Martin Page: Kako sem postal neumen

kakosempostal_2

Antoinu se je od nekdaj dozdevalo, da se stara v enakem ritmu kot psi. Ko mu je bilo sedem let, se je počutil zdelanega kakor mož pri devetinštiridesetih; pri enajstih je bil tako brez iluzij kakor sedeminsedemdesetleten starec. Danes, pri petindvajsetih, se je Antoine v upanju na malce lepše življenje odločil čez svoje možgane potegniti mrtvaški prt neumnosti. Le prevečkrat je spoznal, da beseda inteligenca označuje lepo sestavljene in lično izgovorjene bedastoče, da se je tako spridila, da je pogosto koristneje biti bedak kakor pa zaprisežen intelektualec. Inteligenca prinaša nesrečo, samoto, revščino, medtem ko prikrivanje inteligence ponuja nesmrtnost iz časopisnega papirja in občudovanje ljudi, ki verjamejo temu, kar preberejo.

Čajnik je začel bolehno požvižgavati. Antoine je kipečo vodo nalil v modro skodelico, okrašeno z luno med dvema rdečima vrtnicama. Čajni lističi so se zavrtinčili in razprli, obarvali vodo in zadišali, medtem ko se je uhajajoča para razgubljala v zraku. Antoine je sedel k pisalni mizi pred edinim oknom svoje razmetane garsonjere.

Vso noč je bil pisal. V velikem šolskem zvezku je po dolgem tipanju, po straneh in straneh osnutkov, končno le oblikoval svoj manifest. Pred tem je cele tedne mukoma iskal izhod, si izmišljal prepričljive izgovore. A konec koncev je priznal srhljivo resnico: tisto, zaradi česar je nesrečen, je njegov lastni duh. Te julijske noči je torej Antoine vrgel na papir argumente, ki naj bi pojasnili, zakaj se odreka misli. Zvezek bo ostal kot pričevanje o njegovem projektu, za vsak primer, če se ta tvegani poskus ne bo končal brez posledic. A nedvomno je šlo predvsem za to, da samega sebe prepriča, da njegova dejanja niso blazna, kajti te zapisane utemeljitve so bile podprte z razumskimi dokazi.

Na šipo je s kljunčkom potrkala taščica. Antoine je dvignil pogled z zvezka in kakor v odgovor potrkal s svinčnikom. Srknil je požirek čaja, se pretegnil na stolu, si z roko šel skozi malce zamaščene lase in pomislil, da bo moral v supermarketu Champion na vogalu suniti nekaj šampona. Antoine se ni čutil poklicanega za tatu, za kaj takega mu je manjkalo lahkomiselnosti, in tako je jemal samo, kar je potreboval: za oreh šampona, ki ga je na skrivnem stisnil v šatuljico od bonbonov. Na enak način je prišel do zobne kreme, mila, pene za britje, grozdnih jagod, češenj: po drobtinicah je pobiral svojo desetino po velikih trgovinah in supermarketih. In ker ni imel dovolj denarja, da bi si kupil vse knjige, ki si jih je želel, in ker je vedel, kako čuječni so varnostniki in kako občutljive zaščitne antene v knjigarnah FNAC, je tudi knjige kradel stran za stranjo in jih potem na varnem v svojem stanovanju spet sestavljal kakor ilegalen založnik. Ker je bila sad prestopka, je vsaka stran pridobila še veliko večjo simbolno vrednost, kakor če bi občepela zlepljena in izgubljena med svojimi sestrami; takole iztrgana iz knjige, izmaknjena, potem pa spet skrbno zvezana, je postala posvečena. Antoinova knjižnica je obsegala kakšnih dvajset rekonstruiranih knjig v dragoceni zasebni izdaji.

Prav ko se je danilo, se je izčrpan od neprespane noči pripravljal svojemu razglasu postaviti zadnjo piko. Malo se je poobotavljal s koncem svinčnika med zobmi, potem pa se s sklonjeno glavo in z jezikom med ustnicami lotil pisanja:

»Nič me bolj ne spravlja ob živce kakor zgodbe, kjer se junak na koncu povrne na začetni položaj, potem ko je nekaj pridobil. Tvega, doživlja pustolovščine, konec koncev pa bo spet padel na noge. Nočem biti udeležen v tej laži: hliniti, da ne vem že vnaprej, kako se bo vse skupaj končalo. Prav dobro vem, da se bo to popotovanje v neumnost sprevrglo v himno inteligenci. To bo moja mala zasebna Odiseja, po mnogih preizkušnjah in nevarnih podvigih se bom končno vrnil na Itako. Že čutim tisti vonj po uzu in nadevanih trtnih listih. Svetohlinsko bi bilo to zamolčati, zamolčati, da že vse od začetka zgodbe vemo, da se bo junak izvlekel, da bo celo zrasel od tolikih preizkušenj. Razplet, umetno izdelan tako, da bi bil videti naraven, bo razglašal nauk v smislu: »Misliti je dobro, vendar je življenje treba užiti.« Naj rečemo ali storimo karkoli, se bo na trati naše osebnosti vedno pasel nekakšen nauk.

Danes je sreda, 19. julija, sonce se je končno odločilo, da se neha skrivati. Želim si, da bi lahko na koncu tega podviga rekel tako kot Joker v Full Metal Jacket: »Živim na zajebanem svetu, vendar sem živ in ni me strah.«

Antoine je odložil svinčnik in zaprl zvezek. Srknil je požirek čaja, toda pijača je bila že mrzla. Pretegnil se je in dal gret vodo na svoj plinski kuhalniček za taborjenje, ki je stal kar na tleh. Taščica je s kljunčkom potrkala po oknu. Antoine je odprl okno in na polico natresel pest sončničnih semen.


Ena veja Antoinove družine je izvirala iz Burme. Njegovi stari starši po očetovi strani so v tridesetih letih prišli v Francijo po sledi Šan, svoje slavne prednice, ki je pred osmimi stoletji odkrila Evropo. Šan je bila botanična pustolovka; zanimala se je za umetnost, za zdravilstvo, si prizadevala zasnovati zemljevid te regije. Po vsaki odpravi se je vračala k družini v svoje rodno mesto Pagan in o odkritjih obveščala svoje bližnje in učenjake. Anoarahti, prvemu velikemu burmanskemu vladarju, je prišla na uho njena strast do raziskovanja in pustolovščin in ponudil ji je materialna in finančna sredstva za odkrivanje prostranega neznanega sveta. Po cele mesece je Šan s svojimi moštvi popotovala po kopnem, po morju in se dovolj izgubila, da je našla pot v Novi svet, v Evropo. Prečkali so Sredozemlje, se izkrcali v južni Franciji in dosegli Pariz. Domorodcem evropskih dežel so delili steklene bisere in oblačila iz slabe svile in s poglavarji teh bledih plemen sklepali pogodbe o trgovanju. Ko se je Šan vrnila v domovino, je v zahvalo za svoja odkritja doživela veličasten sprejem; postala je slavna in v blišču dočakala svojo poslednjo uro. V zmešnjavi in nasilju dvajsetega stoletja so se Antoinovi stari starši v upanju na enako srečo odločili oditi po stopinjah svoje prednice. V začetku tridesetih let so se torej nastanili v Bretanji; leta 1941 so celo ustanovili znameniti burmanski odsek francoskega odporniškega gibanja. Postopoma so se vključili v tamkajšnje življenje, se naučili bretonščine in, z nekaj več truda, tudi vzljubili ostrige.

Antoinova mati, obalna inšpektorica pri ministrstvu za okolje, je bila Bretonka; njegov oče, Burmanec, je polovico svojega časa posvečal svoji kuharski strasti in drugo polovico barki in ribarjenju z vlečno mrežo. Pri osemnajstih letih se je Antoine poslovil od pozornih in zaskrbljenih staršev in se odpravil v prestolnico v želji, da bi si tam utrl lastno pot. Kot otrok je stremel po tem, da bi postal zajček Dolgoušček, potem, ko je bil že zrelejši, pa si je želel postati Vasco da Gama. Toda poklicna svetovalka je zahtevala, naj izbere med študiji, ki so jih ponujali seznami ministrstva. Njegova študijska pot je sledila labirintu njegovih strasti; in v sebi je odkrival nove in nove. Antoine ni nikoli dojel samovoljne razmejitve področij: obiskoval je predavanja iz katere koli discipline, ki so ga zanimala, in opuščal tista, katerih predavatelji niso bili dovolj dobri. In potrdila o opravljenih študijskih obveznostih je zbiral bolj na slepo srečo, kakor so se pač nakopičile kreditne točke in moduli.

Prijateljev je imel malo, ker je trpel za tisto vrsto nedru-žabnosti, ki izvira iz pretirane strpnosti in razumevanja. Ker so ga nagnjenja vodila v vse mogoče in nasprotujoče si smeri, se ni mogel vključiti v skupine, osnovane na odporu. Do anatomije sovraštva, ki jo gojijo množice, je čutil nezaupanje, vendar sta bili predvsem njegova radovednost in strast, ki nista poznali meja in klanskih delitev, krivi, da je bil v lastni deželi človek brez domovine. V svetu, v katerem je javno mnenje zaobjeto v anketnih odgovorih dane in ne vem, Antoine ni maral obkrožiti nobene točke. Biti za ali proti se mu je zdelo neznosno zakoličevanje zapletenih vprašanj. Za nameček je bila zanj značilna mila plahost, ki se je je oklepal kot preostanka otroštva. Zdelo se mu je, da je človeško bitje tako neznansko in bogato, da na svetu ni večje nečimrnosti, kot je pretirano samozaupanje pred drugimi ljudmi, pred neznanim in pred negotovostjo, ki jo vse to predstavlja. Za hip se je že zbal, da je izgubil svojo plahost in se pridružil krdelu tistih, ki te zaničujejo, če nimaš oblasti nad njimi; vendar mu jo je z zagrizenim naporom volje uspelo ohraniti kakor oazo lastne osebnosti. Res, da je bil mnogokrat in globoko ranjen, a se ni od tega prav nič utrdil; njegova skrajna občutljivost je ostajala nedotaknjena in kakor feniksova svilnata koža se je vsakokrat, ko jo je kaj odrgnilo in razcefralo, znova rodila še bolj čista. In končno se je, čeprav je v mejah razuma verjel vase, trudil, da ne bi preveč zlahka privolil v lastne misli, saj je vedel, kako rade nam besede lastnega duha delajo uslugo in nas tolažijo tako, da nas varajo.

Preden je sprejel odločitev, ki naj bi mu v toliko pogledih spremenila življenje, preden je torej postal neumen, je Antoine preizkusil še druge poti, druge načine, kako bi si olajšal sodelovanje v življenju.

Takšen pa je bil njegov prvi poskus, ki ga imamo lahko za okornega, a je bil vseeno zvrhan iskrenega upanja.

Antoine se ni nikoli dotaknil niti kapljice alkohola. Celo kadar se je kaj ranil, se opraskal, se kot dober abstinent ni maral razkužiti s sedemdesetodstotnim alkoholom in se je raje zatekel k jodu ali merkurokromu.

Doma ni bilo ne vina ne aperitivov. In pozneje je preziral uporabo fermentiranih ali destiliranih prevar, ki naj bi priskočile na pomoč pomanjkljivi domišljiji ali odgnale znake depresije.

Ker je opazil, kako nejasne so misli pijanih ljudi, kako odmaknjene od vsakršne skrbi, ki ima opraviti s stvarnostjo, kako čisto zadovoljno nepovezani so njihovi stavki in, za krono vsega, kako prepričani so, da izrekajo vzvišene modrosti, se je Antoine odločil postati del te obetavne filozofske smeri. Menil je, da je pijanost pravšnje orožje proti vsakršnemu muhastemu razglabljanju njegovega uma. Ko bo pijan, mu ne bo več treba misliti, saj tudi ne bo več mogel: po govorniško bo dolgovezno in gostobesedno stresal lirične približke. V objemu pijanosti bo inteligenca ostala brez smisla: sidrna vrv bo pretrgana, lahko bo doživela brodolom ali pa jo bodo požrli morski psi, ne da bi njega to kaj grizlo. Krohotal se bo brez razloga, vzklikal brez repa in glave, v opitosti bo ljubil vse ljudi, nobenih zavor ne bo več. Plesal bo, delal piruete! No, seveda ni pozabil na mračne strani pijače: na mačka, na bruhanje, na pretečo cirozo. In na zasvojenost.

Resno je nameraval postati pijanec. To človeka zaposluje. Pijača zasede ves razpoložljiv miselni prostor in ponudi obupen cilj: ozdraveti. Potem bo obiskoval srečanja Ano-nimnih alkoholikov, pripovedoval o svoji življenjski poti, imel bo podporo in razumevanje bitij svoje vrste, ki mu bodo ploskala za pogum in voljo, da se odpove kozarcu. Alkoholik bo, se pravi nekdo, ki ga muči družbeno priznana bolezen. Pijance pomilujejo, jih zdravijo; z medicinskega, s človeškega stališča nekaj pomenijo. Medtem ko nikomur na kraj pameti ne pade, da bi pomiloval inteligentne ljudi: »Opazuje človeško vedenje, to ga mora delati hudo nesrečnega«, »Moja nečakinja je inteligentna, ampak fejst punca. Hoče se izvleči«, »Na neki točki sem se že bal, da te bo popadla inteligenca.« Takšnih dobrohotnih, sočutnih zapažanj bi se lahko nadejal, če bi bilo na svetu kaj pravice. Toda ne, inteligenca je dvojno zlo: človeku povzroča trpljenje in nihče še pomisli ne, da bi jo obravnaval kot bolezen.

V primerjavi s tem bo alkoholizem korak navzgor po družbeni lestvici. Trpel bo za vidnimi simptomi, takšnimi z znanim vzrokom in jasnim zdravljenjem; za inteligenco pa ni detoksikacijske terapije. Mišljenje povzroča neko vrsto izključenosti, ker opazovalca odmika od opazovanega sveta, s pomočjo alkoholizma pa bo lahko našel prostor zase. In pijanec si ne more želeti drugega, kot da bi se popolnoma vključil v družbo, če se to ni zgodilo že samo po sebi. S pomočjo alkohola bo izginila ta njegova zadržanost do človeških igric in se jih bo lahko mirno začel udeleževati.

Ker Antoine o tej temi ni imel pojma, tudi ni vedel, kako se lotiti svoje nove kariere. Ali mora začeti tako, da se redno na mrtvo napije, ali pa mora, nasprotno, le korak za korakom napredovati v močvaro promilov?

Ni bilo pomoči. Živa radovednost ga je gnala v mestno knjižnico v Montreuilu, le lučaj od njegovega praga: v alkoholizem se je želel podati s pametjo, na konstruktiven in kultiviran način, se poučiti o skrivnostih strupa, ki ga bo odrešil. Antoine je prebrskal police, izbral knjige, ki so se mu zdele najbolj zanimive, vse pod pokroviteljskim pogledom knjižničarja, ki se je, ker je bil slabo oblečen, na tihem imel za nadvse inteligentnega. Antoina je dobro poznal, saj je ta že štiri leta zapovrstjo nosil naslov »bralec leta«. Naj se je Antoine še tako upiral temu kulturnemu ekshibicionizmu, je knjižničar izobesil fotokopijo njegove članske izkaznice in zraven v krepkem tisku dodal: »Bralec leta«. Vse skupaj je bilo prav trapasto.

Antoine je na pult položil svoj Slovar alkoholnih pijač z vsega svetaZgodovinski vodnik po alkoholnih pijačahŽgane pijače in vinaNajodličnejše alkoholne pijačeAbecednik alkoholnih pijač … Knjižničar mu jih je izposodil, potem pa ga vprašal:

»Že spet! Čestitke, potolkli boste lanski rekord. Se lotevate zgodovinske študije alkoholnih pijač?«

»Ne, pravzaprav bi … bi rad postal pijanec. Ampak preden začnem piti, bi zadevo rajši dobro poznal.«

Naslednjih nekaj dni si je knjižničar razbijal glavo, ali je bila to šala, potem pa je umrl skrivnostne smrti, poteptan od tropa nemških turistov pri Eifflovem stolpu.

Po trodnevnem požiranju knjig, zapisovanju in izdelovanju povzetkov je Antoine presodil, da zadevo nekoliko že obvlada, in se je med znanci lotil iskati pijanca, ki bi ga lahko poučeval v metodi. Izrezanega profesorja vin in sadjevca, Platona likerja, Einsteina kalvadosa, Newtona vodke. Yodo viskija. Med bližnjimi in daljnimi člani družine, med vrstniki in sosedi je našel in odkril psihotike, katolike, po enega barona, ljubiteljico križank, prdioza, zasvojenca s heroinom, pa pristaše raznih političnih strank … in še dosti drugih nečednosti. Pijanca pa nobenega. 

Petdeset metrov stran, na nasprotni strani ceste, je bil bistro, imenovan Kapitan Slon. Odločil se je, da bo prav tu začel z metodično preiskavo terena.

S sabo je vzel knjige in zvežčič, kamor si bo beležil izkušnje in vsa nova znanja, ki jih je upal pridobiti. Ko so se vrata odprla, je nad njimi zacingljal zvonček, vendar se ni nihče obrnil proti vstopajočemu. Ogledoval si je stranke, jih ocenjeval in izbiral tistega, ki bo njegov profesor. Šele pol devetih zjutraj je bilo, pa so že vsi korenjaško pili. Bili so sami moški, nekateri še mladi, večinoma pa po štiridesetem; bili so v tistih patiniranih, nedoločnih letih pijancev. Ranjeno življenje jim ni moglo vcepiti ljubezni do zdravih strasti in moči zanje, in tako so svoje nizke plače razmetavali za pijačo, nadomestek sreče in lepote.

Bar je bil kot še tisoč drugih barov: kovinski šank, steklenice v vrsti kot soldati tajne armade, nekaj miz, star džuboks. In predvsem ta koktajl vonjev po cigaretah, po kavi, po alkoholu in po čistilu, ki je prežemal spomine.

Za šankom je sedel možakar s čepico s ščitkom, ki je predse razvrstil enajst kozarcev z različnimi tekočinami. Antoine je v njem uzrl specialista. Malo v zadregi je odložil knjige na šank. Možakar je, ne da bi mu privoščil pogled, izpraznil prvi kozarec. Glede na fotografije v svoji enciklo-pediji je Antoine sklepal, za katere pijače gre, in jih po vrsti, kot jih je kazal s prstom, poimenoval:

»Portovec, gin, rdeče vino, kalvados, viski, konjak, svetlo pivo, guiness, bloody mary, tole je nedvomno šampanjec. Rdeče vino je mogoče bordojec, ravnokar pa ste spili pastis.« 

Možakar s čepico je Antoina sumničavo premeril. Ko pa je videl, kako neškodljiv je ta mladenič z razmršenimi lasmi, se je nasmehnil.

»Ni slabo,« je priznal. »Nadarjen si, mali.« Na dušek je zvrnil kozarec viskija.

»Hvala, gospod.«

»A se ukvarjaš s fiziognomiko alkohola? To ti je originalna umetnost, čeprav nimam najmanjšega pojma, za koji kurac naj bi bila dobra. Načeloma imaš na flaši nalepko.«

»Ne,« je Antoine odmajal z glavo in se neopazno umaknil pred možakarjevo alkoholno sapo. »Berem knjige o alkoholu, da bi spoznal različne načine proizvodnje, uporabljene surovine … Rad bi vedel vse o pijači.«

»Za kaj pa ti bo to?« je z nasmehom prhnil možakar, potem ko je zvrnil kozarec gina.

»Rad bi postal pijanec.«

Možakar je zaprl oči in stisnil kozarec v roki. Členki so mu pobeleli, kozarec je zaškrtal. S ceste je prihajal hrup vozil, razvneti pogovori trgovcev. Možakar je globoko vdihnil in potihem izpustil sapo. Odprl je oči in Antoinu ponudil roko. Spet se je smehljal.

»Jaz sem Léonard.«

»Me veseli. Em, jaz sem pa Antoine.«

Stisnila sta si roko. Léonard je z veselim zanimanjem opazoval Antoina. Stisk je še kar trajal. Končno se je Antoine izmotal.

»Rad bi postal pijanec …« je zašepetal Léonard. »Pred dvajsetimi leti bi te imel za privid, ampak že lep čas mi alkohol pred oči ne riše več drugega kot resničnost. Rad bi postal pijanec, zato tudi vse te bukve. Logično.«

»Te knjige so za … Nočem postati pijanec kar tako. To me res zanima, vse te različne vrste pijač, sadna žganja, likerji, vina, kakšna raznolikost! Odkril sem, da je alkohol povezan s človeško zgodovino in da šteje več privržencev kot krščanstvo, budizem in islam skupaj. Ravnokar o tem berem fascinantno razpravo Raymonda Dumaya …«

»Če boš preveč bral, ne bo nikoli pijanec iz tebe,« je flegma-tično pripomnil Léonard. »To je dejavnost, ki zahteva precej vlaganja, posvečati se ji je treba po več ur na dan. To je, bi se reklo, olimpijska panoga. Ne bi rekel, da si tega zmožen, mali.«

»Poslušajte, saj se nočem bahati, ampak … no, govorim aramejsko, znam popraviti motor lovskega letala iz prve svetovne vojne, čebelariti, zamenjati plenice sosedinemu psu in ko sem bil star petnajst let, sem preživel en mesec počitnic pri stricu Josephu in teti Mirandi. In mislim, da bi z vašo pomočjo zmogel postati pijanec. Volje mi ne manjka.«

»Z mojo pomočjo?« se je dobrohotno začudil Léonard. Zagledal se je v svojo čašo šampanjca – proti površini so se dvigali mehurčki – in se zarežal.

»Tako je. Jaz poznam teorijo, prakse pa nimam nobene. Vi ste pa videti specialist.«

Antoine je pokazal na vrsto kozarcev na šanku. Léonard je povonjal konjak in ga par trenutkov podržal v ustih. Lica so mu začela rdeti. Oštir je s prtičem pobrisal šank in pospravil izpraznjene kozarce. Léonard je namrščil obrvi.

»In kdo ti pravi, da si sposoben za to? Misliš, da pijanec postaneš kar tako? Da je dovolj, da hočeš in da parkrat dvigneš komolec? Poznam take, ki so vse življenje pili, pa niso nikoli prišli do tega, da bi postali pijanci. Niso imeli predispozicij. No, ti … ti misliš, da imaš kaj talenta? Meni nič tebi nič prikorakaš in rečeš, da hočeš postati alkoholik, kot da imaš do tega pravico! Naj ti nekaj povem, poba: pijača je tista, ki izbere, pijača odloči, če si iz pravega testa za pijanduro.«

Antoine je obupano zmignil z rameni: nikoli si ni domišljal, da bo lahko, saj zato pa je prišel v ta bistro iskat trenerja. Léonard se je odzval z burnostjo, značilno za stare morske volkove, ko neizkušen in naiven zelenec izjavi, da hoče postati mornar. Ker se je Antoine kot otrok veliko potikal po malih bretonskih pristaniščih, je dobro poznal ta občutek in ga tudi razumel: mojstri so ponosni na svojo umetnost in jo ljubosumno čuvajo.

»Nisem hotel narediti takšnega vtisa, gospod Léonard. Priznavam svojo nevednost in ne vem, ali sem nadarjen za to stvar. Prosim vas, da bi me sprejeli za učenca. Vi me lahko izučite.«

»Rade volje poskusim, dečko,« je odgovoril Léonard, ki so mu Antoinove besede laskale, »ne morem ti pa nič zagotoviti. Če nimaš tega v sebi … Vsi ne morejo postati pijanci, to je enkrat ena, treba je skozi selekcijo: žalostno, ampak to ti je življenje. Zato mi ne smeš zameriti, če to ne bo nikamor pripeljalo. Saj so še drugi vlaki.«

»Razumem.«

Léonard je pookleval med bloody mary in kozarcem guinessa. Odločil se je za pivo. Na sive dlake na bradi se mu je navesila pena, ki si jo je obrisal v rokav debele mornarsko modre jakne. 

»V redu. Par stvari te moram vprašati. Nekakšen predhodni vprašalnik.«

»Sprejemni izpit?«

»Oh, mali, menda ti je jasno, da moraš za alkoholizem izpolnjevati določene pogoje, to je resna stvar …«

»Dovoljenja pa le ni treba,« se je nasmehnil Antoine in zmignil z rameni.

»Pa bi ga bilo treba. Nekateri ne nesejo alkohola, klestijo ženo in mulce, ga lomijo za volanom in volijo … Država bi morala sama poskrbeti za izobrazbo pijancev, da bi poznali svoje meje, spremembe v dojemanju časa in prostora, značajske spremembe … Tako kot pri plavanju se je boljše najprej prepričati, če to znaš, preden na glavo skočiš noter.«

»V najinem primeru,« je pripomnil Antoine, »se boste predvsem prepričali, če znam potoniti.«

»Natanko tako, mali. Vedeti hočem, če imaš primerne rokavčke, da boš lahko potonil. Pa poglejmo … Prvo vprašanje: Zakaj hočeš postati pijanec? To se mi zdi bistveno, da vem, kaj te žene.«

Antoine se je podrgnil po čelu in pomislil. Ozrl se je po drugih gostih v lokalu in ugotovil, da se popolnoma skladajo z okoljem. Nekako sorodni so si bili, kajti čeprav si niso bili podobni, so bili vsi iz iste žalostne snovi.

»‘Alkoholizem izvira iz grdote, iz nevzdržne jalovosti življenja, kakršno nam prodajajo.’«

»Citat?« je vprašal Léonard, potem ko je na eks popil bloody mary.

»Ja, iz Malcolma Lowryja.«

»Eno vprašanje, mali: a ko si greš po štruco kruha, pekovki citiraš Shakespeara? ‘Maslene rogljičke ali čokoladne kruhke, to je zdaj vprašanje.’ Rajši bi videl, da bi ti sam kaj povedal, kot pa da kličeš za pričo enega klinčevega velikega pisatelja. Če hočeš vedeti, so po mojem citati prelahek izhod, ker je toliko velikih pisateljev, ki so rekli toliko stvari, da človeku sploh ne bi bilo več treba izraziti lastnega mnenja.«

»No, potem pa reciva, da sem reven, brez prihodnosti … In predvsem, da preveč mislim, ne morem si kaj, da ne bi razčlenjeval in poskušal razumeti, kako se vsa ta norišnica drži skupaj in gre naprej, da sem neskončno žalosten, ko vidim, da nismo svobodni in da je cena vsake misli, vsakega svobodnega dejanja rana, ki se ne zapre.«

»Si pa pesnik, mali: hočeš reči, da si v depresiji …«

»To je moje naravno stanje, že petindvajset let trpim za depresijo.«

Léonard je Antoina prijateljsko potrepljal po ramenu. Vstopil je nov gost in prisedel k mizi, kjer so ravno igrali karte. Naročil je kavo in šilce kalvadosa. Oštir je prižgal radio za poročila ob devetih.

»Ampak veš, pijača te ne bo pozdravila. Tega si nikar ne domišljaj. Blažila ti bo rane, zato pa ti bo zadajala druge, lahko še hujše. Ne boš več mogel brez pijače, in čeprav te bo na začetku mogoče pitje navdajalo z blaženostjo, s srečo, bo tega kmalu konec in bo ostala samo še tiranija odvisnosti in suhega grla. Tvoje življenje bo sestavljeno iz meglic, polzavesti, prividov, paranoje, napadov delirium tremensa, nasilja proti tvojim bližnjim. Osebnost se ti bo razkrojila …«

»Saj to hočem!« je odrezal Antoine in s peščico udaril po šanku. »Nimam več moči, da bi bil še naprej jaz, nimam več poguma, ne želim si več imeti nekaj takega, kot je osebnost. Osebnost je luksuz, ki ga predrago plačujem. Hočem biti navadna prikazen. Dovolj imam svoje svobode misli, vsega svojega znanja, svoje preklemane vesti!«

Léonard je izpil svoj portovec in se našobil. Zamišljeno je obsedel z dvignjenim kozarcem in se gledal v ogledalu, napol skritem za steklenicami. Z vsakim kozarcem, ki ga je izpraznil, se je malo bolj zlecnil po šanku, oči so mu postajale vedno manjše, kretnje pa manj drhteče, širše in tekoče. Za konec »izpita« je Léonard Antoina vprašal, če ugane, zakaj je na šank razpostavil enajst kozarcev različnih pijač.

»Da ne bi bila nobena ljubosumna?« je izstrelil Antoine.

»Da ne bi bila nobena ljubosumna …« je smehljaje zagodel Léonard in s kozarcem narahlo potrkal po šanku. »Si lahko malo bolj natančen?«

»Mogoče tako izkazujete spoštovanje vsem tem vrstam pijače, vsem enako. Niste ljubitelj piva ali škotskega viskija, nič tako sektaškega: radi imate alkohol v vseh njegovih pojavnih oblikah. Zaljubljeni ste v Alkohol z velikim A!«

»Nikoli nisem o tem tako razmišljal, ampak … ja, se strinjam. Antoine, Antoine … Zdi se mi, da si sposoben, narava ti je mogoče v svoji veliki dobroti naklonila talent. Moram te pa opozoriti na vse zoprnije, s katerimi se boš dajal. Dostikrat boš bruhal, želodec se ti bo zvozlal in skisal, dajale te bojo vseh vrst migrene, take z avro in navadne, bolečine v vratu, v mišicah in kosteh, dostikrat boš imel drisko, čir na želodcu, motnje vida, nespečnost, navale vročine, napade tesnobe. Z vsem tem te bo obdarila pijača v zameno za malo topline in tolažbe, tega se moraš zavedati.«

Vstopila sta dva nova gosta. Rokovala sta se z oštirjem, pozdravila Léonarda. Sedla sta k mizi na koncu, si prižgala pipo in si ob pivu razdelila strani Le Monda. Antoine je v Léonarda upiral svoj odkriti pogled; kakor vedno je bil povsem miren, povsem prepričan v svojo odločitev. Z roko si je šel skozi lase, si jih razmršil.

»Saj to hočem, hočem drugačnih muk, dejanskega trpljenja, fizičnih znakov natančno določenega vedenja. Vzrok mojih težav bo pijača; ne resnica, ampak pijača. Rajši imam bolezen, ki je omejena na steklenico, kot pa breztelesno in vsemo-gočno bolezen, ki ji ne morem nadeti imena. Svojim tegobam bom poznal vzrok. Pijača bo zaposlovala vse moje misli, kot šilca napolnila vse moje trenutke …«

Léonard se je pobožal po bradi in rekel: »Sprejmem. Rad postanem tvoj profesor alkoholizma. Strog bom, gnal te bom. To je dolgotrajno vajeništvo, skoraj askeza.«

»Hvala, iz vsega srca hvala,« je mirno rekel Antoine in stisnil pijančevo suho in raskavo roko.

Léonard je dvignil roko in s tleskom prstov poklical oštirja,
ki je na drugem koncu šanka, pri blagajni, prebiral Le Parisien:

»Roger, eno točeno za malega!« Gostilničar je pred Antoina postavil kozarec. »Hvala. Začela bova polagoma. To pivo ima pet odstotkov, dol bo šlo kar samo, navaditi moraš usta, utrditi svoja nežna jetrca. Pijanec ne postaneš tako, da se ga nažgeš vsako soboto zvečer, treba je biti stanoviten in vztrajen. Piti ves čas, ne nujno močnih zadev, ampak resno, predano. Največ ljudi postane pijancev brez metode, nalivajo se z litri viskija ali vodke, si nakopljejo bolezen in potem spet nazaj k pijači. Če hočeš vedeti, Antoine, po mojem so to kreteni. Kreteni in amaterji. Prav lahko postaneš pijanec na precej bolj pameten način, s premišljeno uporabo odmerkov in stopnje alkohola.«

Antoine je motril veliki kozarec piva, okronan z belo peno; skozi to prizmo je bilo vse videti zlato. Léonard je snel čepico in jo poveznil na Antoinove lase.

»Dajmo, kolega, nič strahu, v temle se ne boš utopil.«

»Ali moram popiti vse naenkrat,« je malo preplašeno vprašal Antoine, »ali v majhnih požirkih?«

»To je pa tvoja stvar. Če ti je všeč okus in če nočeš, da ti prehitro stopi v glavo, ga počasi srkaj, okušaj ta hmeljev nektar. Če ne, če se ti zdi preveč nagravžno, ga pač eksaj.«

Antoine je povohljal pijačo in na nos dobil nekaj pene, potem se je lotil piti. Nakremžil se je, vendar je še naprej praznil kozarec.

Čez pet minut so na pločniku pred Kapitanom Slonom zacvilile gume rešilnega avtomobila. V lokal sta se pognala dva bolničarja z nosili in odnesla Antoina, ki je bil globoko v alkoholni komi. Kozarec piva, ki je ostal na šanku, je bil še napol poln.


Prevedla Katja Zakrajšek

Sanje ROMAN
125 strani

gibka vezava
ISBN: 9789616653985
cena z DDV: 18,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje