Miljenko Jergović: Levijeva tkalnica svile

 

I.

SPIŠ SE PREBUDIŠ SPIŠ

Noč brez miru
Pred jutrom leto 1992
Konec februarja marec
Skozi spanec
Poslušaš
Tokljanje bergel vzdolž Sepetarevca
Lahni strmi korak slepca
Ne odpreš oči
Spiš se prebudiš spiš

PREPISANO IZ ZELENE BELEŽNICE

Odraščal sem pod Picassovo sliko Ženska, ki pije absint, katere original visi v leningrajskem Ermitažu.

Teroristi: pesniške duše brez talenta.

Gumijasta otroška punčka se spremeni v živega otroka. Kaj z njim?

Otročič v mehurju se spremeni v punčko. Ugrabitelji.

Šiba iz vrtničnega trnja.

Bila je tako stara in šibka; celo kadar je z dlanjo pomesti drobtine z mize, so ostale tam.

Jascha Heifetz je na popotovanju od nekega človeka slišal Estrellito, mehiško pesem o prostitutki, ki moškemu zaupa vse gnusobe, ki jih je doživela v življenju.

Tam spodaj, pred mravljiščem, mravlje križajo Kristusa mravljinca.

Tukaj so križali Kristusa mravljinca! Križali smo Kristusa mravljinca.

Bogomravljinec.

»Ko vdova Ledvinova zaprhuta s copati.« Josef Škvorecký

Bog, drobna pičica v višavah.

»Naš spomin je kakor volilna skrinjica.« Sergej Dovlatov

Strašili so nas s hudo babo. Ni je več.

Raj je sleherni trenutek, v katerem zavest o morebitnem trpljenju ne obstaja.

»Otrok je zavreščal kot bolna kokoš,« v dokumentarnem filmu BBC reče esesovski čuvaj iz Auschwitza o otroku, ki so ga njegovi kolegi kakor poleno vrgli na tovornjak. Kakor bolno kokoš, kakor poleno.

Oči ostanejo mlade.

»Kristus je bil neprenehoma žalosten, brez te žalosti je krščanstvo nepredstavljivo.« Gajto Gazdanov

»Dom za poblaznele«, Nevropsihiatrična klinika v Beogradu, leta 1861 ustanovljena z dekretom Mihajla Obrenovića.

Prizori košave v Kristalnih rešetkah. Poskus, da bi si v hladni postelji ogrel noge. Galebi, ki so po Donavi prispeli do Črnega morja. Zima.

Sedemdesetletni Knut Hamsun v Dubrovniku leta 1938.

Čehov: preprostost in sočutje.

Zunaj je pihala burja. Zmanjkalo je elektrike. Sedeli smo okrog sveče in poslušali radio na baterije. Nono je menjaval postaje in izgovarjal imena mest. Prva liturgija.

Četrtek, 10. oktobra 2013. Večer pred potovanjem v Sarajevo. Prvo po njeni smrti.

Nono je govoril: marškarta.

Zgodba, četudi ni resnična, mora o resnici govoriti to, česar resnica ne more.

Leva noga je bila otekla. Ko so jo mrtvo oblačili, ji niso mogli obuti čevlja, ampak so levi čevelj pustili v krsti, zraven stopala. Zjutraj, pred pogrebom, je šel še enkrat v mrtvašnico, da bi ji obul čevelj. Bil je srečen, ker mu je uspelo. Ni bila pokopana na pol bosonoga, kakor brezdomka. Pepelka.

Mama S. B. po kosilu z balkona otresa prt. Drobtine pršijo po neposušenem platnu Ismeta Mujezinovića na slikarskem stojalu, stoječem na spodnjem balkonu. Najraje bi se pogreznila v tla, tako neprijetno ji je. To kot devetdesetletnica pripoveduje v domu za ostarele.

Živel sem v času, ko so spovedniki opravljali delo po vagonih in kupejih Jugoslovanskih državnih železnic.

Porodnišnica. Medenične kosti se razpirajo kakor tektonske plošče.

Vaški spominjavec. Tako pravijo Črnogorci.

»Kako strašno se je mrtvecu med ljudmi pretvarjati, da je živ.« Aleksander Blok

M.-jina petinsedemdesetletna mati je v Conchiti prepoznala Jezusa Kristusa.

»Papež lahko dá klobuk, glave pa ne more!« je tajnik Klemena XIII. odvrnil beneškemu poslancu, ki se je pritoževal nad neumnostjo beneškega nadškofa.

Če mu ne bi pogorel oder, bi se Rade staral kakor Laurence Olivier.

Golo kakor obraz človeka, ki je snel očala.

Brenčanje televizorja. Mušji predpekel.

Kosta je zbiral stare ljudske pesmi. Ob neki priložnosti, ko se je ponoči vračal z Romanije, je padel s konja in si zlomil vrat. Ostal je nepokreten, v postelji, sestrin sin pa mu je, da bi mu ugodil, začel prinašati pesmi, govoreč, da jih je nabral malo tukaj, malo tam. Čeprav še iz hiše ni stopil. Tako so se v Korpus bosenskih, srbskih ter krajiških epskih in ljubezenskih ljudskih pesmi, ki ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti izdala kot Kostovo življenjsko delo, uvrstile tudi pesmi nekega dobrodušnega, vendar lenobnega sarajevskega gimnazijca. Danes prav te pesmi veljajo za najbolj posrečene in najznačilnejše zglede ljudskega duha.

Uporabne modrosti iz Politikinega zabavnika. Ene nisi pozabil: ura, ki stoji, pogosteje kaže točen čas kot ura, ki zaostaja za sekundo.

Stolac. Tri jutra hodim mimo izložbenega okna in kukam vanj. Nikogar ni. To ni več trgovina, ampak sedež Stranke demokratične akcije. To bi bil lahko prizor iz sanj. Ampak ni, to je na vogalu Ulice dona Lazarja Lazarevića. Tudi ime ulice kakor iz sanj.

Leta 1940 v Sarajevu živi Lev Stokan, trgovec. Na čudnem naslovu: Smučišče Betanija, Koševski hrib. Njegova telefonska številka je 21-45.

Kadar je kje počila mina, bomba JAL ali granata, so se v zmešnjavo melodij, zvokov in intonacij vključili alarmi vseh avtomobilov po parkiriščih pod okni. Tako je bilo sprva. Dokler ni vojna postala vojna, mi pa smo postali lupine.

Svet so s svojimi koraki merili poštarji.

Fantek se je polulal. In zdaj gleda nekam nikamor. September je. Oktobra ga ne bo več.

»A smo v Evropi al nismo?« na bencinski črpalki besni moški v zidarskem kombinezonu. Kolona Japonk čaka pred straniščem.

Hišo je zidal sam. Štirideset let pozneje na steni v kleti prepozna sled zidarske žlice. Tistega trenutka se spominja, kot da je pisal dnevnik.

Vprašanje iz občinstva. Star pisatelj, senilen.

Za pokojniki, ki so dolgo bolehali, ostajajo iz ust izpljunjene zobne proteze. Kje končajo proteze?

Vedel je, da je za materjo ostala zobna proteza, vendar se ni opogumil, da bi vprašal, kaj so naredili z njo. Verjetno so jo odvrgli v črno vrečo za smeti, med jajčne lupine, iztisnjene tetrapake, iz katerih kaplja mleko, med ogorke in vsakodnevni smrad. Vprašanemu bi bilo neprijetno. Pomislil bi, da mu po mesecih skrbi za pokojnico njen sin očita, zakaj skupaj s truplom niso spodobno pokopali tudi zob.

Ob vhodu na pokopališče: stroj za reciklažo izrabljenih zobnih protez.

Novak je Vita učil, kaj je revolucija. Naslednje jutro je Vito pri zajtrku tolkel po mizi in vpil: dol vrtec, dol vrtec! Drugim je bilo všeč, zato so vpili tudi sami. Vzgojiteljica je Vitovo mamo poklicala na pogovor. Tako se je primer razpletel.

Tri poletne mesece je deževalo. Sredi septembra je posijalo preostalo junijsko sonce.

»Moj fantek,« se vdova spominja svojega pravkar pokopanega moža.

Strmimo v konice čevljev, da se ne bi zasmejali.

Jutra v megli. Kašelj.

Na letališču, zgrajenem za potrebe svetovnega nogometnega prvenstva. Vse iz stekla, jekla in svetlobe, ljudi ni. Sredi pustote bar s točilnim pultom. Nobenih drugih gostov ni, to popoldne nihče ne leti. Sok iz grozdja in ribeza v steklenički, na kateri piše Galicija.

V Galiciji je konec poletja 1914 popadala mrtva Bosna.

Bogomili so verjeli, da na križu ni nikogar.

Potopljeni mezarji. V jasnih nočeh, ko je polna luna, je včasih videti, kako pod vodo nihajo merki.

Kitenje s tujim perjem.

Gospa Elfriede Wolfram umira in umirajoča sklada pesmi. Še dneve po njeni smrti se iz sobe širijo melodije. Da jih ne bi slišali, si sorodniki z dlanmi pokrivajo ušesa. Tako ne morejo grabiti zlatih svečnikov. Samo otroci si ne pokrivajo ušes.

Zagreb. Klop v čakalnici železniške postaje, presekana z vrstami konic, da se brezdomec ne more zlekniti in zaspati.

V pasu upognjena starka opirajoč se na palico stopa po trgu in sama pri sebi preklinja.

V Sarajevu je umrl človek s priimkom Toukalek; pokopan je na pokopališču Sveti Jožef, na katerem že dvajset let pred zadnjo vojno niso nikogar pokopali. Dvajset let po vojni je zadnji človek na Zemlji s takim priimkom.

Konec šestdesetih je včasih z Biokova zapihala taka burja, da se je na pokopališču nad Drvenikom iz zemlje slišalo, kako škripljejo kosti.

Na dan, ko žalujemo za M. K., izvemo za še eno smrt. Froda, dvanajstletnega zlatega prinašalca, psa gledališkega dekoraterja, našega znanca z jutranjih kav na tržnici, so včeraj odpeljali na uspavanje. Bolehal je za rakom trebušne slinavke, podobno boleznijo kot M. K., in tudi odšel je v istem času. Frodov lastnik ves v solzah opisuje njegove zadnje dneve. Ne moremo mu povedati za M. K. Ni ga poznal.

Za ribičem je v čoln skočil neznan bel pes. Mož se je presenečen nasmehnil in ga pobožal po glavi.

Ko je v naš vrt priletela prva mina in eksplodirala v krošnji višnje, je en drobec zadel kót stoječega ogledala na psihi. Zazvenelo je, kot da je pajek spletel mrežo. Sedem let nesreče se je izteklo leta 1999.

Mirko, katolik, po rodu iz Ljubije, 50 let, skupaj z materjo živi v Novem Zagrebu. Umrla je, vendar ga ponoči obiskuje, da mu pospravlja stanovanje, briše prah.

Med iz črnega cvetja.

Slepi boksar, dvoboj z moškim, ki vidi. V Zagrebu, jeseni 1991. Kratka zgodba.

Turopolje, pozna jesen. Drevesa, s katerih je odpadlo listje, polna rdečih jabolk. Prvi sneg.

Šepav prileten maček, ki je iz Odese prišel v Beograd. Spomin Bogdana Bogdanovića.

Somrak v mestu na otoku. Konec poletja je, zunaj ni nikogar. Samo vzdolž strme ozke uličice veter proti obali nosi gumijasto otroško žogo. Odkotalila se bo v morje, ampak tega ne bo nihče videl.

Trikrat se jim je rodil

in umrl sin.

Trikrat so mu

nadeli ime Ante.

Četrta je bila hči.

Mati jo je zadušila

v krušnici, polni testa.

Na otroškem grobu nekrščene piše

Vjera Marija Helena.

Kobila, ki je povrgla otroka. Sveta zgodba, bajka.

Saracen s turbanom, Perzijec ali nemara Turek, med nogami drži ploščo, na kateri s kredo piše: marmelada. V socialističnem hotelu s pogledom na marino in mestece, nad katerim stoji orjaška cerkev. Izdelan iz keramike, na Kitajskem, v Burmi, na Tajvanu.

V mladosti

se človek odloča:

ali bo igral kitaro

ali pa prebiral knjige.

Od branja ogrobijo prsti,

/ne začutijo kitarskih strun.

Kako ti je danes tam, kjer ni ničesar in kjer ni tebe?

Brezgrozdno leto.

Pred odhodom sem stoje naredil dolg požirek kave. Potreboval jo bom, dan na letališčih je dolg. Ko sem spuščal skodelico, so na prt kanile dve, tri drobne kaplje. Odšel sem po torbo in jo zalotil, kako strmi v to mesto na mizi. To me bo spominjalo nate, je zajokala. Bil je avgust 1991. Potoval sem v Ameriko.

(Nekaj stavkov za roman o zadnjem poletju Sarajeva.)

»V teh desetih letih sem se spremenil,« ji govori, »v hotelskih sobah sem se odvadil prižigati televizor.« Trebuh potegne vase, neopazno povleče rob srajce. Srečala sta se po naključju.

Rojen kot nedonošenček. Da bi ga ohranile pri življenju, ženske vso noč puhajo vanj. S svojo sapo ga ohranjajo pri življenju. Zjutraj naj bi se odpravili v begunstvo, v El Šat. Zvečer na terasi s pogledom na Rovinj režiser pripoveduje o okoliščinah svojega rojstva. Nekaj malega si mora tudi izmisliti. Brez tega ni žive zgodbe. Prizora šestih žensk, ki puhajo v golo, nagrbančeno telesce – takoj ko se utrudijo, dihanje poneha, zato znova začnejo pihati, dokler še same ne izpustijo duše – ni bilo videti niti v enem njegovem filmu.

Sediva v kafiču na bencinski črpalki. Sveže iztisnjen sok iz pomaranč in kivija. Ona mi naglas bere zgodbo Patricka Modiana. Jesen je, potujeva na morje.

Pozno popoldne v Zeleniki, v bližnji restavraciji tri mačke prosjačijo za meso s krožnikov. Bog je, Boga ni, kakor za katero, kakor kdaj. Bog je, Boga ni, kakor za katero, kakor kdaj. Bog je, Boga ni, kakor za katero, kakor kdaj.

Deveti december 2012, v hladni dvorani avstro-ogrskega častniškega doma v Pulju Kovač govori: »Beograd sem pozabil, Rovinja si nisem zapomnil.«

Zaradi nonove smrti je Dragan izpustil let Leningrad–Moskva, za katerega je imel vozovnico. To letalo je strmoglavilo.

Če bi bile smeti nekaj dobrega, jih nihče ne bi metal iz hiše.

(Ženska na protestu proti odlagališču smeti na Reki.)

Sanje. Ante Tomić je Ano in mene poslal po cigarete. Nikjer jih ni, ampak Ana vztraja pri iskanju. Cigarete se imenujejo Filter Iko. Preprosta modra škatla, črne črke, kot bi bile odtisnjene s šablono. Govorim ji, da take cigarete ne obstajajo.

Medtem ko govori o času pred zdajšnjim časom – laže v veliki in ugledni družbi ter si želi, da bi se vse čim prej končalo –
na konici jezika nekaj začuti. Zakašlja, si z dlanmi pokrije usta, s konico sredinca si gre čez usta. Dlačica, trepalnica, le kako se mu je znašla na jeziku? Njegova ali od koga drugega? Kdo je leta 1937 v Kijevu izgubil trepalnico?

Savska ulica, pri Ciboninem stolpu, nadvoz, pod katerim diši po karbolineju, dišijo leseni pragovi železniške proge: Auschwitz, otroštvo, ded. Tu mimo grem.

Prevedla Aleksandra Rekar

Zbirka Sanje roman
200 strani
Gibka vezava
cena z DDV: 16,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje