj pôk in odšel v rajon, ki je obsegal Ulico kralja Tomislava in del Koševa. Naučil sem se treh temeljnih pravil raznašanja časnikov. Prvo pravilo: če ima stavba brez dvigala pet nadstropij, v vsej stavbi pa časnik prejema en sam človek, ta stanuje v petem nadstropju. Drugo pravilo: če ima stavba dvigalo, časnik prejema človek iz pritličja.
Tretje pravilo: če v stavbi z dvigalom časnik prejema človek iz petega nadstropja, je dvigalo pokvarjeno.

Oslobođenje sem raznašal polna dva meseca, vse do začetka šolskega leta. V tem času sem eno sarajevsko četrt spoznal bolje kot celotno Sarajevo v vsem življenju. Naučil sem se še nekaterih stvari o življenju, časnikih in ljudeh ter izpolnil svojo osebno zaobljubo nekemu otroštvu. Verjel sem, da obstaja družina, popolnoma enaka, kot smo bili mi, ki vsako jutro ponavlja časniški ritual, kot ga pomnim iz časa, ko so bile vse stvari preproste, ker se je jutro od popoldneva razlikovalo tako, kot se razlikuje časnik od časopisa.

Raznašanje Oslobođenja je bilo moje prvo in najresnejše novinarsko delo. Vse, kar je sledilo pozneje, je bilo razbijanje iluzije o časnikih in novinarjih. Zato se mi dozdeva, da bi Bog, če bi se spustil na Zemljo popravit stvari med ljudmi in vsakomur podelit njegovo resnično, zasluženo vlogo, vame uprl prst in rekel: »Ti boš raznašalec jutranjega časnika.« Ne bi mi ga bilo treba vprašati, katerega. Beseda časnik pomeni Oslobođenje, velikega formata in z rdečim, prazničnim naslovom.

SPREJEM V PARTIJO

V zvezo komunistov se je včlanjevalo šele potem, ko je zavest mladega človeka dovolj dozorela, da je lahko postal član zveze komunistov. To dozorevanje je bilo kot nekakšen duhovni bodibilding. Tako kot grčavo in simetrično oteklo telo Arnolda Schwarzeneggerja ni sevalo resnične moči, tudi nabildani duhovi naše mladine niso bili zares komunistični.

Komunist si postal s polnoletnostjo, v posebnih razmerah pa že s šestnajstim letom. Te posebne razmere so se navadno uresničile le v mestih, med srednješolci, v elitnih srednjih šolah. Z zornega kota zveze komunistov sta obstajali dve vrsti elitnih šol: prva in zanesljivejša je bila delavsko-proletarska, druga, manj zanesljiva pa meščansko-intelektualna. Med šole prve vrste sta recimo spadali strojna in poklicna šola, k drugi pa so sodile gimnazije: v Sarajevu so bile to na začetku osemdesetih let Prva, Druga in Peta gimnazija.

Kako je potekal sprejem v zvezo komunistov
v delavsko-proletarskih šolskih ustanovah, temu zgodovinarju ni znano, zato bomo govorili o tem, kako je duhovni bodibilding potekal v gimnazijah, konkretno
v Prvi gimnaziji. V drugem letniku, proti koncu šolskega leta, je razredničarka med razredno uro s slovesnim glasom naznanila, da proces poteka. Ni povedala, kateri in kakšen proces, vendar je poudarila, da bosta učiteljski svet in aktiv zveze komunistov razpravljala o vsakem posameznem primeru. V poštev pridejo edinole zgledni dijaki, ki se do učiteljev in sošolcev vedejo tovariško
in nimajo neopravičenih ur. V članstvo seveda ne bodo sprejeti tisti z nizkimi ocenami iz predmeta samoupravljanje s temelji marksizma, pa tudi ne dijaki s slabo oceno iz vedenja.

Odličnjakinje iz prvih klopi so se nemudoma zresnile, oglašale so se k besedi, hvalile so sistem sprejemanja, a tudi opozarjale na napake, ki utegnejo nastati med njegovim potekom, in na vse načine kazale, da je njihov duh nabildan do skrajnih meja. Slabše učenke so molčale, vendar je bilo v njihovih očeh videti zavist. V našem razredu je bilo samo pet fantov. Vseh pet je do tega članstva kazalo opazen odmerek jebesemizma. Razredničarka je to pojasnjevala z dejstvom, da fantje v telesnem in tudi duhovnem smislu dozorevajo počasneje od deklet. Najbrž je imela prav.

Toda v mojem primeru je bila storjena izjema: navkljub nižji oceni iz vedenja, navkljub zastrašujočemu številu neopravičenih ur (najmanj trideset) in navkljub dejstvu, da sem se po splošnem mnenju do učiteljev obnašal s pomanjkanjem spoštovanja, do sošolcev in sošolk pa s presežkom prirojene pokvarjenosti, sta me razredničarka in učiteljski svet predlagala za članstvo
v Zvezi komunistov Jugoslavije. Razlog za ta precedens je bil preprost: samoupravljanje s temelji marksizma je bil, poleg srbskohrvaškega jezika in zgodovine, moj najljubši predmet. Ko je šlo za Marxa, Engelsa, Lenina in druge, sem briljiral, in če to ni pretirano bahanje, bi bilo mogoče reči, da sem bil v svoji in nekaj predhodnih generacijah najboljši učenec Prve gimnazije
v marksizmu. Učiteljski svet in razredničarka sta verjela, da me bo članstvo zresnilo, da se bo del moje osebnosti, ki je bil brez slehernega dvoma negativen, nezrel in nedorasel, sčasoma korigiral, in da bom postal odličen komunist.

V prvih dneh septembra, ko smo že začeli obiskovati tretji letnik, so se predlogi zresnili, zato se je moral na razredni uri vsak predlagani izjasniti o ideji, da postane član Zveze komunistov Jugoslavije. Odličnjakinje je dajala huda trema. Članstvo so najbrž doživljale tako kot prvo menstruacijo: še ena faza v odraščanju, ki ji sledi le še poroka. Toda sam sem dejal, da se nimam za dovolj zrelega za Zvezo komunistov Jugoslavije in da tudi z religijo še nisem dokončno opravil. To sem rekel, ker sem menil, da je tak odziv dober blef, čeprav nisem dvomil ne v svojo zrelost ne v svoj odnos do religije. Razredničarka je zavila z očmi. Ostal sem najboljši
v marksizmu, odličnjakinje pa so postale komunistke.

Ko je prišlo leto 1990, so bile že poročene in niso bile članice SDP. Izstopile so torej iz komunizma in vstopile v nekaj drugega. Pred tem so leta 1983, ko smo hodili v četrti letnik, na partijskem aktivu še glasovale o spremembi imena naše gimnazije, ki se od takrat ni več imenovala Prva gimnazija, ampak Revolucionarni in narodni heroji Prve gimnazije. Pred vojno so šoli vrnili staro ime. Tej zgodovini ni znano, kdo ji je povrnil ime, čeprav bi bilo primerno, če bi poklicali vse naše prvogimnazijske bivše komuniste, pa naj to naredijo oni. Tako bi se uresničila zgodovinska pravica.


Prevedla Aleksandra Rekar

272 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789616767248
cena z DDV: 19,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789616767576
cena z DDV: 9,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje