PRED VRATI
Zakaj mi v srcu je tako sladkó,
ko se zazrem v otroški tvoj obraz?
Daj, v svojem teku se ustavi, čas!
Postoj, postoj, mladost, za hip samo!
Saj so še neizhojene stezé
od mojega do tvojega srca,
saj nisem nikdar tvoja še bilá,
kje je še dan, ko pesmi izzvene.
Zdaj s tvojim se je spojil moj korak
in misel moja v tvojo se potaplja.
A v to sladkost bo padla grenka kaplja,
če tvoja pot vodila bo v moj mrak.
Prišla do vrat sva, dragi, v njih je ključ.
Brez misli, kaj bo potlej, odkleníva,
pogumno na ta zlati prag stopíva;
daj mi rokó – zdaj greva v sveto luč.
VPRAŠANJA
Zakaj tako me vsakokrat omamiš,
da več ne vem, kod moja cesta pelje?
Zakaj mi skrite želje v srcu dramiš,
da njih polet preveč visok in smel je?
Ne čutiš mar, da v vročem si drhtenju
krvi in duše, da mi tvoj objem
ne da se ustavljati želja hotenju
in v mislih tisočkrat se ti dajem?
Poznaš me že do sleherne skrivnosti.
Ljubiti bolj ne moreš me, to vem.
A le ne smej tej moji se norosti:
Ob tvoji senci vsaj naj tiho grem.
NE HODI
Ne hôdi stran od mene, o, ne hôdi!
Tesnó kot prej se k meni spet privij,
molčanje tvoje vame se prelij
in bom kot rožni list na mirni vodi.
Če pa že moraš stran, naj kamor hoče
korak te vodi, saj ne bom več sama.
Krvavordeča vez je zdaj med nama,
ki je pretrgati ni več mogoče.
Do mene vodijo spet vse poti;
nihče ti ne umirí glasu srca.
In tudi smrt ne! Z drugega sveta
te klicala bo tvoja lastna kri.
POSLEDNJI POLET
Zdaj, dragi, nočem misliti na nič.
Zdaj poletim poslednjič do višav,
do sonca zlatega, do zvezd – čeprav
bom strmoglavila kot ranjen ptič.
O, vzemi tákrat v tople me dlani,
položi čisto blizu me srca,
da si me ljubil, šepni, pa mordá
še v zadnje srečanje odprem oči.
SAMA
Nikoli še tako kot ta večer
čutila nisem mraza sivih sten,
ki reže vame kakor nož jeklen,
kot grob odprt se zdi mi temna dver.
Pogled skoz okno tiplje v tisto smer,
kjer se korak tvoj zgublja v piš leden
in reže ozko črto v prt snežen;
tam zvezda najina zlati vsemir.
Da taka solza kot je zdaj kanila
na mrzlo, belo platno, bi pekoča
pogleda mi nič več ne zameglila.
Da bi te našla moja ustna vroča
in bi se slednjič vendar oglasila
kot struna, le v tvoj spev odmevajoča.
TOŽBA
I
Ah, dragi, dragi, kaj sem ti storila,
da stopil zdaj na mojo si ljubezen?
Povej, mar sem premalo te ljubila
in laž zasledil si mi kdaj v očeh,
da po vseh srečnih, čudovitih urah
imaš prezir le zame in zasmeh?
Pretežko breme sama nosim v klanec,
a ti greš mimo mene kot neznanec.
II
Kako je danes v tvoji sobi mraz,
ko zapuščena in zaman te čakam.
V dlani, ki si še včeraj jih poljubljal,
potapljam svoj utrujeni obraz in plakam
ob misli na minuli srečni čas,
ko ti si čakal ves me koprneč,
ko si s poljubi skoraj me zadušil,
ko čašo tvoje sem strasti polnila.
Kako in kdaj sem to si zaslužila,
kdo te za moje tožbe je oglušil?
Zdaj sem ti tuja, tuja in odveč.
KDO SEM
Vse misli moje – črv, ki grebsti ne jenja.
Telo moje – cvet je, ki čaka plojenja.
Vse bistvo moje – polnóst hrepenenja.
Spati, spati, spati …
In sanjati o njem, ki ne bom ga objela;
in sanjati o deci, ki ne bom je imela;
in sanjati o dneh, ki ne bom jih živela.
Spati, na vekomaj spati …
|
Zbirka HIŠA PESMI broširana vezava |
|
Na voljo v spletni knjigarni Sanje |