Michal Viewegh: Mafija v Pragi

PONEDELJEK

1
Rasa je ob pol štirih zjutraj zbudilo neprekinjeno škripanje pločevine.

Zvok je prihajal nekje izpod strehe. Zaman se je trudil, da bi spet zaspal. To se mu je dogajalo že nekaj let – tukaj na Vystrkovu, doma, pa tudi povsod drugod. Letos na Kanarskih otokih ni spal skoraj ves teden. Kanarske otoke je oboževal, tja je odpotoval dvakrat do trikrat na leto. Med tamkajšnjimi nemškimi upokojenci se ni počutil star, še plesati mu ni bil noben problem. Da pa bi imel s kom, je vedno poklical še kakšno žensko. Z mano greš, ji je rekel. Vreščale so od veselja. Včasih jim je celo dovolil, da so s sabo pripeljale še otroka. Pa vseeno ni šlo. Ženska in otrok sta že zdavnaj spala, on pa je sedel na balkonu in pozorno spremljal avtomobile, ki so se več kot dvakrat peljali skozi krožišče pred hotelom. Čez dan ni bilo dosti bolje. Bil je na koncu z živci. Ko je na štirikolesniku mimo peščenih sipin prihrumel mestni policist, je skoraj doživel infarkt. Drugi počitnikarji so policistu nasmejano mahali. V tem je bila glavna razlika med Rasom in drugimi ljudmi.

Niti daniti se še ni pričelo. Nekaj časa je gledal v temo, nato pa vstal in prižgal luč. Kot vedno je njena svetloba le utripala in v arealu poletja je nihala napetost. Umil se je in stopil pred hiško. Črno gladino Orlíka so burkali nizki valovi. Že od nekdaj mu je bilo tukaj všeč in tudi iz Příbrama sem ni bilo daleč. Gledal je okoli sebe in na koncu le zagledal: zrahljan del žleba se je v močnem vetru majal sem ter tja. Bili so časi, ko je tukaj kdo še kaj popravil, je Ras pomislil. Danes je drugače. Tudi v Kemikovi koči je že gorela luč. V čudnem svetu živimo, če nihče ne more spati. Saj ni čudno. Človek se dandanes ne more na nič več zanesti in nikomur verjeti. Šef lahko kupi ligaško tekmo, pa bo vseeno zmagal nasprotnik, saj je sodnik od nekoga dobil boljšo ponudbo. Sodnik pa jo bo na koncu kljub temu odnesel s celo kožo. No, kam smo prišli? En dan ti govorijo ti si naš, naslednji dan pa te uničijo. Tako je to, si je rekel Ras. Nič ni več, kot je bilo. Prava džungla. Vsak, ki ima deset milijonov, si takoj misli, da je car. Potem so tukaj še Rusi, Čečeni, Armenci, Hrvati in drugi prišleki, ki so tukajšnje razmere še dodatno obrnili naokrog. V teh stvareh je bil Ras že od nekdaj velik patriot.

Zategnil je vrvi na ponjavi, s katero je bil pokrit rolsrojs. Avtomobili po umrlih so v Rasu že od nekdaj vzbujali posebne občutke. 570 konjev, pospešek do sto kilometrov na uro v manj kot petih sekundah – ampak, kaj vam to pomaga, če ste pa mrtvi, si je rekel. Kot prejšnji lastnik tega avtomobila. Vse je relativno. Ras je v svojem življenju ubil vsega skupaj sedem ljudi, kar mu je v svetu zločina (sam ga je imenoval polsvet) zagotavljalo prvovrsten prestiž, v vsakdanjem življenju pa ga je to isto dejstvo naredilo za morilsko pošast. Podobnih novinarskih nesmislov si Ras seveda ni jemal k srcu, bili pa so trenutki, ko je čutil grenko in seveda tudi skrito željo, da bi vsem tem normalnim ljudem razložil, da v resnici ni nobena pošast. Da je tudi on samo človek. Spominjal je na razočaranega pisatelja, ki se veseli priznanja strokovne javnosti, izmed običajnih ljudi pa ga nihče ne bere.

Ras se je vrnil v hišo in si skuhal čaj. V življenju je doživel že marsikaj in je večino stvari stoično prenašal, malenkosti pa so ga še vedno utegnile spraviti ob živce. Kot na primer puščice na ovoju piškotov: ZDI SE, da usmerjajo nekam, kjer se dá ovitek DOMNEVNO raztrgati, toda človeku lahko izpadejo oči, pa tega mesta na embalaži NE BO našel! Ker ga NI! Nobene perforacije ali odvijalnega traku, s katerim bi lahko embalažo odprl. NIČESAR! Ras je neuspešno poskušal do piškotov še z nohtom. Kdo to izdeluje? Njegovi gibi so postajali vedno hitrejši. Na koncu se je nad ovitek spravil z zobmi, a mu tudi tako ni uspelo. Kakšna embalaža je to, če je ne more odpreti niti dvometrski tip?!

»Pizda!« je zakričal.

Piškote je zagnal ob tla, izpod vzglavnika izvlekel kolt in v njih izstrelil vseh osem nabojev, da so se mu od tega zamašila ušesa. Vsaj prekletega žlebu mu ni bilo treba več poslušati. Razburjeno je lovil sapo. Za okni sosednjih hiš so se prižigale luči, sicer pa se ni zgodilo popolnoma nič. Videti je, da lahko tukaj zjutraj streljaš, kolikor te je volja. Če bi ga tukaj kdo ustrelil, bi zaman čakal na pomoč, se Ras grenko zave. Kemik, ki ima očesno mreno, v tem trenutku nekje s šibrovko buta ob les, je pomislil. To bi bilo smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Kemik je bil poglavje zase. Še vedno ni priskrbel kisline, četudi je imel za to tri dni časa. Tri dni! In to je človeški material, s kakršnim je Ras primoran delati. S polovičnim slepcem! No, kam smo prišli? Država je popolnoma izčrpana, se je zavedel. Človeško izčrpana. Ravno v tistem, ko se mu je končno povrnil sluh, pa je Kemik že razbil vrata. Ras je zavil z očmi. Zanima ga, kako dolgo bo zdaj trajalo, preden bo vrata spet kdo popravil.

»Kristus, Ras, kaj pa spet noriš?« je s šibrovko v roki blebetal Kemik, bled kot maline od spodaj.

»Te piškote očitno izdelujejo popolni idioti,« mu je Ras razložil.

2
Darek Balík je pri petinpetdesetih letih še vedno deloval elegantno, le da je bil očitno postaran. Pet mesecev skrivanja po tajnih stanovanjih nikogar ne polepša. Tisti lasje, ki jih je še imel, so mu osiveli in se zredčili, večina mišic mu je uplahnila, od sendvičev s šunko in majonezo, pic s salamo in ocvrtih KFC-piščancev, ki mu jih je do onemoglosti prinašalo policijsko varstvo, pa se je zredil še za dodatnih pet kilogramov. Vsak drugi dan ga je bolel hrbet, imel je kronične težave s prebavo – in, se razume, tudi s spanjem.

Veliko preveč je vedel, da bi mogel mirno spati.

Svojo vlogo so pri tem so igrali tudi vsi zaboji toskanskega rdečega vina, ki jih je izpraznil v zadnjih mesecih. Toda vinu Balík ni prav ničesar očital, ravno nasprotno. Brez pijače ne bi preživel teh neskončno dolgih osamljenih večerov. Vino je bilo njegova edina družba. Poslušalo ga je in mu pomagalo prenašati očitke, obup in strah.

Strah pred dnem, ko ga bodo izpustili iz programa za zaščito prič, ne da bi mu vnaprej zagotovili to, kar mu je minister za notranje zadeve osebno obljubil: spremembo identitete.

Novo življenje.

To jutro se je zbudil četrt pred peto in ni mogel več zaspati. Zunaj se je danilo. Vstal je, odšel v majhno kuhinjo z razgledom na rjaveča garažna vrata in s pogledom ošinil tistih nekaj reči, ki so mu v življenju še kaj pomenile: zagrnjene žaluzije, fotografije hčerke in lesen zabojček s šestimi steklenicami vina iz Castella di Verrazzano. Zatrl je potrebo po tem, da bi eno od njih odprl, in si namesto tega raje skuhal močno črno kavo ter segel po včerajšnjemu časopisu, da bi ga končno le prebral. Na njegovo željo mu je varstvo vsak dan prineslo štiri najbolj brane dnevne časnike, vsake toliko pa so mu pustili še kakšen opravljivi časopis, s katerim so si sami krajšali delovni čas. Darek Balík se je ob novicah iz sveta češke politike nekoliko razvedril: informacije, ki so v povprečno normalnem bralcu sprožile ogorčenje in gnus, so v nekdanjem lobistu vzbudile le ciničen užitek.

Današnji dan v tem pogledu ni bil prav nič drugačen: kot že po navadi je edini članek, ki je vsaj malo ustrezal dejanskosti, napisal Alexander Lounský iz dnevnika MF DNES. Govoril je o ustrahovanju civilnih aktivistov v Pragi 11. Lounský ima zanesljive vire, se je ponovno spomnil bivši lobist, ki je, prav tako kot omenjeni novinar, že davno dojel, za kaj v Južnem mestu v resnici gre: za Tromejo. Za dva in pol milijona zazidljivih kvadratnih metrov površin. Vse drugo v časopisju je bila le navidezna resničnost. »Analizo« stare afere z lovskimi letali Gripen (devetnajst milijard šeststo šestdeset milijonov, se je natančno spominjal) je Balík še prebral z neke vrste otopelo prizanesljivostjo, članku o vlogi nekdanjega pravosodnega ministra v primeru katarskega princa pa se je moral že na glas smejati: v njem je pogrešal ključne informacije, in sicer tako o treh milijonih dolarjev kot tudi o Krejčířu in hotelu Fórum. Prav takšna na videz preiskovalna burka je bil intervju z ministrom za notranje zadeve: novinar ministra naivno sprašuje, ali se zaveda, da posredno sodeluje tudi z Mrázkom in drugimi mafijci, in minister vnovič krivo prisega, da nikakor ne, seveda pa na dan ponovno privleče tudi svoji varnostni preverbi – le da ubogi pisun očitno ni vedel, da varnostne preverbe izdaja Državna varnostna služba, torej mafija.

»Kajne, Hejl?« je posmehljivo pomislil.

Izvora lobistovega cinizma ni bilo težko izslediti. Dvajset let se je gibal znotraj češke politike, kar je prav grozljiv panoptikum. Podobno kot na primer izmozgan policist z nravstvene ali pa telefonistka s Telefona za otroke in mladostnike, je imel tudi Darek Balík popačeno sliko o življenju: občutek je imel, da družbo sestavljajo zgolj le prestopniki in devianti. Še vedno pa ga je pokvarjeni svet češke politike bolj privlačil kot odbijal; in tudi zato je dnevno prebiral štiri časopise.

A danes je temačno kratkočasje doletelo tudi njega: ko je po pol drugi uri prebiranja resnejših časnikov vzel v roke zmečkan predvčerajšnji rumeni Aha!, je na naslovnici zagledal barvno fotografijo. Takoj jo je prepoznal: na njej so bili češki premier, njegov svetovalec, dva pravnika iz odvetniške pisarne ČSSD, Jansta in Kostka, primatorjev sošolec iz gimnazije, dr. iur. Muzikář, in trije lobisti.

Na sredi fotografije pa – on, Darek Balík.

Njegov obraz je grafik opremil z rdečo puščico.

Pod fotografijo je bil kratek članek, ki je ostro polemiziral s programom za zaščito prič. Hoteli s štirimi zvezdicami in drago italijansko vino za zločinca! je razglašal naslov. In vse to iz davkoplačevalskih žepov!

V prsih je začutil dobro znano bolečino. Bilo mu je žal, da tega ni videl že prej – zdaj so bili pred njim dva dni v prednosti. Morda mu ga je varstvo podtaknilo namenoma. To bi bilo čisto mogoče. Nič več ga ne more presenetiti. Sklanjal se je nad člankom, ga znova in znova prebiral in skušal v njem odkriti vse skrite namige.

Skušal je odkriti njegov resnični pomen.

Ob četrtem branju je začutil nekaj podobnega tistemu, kar se v jeziku kriminalne literature označuje kot hladni dotik smrti.

Darek Balík je vedel, da ga je preteklost zdaj dokončno ujela.

3
Črno-rumen sonim enduro je zazvonil točno dvajset minut čet peto.

Gre za športno napravo, odporno proti vodi, prahu in udarcem, namenjeno tistim, ki mobilni telefon smatrajo za uporaben pripomoček, nikakor pa ne za modni dodatek.

Med te ljudi je spadal tudi Marek Konwicki.

Današnji dan je bil zanj še posebej pomemben: čakal ga je razgovor za službo v športnem uredništvu časnika MF DNES. Morda bi si zato lahko dovolil izjemo in spal malo dlje, vendar se je Marek v življenju že prepričal, da so izjeme najboljša pot v propad. Ko enkrat storiš izjemo, jo lahko mirno ponoviš tudi čez en teden. In vse pokvariš.

V kopalnici svoje ravnokar najete in zato skoraj neopremljene garsonjere je porabil štiri minute; dve minuti manj je trajalo, da je oblekel tekaško opremo, ki si jo je pripravil že večer prej. Na hodniku je obul živo zelene adidaske in stekel po stopnišču. Ko si je pred vhodom v stolpnico na levo roko zapenjal športno uro Garmin in se pognal po ulicah večinoma še spečega naselja, je bila ura natančno pol šesta.

Dan se je začel dobro, si je zadovoljno rekel.

V soboto zjutraj je tekel na slepo (in se zato lovil med stolpnicami in se dvakrat znašel v pasti priključkov na avtocesto brez prehodov za pešce), včeraj pa je na internetu preučil zemljevid in se zato danes odpravil v nasprotno smer: pred hotelom Chodov je stekel čez ulico Mirovnega gibanja, vzdolž kovinske ograje podjetja Skanska tekel do Košíkovskega potoka, nato pa vzdolž njega do naravnega parka Hostivař. Kot vedno, je prvih pet minut namenil počasnemu ogrevanju in seriji razteznih vaj. Užival je v teku in prijetno svežem jutranjem zraku. Po drugem kilometru je Garmin zavibriral in Marek je pogledal na zaslon: štiri minute in sedemindvajset sekund. Čutil je, kako se mu po žilah sprošča adrenalin. Vznemirjen ob misli na današnji razgovor je tekel hitreje, kot je sprva načrtoval. Prisilil se je upočasniti. Sprva je nameraval teči okoli Hostivařskega jezera, vendar se je pot čez nekaj časa nenadoma izgubila in moral se je vrniti. Ko je prišel nazaj na glavno cesto, je opazil velik predvolilni pano župana Prage 11 (očitno je bil namenjen pozornosti voznikov, toda Marek ga je lahko brez težav prebral tudi pod ostrim kotom).

Konec stanovanjskega problema za mlade družine

Napovedujemo vojno proti igralnicam in zastavljalnicam

Nadaljevali bomo boj proti pasjim iztrebkom

Smo za ohranjanje zelenih površin

Poskrbeli bomo za več parkirnih mest

Zagotovili bomo enakopravno porazdelitev proračuna

Župan na fotografiji se je smehljal, pri tem pa na orošeno okno s prstom risal srce; za njim je stalo pet močnih, na kratko postriženih mladih moških v usnjenih jopičih. Športnik je dva izmed njih prepoznal: eden od njiju je bil nekdanji boksar težke kategorije iz mesta Ústí nad Labo, drugi do danes aktiven boksar tajskega sloga. Preostali trije so spominjali na ekipo varnostnikov pred diskoteko. Ali pa na obritoglavce, si je rekel Marek. Osladen populizem s srčkom je še nekako razumel – ampak zakaj ima župan na fotografiji ob sebi agresivne mišičnjake? je razmišljal med tekom. Znanstveni menedžment?

Za zdaj še ne ve, kako zelo je imel prav.

Sicer pa tega ni bilo težko ugotoviti: Župan je pustil točno takšen vtis, kot je želel.

4
Policist opazovalec Staněk je imel za sabo štiri povsem brezupne proste dni, zdaj pa sta ga čakali še dve dnevni ter dve nočni dvanajsturni izmeni.

Dnevna izmena se je začela ob osmih z običajnim postopkom odprave na delo v pisarni nadporočnika, a je opazovalec na policijsko postajo v Pragi 11, kot po navadi, prišel že kmalu po pol osmi. Iz ene izmed dveh majhnih zaporniških celic je bilo slišati ponavljajoče se pijansko kričanje. Pozdravil je sodelavce, ki so mu namenili nekaj tradicionalnih šal na račun njegovega osamljenega preživljanja prostih dni v zadnjih letih, ter se v zatohli in mračni garderobi preoblekel v temno modro poletno uniformo. Kričanje je bilo vedno glasnejše. Stopil je na hodnik in odšel preverit, kaj se dogaja.

»Ali kaj potrebujete?«

»Ja,« se je zasmejal zaprti (komaj tridesetletnik z opazno pomanjkljivim zobovjem).

»Cigarete pa en kapučinček!«

Še vedno ni mogel stati, zato se je obešal na mrežo. Bil je do pasu slečen, pot, prah in zasušeni ostanki bruhanja pa so mu na koži ustvarjali zanimiv podobe. Podobe človeškega propada, je pomislil podčastnik Staněk.

»Kaj zjaš, kreten? Pička jedna!«

Obraz je pritisnil ob mrežo in skušal policista pljuniti, a mu je slina spolzela po bradi. »Pička jedna! Svinja! Ugasn kamero in me prid udart! Prid mi razbit gobec, pejt, ti svinja!«

»Zakaj bi to storil?« mu je mirno odgovoril Opazovalec in pokazal na njegovo razbito brado. »To vendar zmoreš tudi sam.«

S hrbtom se je obrnil proti celicama ter potipal in preveril, če ima pri sebi vse potrebno: ključe, mobilni telefon, dokumente, značko s številko, radiotelefon MATRA (med policisti navadno službena zveza), čepico, pendrek, lisice in solzilec. Ob spremljavi polegajočih se pijančevih žalitev je odšel v pisarno dežurnega nadzornika.

»O, naš Serpico,« je dejal nadzornik, kot zmeraj nasmejano.

»Živ,« ga je pozdravil policist opazovalec.

Iz žepa je izvlekel ključe, odklenil svojo omarico in iz nje vzel službeno pištolo CZ 75 D COMPACT, kalibra 9 mm Luger. V pisarno je medtem prišla tudi sodelavka Zuzana, še vedno v civilu, očitno se mu je hotela pokazati v svoji rdeče-beli obleki, je ugotavljal Opazovalec. Za štiridesetletnico je bila videti odlično, toda sama je najbolje vedela, da to ne bo večno.

»A si kaj na žar vrgel čez vikend, Ráďo?« jo je zanimalo. »Glede na to, da je bilo tako lepo vreme?«

Že zjutraj je imela pod pazduhami temne kroge. Opazovalec je bil na podobna vprašanja pripravljen. Odlepil je pogled s table z zemljevidom območij, na katerih je večja pogostost pojavljanja kraj (na žalost so se označena območja zlivala v en sam velik senčen ribnik), in pogledal ločeni kolegici v oči.

»Pa veš, da sem res?« si je brez sramu izmislil.

»Aja? Kaj pa? Kaj točno si vrgel na svoj slavni žar?«

»Samo klobasice,« je rekel in skomignil z rameni: »Skupaj z mamo in sestro sem bil.«

Dobro je vedel, da lahko že samo omemba njegove sestre vsak pogovor hitro konča.

»A tako,« je Zuzka povesila oči in se šla preobleč.

Triinštiridesetletnemu policistu opazovalcu je bilo ime Radek Staněk. Tudi on je bil ločen, toda, za razliko od Zuzane, brez otrok. Njegova štiri leta mlajša sestra je bila umsko prizadeta. Radek je bil z njenim stanjem zdaj že sprijaznjen, v otroštvu in zgodnji mladosti pa mu je pogled nanjo pogosto povzročal neobvladljive izbruhe besa: zdelo se mu je skrajno nepravično.

Že od nekdaj je bil obseden s pravičnostjo. Nezdravo obseden, je včasih govorila njegova žena, ki ga je zaman opominjala, da je pravičnost v človekovem življenju prej priložnostno razkošje kot pa samoumevna pravica.

»Stvari moraš jemati z rezervo,« mu je neštetokrat svetovala. »In se več smejati.«

Toda Opazovalec, kot da je ne bi slišal. Kadar koli se je srečal z očitno lažjo ali krivico – v trgovini, na parkirišču, v politiki, na uradih ali v njunem zakonu – se je v njegovem obnašanju pojavila mestoma že prav antipatična upornost. V zadnjih tednih si je, na primer, izrezoval vse članke o t. i. razpisni mafiji in vsakič iz njih navdušeno in obširno citiral naveličanim sodelavcem. Tudi današnji dan ni bil nobena izjema.

»Poslušajte,« jih je nagovoril na jutranjem sestanku. »Prijava na razpis prispe do sodnika Berka ob 10.15, ob 10.31 pa so rezultati že zunaj! Je to sploh mogoče?!«

Vodja izmene je nemočno dvignil roke.

»Ja, Ráďo, je. Kot sam vidiš.«

»Tudi če so si terjatev dotičnega podjetja samo izmislili? Tudi če terjatve nikoli ni bilo?!«

»Dobro,« je dejala Zuzka, »ampak zakaj se tako razburjaš?«

Policist opazovalec jim je s časopisnim izrezkom pomahal pred očmi.

»In če je jasno, da so podkupili tudi pravnika podjetja, ki so ga nato zaprli?!«

Nadporočnik je udaril po mizi. Odprava na delo naj bi izmeni vzela največ deset minut, zaradi Opazovalca pa se je čisto vsakič zavlekla.

»In kaj potem? Briga te!«

Končno se je zbral in prikimal. K sreči mu je še ostalo toliko razuma, da se je zavedal (kolikor mu kakšna očitna krivica ni ravno v tistem zameglila uma), da je na najboljši poti, da postane eden tistih pouličnih čudakov, ki se pogovarjajo sami s seboj in se pritožujejo nad vsem in vsakomer okoli sebe.

»Tole je naša naloga,« je rekel nadporočnik in porinil predenj nekaj s kamero posnetih fotografij krepkega mlajšega moškega, ki je na postajah podzemne železnice Háje in Roztyly napadal in ropal upokojence. »Kdaj si boš to končno zapomnil?«

»Saj vem,« je Opazovalec kar se da hitro zagotovil nadrejenemu – toda nihče izmed policistov v nadporočnikovi pisarni mu ni niti za trenutek verjel.


Prevedla Anjuša Belehar

Sanje ROMAN
336 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742072
cena z DDV: 25,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742089
cena z DDV: 14,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje