Miljenko Jergović: Oče

I
Umrl mi je oče.
V četrtek je pozvonil telefon, oglasila se je ženska, ki sem jo spoznal nekoč davno, na literarnem večeru v Dubrovniku; rekla je, da so ga zjutraj namestili v bolnišnico.
Sicer je sestra očetove žene, s katero se nisem nikoli srečal. Vprašam, kaj mu je. Reče: diabetes, trdi tudi, da ima kožo polno melanomov, vendar mu tega niso diagnosticirali. Poleg tega ima dekubitus.
Reče: popoldne ga grem obiskat, okrog dveh, pa bi vas poklicala, da se pogovorite z njim. Zadnje dni je zelo vznemirjen.
Telefon pozvoni malo po drugi, v avtu sem, na velikogoriški cesti. Zavijem na Tifonovo bencinsko črpalko, ustavim zraven naprave za preverjanje olja in tlaka v gumah ter se oglasim.
Ona reče: tukaj imaš očka. Čudno je slišati to besedo, ne povezujem je s sabo, vsaj trideset let je nisem izgovoril, odkar sem stopil v puberteto.
Njegov glas komajda prepoznam. Kot da se je spremenil v balon in kot da nekdo trdno stoji na tem balonu, ga gnete in poskuša preluknjati.
Zazdelo se mi je, da govori nesmisle: Zdaj sem dojel, kaj pomenijo Hitlerjeva koncentracijska taborišča, reče, to je eno od njih.
Kako si? ga vprašam, kot da je vse normalno.
Kriv sem, reče, nikoli ti nisem mogel pokazati vse svoje hvaležnosti.
Za kaj?
Za tvoje pisanje. Za poštenost.
Ti samo pazi nase, zdaj moraš okrevati, mu govorim z nelagodjem.
Zatem molčiva, med nama šumi telekomunikacijsko vesolje, telegrafske žice rnijo, kralj Peter nam govorijo, pomislim, nato pa rečem – dobro, potem pa zdravo in pazi nase, okrevati moraš.
Zatem se oglasi ona, reče – no, slišala sta se, z vami je bil mirnejši, kot da njega ni tam, v sobi, ali kot da je že odšel, kamor – potem ko se dodobra namučijo – odhajajo starci, o katerih se, namesto zemeljske sodbe, reče, da imajo dekubitus.
V nedeljo zjutraj me je pričakalo SMS-sporočilo: Nocoj je mirno umrl. Prejmi naše sožalje.

II
Nisva si bila blizu, čeprav so od vekomaj govorili, da sem izrezan on. Dobil me je pri dopolnjenih osemintridesetih letih, že ugleden sarajevski zdravnik, ki sta ga slava in položaj zgodaj postarala, toda že po dvanajstih mesecih, takoj ko sem shodil, so govorili, da sva si podobna: glava, čelo, izraz na obrazu … Fantiček, pa tako podoben moškemu srednjih let; to najbrž obstaja samo pri nas, na Zahodu ne poznajo tega kulta podobnosti in nekakšnega sladostrastnega čudenja nad dejstvom, da je otrok podoben svojim staršem ali vsaj enemu od njih.
Bil sem izrezan oče.
Še sreča, kajti če bi bil izrezana mati, bi se zastavljalo vprašanje, kdo je moj oče. Pri tem vprašanju se začne naše vseživljenjsko iskanje identitet, družinska in družbena zgodovina, nekaj skupnih in ločenih narodnih zgodovin, prerešetanih z vojnami – kot njegovo starčevsko telo z metastazami; pri vprašanju, kdo je otrokov oče, ki nikoli ni retorično in ki se zastavlja celo po tistem, ko bi moral biti odgovor nanj docela nedvoumen, se začenja narodnoosvobodilni boj, skupaj s petimi stoletji pod Turki, z nekaj srbskimi vstajami in s hrvaškimi kmečkimi upori; če ga ne bi bilo, tega našega prvega vprašanja, ki ga navadno kot prva zastavi tašča – torej mati nesojenega očeta ali očeta, čigar zgodovinska in biološka vloga je vprašljiva – zatem pa se to vprašanje prenaša kakor pljučna kuga, od vdiha do izdiha, dokler na koncu ne pripelje do prelivanja krvi, večjega ali manjšega, družinskega ali nacionalnega, ki je pri nas vedno in vselej nastajalo kot najprimitivnejša oblika identitetne krize; če ne bi bilo tega vprašanja, pravzaprav še tega ne bi vedeli, kdo smo in kaj smo, niti ne bi vedeli, da se v tem našem balkanskem in srednjeevropskem svetu, v tej žalostni katoliški
vukojebini, na divjem pravoslavnem in islamskem zahodu, ljudje delijo na tiste, ki so podobni materam, in tiste, ki so podobni očetom.
Pri čemer je podobnost z očetom vselej nezadostna. To podobnost je treba dokazovati vse življenje.
Krvna skupina A je dominantna krvni skupini 0. Kar pomeni, da je verjetneje, da bo otrok po enem od staršev podedoval skupino A, če ima drugi 0. To je najstarejša in najprimitivnejša medicinska metoda dokazovanja očetovstva. Bognedaj, da se otrok rodi z B, kajti to pomeni, da oče ni njegov rodni oče.
Čeprav ima moja mama A, oče pa 0, sem vendarle podedoval njegovo ničlo.
Podedoval sem vsa njegova nezdrava nagnjenja, značajske hibe in slabosti, nekatere socialne talente, edino, za kar sem ostal prikrajšan, česar pa je bilo v njem obilo, je nadarjenost za matematiko. Če bi mi jo bil zapustil in mi jo volil tudi v genih, tega ne bi pisal in se tudi ne bi ukvarjal s svojimi identitetami.
Tedaj bi moja identiteta izhajala iz matematike, tako kot so iz matematike izhajale nekatere od njegovih identitet. Bil je internist hematoonkolog, ukvarjal se je z levkemijami in mi kot majhnemu dečku risal sheme, s katerimi mi je hotel pojasniti vrste in naravo levkemij, te sheme pa so bile, tako se mi je zdelo,  sestavljene iz gole matematike. Gripo se zdravi z vitaminom C, vnetje grla z antibiotiki, levkemijo, najstrašnejšo med vsemi boleznimi, pa se zdravi z matematiko. To je zvenelo nekako tolažilno.
Nekoč davno je v Varšavi opravil tudi specializacijo iz mikrobiologije, zato mi je proti koncu srednje šole, čeprav je vedel za moje enice iz matematike in fizike ter za večletne neuspešne inštrukcije pri različnih profesorjih, predlagal, naj študiram mikrobiologijo, kajti v mikrobiologiji je prihodnost. V vsem drugem sem bil izrezan on, toda za to, kar bi me spremenilo in s čimer bi, tako domnevam, danes mirno in anonimno živel v kakem Bostonu, Chicagu ali Torontu ter ne bi več vedel za Srbe in Hrvate in bi sanjal v angleščini ali francoščini in ne v tem pohabljenem jeziku, ki ima tudi težave z identiteto, za to pa me je oče prikrajšal. Ne po svoji krivdi, seveda.
Samo v tem ni bilo njegove krivde. Za vse drugo se mi je zdel kriv. Ker pa sem izrezan on, sem s tem, ko sem krivil njega, krivil samega sebe.

III
Oče in mati sta se ločila malo po mojem rojstvu. Uradno, pred sodiščem, sta se ločila nekaj let pozneje. Takrat je izbrisala njegov priimek, ki ga je bila dodala svojemu, v upanju, da utegne tako vstopiti v še eno življenje.
On se z ločitvijo dolgo ni sprijaznil. Tako je nekoč, ko nas je prišel obiskat, na naši terasi videl lonec z mačehami, ki jih je posadila babica.
Take bomo tudi mi imeli v svojem stanovanju, je dejal moji mami, ona pa je zardela od besa, vendar ni rekla nič.
Takrat sta bila že dolgo ločena.
V tistem času nas je obiskoval vsak teden, navadno ob petkih. Enkrat na mesec je prinesel preživnino. Pod mizo je prešteval denar – kar je babico hudo živciralo, govorila je, da gospoda nikdar ne šteje denarja pod mizo – nato pa ga je dal v oguljeno modro kuverto.
V notranjem žepu suknjiča je imel cel šop modrih kuvert za preživnino. Tudi to nagnjenje sem podedoval po njem; moji žepi so prepolni marsičesa, pretežno stvari, ki jih potrebujem enkrat, potem pa jih nikoli ne vzamem ven.
Zatem je modro kuverto postavil na kredenco, pod grško vazo, cenen spominek, ki smo ga nekoč od nekoga dobili.
V tem puščanju preživnine je bilo nekaj zelo konspirativnega in hkrati zelo administrativnega.
Taka je bila videti moja druga pomembna identiteta: otrok ločenih staršev.
Nisem je čutil intenzivno, zato pa jo je moja mati. Zanjo je bilo to pomembno. Po moji zaslugi je bila mati samohranilka. Tako se je temu reklo v ključu politične
korektnosti našega socializma.
Po tradicionalnem ključu je bila ločenka, s podtonom, da gre za razuzdano, razpuščeno žensko.
Naše družbeno življenje je bilo v domala vseh prvinah sestavljeno iz teh dveh ključev ali, slikoviteje rečeno, ob njuni pomoči se je vsak dan odklepalo. Naš socializem, čeprav smo se hvalili z njegovim človeškim obrazom, tako da smo govorili tudi to, da je po meri človeka, in ga še danes pojmujemo kot liberalnejšega od vseh drugih vzhodnoevropskih socializmov, je bil pravzaprav nekakšen čuden spoj Kardeljevih Smeri razvoja socialističnega samoupravljanja ter epskih pesmi o kraljeviču Marku in o njegovih težavah s Turki.
Dobro se spominjam, kako mi je pri petih, šestih letih zvenela beseda ločenka. Kot razpuščena ženska, tako kot se je o otrocih, za katere nihče ne skrbi in jih tudi nihče ne vzgaja in izobražuje, govorilo, da so razpuščeni in da bodo končali v popravnem domu, potem ko bodo komu s fračo iztaknili oko ali vlomili v trafiko. Tako je tudi ločenka razpuščena ženska za v popravni dom, in če kdo o moji materi govori, da je ločenka, o njej pravzaprav govori enako kot o smrkavcu, ki bo vsak hip komu s fračo iztaknil oko.
Tako je epska beseda ločenka zvenela v času, ko sem jo slišal prvič. (Tega ne omenjam iz sentimentalnih nagibov, da bi ponazoril, kako sem se počutil, ko sem
prvič slišal, da je moja mati ločenka, kajti ti nagibi niti ne obstajajo, počutil sem se čisto dobro, bilo mi je vseeno. K otroškemu razumevanju besede se vračam zato, ker se mi danes zdi, da je najboljše in najnatančnejše, in če kaj obžalujem, je to za vedno izgubljeni, pobegli čas, ko sem besede razumel po otroško.)
In seveda, vsakdo, ki je v tistem času mojo mater poimenoval za ločenko, je imel v mislih prav ta pomen besede, ki ga je bilo mogoče z otroškim ušesom tako natančno slišati.
Ampak to je ni delalo nesrečne. Bila je delovni človek, biti ženski delovni človek pa je pomenilo biti mučenica. Nekakšna novozavezna, ki je Jezusu delala dobro, vendar so jo vsi imeli za kurbo.
Poleg tega je bila mati samohranilka, kar je v socialistični govorici, seveda bolj kot v družbeni stratifikaciji, zvenelo nenavadno pomembno in pohvalno. To je bila ena tistih neformalnih vlog, ki so bile pogosto koristnejše celo od formaliziranega družbenega položaja. Mati samohranilka je veljala domala za žensko prihodnosti, tako da je materam samohranilkam utegnilo biti že kar malce neprijetno, kajti kot da so bile nezadostno matere in nezadostno socialistične, enako kot so bili, recimo, delovni ljudje in državljani, ki niso bili rudarji ali delavci v neposredni proizvodnji, nekako nevredni poti v komunizem. To nikakor ne pomeni, da so bile v socializmu matere samohranilke kakor koli privilegirane – niti slučajno, navsezadnje so bile vendarle razuzdanke, torej starozavezne kurbe – privilegirani pa niso bili niti rudarji in delavci. Njihova vloga je bila mitska in legendarna, denimo tako kot vloga siromaka v svetem pismu in v družbenih skupnostih, ki so se na to knjigo sklicevale enako kot mi na Marxa: siromaki bodo šli v nebeško kraljestvo, tako kot bodo šli tudi matere samohranilke in rudarji v komunizem. Ostali bodo svoje tuzemsko življenje preživeli v grehu, srečni in zadovoljni in nadvse ideološko neoporečni, v upanju in pričakovanju, da bo na drugem svetu rudarjem in ločenkam bolje kot njim.
V našem socializmu je obstajal neke vrste tihi kult ločitev. To je bil izraz zajamčene državljanske svobode, po kateri se je naša družba, najpravičnejša med vsemi, razlikovala od buržoaznih družb, ki so se držale cerkvenega pravila, po katerem se je lahko zveza moškega in ženske po tistem, ko je bila enkrat vzpostavljena, razdrla zgolj v skrajnih okoliščinah, kakršna je denimo erektilna disfunkcija.
V socializmu so pari s tem, ko so se ločevali, počeli nekaj družbeno koristnega, kljubovali so tradiciji in konzumirali svobodo. Seveda je potreba po tej svobodi nastala kot posledica manjše ali večje zasebne stiske, neskladja ali nesreče, vendar pa to družbene skupnosti ni več zadevalo.
Zadevalo ni niti mene kot otroka ločenih staršev. O njuni ločitvi nisem razmišljal kot o nadlogi ali nesreči. Verjetno tudi zato, ker mi je šlo že kot čisto majhnemu
dečku na živce to materino trkanje po prsih – mati samohranilka. Z otroško okrutnostjo, od katere je večja samo še Pol Potova, sem menil, da ji je bilo tako zelo do ločitve in da je očetov in moj priimek zavrgla samo zato, da bi lahko bila mati samohranilka.

IV
Oče se je rodil leta 1928 v Sarajevu.
Njegova mati, Štefanija Jergović, je imela pet sester in brata, dve leti mlajšega od mojega očeta. Njihov oče, Marko Jergović, po poklicu poštar, se je v Sarajevo priselil iz Ličkega Lešća. Bil je strasten igralec na srečo. Vso plačo je zabil pri barbutu1, kartah in na loteriji, tako da so do naslednje plače pogosto stradali. Bili so popolni reveži, v mestu, v katerem niso imeli sorodnikov, ki bi jih vsaj nahranili.
Nato pa se je zgodil čudež – Marko Jergović je zadel na loteriji.
To je bil največji loterijski dobitek v zgodovini Sarajeva, največji v dotedanji, resda kratki, zgodovini Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. O tem so pisali vsi časopisi, praded Marko je dajal izjave, njegova slava se je širila do Zagreba in Beograda. Še leta po vojni, celo v sedemdesetih, v času mojega otroštva, je bil živ mestni spomin na poštarja Marka, ki je na loteriji zadel bogastvo.
Za del tega denarja je kupil dve hiši. Vem, da je ena stala pod Bistrikom.
Naslednjih nekaj mesecev, nemara celo vse leto, se je v hiši Jergovićev živelo dobro in bogato.
Moja babica Štefanija, majhna deklica, si je zaželela klavir. Oče je kupil klavir, čeprav deklica ni bila muzikalna.
Marko Jergović je kmalu zaigral ves preostali denar, nato pa eno za drugo tudi obe hiši.
Znova so bili reveži, ampak zdaj tisti še hujši, užaloščeni zaradi izgube, a tudi zaradi živega spoznanja, kako je imeti, kako je biti bogat, cenjen in ugleden.
Nemara si domišljam, toda zdi se mi, da je prav to spoznanje mojo babico Štefanijo za vse življenje naredilo hudobno in da je bilo to hazardersko nagnjenje pradeda Marka, skupaj s tem nesrečnim dobitkom na loteriji, pomembno za življenjsko oblikovanje mojega očeta in da je določilo njegovo, deloma pa tudi mojo usodo.
Nekaj let pred vojno je ena od sester zbežala zdoma, da bi se poročila z visokim poštnim uradnikom, solunskim borcem in nosilcem Karađorđeve zvezde drugega reda, Budimirjem Dimitrijevićem. Ime ji je bilo Melanija, jaz pa sem jo kot deček klical teta Mila. Od vse očetove družine sem si bil najbolj blizu s teto Milo in stričkom Budom.
Preostanek družine je bil zgrožen nad Melanijinim pobegom, še bolj pa nad tem, da se je poročila s Srbom. Dolga leta, vključno z drugo svetovno vojno, zanjo in za
njenega moža niso hoteli niti vedeti.
Bili so ogorčeni katoliki.
Nekaj od tega jergovićevskega ogorčenja sem, tako se mi dozdeva, podedoval, zato ga, pogosto zaman, poskušam zadušiti.
To je tisto človeško nagnjenje, izpolnjeno s svinčenim samopomilovanjem, da si sleherno stvar, sleherni vedri in svetli življenjski trenutek zagreniš s prepričanjem, da ti nekdo dela krivico, da nisi nagrajen v skladu s svojimi zaslugami, skratka, da okrog sebe niti ne vidiš nikogar bolj ubogega in nesrečnejšega od sebe. Tako si kvariš lastno življenje, utrujaš in onesrečuješ svoje bližnje; tako ostajaš sam, kajti z ogorčenimi je težko živeti. To o sebi vem, in tudi to je moja identiteta.
Pri tem pa moje ogorčenje nima ideološkega koda ali pa se mi vsaj zdi, da ga nima, medtem ko je bilo njihovo krščansko in katoliško ter je neizogibno zadevalo nebeške in ne samo tuzemskih krivic, uteho in uresničitev pa je zlahka najdevalo v šovinizmu. Ne nazadnje so bila to dvajseta in trideseta leta, v orientalskem Sarajevu, na samem robu rimskega katolištva, na kraju na moč živih in krvavih antagonizmov, vendar tudi žive ljudske in cerkvene dogme o tem, kako so Judje križali Jezusa Kristusa, medtem ko so pravoslavci na splošno razkolniki, shizmatiki in brezbožci.
Moj ubogi praded, trd Ličan, ki je pri kockanju izgubil srečo svoje družine, zaradi tega ni mogel biti ogorčen nad sabo, ampak je bil ogorčen nad Judi in pravoslavci. Prvi so udarili po Sinu božjem, drugi pa so mu odvzeli hčer, mar torej stvar ni popolnoma jasna?

V
Babica Štefanija je ljubila sarajevskega prosvetitelja, solastnika zasebne šole, v kateri so, poleg drugega, poučevali tudi o budizmu, človeka, ki je bil prepričan, da bo množično opismenjevanje osrečilo svet. Ime mu je bilo Gjorgjo Vidović, skupaj z bratom Miljenkom pa je bil ena od medvojnih sarajevskih legend, dobra priložnost za dekle iz revne hiše.
Toda Gjorgjo očitno ni ljubil Štefanije. Kot v kaki socialni gledališki igri jo je na hitro izkoristil, ji naredil otroka in zbežal iz njenega življenja.
Sarajevo je majhno in ozko mesto, stisnjeno med hribe, tako da se od nekdaj zdi, da vsakdo pozna vsakogar in da se ljudje vsak dan srečujejo. Toda dedu Gjorgju je uspevalo, da ni nikoli več srečal ne Štefanije ne njenega sina, mojega očeta Dobroslava.
Kadar razmišljam o tem, se mi smili.
Toda ne moj oče, ki je odraščal brez očeta, marveč ded, ki je moral paziti, po katerih ulicah hodi in ob katerih urah. Čutim njegovo hudo muko, ker je Sarajevo tako ozko mesto.

VI
Onesrečena in prevarana babica Štefanija je skupaj z začetkom vojne dočakala boljše in pravičnejše čase.
Velika vernica in župnijska aktivistka, pri tem pa vneta Hrvatica, ki ji je večino življenjskih ponižanj uspelo vdeti v zgodbo o kraljevini vlaških kravarjev in svinjskih mešetarjev Karađorđevićev ter se tako tolažiti, je bila zagotovo navdušena, ko se je v zadnjih dveh tednih aprila 1941 na katoliško veliko noč vzpostavljena Neodvisna država Hrvaška razširila na Sarajevo in naprej, na vzhodno Bosno.
To je bil, se mi zdi, vrhunec njenega življenja, tisti trenutek, ki se večini ljudi sploh ne zgodi, ko se človek, resda za kratek čas, znajde sredi čarovnije iz Pepelke, v kateri buče postanejo kočije, miši pa konji belci.
O teh aprilskih tednih leta 1941 pogosto razmišljam, že od zgodnjih srednješolskih let, ko sem prebiral vse, kar je bilo o Anteju Paveliću in njegovi državi najti v knjigarnah. Kako se je v tistih dneh počutila babica Štefanija, kaj je
počela, s kom se je pogovarjala, kje se je zadrževala? Kaj je govorila, ko je mestna sodrga, pretežno – kakšna strašna ironija – cigančki z Gorice, še pred vstopom nemške vojske in prihodom ustašev v mesto vlamljala v judovski tempelj in ga ropala? Ali je stala tam in jih gledala? Kje je bila, ko so po čaršiji razbijali izložbe srbskih trgovin?
Odgovornost za holokavst je del družbene, torej kolektivne odgovornosti.
Tudi odgovornost za holokavst, storjen nad Srbi, Judi in Romi v NDH, je del družbene, kolektivne odgovornosti. Odgovorni so tisti, ki so bili takrat Hrvati, njihovi otroci, vnuki in pravnuki, vsi in vedno, ne glede na to, ali so bili fašisti ali antifašisti, in celo ne glede na to, ali so bili njihovi bližnji ubiti skupaj s Srbi, Judi in Romi.
Na nasprotni strani družbene in kolektivne odgovornosti ni kolektivna nedolžnost. Na nasprotni strani je neodgovornost.
Toda razen kolektivne odgovornosti obstaja tudi tisto drugo, tisto, kar je del naših družinskih zgodovin in čustev, domačih zgodb in legend, obstaja tisto, iz česar sta deloma narejeni roka, ki to piše, in glava, ki to misli. In četudi se zlo ali nagnjenje k zlu ne prenaša z geni – čeravno sem recimo podedoval nenehno ogorčenje svoje babice Štefanije – med nama obstaja zveza, živa in krvava.
Tako kot sem od nje podedoval progenijo spodnje čeljusti, ki so jo sarajevski ortodonti nato še leta popravljali, sem podedoval tudi nekaj, kar je, vsaj posredno, na dolgi rok, kot fiziološka motnja ali mentalna danost, delovalo na mojo babico Štefanijo, da se je veselila rušenja judovskega templja.
V tem smislu je moja odgovornost drugačna. Intimnejša je.
Štefanija Jergović se je prek ženskih in mladinskih društev dejavno vključila v ustaško gibanje. Bila je docela v skladu z modo svojega časa, ideološko in sleherno drugo, in ko se je denimo med bolje situiranimi sarajevskimi gospemi
iz Zagreba razširil običaj posvajanja otrok, ki so med četniškimi klanji, partizanskimi povračili ali zavezniškimi bombardiranji ostali brez staršev, in ki je bil, spet, uvožen iz Nemčije, od nacistične partijske elite, je Štefanija, čeprav je
bila še naprej dokaj revna, posvojila neko deklico.
Tega ni storila zato, ker bi bila dobrega srca, marveč zato, ker si je obupno prizadevala postati del družbenega sloja in razreda, ki mu je kratek čas pripadala takrat, ko je oče zadel na loteriji, nemara pa tudi takrat, ko je vzljubila lahkoživca Gjorgja.
Med razmišljanjem o njej sem vselej razmišljal o sebi.
V negativnem pomenu je namreč vplivala na obliko ter vrsto moje družbene in razredne zavesti, na nelagodje, ki ga občutim vsakič, ko se znajdem v boljši družbi, denimo na odprtjih razstav in na premierah, ali kadar mi izkazujejo kako ceremonialno spoštovanje, ter na drugi strani na vedrino in notranji mir, ki me prevzameta, kadar sem s preprostimi ljudmi z družbenega obrobja.
No, ko sem vsa ta leta razmišljal o njej, sem se sočasno tako zelo vživljal v njeno vlogo, skušal čutiti z njenim srcem in misliti z njeno glavo, da se lahko danes, pred nepopisano belino računalniškega zaslona, vživim v vlogo ustaša, hudobnega hrvaškega malomeščana, ki bo že v naslednji epizodi privolil, da se v njegovem imenu ubija, in celo v pokrovitelja vseh zločinov, Maksa Luburića, ter v teh vlogah, skozi besedilo in zgodbo, dolgo živim, zanju najdem dramaturška opravičila, psihološke in čustvene razlage, pri čemer pa mi gre taista stvar, oblikovanje književnega lika in življenje v njem, veliko teže od rok, bolj negotovo in nezanesljivo, kadar skušam misliti in čutiti z zornega kota ustaške žrtve ali preprosto kakega navadnega in obupanega sarajevskega antifašista iz leta 1941.
To, enako kot moje zgodnje zanimanje za prebiranje vsega, kar je povezano z NDH, je zasluga babice Štefanije.

VII
Mojega očeta, sedemnajstletnega gimnazijca, je na začetku aprila 1945 na ulici, ko se je vračal iz šole, pobrala neka partizanska enota. Mobilizirali so ga, ga stlačili v živinski vagon in nato v kamion ter ga poslali v Karlovec, kjer so v krvavi in brezglavi bitki, podobni tisti bolj znani, ki je v prejšnjih mesecih potekala na sremski fronti, prebijali zadnjo obrambno črto NDH, v ustaški propagandi znano kot Zvonimirjeva črta.
Oče mi ni o tem nikoli pripovedoval.
Pravzaprav se z očetom nikoli nisem pogovarjal o njegovem življenju.
Vse, kar vem, so mi povedali drugi. Sam se je na sleherno vprašanje odzval s smehljanjem, objemal me je, dokler mi niso popokala rebra, me z dlanjo stiskal za nadlaket, da sem še dneve imel modrice, tako da sta mati in nona mislili, da sem se v šoli pretepal. Do konca življenja je bil telesno veliko močnejši od mene. Da bi se postavil pred mamo, je nekoč v lunaparku s kladivom udaril po tisti napravi za merjenje moči; zvonil je zvonec, bleščala se je pisana reklama, trobente so igrale tuš, v roke mi je pljusnil dež mentolovih bombonov, kot nagrada najmočnejšemu človeku na svetu, bilo jih je štiri, pet kilogramov, z nikomer jih nisem hotel deliti, to so bili bomboni mojega očeta, dolgo so trajali, dokler se niso po letu ali dveh zlepili, tako da so jih morali, na mojo veliko grozo in silnemu joku navkljub, vreči v smeti. Eden pa je vendarle ostal prilepljen na dno predala. Hranil sem ga vse do vojne, kaj se je zgodilo z njim pozneje, pa ne vem.
To svojo silno moč je oče uporabljal proti vsem mojim vprašanjem, ki so zadevala njegovo življenje.
Rad pa je odgovarjal na vsa druga vprašanja: kako se dela otroke, kako se dobi raka, kaj je abortus, kaj so pedri – moški, ki namesto žensk ljubijo druge moške, mi je odgovoril; a sem lahko tudi jaz peder, sem ga nato vprašal.
V času, ko sem zastavljal taka vprašanja, mi je moralo biti pet ali šest let. Bil je srečen, ker ga ne sprašujem po tistem drugem, zato je velikim navdušenjem, ne da bi se zmenil za mojo starost, govoril o tem, o čemer se v naši civilizaciji starši s predšolskimi otroki ne pogovarjajo.
Ne vem, kaj se je dogajalo z njim po tistem, ko je bila Zvonimirjeva črta prebita, ali je bil v kateri od enot, ki so preganjale bando čez Slovenijo vse do Avstrije. Mogoče, da je bil, kajti naj sem še tako – na slepo, po knjižnicah in na spomenikih partizanskim enotam – preučeval očetovo vojno pot, v upanju, da bom nekoč nekje zasledil njegovo ime ali fotografijo, je vse vodilo proti Sloveniji in Avstriji, tja, kjer so zajemali ter zatem med katinskimi zločini naših partizanov, ki so v novejšem hrvaškem zgodovinopisju dosegli mitske razsežnosti, po gozdovih in globelih streljali ujetnike – partizani so takrat pobili in poklali neki celoten hrvaški narod, zdi se, da nič manjši od hrvaškega naroda, ki je ostal živ.
Na zgodbo o Pliberku in Križevem potu ter o povojnih množičnih partizanskih likvidacijah sovražnikov ljudstva, ustašev, domobrancev, belogardistov, četnikov … sem po naključju naletel v sarajevski Vijećnici, narodni in univerzitetni knjižnici, v kateri sem v internem knjižnem in časopisnem fondu preučeval lik in delo Anteja Pavelića. Bilo je poletje 1983, bilo mi je sedemnajst let, moji so bili na
splošno zadovoljni z zgodnjimi znanstvenimi in knjižnimi zanimanji svojega dijaka; prek zvez so mi uredili, da sem lahko vohljal po knjižnici, dramatično zmotno prepričani, da od tega ne more biti nobene škode, kajti bolje je, da berem, kot da pijem ali se, bognedaj, drogiram.
Ni lahko opisati, kako se je v teh prvih posttitovskih in razmeroma liberalnih, a vendar socialističnih časih počutil ideološko nedolžen in čist mladinec, ko je naletel na zgodbo o tem, da so partizani pobijali razorožene ljudi.
Sovražnik laže, to je jasno, toda ta njegova laž udari v želodec, kot da si pogoltnil steček, dneve in mesece ga ne moreš prebaviti, o tem pa se tudi ne upaš z nikomer pogovarjati, saj si prepričan, nemara celo docela pravilno, da bi končal v zaporu, takoj ko bi kdo izvedel, da si, pa čeprav v knjižnici, prebiral sovražne laži.
Je bil oče leta 1945 tam, v Avstriji? To mi je prišlo nemudoma na misel. Karlovec je blizu. Med osvobajanjem dežele se je glavnina enote premikala prav v tej smeri. In na splošno, ali je moj oče koga ubil? Verjetno je, saj se je takrat so se takrat vojskovali.
Imel je sedemnajst let, v šoli pa same petice, v taisti Prvi gimnaziji, ki sem jo obiskoval tudi sam, resda z veliko manj uspeha. Verjetno so ga po Karlovcu nekam umaknili, njega in njegove vrstnike, v kako zapuščeno kasarno ali kdove kam.
Vem samo to, da so ga konec poletja demobilizirali.
Do Sarajeva je prišel na pol živ, obolel za pegavim tifusom.
Babica Štefanija ga je komaj spustila v hišo, saj je s partizani odšel pobijat Hrvate. Ležal je v postelji in bledel, ona pa mu je govorila, naj crkne. Kot v ljudski epiki – podrobnost, ki je v literaturi popolnoma neuporabna, v življenju pa neverjetna – mu ni hotela dati kozarca vode, on pa je bil ves čas žejen.
V tistem času sta bili dve Štefanijini sestri že v begunskem taborišču v Italiji, od koder sta pozneje, seveda ob pomoči nekega duhovnika, emigrirali v Argentino. Tretja sestra, Paulina Slavka, je bila kot redovnica v samostanu v Sarajevu. Četrta je bila gospodinja, za peto, teto Milo, pa je nastopila svoboda, saj se ji ni bilo več treba bati, kdaj bodo prišli ustaši in strička Buda odpeljali v katerega od svojih jasenovcev.
Štefanija in njene tri sestre niso nikoli prebolele NDH. Četrta, Paulina Slavka, je verjela v Boga in jih je poskušala ščititi pred njihovimi značaji, peta, Mila, pa je NDH pomnila kot zlitje družbenega in intimnega zla.
Tako kot za številne druge v njihovi generaciji je bila NDH družinsko dejstvo in ne samo država. To, kako intimno so bile te ženske povezane s Pavelićem in z njegovim delom, se je razlikovalo od tistega, kar je kot družbeni in družinsko-družbeni model obstajalo v nacistični Nemčiji. V tem je tudi nekaj naše južnjaške,
balkanske miselnosti: medtem ko so Nemci čustveno distancirani ljudje, smo mi pri svojih identifikacijah ter navezanostih goreči in agresivni. V nasprotju z Nemčijo, v kateri je bil zločin organiziran po docela nadzorovanem in birokratiziranem industrijskem načelu, je bil v NDH zločin manufakturne narave. To je razlog, zakaj žrtev ni bilo več ali celo zakaj jih po maksimalistično postavljenih merilih povojne jugoslovanske propagande ni bilo dovolj, tako da v Jasenovcu ni bilo pobitih sedemsto tisoč ljudi, kot smo se v sedemdesetih v Sarajevu učili iz zgodovinskih učbenikov za osmi razred, ampak kakih sto tisoč, torej, povedano z demonsko matematiko, kar sedemkrat manj.
Manufakturna narava ustaških delavnic smrti jih na eni strani dela manj monstruozne od nacističnih, saj je likvidiranih ljudi preprosto razmeroma manj, na drugi strani pa je sleherna manufaktura bolj osebna in intimna od industrije, sleherna manufaktura je ročno delo, v katero so vnesena posameznikova čustva,
njegova znanja in stremljenja ter njegova iniciativnost, ki vselej presega to, kar od njega zahteva in pričakuje sistem proizvodnje.
Že zgolj zaradi tega je ustaški zločin storilcu bližji in njegovo izvajanje bolj osebno od nacističnega.
Tako kot so bili tudi tisti, ki so zločin samo opazovali ali pa so bili dobri in pošteni, navadni državljani, v NDH navzoči bolj kot v nacistični Nemčiji. Auschwitz je bil skriven kraj, za katerega ljudje v Berlinu ali Münchnu v resnici niso vedeli (Nemci so vedeli samo to, da njihovi sosedje izginjajo brez sledu, zagotovo so vedeli tudi to, da lahko izginotje pomeni samo smrt, toda v nasprotju s Hrvati o krajih, v katerih so umirali njihovi sosedje, večinoma niso vedeli ničesar), Jasenovac pa je bil javen, zanj so vedeli vsi.
Morda je tudi v tej manufakturni, intimizirajoči naravi ustaškega zločina razlog, zaradi katerega Hrvati petinšestdeset let pozneje tako težko in nejevoljno, s silnimi pripombami in protiobtožbami, sprejemajo pogovor o svojem osebnem, izvirnem ter lokalnem holokavstu in genocidu.
Pri tej stvari je zanje vselej kriv nekdo drug: ali so to Nemci, ki so po njihovem nacizem prinesli v Hrvaško tako kot Američani kokakolo, Hrvati, nesrečneži, pa
niso imeli nobene druge izbire, kot da pijejo kokakolo in uporabljajo nacizem; ali so nemara krivi Angleži, ki so leta 1945 nekje v Avstriji, na Pliberškem polju, izdali in prevarali Hrvate, jih nato po krivem obdolžili nacizma ter zatem prek svojih obveščevalnih služb cela desetletja, vse do današnjega dne, širili laž o zločinih ustaške države in lokalnega hrvaškega nacizma, ki ga, tako kot tudi ne takšne, zločinske države, mi že vemo, niti ni bilo, ampak so Hrvati ves čas druge svetovne vojne samo molili k Bogu in, z blaženim Alojzijem Stepincem na čelu, reševali Jude, čeprav pravzaprav ni znano, pred čim, pred katero neznano pogubo so jih morali reševati; ali pa so krivi komunisti, Srbi, Jugoslovani in različni posrbčenci, ki stvari preprosto pretirano poveličujejo ali pa jih opazujejo zunaj časa in zgodovinskega konteksta ter tako tisto, kar se je zgodilo pred skoraj
sedemdesetimi leti, prikazujejo in kažejo, kot da se je zgodilo včeraj in kot da je lahko ta generacija Hrvatov odgovorna za nekaj, kar so počele – morda pa tudi niso počele – prejšnje, dedovske in pradedovske generacije.
Kakor koli, težko je najti odraslega, čustveno normalno razvitega in duševno prisebnega Hrvata, ki bi se bil v tistem trenutku, pozimi 2010, v dneh, ko mi je umiral oče, in malo po tistem, ko je njegov grob prvič prekril sneg, verjetno zadnji pred prihodom pomladi, pripravljen do konca in do zadnjih konsekvenc
pogovarjati o svojevrstnem, manufakturnem hrvaškem nacifašizmu, ne da bi v zgodbo enkrat samkrat zarezal s kakim »ampak« in jo zatem preusmeril proti drugim majhnim narodom in njihovim fašizmom, proti našim sosedom, zlasti proti Srbom, ki so, tako kot mi, ubogi, nesrečni in primitivni, zaradi česar so tudi tako zlahka sprejeli modo iz Nemčije.

Prevedla Aleksandra Rekar
Sanje ROMAN
160 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742256
cena z DDV: 23,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742874
cena z DDV: 10,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje