Miljenko Jergović: Pleše v somraku

Lazar
Srda Kapurova leži na hladni zeleni plošči, gola in siva, z glavo vznak, kot da je damica na dalmatinski plaži in si želi osončiti vrat ali pa se ozira nazaj, da bi videla, kakšen je svet, če je postavljen na glavo. Srdine prsi z drobcenimi deškimi bradavičkami, malce nepravilnimi in škilavimi, njene roke, kraljevsko tenke in dolgoprste, brezdelno položene ob boke in bedra, njene noge, dolge kakor pri manekenki, pravilne in polne, noge Meštrovićevih slovanskih varuhinj; vse na Srdi je izdelano tako natančno, kot bi ne bila navadna ženska, dekle, deklica pravzaprav, kajti naj je še tako lepa in tolikanj privlačna, da bi jo človek ta hip objel in je nikoli več ne izpustil, nekaj na njenem telesu priča, da ji je samo trinajst, nemara štirinajst, največ petnajst let. Toda ni jasno, kaj je to, in ta nevednost, ja, bega Lazarja Hranilovića, zato v Srdi Kapurovi že dolgo poskuša videti kako drugo, vsekakor starejšo in večkrat ljubkovano žensko, nemara svojo vrstnico, da bi jo objel in se v njenem objemu spodobno razjokal. Jokal bi, v njem se je nakopičilo, kot se pač nakopiči v vsakomer. Svojega položaja nikakor ne bi želel dramatizirati.

Medtem ko je takole zagledan vanjo in s prsti poplesuje okoli njenega telesa, se s kazalcem približuje spolovilu, trikotniku, komajda kaj poraslem z nekaj redkimi temnimi dlačicami, druge pa, kot da so sčasoma izpadle, je Lazarja strah, da utegne kdo priti mimo. Ta strah je kajpak neutemeljen, tri po polnoči je, celo velika železna vrata, težka kot pri vhodu v atomsko zaklonišče, so zaščitena s ključavnico in zaklenjena, odpreti pa jih ne more nihče razen njega. Toda Lazar se vseeno boji tega, kar počne; medtem ko prhuta okrog Srde, se približuje njenim prsim, sklanja se nadnje, dokler se mu ne zazdi, da se bo zvrnil čeznjo, in se potem urno dvigne, sestopi ter seže po njej, po vsej, tako čisti in lepi, nato pa se upeha in sede na stol, ki ga je bil prinesel iz vratarnice, prižge cigareto in globoko vzdihuje, tako kot vsak utrujen in grešen človek.

Z rokami je segal proti njej, s prsti preiskoval zrak okrog njenega telesa, ampak Lazar se je ni dotaknil. Zanj je pomembno, da se to ve.

Zdaj sedi, s pogledom pluje po njeni sivi, kamniti koži, do brade, obrnjene proti stropu, drobne in objestne, premikajoče se v svetlobi migljavega neona, in zazdi se mu, da Srda utegne spregovoriti.

Sramuj se, Lazar, otroka imaš, Lazar, lastno hčer imaš, mar te ni sram pred njo? – tako mu reče Srda, on pa se od nelagodja znoji, čeravno je v dvorani strahotno mraz. Tukaj je vedno mraz. Sredi poletja, julija, ko so vsi na morju, zunaj pa je plus štirideset, je tukaj komajda tri, štiri stopinje. Zato je Srda Kapurova tako siva. Eh, draga, če bi se pokrila s pernico, s tisto debelo, liško – Lazar bi ti jo prinesel – in če bi pod njo zaspala v tej tišini, bi se jutri zdanilo v drugačen dan.

Marsikaj se plete po Lazarjevi glavi. Nisem več čisto pri sebi, le kdo bi bil pri sebi po petnajstih letih, prebitih tukaj, v tej veliki samoti. Človek vidi marsikaj, sliši glasove, ki jih ni, mah, dovolj je že to, da si petnajst let vsako noč z izjemo sobote in nedelje med deseto zvečer in šesto zjutraj buden. Saj to ni normalno! Če bi bilo, bi Bog uredil tako, da bi bili vsi ljudje nočni čuvaji. Človeka sploh ne bi ustvaril kot človeka, marveč bi naredil čuvaja in iz njegovega rebra čuvajko, in ves svet bi hodil naokrog v čuvajskih uniformah in s pokvarjenimi pištolami za pasom.

Tako govori Lazar Hranilović, kadar bi rad malce potožil svojim ali pa jih malce nasmejal. Ampak ti se smejejo bolj zaradi svoje bolečine kot zaradi veselja. Le kakšna je ta njihova bolečina? Ni pomembno. Vsak človek ima svojo bolečino, hraniloviška bolečina pa je poleg tiste, ki jo ima vsakdo, še ena za povrh, skupna vsem iz tega rodu in še po toliko letih docela neizrekljiva.

Nocoj si Lazar prižge še drugo cigareto. Privzdigne ovratnik iz umetnega krzna, prosto roko pa skrije v rokav; še malo bi ostal ob Srdi, kajti jutri je sobota, dva dni je ne bo videl, to pa niti ni tako malo.

Lazar gleda, kako se od trebuščka in vse do vratu razteza dolg, širok in nepravilen rez, ki je iz Srdine kože naredil hrvaški pleter.* Tu je bil rez, odprli so jo, Srdi so premešali vse organe, da bi izvedeli, kako je umrla, in jo zatem zašili, kakor šivajo reveže, s tem hrvaškim pleterjem, kakor na grbu, na zastavi in na predsedniških odlikovanjih. Zdaj ta pleter njeno telo deli na dvoje. Na dve pravilni polovici, obe enako lepi in nedotaknjeni, z Lazarjevimi prsti že ne. Na vsak način želi, da se to ve. To, da se je ni dotaknil.

Sprva se mu je to grobo vezenje, s katerim patolog zašije drobovje, zdelo grdo, mislil si je, ljubi Bog, kakšna svinja je doktor Weber, če je lahko tako iznakazil lepo telo Srde Kapurove, a se ga je potem sčasoma navadil, tako da se mu zdaj, ko je minilo skoraj leto in pol, pleter na Srdinem trebuhu in prsih zdi lep. Takšen, kot je vse na njej, tako da se Lazarju dozdeva, da sploh nikoli ni bilo Srde brez tega dolgega, strašnega reza in brez šivov, šivanih na redko, s tistim najdebelejšim sukancem, ki ga je doktor Weber, kot vselej, spletel tako, da spominja na hrvaški okras.

Lazar ga ni še nikoli videl. Nobeden od četverice čuvajev ga ni videl. Ne poznajo ga niti vozniki in delavci, ki sleherno popoldne dovažajo nova trupla. Bržčas ga ne poznata niti medicinska tehnika, ki ju je on, Lazar, poimenoval za Kajna in Abela in ki dvakrat na teden prideta opravit nadzor, ne da bi spregovorila eno samo besedo, ter se postavljata, kot bi bila primarija, v resnici pa sta ničli. Tukaj živa duša ni videla doktorja Webra, o njem je znano samo to, da mu je ime Srđan in da je razrezal večino teh trupel. Tako piše na nalepkah ob njihovih vzglavjih, ob imenu in priimku ter naslovu, na katerem so prebivali za življenja – ta je, začuda, pri večini neznan – pri tujcih pa je zapisano še državljanstvo. Tu je še številka, taka kot tista v knjižnici ali v kanclagerju, pod katero nekje, v nekakšnih knjigah, vodijo truplo. Pri Srdi Kapurovi je neznan tako naslov kot državljanstvo. Ni znano, ne kdo je in ne od kod je in ne kako je prišla sem. To ga je tudi pritegnilo k njej, zaradi tega je prvič odprl njen dosje in izvlekel predal, ledeno hladno zeleno ploščo, na kateri leži Srda, kot bi si sončila vrat.

Lazar bi prisegel, da je Srđan Weber Žid, Jud, zaradi česar mu tile nič ne morejo! Ampak zakaj bi mu sploh hoteli kaj narediti in kdo so pravzaprav – tile? Lazar odmahne z roko, kot bi podil muhe, na taka vprašanja nima odgovorov, vendar tudi ve, da odgovori niti niso potrebni. Sleherni človek je nečesa kriv, rešujejo pa ga iznajdljivost, čudež in sreča ali pa to, da je Jud. Lazarjeva krivda sega v leto 1989, ko je delal kot miličnik in opravljal zadolžitve v Centru služb za splošni red in varnost v Petrinjski.

Za tole zgodbo to ni pomembno, lahko bi dejali, da je celo odveč, o Srdi Kapurovi nam ne bo povedalo ničesar pomembnega, ampak zavoljo Lazarja naj bo povedana tudi ta njegova nesrečna miličniška epizoda, skupaj z njo pa še vse njegovo življenje pred tem hudičevim poletjem 1989.

Lazar se je rodil leta 1960 v Lešću v Liki, očetu Aleksandru, partizanskemu prvoborcu in pozneje tudi golootoškemu kaznjencu, ter materi Stoji, gospodinji, po rodu iz Bosanskega Petrovca. V času Lazarjevega rojstva in otroštva pa vse do njegovih zgodnjih dvajsetih ata ni spregovoril. Sin ni poznal njegovega glasu, čeprav je vedel, da oče ni nem, kajti takrat, ko ga ni nihče gledal, kadar je kosil ali se odpravil v gozd po drva, je tiho prepeval pesmi v nekem tujem jeziku. Lazar je čepel za lesko in ga poslušal ter poskušal razumeti vsaj besedo očetove pesmi. Nikoli ni ničesar razumel.

Kadar je Stoja kaj vprašala moža, je vzel papir in svinčnik ter ji napisal odgovor. Potem je odnesla papir svoji družici Slavki, ki je živela tri kilometre stran, da ji je povedala, kaj piše. Stoja je recimo vprašala, kdaj naj malega odpelje v Gospić na cepljenje, on pa je napisal: Ne vem, vprašaj sosede.

Ko se je Lazar naučil brati in pisati, je bilo materino življenje veliko lažje.

Oče ni govoril, da ne bi izrekel česa napačnega in znova končal na Golem. Ali pa ni govoril iz hudobije ali zaradi zlobne nravi. To ni več znano, tudi ni nikogar, zaradi kogar bi bilo treba vedeti, kajti Lazarju je vseeno, od takrat so minila že leta, on pa si prizadeva, da se ata še spominjal ne bi več. Če bi se ga spominjal, ne bi mogel živeti.

Jeseni 1975 si je Aleksandrov ujec Stojan Budisavljević nadel slovesno črno obleko, tisto za umiranje, se ozaljšal s partizansko spomenico in z redom za hrabrost, prijel Lazarja za roko in ga odpeljal v Sarajevo, v šolo za miličnike. Sede sta čakala pred ravnateljevo pisarno; Lazar si je zapomnil samo njegovo ime – ime mu je bilo Osman. Čakala sta uro, dve, tri, tedaj pa je prišla tajnica in dejala, oprostite, tovariš, ampak ravnatelj Osman se danes ne bo vrnil. Stojan je rekel, ni pomembno, midva ga bova čakala, naj pride kadar koli že. Tovariš, ne smete ostati tukaj, iz varnostnih razlogov, prepovedano je, mu je odvrnila. Brigaj se za svoje delo, punca, jaz pa dobro vem, kaj je moje, ji je zabrusil Stojan in je še pogledal ni. Takrat jih je moral imeti osemdeset, nemara leto ali dve manj, vendar se je nosil, kot bi jih imel petdeset. Imel je tiste dolge vukovske brke, črne kakor oglje, brez ene same sive dlake, da je bil videti kot iz kakega drugega časa. Mati Stoja mu je govorila, naj se ne kiti s Titovimi odličji, saj se bo zdelo, kot se podaja na Dunaj, da bosta z generalom Borojevićem* drug drugega pobarala po junaškem zdravju.

Ko se je torej takle Stojan zadrl na Osmanovo tajnico in nato še poblisnil s tistimi svojimi sinjimi očmi, je odskočila, kot bi jo s korobačem oplazil po nožnih prstih, in zbežala v pisarno. Še minuta ni minila, in že se je iz taiste pisarne, v kateri ga dozdevno ni bilo, prikazal ravnatelj Osman.

»Kaj pa češ?« se je zadrl s tistim svojim najglobljim globokim glasom, da so zadrhtela okna. Glas pa je imel kakor Miroslav Čangalović,* in – to se bo Lazar še naučil – bolj ko je bil jezen, globlje je grmel.

Toda ko je na Stojanovih prsih zagledal odlikovanje, je hipoma trznil in se še ponarejeno nasmehnil, češ, to njegovo dretje je samo hec.

»Ničesar nočem od tebe, tovariš, ničesar tudi ne bi vzel od takega, ki pusti ljudi, da mu po cele ure sedijo pred vrati, za povrh pa po svojih ženskah laže, da ga ni notri. Stojan Budisavljević od takih ne jemlje ničesar in jim tudi ničesar ne daje! Tegale malega sem ti pa pripeljal – tedaj je Lazarja zgrabil za ovratnik in ga dvignil s stola – da z njim počneš, kar te je volja. Njegov ata je prvoborec, tako kot jaz, ampak dvakrat je služil kazen na Golem otoku, prvič pet, drugič sedem let. Sovražnik ljudstva je, kot bi vi temu fino rekli, rad je imel Stalina, zanj bi dal življenje, in veš, kaj ti bom povedal, še danes ga ima rad, jaz pa ga pri tem podpiram! Gnusna je oblast, ki sili ljudi k ljubezni, še hujša pa je tista, ki jo iz njih izganja. To ti pravim, da bova vedela, pri čem sva. Tale mali je njegov sin, v vojaško šolo ga nočejo vzeti, tudi farji ga nočejo medse, ker je njegov ata po Liki in Dalmaciji taistim farjem smodil brade, in če ga ti ne vzameš med policaje, mu preostane samo to, da postane razbojnik ali sovražnik ljudstva, tako kot njegov oče. Zdaj pa, tovariš, razmisli, pri čem si.«

Medtem ko je Stojan govoril, je Lazarju ledenela kri. Do takrat namreč ni vedel ničesar o atovem služenju kazni, ne o Stalinu in ne o Golem otoku, in še najlaže bi mu bilo, če bi lahko rekel, da striček Stojan laže. Star je, izhlapel je kakor žganje, ki ga pustiš na oknu, ničesar ne ve, že trikrat se je izgubljal po Otočcu, revež še tega ni vedel, kam se je namenil – vse to je hotel reči Lazar, se nekako opravičiti in se rešiti, pa ni mogel, saj se mu je ves strah nabral v grlu, da je samo tiho hropel in sikal in zavijal z očmi, kot da bi bil, Bog mi odpusti, maloumen.

Tedaj je Stojan vstal in se odpravil iz pisarne.

Lazar se ga je oprijel za rokav slovesne črne obleke, Stojan je odtegnil roko in rokav se je razparal. To bi se dalo zašiti, navsezadnje je počilo po šivu, ampak to ni bila več obleka za umiranje.

Otresel se je dečka in odšel.

Lazar je ostal sam z Osmanom. Bil je že ves v solzah, ni vedel, kaj se mu dogaja in zakaj, življenje pred njim se je razcepilo kakor brezno, nad katerim je obvisel, ne da bi bil česa kriv. Vsaj takrat se mu je zdelo, da ni kriv prav ničesar.

»No no, je že dobro, poba! Ne vdaj se obupu, car Lazar!« ga je tolažil Osman, kot je vedel in znal, čeprav ne bi mogli reči, da je imel kake posebne izkušnje, ne
z otroki ne s tolaženjem.

V prvem hipu najbrž ni vedel, kaj naj z njim, ali pa se mu je tako zasmilil, da ga ni hotel pustiti v domu za gojence šole, in tako ga je odpeljal k sebi domov, k ženi Nadi. Nista imela otrok, zato tudi ona ni vedela, kaj in kako z njim. Posadila ga je na mizo sredi ogromne in široke jedilnice, zapolnjene s čilimi in pohištvom, med katerimi se je Lazar počutil kot v muzeju, ter mu ponudila torto in vrtnični sirup. Torta je bila trda in neokusna, kot da se je cele dneve sušila v hladilniku, sok pa je bil presladek, in Lazar se je znova razjokal.

Osman in Nada sta drug ob drugem sedela na otomani kakor dva stara, zaskrbljena jazbeca in opazovala dečka, kako joče. Nista vedela, kaj storiti, zato sta sedela in čakala, da vse to mine in da ta nenadni čudni gost ponikne iz njunega življenja enako, kot se je v njem prikazal.

Tisto noč je spal v veliki, globoki postelji, iz katere se je bilo težko skobacati, ko si enkrat padel vanjo, pod sliko moškega s sabljo za pasom in s turbanom na glavi. To je moj dedek, je dejal Osman z enim od svojih globokih glasov. Lazar je ponoči vstajal, prižigal luč in gledal sliko. Še nikoli ni bil tako daleč kot takrat.

Kakor koli, ravnatelj Osman je poskrbel, da so Lazarja Hranilovića sprejeli v miličniško šolo – kljub očetovemu golootoškemu služenju kazni in kljub temu, da je bil deček droben in nedohranjen, za glavo nižji od svojih vrstnikov, povrhu pa še tih, vase zaprt in bojazljiv, niti najmanj podoben bodočemu varuhu reda in družbene ureditve. Ni znano, čemu je to storil, ali se mu je deček zasmilil in se ga je njegova usoda dotaknila, ker sam ni mogel imeti otrok, ali pa ga je zavezoval red za hrabrost na obleki za umiranje oziroma – pravilneje in razumljiveje – obleki za pokop starca Stojana, to se ne bo nikoli izvedelo, toda dejstvo je, da je Osman usmeril Lazarjevo življenje na pot, na kateri je zdaj, in da je bil Lazar po njegovi zaslugi srečen in nesrečen, nevede mu je bil rešil glavo, a ga tudi popeljal v revščino in bedo, pod sovražni nož in pred strelski vod, in vsakič, ko se je Lazar spomnil nanj, se mu je zahvaljeval ter ga preklinjal, bolj in pogosteje kot rodnega očeta.

Če ne bi bilo ravnatelja Osmana, se nikdar ne bi znašel nad obrazom Srde Kapurove.

Prvo leto v Sarajevu je bilo zanj čista muka. Že konec oktobra se je nad mesto spustila gosta, nepresojna megla, z vseh strani je zaudarjalo po težkem premogovem dimu, učitelj telovadbe Udatny jih je gonil, da so vse jutro tekali med vznožjem in vrhom hriba, med vračanjem so padali po blatnem travniku, medtem pa se jim je on smejal v obraz in jih, ko so poskušali vstati, z nogo porival v blato. Sledile so ure matematike, zemljepisa, biologije, Lazarja pa je med sedenjem v šolski klopi tresla vročica, kajti vso zimo je po vrnitvi s teka dobival vročino, vendar ni nikomur potožil, pač pa je trpel, dokler ni vročica minila sama od sebe.

Ravnatelj Osman je vohljal po šoli, preverjal, kako poteka pouk, presenečal gojence, ki so kadili na stranišču, in grmel s tistim svojim strašnim globokim glasom. Vsi so se ga bali, čeprav ni nikoli nikogar kaznoval. Strah je bržčas izviral iz tega, da se ravnatelj Osman, vsaj kolikor so lahko videli dijaki, ni nikdar nasmehnil.

»Ne predaj se, car Lazar!« ga je trepljal po rami.

Tako si je med učenci ustvaril ugled. Ravnatelj je nagovarjal samo njega, povrhu pa še na tak način. Nihče ni vedel, zakaj mu izkazuje tolikšno čast, niti tega, kaj ima Lazar opraviti z ravnateljem, vendar so pazili, da se dečku ne bi zamerili. Še Udatny ga ni več z nogo porival v blato, potem ko je Osmana slišal reči:

»Ne vdaj se obupu, car Lazar!«

Tako je Lazar Hranilović, prej zaradi sreče kot spretnosti, dokončal prvi razred miličniške šole v Sarajevu. Ko je prišel na počitnice v Lešće, ga njegovi skorajda niso mogli prepoznati. Ne zato, ker je zrasel in se okrepil, čeprav se je res, pognal je kakor trs iz vode, marveč zato, ker je postal odločen, domala osoren, čisto tak kot pravi miličnik. Oprijela se ga je tudi tista sarajevska govorica, polna nekakšne prikrite grožnje in potuhnjene podlosti, da se je že zdelo, kot da je odrasel miličnik redar, nared, da jutri zamenja starega in naglušnega Đuka Pribanića, ki je, tako se je govorilo, po Gospiću in Otočcu še nedavno prijavljal, kdo v gostilni hvali Stalina, in znal, tudi to se je govorilo in nemara še pretiravalo, iz človekovih oči razbrati, ali je za Stalina ali za Tita. Menda mu ni bilo treba kaj več kot pogledati v oči, in že je videl, kako se komu leskečejo, stalinsko ali titovsko, in ko se je Jozu Oreškoviću rodil sin, je Đuka prišel obiskat porodnico; malemu je položil zlatnik pod blazino, se mu zazrl v oči in rekel:

»Tale bo končal na Golem, Mikojan mu kuka iz oči, zate bo bolje, Jozo, da ga utopiš kakor mucka, kot da boš z njim pozneje imel same sitnosti.«

Orešković pa je molčal, ni spregovoril, samo čakal je, da gre Đuka svojo pot. Nihče se mu ni drznil reči ničesar.

Ali je Aleksandra Hranilovića prijavil on ali pa je bil to kdo drug, to niti ni bilo več pomembno; v vsakršnih družbah je ob nepravem času preglasno hvalil Sovjete in naši partiji prepogosto očital, da brez razloga kljubuje veliki in pravični Moskvi, ko pa je videl lastnega sina, kako se po samo letu dni šole spreminja v Đuka, Aleksandru ni bilo ljubo. Zmračil se je in zbežal na senik. Vse do konca poletja se mu ni približal in tudi pobožal ga ni. Najbrž si je krepko oddahnil, ko se je Lazar vrnil v Sarajevo.

V šoli pa na hodniku, tik ob zbornici, dva gojenca v slovesnih uniformah stojita na častni straži. Med njima miza, prekrita s črnim prtičem, vaza s cvetjem in pred njo fotografija s črnim žalnim trakom. Ravnatelj Osman se je z ženo vračal z morja, zaspal za volanom in zletel
v Neretvo. Oba sta umrla.

Istega dne je gojenec Davor Alebić, doma iz Klisa, brez vsakršnega razloga porinil Lazarja z vrha stopnic. Medtem ko se je kotalil in se lomil, je bilo z vseh strani slišati nekakšen potuhnjen smeh, kakršnega v življenju še ni slišal. Tisti, ki bi ga lahko med padanjem prestregli in ujeli, so se samo razmikali in ga puščali naprej. Na dnu stopnic je z glavo treščil ob zid in izgubil zavest. Ko se je prebudil, ob njem ni bilo nikogar.

Od takrat pa vse do tedaj, ko se je naučil braniti, pravzaprav do tedaj, ko se je naučil napadati druge, še preden bi ti napadli njega, so Lazarja pretepali in ga pljuvali, po dva sta ga držala, tretji, Fljorin Hajrulahu iz Đakovice, pa mu je na razgaljeni zadnjici ugasnil čik, polivali so ga z vedri vode, s katero je bil ravno pomil hodnik, mu tiščali glavo v stranišče na počep, ga skozi okno spalnice v prvem nadstropju metali v sneg, nato pa ga, prezeblega, pretepenega in na pol golega, niso spustili v stavbo.

Po šoli se je govorilo, da je Lazar Hranilović pankrt ravnatelja Osmana in da ga je zato tako ščitil. Toda tudi ta zgodba je poniknila, enako kot vse drugo, ko se je naučil braniti in ko je tistega Alebića iz čistega miru, namerno, gledajoč ga naravnost v oči, po nogah polil z oljem, ki je še cvrčalo od pohanih šniclov. Kdo bi vedel, kje je po tistem končal in kam ga je odnesel vrag, ampak iz bolnišnice se ni več vrnil v šolo. Zaman se je tudi pritoževal, da ga je Lazar namerno polil z oljem. Zgodilo se je pred tridesetimi gojenci in kuharjem, vsi so videli in preiskovalcem potrdili, da se je olje razlilo slučajno, Lazar Hranilović pa se je izkazal za dobrega tovariša, saj je Davorju Alebiću prvi priskočil na pomoč. To, da ga ta zdaj obtožuje, nima prav nič opraviti z resnico. Najbrž ga, nesrečnika, muči, ker je postal invalid, in mora zdaj nekoga kriviti za svojo nesrečo.

Tistega leta so Lazarja razglasili za najboljšega gojenca generacije.

Čas, ki je sledil – vse do konca sarajevskega šolanja, in naslednjih šestnajst mesecev, ki jih je prebil med delom v Službi državne varnosti, ko je vsak dan španciral med Narodno banko in Baščaršijo, gledal dekleta in nadziral javno varnost – je bil najlepše obdobje Lazarjevega življenja. Po tistem, ko je Alebića ves iz sebe polil z vrelim oljem in nato gledal, kako se mu noge spreminjajo v arhipelage mehurjev, ki rastejo, se širijo in združujejo, vse do prstnih konic, do nožnega palca in kazalca, krotko in nedolžno ločenih z modrim jermenom japonk, ki sta ga v tistem trenutku ganila bolj kot kar koli drugega, po tistem, ko je torej opravil to nalogo in se med gojenci proslavil s tem, da je svojega sovražnika poslal naravnost na plastično kirurgijo v Beograd, se je Lazar Hranilović spremenil v to, kar bo ostal naslednjih deset let, v nekoga, ki je hujši in nevarnejši od Đuka Pribanića, kajti Đuka je okrog sebe iskal in najdeval sovražnike ter verjel, da dela v dobro svoje domovine in celotnega komunističnega gibanja, Lazar pa ni verjel v nič in tudi nikdar, niti en sam dan, čeravno samo za hip, za eno samo sekundico, ni pogrešal vere v kar koli.

Verjetno bi ostal v Sarajevu, tam so ga imeli radi in so se ga bali, postavnega in nevarnega Ličana, ki se ni smejal, kadar so se smejali drugi, in tudi ni pripovedoval šal, ne političnih ne nobenih drugih. Ljudje, ki pripovedujejo šale, so vedno sumljivi, je poučeval vse, ki so ga poslušali, pa čeprav samo šale o zajcu in lisici ali o zeljni glavi in korenju, kajti kdor javno in pred vsemi govori o zelju in korenju ter uživa v tem, da se mu vsi smejijo, ta bo takrat, ko se bo znašel med svojimi, pripovedoval šale o Titu in Kardelju. Tako je to, in vsi vedo, da je tako, a ne, ampak vsi se delajo, kot da ni. No, Lazar Hranilović, jebemtiš, tega že ne bo počel, jebemomater, ampak bo zasledoval sovražnika, dokler je še pri zelju in korenju in še preden mu bosta Tito in Kardelj prišla na misel.

S pestjo je tolkel po mizi, Bosanci pa so ga očarano opazovali. Lazar je tolkel tudi pred tistimi, ki so mu bili nadrejeni, vendar mu tega niso očitali, marveč so ga tudi sami očarano opazovali in se mu po malem čudili. Okrog sebe je širil strah, nadrejeni pa niso mogli dojeti, čemu, čemu strah, če pa ni tistih, ki bi jih bilo treba strašiti.

Medtem ko sedi ob ledeno hladni zeleni plošči, na kateri leži Srda Kapurova, in mu roke v rokavih ledenijo, ker noče oditi, še preden bi se je dodobra nagledal, se Lazar ne spominja časov, ko je bil strašen. Spominja se sleherne nadrobnosti, slehernega sarajevskega obraza, tistega, kar so mu govorili, in tistega, kar je on govoril njim, dobro se spominja, kako je s pestjo tolkel po mizi, toda vse to je resnično, kolikor so resnične sleherne sanje, ki si jih človek zapomni, kajti Lazar se kratko malo ne spominja, da so se ga ljudje bali, celo tisti, ki jim ni mogel storiti nič žalega, in da so, roko na srce, imeli razloge za strah.

Babje poletje je kar trajalo, nad Sarajevo se ni še niti enkrat spustila megla, vrtovi in terase restavracij so bili odprti, četudi je bil konec oktobra, katoliki so kupovali cvetje in demonstrativno obiskovali grobove – kakšni čudaki, nekega dne se bodo vsi katoliki spremenili v grobove – Lazar pa je sedel v Gledališki kavarni, pod visokimi francjožefovskimi drevesi, in jih opazoval, kako hodijo mimo s svojimi gladijolami in hortenzijami, posmehoval se jim je in poslal nekega smrkavca, gojenca na praksi, Hrvata, po rodu iz Kiseljaka, naj jih legitimira in šari po njihovih šopkih – češ da išče nekaj sumljivega, vse to v upanju, da bodo vsaj enemu od njih popustili živci, da bo planil in opsoval ljudsko milico. Ampak s tem ni bilo nič, tihi in mirni kakor veliko kitajsko ljudstvo, sklonjenih glav, s pogledi, uprtimi v konice do popolnosti zloščenih čevljev, so katoliki jemali ven svoje osebne izkaznice in jih izročali malemu, ta pa jih je listal in preiskoval, zvijal je te grde rjave knjižice in z njimi udarjal ob dlan, kot bi preverjal, ali so ponarejene, ali pa je tistim – in bili so tudi taki – ki so imeli namesto bosanske osebne v obliki knjižice hrvaško, ki je bila samo plastificiran kartonček, govoril vedno ista stavka:

»Kaj, a bosanska osebna pa ni dobra zate, a ne, pa si šel na Hrvaško, da ti dajo tole njihovo? Je baje bolj nobel pa bolj gosposka, ne smrdi po loju in nekristjanih.«

Potem sta se starec, po rodu iz Sinja, ali pa mamca iz Bjelovarja malemu opravičevala, da sta pač rojena tam, zato nista zamenjala osebne izkaznice. Mislila sta, da je to eno in isto, saj smo ja ista država, madonca, in zakaj ima sploh vsaka republika svoje osebne izkaznice? Ampak če je treba in če je nujno zaradi državne varnosti ali zaradi vseeno kakšnega razloga že, sta pa, ja, pripravljena že jutri zamenjati dokumente in vzeti bosansko osebno.

»Ja, do zdaj pa kokr nisi imela časa. Petdeset let, praviš, živiš v Sarajevu in v teh petdesetih letih se ti ni ljubilo odpovedat se hrvaški osebni. Raje vsakih pet let klik-klik pa do Bjelovarja. Mater, stara, a ti ne bi bilo bolj enostavno vzet bosanske osebne? Ja, ampak na bosanski ni šahovnice! Kaj, stara, a gre za to?«

V tem trenutku je stara gospa že začela jecljati, že pripravljena, da se upre, togotna zaradi načina, kako jo mladi redar nagovarja, vendar jo je nekaj ustavilo. Zadrževala se je in zardevala, ustnice so ji pomodrele, in medtem ko jih je stiskala, je starka fanta iz Kiseljaka začela spominjati na Anteja Pavelića.*

»No, prisezi pri svoji časti, babi, pa povej, kaj misliš, kaj bi tvoj sosed, recimo Srb, ki so mu v Jasenovcu zaklali tako očeta kot mater, menil o temle tukaj?«


Prevedla Aleksandra Rekar

Sanje ROMAN
592 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741402
cena z DDV: 30,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741624
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje