Michal Viewegh: Biosoproga

I

Starka sem. La Loba. Nisem kraljica, čarovnica, niti amazonka; doula sem. Plešem z življenjem in s smrtjo. Sem ženska, ki je odvrgla salonarje in zdaj teče z volkovi. Tecite z mano, sestre moje, popeljala vas bom nazaj
v duhovno deželo, ki nam je nekoč pripadala.

Že na začetku sem bila prepričana, da je Mojmirjev zakon s Hedviko moderna soft verzija pradavne zgodbe o Sinjebradcu, ki pobija svoje ženske. Gotovo jo poznate: neizkušena lepotica se poroči s pohotno, bogato pošastjo, ki ji na videz poklanja svobodo, toda v resnici ubija njeno naravno lepoto, talent in razposajenost.

Mojmir seveda trdi, da je Hedviki omogočil živeti pravljico novodobne Pepelke. Ko je to tipično moško domišljavost prvič izrekel, naj bi se Hedvika z njim strinjala (nalašč jo bom ob prvi priložnosti o tem povprašala), toda če sliši to primerjavo danes, se večinoma samo neoprijem­ljivo zasmeji oziroma ironično odvrne nekaj podobnega kot: ne bi se mogla bolj strinjati z vami, moj princ.

Z določeno logiko pa se primerjave s Pepelko ne da zanikati – z moško logiko, seveda. Hedvikin oče je kočijaž, in jaz sem seveda hudobna mačeha, kajne … Hihi! Res pa je, da ko je Mojmir jeseni leta 2000 prvič srečal Hedviko, je delala na otroškem oddelku ene od podružnic Mestne knjižnice v Pragi, imela plačo slabih enajst tisoč bruto in stanovala z dvema prijateljicama v najeti pritlični garsonjeri v bloku na mestnem obrobju. Mojmir je izračunal, da je njen življenjski prostor meril devet kvadratnih metrov, kar ga je – kaj pa drugega – ganilo. Hedvikin tedanji jedilnik je bil sestavljen izključno iz jogurtov, zelenjave, cenenih testenin, zmrznjenih rib in instantnih juh. Nikoli v življenju ni bila na morju (prav zanima me, ali bi se bil Mojmir zmožen zaljubiti v dekle, ki vsako leto potuje na Kanarske otoke). Najdražja steklenica vina, ki si jo je Hedvika v življenju kupila, je stala 90 kron.
In tako naprej.

Toda domnevni princ je bil že na poti. Dobesedno.

Naključje (meni Mojmir) ali usoda (verjame Hedvika) ju je pred desetimi leti pripeljala drug drugemu na pot na čisto banalen način: Mojmir se je vračal z nekega branja v Nemčiji in mednarodni ekspresni vlak Eurocity je ustavil na peronu, kjer je Hedvika tistega deževnega oktobrskega večera čakala na primestni vlak do svojega najemniškega stanovanja na obrobju. Takrat šestintridesetletni Mojmir – seveda v športnem lanenem Armanijevem suknjiču – se je nagnil skozi okno kupeja prvega razreda in se znašel neposredno nad svojo žrtvijo. »V napačno smer ste namenjeni, gospodična,« je okajeno rekel Hedviki (kot po navadi je večino poti preživel v jedilnem vagonu) in z roko mahal v smeri središča Prage, »življenje je v tej smeri.«

Treba je omeniti, da je bil že takrat dovolj znan, da je Hedvika vedela, kdo je. Prebrala je sicer samo dve njegovi knjigi, toda v čitalnici knjižnice, v kateri je bila zaposlena, so bile na razpolago vse češke revije in časopisi, v katerih je občasno videvala Mojmirjev nezamenljivi obraz. Povedati moram tudi to, da v tistem času ni hodila z nikomer in da se v dani situaciji ni počutila na noben način ogroženo, saj je takrat napovedovalec že dajal navodilo za odhod – zato se je lahko pisatelju nasmehnila in bojda celo z zaznavno koketnostjo skomignila z rameni (Hedvika se ničesar takšnega ne spominja, Mojmir pa je pripravljen na to priseči). Sprevodnik je zaprl vrata.

»Morate se odločiti: želite živeti znotraj življenja ali izven njega?« je zdrdral Mojmir (tega stavka se spomnita oba).

»Znotraj,« je odgovorila lahkoverna košuta.

»Torej vstopite!«

Vlak je spustil zavore in počasi pridobival na hitrosti. Hedvika je neodločno odkimala. Ni želela biti sama v kupeju z okajenim pisateljem, toda na žalost ji je na drugi strani njegovo odkrito zanimanje prijalo. Mojmir je zagotovo opazil njeno kolebanje. Kako drugače bi še lahko pojasnili, zakaj je naslednje tri popoldneve prihajal z avtom na postajo in na peronu iskal Pepelko?

Kaj ga je vleklo, da je sredi prometne konice trikrat prevozil vso Prago? Kaj ga je vleklo, da je Hedviko – ko jo je končno ujel – povabil na večerjo? In naslednji dan spet?

»Moral si čutiti kakšen nezaveden vzgib, čeprav si tega nočeš priznati, ker nočeš verjeti v take stvari,« je prepričana Hedvika. »Poslušal si svoj notranji glas.«

»Seveda! In ta notranji glas mi je šepetal: Podri jo! Podri jo!« se pači Mojmir in se zgrabi za mednožje. »Edini vzgib sem čutil tukaj!«

Da, enako kot milijoni drugih moških tudi Mojmir ni sposoben videti resničnega mika ženske osebnosti, ampak vedno samo prsi in zadnjico … Tudi Hedvika ga je vznemirjala le na najbolj površinski način.

»Ta njena privihana zgornja ustnica, njeni gosti temni lasje!« je navdušeno opisoval Feliksu.

Toda celo primitivec, kakršen je Mojmir, je razumel, da naglice pri spoznavanju ne more pojasniti le s telesnim hrepenenjem. Če bi izhajala samo iz naslade (takšnih deklet je bilo kar nekaj), verjetno Hedviki po štirinajstih dnevih ne bi ponudil, naj se preseli k njemu. Tisto, česar si Mojmir ni hotel priznati, je bilo tole: zaljubil se je. Zahrepenel je po tem, da bi to revno dekle varoval. Zahrepenel je po tem, da bi ji kupil obleke Kláre Nademlýnske in jo vzel na rdečo preprogo svojega življenja. Dobro mu je šlo. Njej seveda tudi. Naivno hrepenenje po raju naredi iz ženske lahek plen. To sem videla že tisočkrat.

Prvi meseci njunega skupnega življenja so bili – kaj pa drugega – idilični. Zjutraj sta skupaj zajtrkovala in zvečer princ kar ni mogel dočakati zvoka Hedvikinega ključa v ključavnici. Zdelo se mu je, da je središče njenega življenja. Zdelo se mu je, da na tem svetu ni ničesar, kar bi Hedviki pomenilo več kot on. Ko jo je nepričakovano poklical in jo povabil na premiero Hřebejkovega filma, je odpovedala srečanje s prijateljicami. Brez pomisleka mu je dajala prednost pred jogo. Pozorno ga je poslušala. Zanj si je izmišljevala razna presenečenja. Kupovala mu je drobna darila. Kuhala mu je. Oblačila se je samo v kose, za katere je vedela, da so mu všeč. Nosila je čevlje s petkami. Ličila se je! Hodila je k frizerju! Ha!

V tem seveda ni bilo nobene rafiniranosti, niti ne moremo govoriti o posebni preračunljivosti ali celo cinizmu. Brez dvoma je iskreno verjela, da se lepo oblači in liči za Mojmirja – toda v resnici je to delala za mladičke. Če verjamete ali ne, Hedvika je počela samo to, kar počnejo vse samičke, ko se želijo ugnezditi. Ja, mogoče si je mislila, da ji je šlo za Mojmirja, toda edino, kar je v resnici zanimalo njene jajčnike, je bil njegov genofond.
K frizerju je hodila zaradi njegovih spermijev. (Te grenke resnice moramo moškim seveda nujno zatajiti).

Sta se Hedvika in Mojmir, kot vsi zaljubljenci, nagonsko izogibala temam, ki bi v njuno idilo lahko prinesle spore? Ne, trdi Mojmir, bojda takšne teme ni bilo. Med njenimi in njegovimi predstavami o skupnem življenju menda ni bilo nobenega konflikta. Hedvika je hrepenela po dobrem soprogu, hiški z vrtom na podeželju in treh zdravih otrocih. Trije otroci so se zdeli Mojmirju preveč, sicer pa ga je njena vizija očarala.

»Bi ti bila dovolj dva?« je vprašal. »Jaz enega že imam.«

(Tole je tipično za moške: svoje otroke ljubijo skorajda histerično, zanje so najpomembnejša stvar na svetu in tako naprej – a to velja le pod pogojem, da imajo maksimalno tri otroke. Pri štirih, petih ali celo šestih otrocih to za čuda ne velja več.)

»Zakaj pa ne.«

Mojmir je bil navdušen. Imel je občutek, da je končno našel tradicionalno žensko.

Pod pojmom tradicionalna ženska si je – kot marsikateri moški – vedno predstavljal nekoga, ki se mu pred vrati ponuja prednost in ki ga ne moti, da mu kdo pomaga obleči plašč. Življenjske sanje, sledeč Mojmirjevi definiciji tradicionalne ženske, so dober mož, hiška z vrtom na podeželju in dva zdrava otroka. Izražanje tradicionalne ženske ni okuženo z zahtevami spolne korektnosti, njeno mišljenje ni indoktrinirano z nebrzdanim liberalizmom ženskih časopisov (pustite, da vas ljubimec razvaja), kaj šele z raznimi feminističnimi izstrelki (zakaj ne bi mogle lulat stoje?). Tradicionalna ženska je zvesta, lula sede in nima toplega kosila z dvema hodoma za malomeščanski anahronizem. Prostovoljno, celo po lastni želji spremlja moža na njegovi življenjski poti. Ne čuti potrebe po vključevanju v vseobsegajočo medijsko razpravo o menstruaciji in Halasovih verzov Dekle, povejte mi, kako naredite, da ura obnemi, ko se slačite nima za seksistične. Tradicionalna ženska zna odstranjevati madeže. Pod tradicionalno žensko si Mojmir v bistvu predstavlja nekoga, ki je podoben njegovi davno preminuli babici. In Hedvika – se zdi – je takšna (Mojmir ne sluti, da ne samo da ne zna odstranjevati madežev, ampak se bodo ti na njegovih srajcah in majicah – paradoksalno, da med pranjem – nepojasnljivo še množili). In tako naprej.

Pomislite: še v enaindvajsetem stoletju nas ti prakuščarji v kravatah niso nehali ocenjevati po tem, kako peremo. Ker bi se radi imeli za moderne moške, ne vztrajajo več, da bi bile bajne perice ali kuharice, toda če nismo bajne perice ali kuharice, moramo svoje manjkajoče sposobnosti nekako nadomestiti; to lepo ponazarja slaboumna šala: Današnje ženske ne znajo šivati, vendar toliko bolje predejo … Moram biti še konkretnejša? Pred kratkim sem v tramvaju slišala, kako sta se pubertetnika pogovarjala
o svojih puncah: »Kuhanje ji ne gre, zato pa požira …«

Da bi vam bilo jasno, drage sestre: to so opičnjaki,
v katere se boste zaljubile.

Te neandertalce si boste vzele za može.

Tega, kar je v devetdesetih letih sledilo razpadu njegovega prvega zakona, se Mojmir sicer na videz ponosno spominja kot nonstop fantovskih počitnic, toda v resnici je bil od vseh teh zabav, pijank, javnih hiš in odnosov za nekaj noči naveličan in utrujen. Hotel je živeti drugače. Že res, da je po ločitvi kar naprej izjavljal, da se drugič zagotovo ne bo poročil, toda že pri opremljanju novega stanovanja si je priskrbel nekaj stvari, ki so kategorično odločitev, da bo do konca življenja živel sam (tako je govoril prijateljem), postavljale pod vprašaj. Veliko zakonsko posteljo v spalnici bi mogoče še lahko upravičil s potrebo po udobnem spanju, toda nakupa pečice na topel zrak (če vzamemo v zakup, da še nikoli v življenju ni ničesar spekel) in predvsem več kot petmetrske omare za obleke, ki je zasedla vso stransko steno velikanske predsobe, sta več kot očitno pričala o Mojmirjevem neizkoreninjenem hrepenenju po življenju v dvoje. Naš mali skavtek preprosto ni želel zaspati sam … Revček se nerad zbudi v praznem stanovanju … Kakor je Gertrude Stein nekoč zapisala o Hemingwayu: Literatura umetnih dlak na prsih … Razumete? To je njihov pogum! Njihova moškost! Navzven bicepsi in tricepsi, spodaj pa deprex in diazepam. Verjemite, sestre, da nas potrebujejo bolj, kot si mislimo.

Potrebujejo nas mnogo bolj kot me njih.

Ko se je Hedvika na začetku novembra na njegovo izrecno prošnjo preselila k njemu, ji je Mojmir izpraznil polovico ogromne omare in si podobno z njo razdelil predalnik v spalnici ter police v kopalnici. Vsak dan je nato z malomeščansko sumničavostjo opazoval, ali se Hedvikine obleke in toaletne potrebščine ne začenjajo raztezati čez določeno mejo – toda presenečeno je ugotavljal, da je Hedvika zelo redoljubna in omejeni prostor upošteva
z ganljivo doslednostjo.

Z drugimi besedami: Sinjebradec je še ni mogel ubiti, saj mu še ni dala dovolj dobrega izgovora.

Pepelka nikakor ni bila neumna. Če si je drznila za prinčev grad kupiti, recimo, le namizni prt, kaj šele zavese za dnevno sobo, se je o izbiri z njim seveda vnaprej posvetovala in vedno pustila, da je on izbral barvo ali vzorec. Prebrane časopise (takrat si je na žalost še vedno kupovala Marianne in Elle, medtem ko danes meni na čast bere samo tiste časopise, ki v uredništvih nimajo prepovedi uporabe možganov) je zlagala v svoj del omare. In tako naprej.

»Niti centimetra več si ni vzela,« pripoveduje Mojmir. »Delovala je tako skromno, tako neposestniško – in jaz sem triku nasedel!«

Na kratko: gospod pisatelj je na svoj samopoveličevalen način verjel, da je Pepelko povzdignil iz prahu želez­niškega perona in ji pokazal svet. Mar ji ni predstavil Karla Gotta? Je ni vzel na Mauritius? Je ni na filmskem festivalu v Karlovih Varih nastanil v Grandhotelu Pupp? In predvsem (bodimo objektivni, tudi moški trotlji, kot je Mojmir, znajo izjemoma ločiti bistveno od nebistvenega): ni zanjo zgradil hiše z vrtom? Nista spočela dveh zdravih otrok? Ji ni izpolnil življenjskih sanj?

Tako naivni in kratkovidni so v resnici lahko le moški.

Mojmir ne dojame, da je izpolnil svojo kratkotrajno vlogo in postal odveč. Ne dojame, da je bil samo katalizator, ki je pospešil Hedvikin emancipacijski proces. Ne dojame, da ji je sicer pomagal najti pot k sami sebi, toda prav
s tem si je spodžagal vejo.

Hedvika pa pravzaprav ni več nesrečna. Ni je treba več reševati. Mojmirja v svojem življenju ne potrebuje več. Ne občuduje ga več tako močno. Ne posluša ga več tako pozorno. Danes je Mojmir tisti, ki je potreben rešitve.

»Junak, ki si jemlje pravico do nenehnega aplavza, ni nikakršen junak,« mu citiram iz njegove priljub­ljene knjige o moških (kako rada jo uporabljam proti njemu).

Sinjebradec me pogleda z odkritim odporom. Sovraži me že od samega začetka, ampak ker sem na neki način Hedvikina nadomestna mati, se je z mojo navzočnostjo v hiši moral sprijazniti. Hedvika se mi nasmehne in nato pomaga mlajši hčerki Bari razrezati zelenjavno polpeto z ovsenimi kosmiči (Mojmir sovraži zelenjavne polpete, toda Hedvika, jaz in otroci jih obožujemo).

»Ne zahtevam nenehnega občudovanja, nisem tak idiot,« odvrne. »Povsem bi se zadovoljil z zmerno naklonjenostjo in občasno sem pripravljen prenašati celo minimalno naklonjenost – ampak nočem se sprijazniti z absolutnim nezanimanjem. To je vse.«

Hedvika se taktično izogiba njegovemu obtožujočemu pogledu.

»Pepelka ignorira svojega rešitelja, to se mi res ne zdi pravično!«

Oprostite, gospod Mojmir, ampak ne morem se smejati. Taki so vsi samooklicani princi. Moški in njihove večne bubice! Pridi sem, fantek, mamica ti bo to popihala! Toda ti se kujaš in me naj te gledamo!

Ja, kuja se, ker je bil oktobra leta 2000 na Hedvikini vrednostni lestvici prvi, medtem ko je danes deseti. Pred kratkim je spisal seznam, ki to jasno pokaže:

1. Dom

2. Vrt

3. Otroci

4. Doula

5. Laktacijsko svetovanje

6. Materinski center

7. Bioklub

8. Šolanje na domu

9. Dobrodelnost

10. Mojmir

Ha! Sinjebradec ima občutek zapostavljenosti! Gospod stvarjenja se čuti oškodovanega! Hedviko sili v možganske salte, ki jih ima za racionalno mišljenje. Hinavsko kaže s prstom na Hedvikino občasno naglico, stres in izčrpanost ter jo pregovarja, da en sam človek niti pri najboljši volji ne zmore tolikšnega dela. Tendenčno trdi, da je to, kar bi v bistvu moralo biti občasna, prijetna popestritev njenega zakonskega in materinskega vsakdana, postalo vsakodnevna izčrpavajoča dolžnost.

»Kaj je tukaj sploh cilj: samouresničitev ali samouničenje?« vpraša demagoško in s teatralnim odporom odrine krožnik z nepojedeno polpeto.

»Ženska je kot voda,« rečem in se nasmehnem Sari. »Njena naloga je, da poplavlja.«

»Spodjeda! Spodkopava!« se jezi Mojmir. »Ja, glede tega imate prav!«

Karkoli razumnega naj bi z vnemo zgradil, bo do jutra odplaknila plima moje in Hedvikine domnevne iracionalnosti.

»Kaj imate kar naprej s tem vašim raciem? Srce ima razloge, ki jih razum ne pozna,« mu citiram znani Pascalov izrek.

V duhu si predstavljam počen obmorski jez – in Mojmirja kot izčrpanega prostovoljca, ki vleče vreče s peskom.

»Ženska je ocean – in vi jo poskušate zamejiti?« se hihitam, kar Mojmirja (skupaj z vnovičnim zvonjenjem Hedvikinega mobitela) kot vedno razkuri.

»Čenče!« zakriči. »Čenče!«

Zaropota s priborom, vstane od mize in odide. Čez hip se vrne, zdaj s torbico in v suknjiču. V roki drži avtomobilske ključe. Hedvika, ki se še vedno pogovarja po telefonu (tokrat z Lido iz Materinskega centra), je nad njegovim nenadnim izbruhom vidno presenečena (očitno je pozabila, da moški pred sabo nosijo nevidne posode, ki lahko kadarkoli prekipijo).

»Kam greš, očka?« Sara zmedeno vpraša očeta.

»Ne vem.«

Mojmir obe hčerki poljubi, kot bi ju videl zadnjič. Smo priče nove diletantske scene: tokrat z naslovom Pobeg od doma … Kot da je ne bi poznali: čez dva dni bo nazaj in skozi solze bo govoril, kako nas je pogrešal … Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Dobesedno zgrozila sem se, ko mi je Hedvika povedala, da ji je Mojmir resno priporočal, naj si med svojimi aktivnostmi izbere eno ali maksimalno dve in se jima potem posveti v celoti … Poglej ga, Sinjebradca! Ženski ne ponuja resnične svobode, temveč iluzijo svobode! Počneš lahko, kar hočeš, ampak samo v teh sobah … V zgornje sobe ne smeš! Prebrisano ji priporoča, da lahko do življenjske izpolnitve pride s hobiji … Ogabno je, da tudi relativno izobražen pisatelj na začetku enaindvajsetega stoletja še verjame, da lahko moderna emancipirana ženska najde smisel življenja pri uri aerobike ali v otroškem dramskem krožku …

Vendar se usodno moti.

Prevedla Anjuša Belehar in Jernej Juren

Sanje ROMAN
176 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740467
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741464
cena z DDV: 5,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje