Machado de Assis: Dušeslovec in druge zgodbe


Na ladji (1878)
Tri še neobjavljena poglavja iz Geneze

Poglavje A
1. Tedaj je Noe rekel svojim sinovom Jafetu, Semu in Hamu: »Šli bomo z ladje, kakor je volja Gospodova, mi in naše žene in vse živali. Ladja se bo ustavila vrh kakšne gore: tam bomo sestopili.

2. Zakaj Gospod je izpolnil svojo obljubo, ko mi je rekel: ‘Sklenil sem, da bom vsemu mesu naredil konec; zlo je napolnilo zemljo, storiti hočem, da bodo ljudje poginili. Ti pa naredi ladjo iz lesa; vanjo pojdite ti, tvoja žena in tvoji sinovi.

3. In žene tvojih sinov, in po dvoje od vseh živali.’

4. Sedaj se je torej izpolnila Gospodova obljuba, in vsi ljudje so poginili in zaprle so se nebesne zapornice; spet bomo stopili na zemljo in tam bomo živeli v miru in slogi.«

5. Tako je dejal Noe in Noetovi sinovi so se zelo razveselili, ko so slišali očetove besede; in Noe jih je pustil same in se umaknil v eno od ladijskih kajut.

6. Tedaj je Jafet povzdignil glas in dejal: »Prijetno bo naše življenje. Smokva nam bo dajala sad, ovca volno, krava mleko, sonce svetlobo in noč šotor.

7. Kajti edini bomo na zemlji, in vsa zemlja bo naša, in nihče ne bo vznemirjal miru družine, ki ji je bila prihranjena kazen, ki je doletela vse ljudi.

8. Na veke vekov.« Ko je Sem slišal bratove besede, je dejal: »Zamisel imam.« Jafet in Ham pa sta odgovorila: »Pa poglejmo, kakšna je tvoja zamisel, Sem.«

9. In Sem je spregovoril z glasom svojega srca in dejal: »Moj oče ima svojo družino; vsakdo izmed nas ima svojo družino; zemlje je na pretek; lahko bi živeli v ločenih šotorih. Vsak od nas bo storil, kakor se mu bo zdelo najbolj prav: in bo sadil, lovil, obdeloval les ali tkal lan.«

10. Jafet pa je odgovoril: »Mislim, da je Semova zamisel dobra; lahko živimo v ločenih šotorih. Ladja se bo spustila na vrh gore; oče in Ham bosta sestopila po vzhodnem pobočju; jaz in Sem pa po zahodnem pobočju. Sem bo imel dvesto komolcev zemlje in jaz drugih dvesto.

11. Ko pa je Sem rekel: »Dvesto komolcev se mi zdi premalo,« ga je Jafet zavrnil: »Pa naj bo za vsakega petsto. Med mojo in tvojo deželo bo reka, ki bo tekla po sredi med njima, da bo jasno, kaj je čigavo. Jaz bom na levem bregu in ti na desnem bregu;

12. in moja dežela se bo imenovala Jafetova dežela in tvoja se bo imenovala Semova dežela; in hodila bova drug k drugemu v šotor in drug z drugim delila kruh veselja in sloge.«

13. In Sem se je strinjal s to delitvijo in Jafeta vprašal: »Kaj pa reka? Kateremu bo pripadala voda te reke, vodni tok?

14. Kajti prisvojila sva si bregove, ničesar pa nisva določila o vodnem toku.« In Jafet je odgovoril, da lahko lovita ribe na enem in drugem bregu; brat pa se ni strinjal in je predlagal, da bi reko razdelila na dvoje in na sredino zapičila palico. Toda Jafet je rekel, da bi vodni tok palico odnesel.

15. In na te Jafetove besede je brat odvrnil: »Ker ti palica ne ustreza, bom torej jaz obdržal reko in oba bregova; in da ne bo sporov, lahko postaviš zid, deset ali dvanajst komolcev onkraj tvojega starega brega.

16. In če s tem kaj izgubiš, saj ni velike razlike in stvar ni zato nič manj primerna, da nič nikdar ne zmoti sloge med nama, kakor je Gospodova volja.«

17. Jafet pa je odvrnil: »Solit se pojdi! S kakšno pravico mi jemlješ breg, ki je moj, in mi kradeš kos zemlje? Mar si boljši od mene,

18. ali lepši, ali te ima oče rajši? Kaj ti daje pravico, da si tako sramotno prisvajaš tujo lastnino?

19. Jaz pa ti povem, da bo reka ostala na moji strani, z obema bregovoma vred, in če si boš predrznil stopiti na mojo zemljo, te bom ubil, kakor je Kajn ubil svojega brata.«

20. Ko je to slišal, se je Ham močno prestrašil in začel miriti svoja brata,

21. katerih oči so bile velike kot fige in barve kot žerjavica in ki sta se gledala s prekipevajočo jezo in zaničevanjem.

22. Ladja pa se je pozibavala nad brezdanjimi vodami.

Poglavje B
1. Tedaj je Jafetu, ki je gorel v jezi, na usta stopila pena; Ham pa mu je govoril blage besede,

2. rekoč: »Poiščimo način, da rešimo vse skupaj; poklical bom tvojo ženo in Semovo ženo.«

3. Oba pa sta ugovarjala, rekoč, da je to stvar pravice in ne stvar prepričevanja.

4. In Sem je predlagal Jafetu, naj deset izgubljenih komolcev nadomesti s prav toliko komolci na drugi strani svoje dežele. Jafet pa je odgovoril:

5. »Zakaj me kar takoj ne pošlješ na konec sveta? Že nisi več zadovoljen s petsto komolci; hočeš jih petsto deset, meni pa naj jih ostane štiristo devetdeset.

6. Mar nimaš nobenega čuta za moralo? Ne veš, kaj je pravica? Ne vidiš, da me nesramno ropaš? In ne razumeš, da bom znal braniti,
kar je moje, pa četudi tvegam življenje?

7. In da bo, če mora teči kri, tekla kri takoj zdaj,

8. da boš kaznovan za svoj napuh in se opere tvoja krivičnost?«

9. Tedaj je Sem stopil proti Jafetu, Ham pa se je postavil mednju in položil vsakemu eno roko na prsi;

10. tedaj pa sta volk in jagnje, ki sta v dneh potopa živela v najslajši slogi, slišala govorjenje in prišla kukat, kako se prepirata brata, in se začela meriti s pogledi.

11. In Ham je rekel: »No, torej, imam imenitno zamisel, s katero se bo gotovo vse uredilo

12. in ki mi jo je navdihnila ljubezen, ki jo čutim do svojih bratov. Žrtvoval bom zemljo, ki mi bo pripadla poleg očeta, in obdržal reko ter oba bregova, vidva pa mi bosta odstopila vsak po dvajset komolcev.«

13. In Sem in Jafet sta se prezirljivo in porogljivo zasmejala, rekoč: »Marš v tri datlje! Prihrani si svojo zamisel za dneve starosti.« In sta pocukala Hama za ušesa in za nos; in Jafet je vtaknil dva prsta v usta in oponašal kačje sikanje in se delal norca iz njega.

14. Ham, osramočen in razdražen, pa je iztegnil dlan, rekoč: »Nehaj že!« in je šel k očetu in k ženama svojih bratov.

15. Jafet pa je dejal Semu: »Zdaj, ko sva sama, bova odločila to resno zadevo, bodisi z jezikom, bodisi s pestmi. Ali mi prepustiš oba bregova ali pa ti zlomim rebro.«

16. To rekoč, je Jafet s stisnjenimi pestmi zagrozil Semu, Sem pa se je zgrbil in z razjarjenim glasom rekel: »Ničesar ti ne bom prepustil,
ti lopov!«

17. Jafet pa mu je jezno vrnil: »Lopov si ti sam!«

18. Na to sta si stopila nasproti in si skočila v lase. Jafet je imel trdo in vajeno roko; Sem je bil dober v obrambi. Tedaj je Jafet oklenil brata čez pas in ga močno stisnil, kriče: »Čigava je reka?«

19. In ko je Sem odvrnil: »Moja je!«, ga je Jafet hotel vreči na tla; toda Sem, ki je bil močan, je sunil s telesom in pahnil brata daleč stran; Jafet pa je ves penast od besa spet planil na brata in borila sta se in spoprijemala,

20. se potila in sopla kot bika.

21. Med borbo sta padla in se zakotalila po tleh, se tolkla s pestmi; iz nosu, po ustnicah, po licih se jima je cedila kri; zdaj je zmagoval Jafet,

22. zdaj je zmagoval Sem; kajti srd ju je oba enako podžigal in borila sta se z rokami, z nogami, z zobmi in z nohti; in ladja se je tresla, kakor da so se znova odprle nebesne zapornice.

23. Tedaj so besede in kriki dosegli Noetova ušesa, skupaj s sinom Hamom, ki je stopil predenj in zaklical: »Oče, oče, če bo Kajn sedemkrat maščevan in Lameh sedeminsedemdesetkrat, kaj bo
z Jafetom in Semom?«

24. In ko ga je Noe prosil, naj mu pojasni svoje besede, mu je Ham povedal za spor med bratoma in za bes, ki ju je podžigal, ter rekel: »Tekel sem, da bi ju pomiril.« Noe je rekel: »Greva.«

25. Ladja pa se je pozibavala nad brezdanjimi vodami.

Poglavje C
1. Prišel je Noe na kraj, kjer sta se borila sinova;

2. še vedno sta se oklepala drug drugega in Jafet je s kolenom pritiskal na Sema in ga s pestjo tolkel po obrazu, ki je bil zaripel in okrvavljen.

3. Medtem je Sem dvignil roke in uspelo mu je brata zgrabiti za vrat in ta je zakričal: »Spusti me, spusti me!«

4. Ko sta slišali krike, sta tudi Jafetova in Semova žena prihiteli na kraj boja, in ko sta ju videli takšna, sta začeli tarnati in govoriti: »Kaj bo z nama? Prekletstvo je padlo na naju in na najina moža.«

5. Noe pa jima je dejal: »Molčita, ženi mojih sinov, videl bom, za kaj gre, in uredil, kakor je pravično.« In stopil je proti bojevnikoma

6. in zakričal: »Nehajta s prepirom. Jaz, Noe, vajin oče, tako ukazujem in zahtevam.« In ko sta brata slišala očeta, sta na lepem odnehala in za dolgo obmirovala in obnemela in ne eden ne drugi ni vstal.

7. Noe je nadaljeval: »Vstanita, moža, ki nista vredna rešitve in si zaslužita kazen, ki je doletela vse druge ljudi.«

8. Jafet in Sem sta vstala. Oba sta imela rane na obrazu, na vratu in na rokah, in obleko oškropljeno s krvjo, ker sta se v smrtnem sovraštvu borila z nohti in zobmi.

9. Tudi tla so bila oblita s krvjo, in sandali obeh, in lasje obeh,

10. kakor da bi ju bil hotel njun greh zaznamovati s pečatom krivičnosti.

11. Njuni ženi pa sta prišli k njima, jokali sta in ju ljubkovali in videlo se je, kako ju boli srce. Jafet in Sem se nista zmenila za nič, oči sta upirala v tla in si nista upala pogledati svojega očeta,

12. ki je rekel: »No, torej, vedeti hočem, zakaj sta se prepirala.«

13. Te besede so obema v srcu zanetile plamen sovraštva. Jafet pa je spregovoril prvi in rekel:

14. »Sem je vdrl v mojo deželo, deželo, ki sem jo izbral, da bi tam postavil svoj šotor, ko bodo vode izginile in se bo ladja spustila na zemljo, kakor je obljubil Gospod;

15. in jaz, ki ne trpim tatov, sem bratu dejal: »Nisi zadovoljen s petsto komolci in jih hočeš še deset?« In on mi je odgovoril: »Hočem jih še deset in oba bregova reke, ki bo ločevala mojo deželo od tvoje dežele.«

16. Medtem ko je Noe poslušal sina, se je s pogledom mudil na Semu; in ko je Jafet končal, je vprašal njegovega brata: »Kaj boš odgovoril?«

17. In Sem je dejal: »Jafet laže, ker sem mu deset komolcev zemlje vzel šele potem, ko ni hotel razdeliti reke na dvoje; in ko sem mu predlagal, da bi jaz obdržal oba bregova, sem še privolil, da si odmeri drugih deset komolcev na kraju svoje dežele,

18. da bi se odškodoval za izgubo; v njem pa se je oglasila Kajnova krivičnost, in udaril me je po glavi, obrazu in rokah.«

19. In Jafet ga je prekinil z besedami: »Mar me nisi tudi ti udaril? Nisem okrvavljen kakor ti? Poglej moj obraz in moj vrat: poglej moja lica, ki si jih razpraskal s svojimi tigrovimi nohti.«

20. Noe je že hotel spregovoriti, ko je opazil, da se sinova znova izzivata z očmi. Tedaj je rekel: »Čujta!« Toda brata sta si v slepi jezi znova skočila v lase in kričala: »Čigava je reka?« »Reka je moja.«

21. In le s silnim trudom so Noe, Ham in Semova in Jafetova žena obvladali bojevnika, ki jima je kri že brizgala na vse strani.

22. Noe pa je povzdignil glas in zakričal: »Preklet bodi ta, ki me ne bo ubogal. Preklet bo, ne sedemkrat, ne sedeminsedemdesetkrat, ampak sedemstosedemdesetkrat.

23. No, torej, povem vam, da dokler ne zapustimo ladje, nočem nobenega dogovarjanja o kraju, kjer boste postavili šotore.«

24. Potem se je zatopil v misli.

25. In povzdignil je oči k nebu, ker je bila strešna lina odprta,
in žalostno vzkliknil:

26. »Nimata še zemlje, pa se že kregata zaradi meja. Kaj šele bo, ko bosta prišli Turčija in Rusija?«

27. In nobeden izmed Noetovih sinov ni mogel doumeti teh očetovih besed.

28. Ladja pa se je še naprej pozibavala nad brezdanjimi vodami.


Dušeslovec (1881)

1. Kako je Itaguaí dobil umobolnico
Trške kronike Itaguaíja pripovedujejo, da je v daljni preteklosti tamkaj živel zdravnik, doktor Simão Bacamarte, potomec ondotnega plemstva in najodličnejši izmed vseh brazilskih, portugalskih in španskih zdravnikov. Študiral je bil v Coimbri in Padovi. Pri štiriintridesetih se je vrnil v Brazilijo, saj ga kralj ni mogel prepričati, naj ostane v Coimbri, da bi tam vodil univerzo, ali v Lizboni, da bi urejal posle monarhije.

»Znanost,« je dejal njegovemu veličanstvu, »je moj edini poklic; Itaguaí je moje vesolje.«

S temi besedami se je umaknil v Itaguaí in se z dušo in telesom posvetil svoji znanosti, se ubadal zdaj z zdravljenjem zdaj z branjem ter z obkladki dokazoval teoreme. Pri štiridesetih se je poročil z gospo Evaristo da Costa e Mascarenhas, petindvajsetletno vdovo zunanjega sodnika, ki ni bila ne lepa ne prijetna. Enega od njegovih stricev, ki je bil lovec agutijev pred Gospodom, pa zato nič manj iskren, je ta izbira začudila in je to tudi povedal. Simão Bacamarte mu je pojasnil, da gospa Evarista združuje prvovrstne fiziološke in anatomske lastnosti, da z lahkoto prebavlja, redno spi, da ima dober srčni utrip in odličen vid; da mu bo torej lahko dala močne, zdrave in bistre otroke. Če je imela mimo teh darov – ki so edini vredni pozornosti učenjaka – gospa Evarista nelepe poteze, tega še zdaleč ni obžaloval, temveč je bil še hvaležen Bogu, saj ni bilo nevarnosti, da bi na račun izključne, ozke in pritlehne zagledanosti v družico zapostavil znanost.

Gospa Evarista ni izpolnila upov doktorja Bacamarta, ni mu podarila ne močnih ne bolehnih otrok. Znanost je po naravi nagnjena k potrpljenju; naš zdravnik je čakal tri leta, nato štiri, nato pet. Ko je ta čas potekel, se je poglobil v zadevo, ponovno prebral vse arabske in druge pisce, ki jih je prinesel v Itaguaí, poslal po nasvet na italijanske in nemške univerze in končno soprogi nasvetoval poseben način prehranjevanja. Znamenita dama, ki se je hranila izključno z okusno itaguaíjsko svinino, se ni zmenila za moževo prigovarjanje; in njenemu uporu – ki je bil razumljiv, a neprimeren – se imamo zahvaliti, da je rodbina Bacamartovih docela izumrla.

A znanost premore ta nepopisni dar, da ozdravi vse tegobe; naš zdravnik se je povsem predal študiju in prakticiranju medicine. Tedaj se je zgodilo, da ga je posebej pritegnil eden od njenih skritih kotičkov – kotiček duševnosti, preučevanje možganskih obolenj.
V koloniji, celo v kraljestvu, ni bilo niti ene avtoritete na tem področju, ki je bilo slabo oziroma skoraj nič preučeno. Simão Bacamarte je uvidel, da bi se luzitanska in še zlasti brazilska znanost lahko ovenčala z »neovenljivim lovorom« – ta izraz je uporabil on sam, a le v zanosu v krogu domačih; navzven je bil skromen, kakor pristoji vedežem.

»Skrb za duševno zdravje,« je vzkliknil, »je zdravniku v najvišjo čast.«

»Pravemu zdravniku,« ga je popravil Crispim Soares, trški lekarnar, eden od njegovih prijateljev in stalnih gostov.

Trški svèt Itaguaíja je bil med drugimi grehi, ki mu jih očitajo kronisti, kriv tudi brezbrižnosti do blaznežev. Tako je vsak nevaren norec tičal zaprt v kakšni kamri v lastni hiši, ne zdravljen, temveč zanemarjen, dokler ga ni smrt oropala blagra življenja; mirni pa so prosto pohajali po ulicah. Simão Bacamarte se je nemudoma odločil spremeniti to silno škodljivo navado; svèt je zaprosil za dovoljenje, da bi vse norce iz Itaguaíja in okoliških trgov in mest namestil v zgradbo, ki jo je nameraval postaviti, in jih tam zdravil proti povračilu, ki bi mu ga izplačal svèt, če tega ne bi zmogla bolnikova družina. Predlog je vzbudil radovednost vsega trga in naletel na živ odpor, saj je nesmiselne in celo slabe navade težko izkoreniniti. Zdelo se je, da je zamisel, da bi norce dali živet skupaj v isto hišo, sama po sebi simptom blaznosti, in ni manjkalo takšnih, ki so to namignili celo sami zdravnikovi soprogi.

»Čujte, gospa Evarista,« ji je dejal oče Lopes, tamkajšnji vikar, »kaj, če bi vaš mož šel na izlet v Rio de Janeiro? Tale študij v petek in svetek ni dober, človeka spravi ob pamet.«

Gospa Evarista se je prestrašila, šla je k možu in mu rekla, da »jo navdajajo želje« in še zlasti ena, namreč da bi šla v Rio de Janeiro in jedla vse, kar bi se njemu zdelo primerno za določen namen. Toda veliki mož je z redko pronicljivostjo, po kateri se je odlikoval, uganil soprogin namen in ji smehljaje odvrnil, naj bo le mirna. Nato se je odpravil na magistrat, kjer so svetniki razpravljali o predlogu, in podal tako zgovoren zagovor, da se je večina odločila ugoditi njegovi prošnji ter obenem izglasovala dajatev, iz katere naj bi krili zdravljenje, nastanitev in oskrbo revnih norcev. Kaj naj obdavčijo, je bilo težavno vprašanje; v Itaguaíju se je davek plačevalo na vse. Po dolgem razglabljanju je padla odločitev, da bodo dovolili konje za pogreb okrasiti z dvema perjanicama. Kdor bo hotel operiti konje, zaprežene v mrtvaški voz, bo svètu plačal po dva srebrnika za vsako uro, ki bo pretekla od smrti do sklepne blagoslovitve pokojnika. Pisar se je izgubil v preračunavanju, koliko bi novi davek lahko navrgel; in eden od svetnikov, ki ni verjel v zdravnikovo podjetje, je poprosil, naj pisarja odrešijo nepotrebnega dela.

»Izračuni niso natančni,« je dejal, »ker doktor Bacamarte ne bo dosegel ničesar. Kdo pa je že kdaj videl, da bi vse norce vtaknili v isto hišo?«

Častivredni mestni mož se je motil; zdravnik je dosegel vse. Ko je imel v žepu dovoljenje, se je takoj lotil gradnje. Hiša je stala v Novi ulici, ki je bila tedaj najlepša ulica v Itaguaíju, imela je po petdeset oken na vsako stran, notranje dvorišče in številne celice za goste. Kot imeniten arabist je v Koranu našel, da je Mohamed norce razglasil za vredne vseh časti, saj jim Alah odvzame um, da ne bi grešili. Ta misel se mu je zdela lepa in globoka, pa jo je dal vgravirati na pročelje; ker pa se je bal vikarja in posredno škofa, je izrek pripisal Benediktu VIII. in si s to sicer pobožno goljufijo prislužil, da mu je oče Lopes pri kosilu povedal življenjsko zgodbo znamenitega papeža.

Zavod so poimenovali Zelena hiša po barvi oken, saj zelenih v Itaguaíju še niso videli. Otvoritev je bila veličastna; iz vseh bližnjih in daljnih trgov in vasi ter celo iz Ria de Janeira so se zgrnili ljudje, da bi bili priča slovesnostim, ki so trajale sedem dni. Mnogi blazneži so bili že zbrani v hiši in njihovi sorodniki so se lahko sami prepričali o očetovski skrbi in krščanski ljubezni, ki so ju imeli uživati. Gospa Evarista, presrečna zavoljo moževe slave, se je razkošno oblekla,
se okitila z dragulji, cvetjem in svilo. Tiste nepozabne dni je bila prava kraljica; nihče je ni pozabil dvakrat ali trikrat obiskati, čeprav so tedanje šege narekovale zapečkarstvo in zadržanost, in ne le, da so ji dvorili, temveč so ji tudi peli hvalo; kajti – in to dejstvo je tedanji družbi v veliko čast – v njej so videli srečno soprogo vzvišenega duha, znamenitega moža, in če so ji zavidali, je bila to sveta in plemenita zavist občudovalcev.

Po sedmih dneh se je javno slavje končalo; Itaguaí je končno premogel umobolnico.

2. Reka norcev
Tri dni pozneje je v zaupnem pogovoru z lekarnarjem Crispim Soaresem dušeslovec izlil skrivnost svojega srca.

»Krščanska ljubezen, gospod Soares, seveda sodi k moji metodi, toda kot blažilo, kot sol stvari, saj tako razumem priporočilo sv. Pavla Korinčanom: »Ko bi imel vso vednost, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič.« Srž mojega dela v Zeleni hiši je poglobljeno preučiti norost, njene različne stopnje, podati klasifikacijo primerov in končno odkriti vzrok tega pojava ter vesoljni lek. To je skrivnost mojega srca. Verjamem,
da s tem delam lepo uslugo človeštvu.«

»Izredno uslugo,« ga je popravil lekarnar.

»Brez tega zavoda,« je nadaljeval dušeslovec, »bi mogel le malo;
z njim pa imam mnogo več prostora za svoje preučevanje.«

»Mnogo več,« je dodal oni.

In imela sta prav. Iz sosednjih trgov in vasi so se v Zeleno hišo zgrinjali norci. Nekateri so bili nevarni, drugi mirni, tretji obsedeni; cela družina razdedinjenih na duhu. V štirih mesecih je bila Zelena hiša že pravcata vas. Prvotne celice niso zadoščale; dali so prizidati galerijo z dodatnimi sedemintridesetimi. Oče Lopes je priznal, da si ni mislil, da na svetu obstaja toliko norcev, še manj pa, da so nekateri od njih tako nedoumljivi. Takšen je bil denimo robat in neotesan mladenič, ki je imel vsak dan po kosilu redno učen govor, okrašen s tropi, antitezami, apostrofami, z grškimi in latinskimi obrobami,
s ciceronskimi, apulejskimi in tertulijanskimi čopki. Vikar kar ni hotel verjeti. Kako! Mladenič, ki ga je še pred tremi meseci videl, kako se na ulici igra peteco!

»Že res,« mu je odvrnil dušeslovec, »toda stvar je takšna, kot vidi prečastiti. Vsak dan je tako.«

»Če vprašate mene,« je rekel vikar, »je to mogoče razložiti le z zmešnjavo jezikov pri babilonskem stolpu, kakor nam pripoveduje Sveto pismo; verjetno je jezike, ker so se nekoč že pomešali, zdaj lahko zamenjevati med sabo, če odpove razum …«

»To je dejansko lahko nadnaravna razlaga tega pojava,« se je po kratkem premisleku strinjal dušeslovec, »ni pa nemogoče, da obstaja tudi kak človeški in povsem znanstven razlog, in jaz se ukvarjam
s tem …«

»Že mogoče, in nestrpno ga pričakujem. Prav res!«

Tam so bili trije ali štirje norci, ki so znoreli zaradi ljubezni, toda le dva sta presenečala z nenavadnimi blodnjami. Prvi, neki Falcão, petindvajsetleten mladenič, se je imel za zvezdo jutranjico, razpiral je roke in stegoval noge, da bi bile podobne žarkom, in tako stal ure in ure ter spraševal, ali je sonce že vzšlo, da gre lahko spat. Drugi je spet in spet in spet krožil po sobah, po dvorišču, vzdolž hodnikov, in iskal konec sveta. Bil je to nesrečnik, ki mu je žena ušla za nekim fičfiričem. Brž ko je odkril njen beg, se je oborožil s samokresom in se pognal po njuni sledi; našel ju je čez dve uri ob jezeru in ju skrajno zverinsko umoril. Ljubosumje je bilo pogašeno, a maščevalec je znorel. In tako se je porodila ta goreča želja, da bi ubežnika zasledoval na konec sveta.

Najti je bilo odlične primere veličinskih blodenj. Najodličnejši je bil uboga para, vrvarjev sin, ki je stenam (nikdar ni namreč pogledal nobenega človeka) razlagal ves svoj rodovnik, ki se je glasil:

»Bog je rodil jajce, jajce je rodilo meč, meč je rodil Davida, David je rodil škrlat, škrlat je rodil vojvodo, vojvoda je rodil markiza, markiz
je rodil grofa in ta grof sem jaz.«

Udaril se je po glavi, tlesknil s prsti in po pet- ali šestkrat ponovil:

»Bog je rodil jajce, jajce …«

Drug tovrsten primerek je bil neki pisar, ki se je razglašal za kraljevega majordoma; tretji je bil živinski trgovec iz pokrajine Minas, katerega norost je bila v tem, da je vsem delil govedo, temu je podelil tristo glav, drugemu šeststo, tretjemu tisoč dvesto in tako brez konca in kraja. O primerih verskih blodenj ne bom govoril; omenil bom le moža, ki se je imenoval João de Deus, zdaj pa je govoril, da mu je ime bog João in je tistim, ki bi ga častili, obljubljal nebeško kraljestvo, drugim pa peklenske muke; pa diplomanta Garcio, ki ni niti pisnil, ker je mislil, da bodo tisti dan, ko bo izustil eno samo besedo, vse zvezde popadale z neba in sežgale zemljo; takšno moč mu je bil naklonil Bog. Tako je zapisal na kos papirja, ki mu ga je dal poslati dušeslovec, manj iz usmiljenja kot iz znanstvenega zanimanja.

Kajti v resnici je bila dušeslovčeva potrpežljivost še bolj nenavadna kot vse blodnje pod streho Zelene hiše; bila je naravnost osupljiva. Simão Bacamarte je najprej nastavil upravno osebje; in obenem
s to zamislijo lekarnarja Crispima Soaresa je sprejel še dva njegova nečaka, ki sta dobila nalogo, naj izvajata njegov od trškega svèta odobreni režim razdeljevanja hrane in obleke; enako je storil tudi
z vodenjem knjig in z vsem drugim. Tako je bilo še najbolje, da se je lahko osredotočal le na svoj poklic. »Zelena hiša,« je dejal župniku, »je zdaj nekakšen svet, kjer obstajata svetna oblast in duhovna oblast.« In oče Lopes se je nasmejal temu pobožnemu dovtipu in zgolj zato, da bi se tudi sam pošalil, dodal: »Nehajte, nehajte, sicer vas bom moral zatožiti papežu.«

Ko je bil dušeslovec razbremenjen upravniških poslov, se je lotil obširne klasifikacije svojih bolnikov. Najprej jih je razdelil na dva poglavitna razreda: na nevarne in na mirne; nato je prešel na podrazrede, na obsedenosti, blodnje, raznovrstne halucinacije. Ko je bilo to storjeno, se je začel marljiv in prizadeven študij; razčlenjeval je navade vsakega norca, ure, ko dobi napad, do česa čuti odpor, do česa nagnjenje, njegove besede, kretnje, težnje; poizvedoval je po življenju bolnikov, po njihovem poklicu, navadah, okoliščinah, v katerih se je pokazala bolezen, po nezgodah v otroštvu in mladosti, po drugih boleznih, po poprejšnjih primerih v družini, skratka, to je bila preiskava, kakršne ne bi opravil niti najvestnejši sodnik. In vsak dan je zabeležil kakšno novo opažanje, kakšno zanimivo odkritje, kakšen izreden pojav. Obenem je iskal najboljši režim zdravljenja, preučeval zdravilne snovi, lečilna in blažilna sredstva, ne le tista, ki so jih priporočali njegovi arabski ljubljenci, temveč tudi tista, do katerih se je po zaslugi svoje modrosti in potrpežljivosti dokopal sam. Vse to delo pa mu je jemalo mnogo, premnogo časa. Slabo je spal in slabo jedel; in še pri jedi je pravzaprav delal, saj je zdaj brskal po kakšnem starem spisu, zdaj premleval kakšno vprašanje, in dostikrat od začetka do konca večerje gospe Evaristi ni namenil niti besede.

3. Bog ve, kaj dela!
Po dveh mesecih se je imela naša znamenita dama že za najnesrečnejšo med ženami; zapadla je v globoko melanholijo, izgubila barvo z lic, shujšala, jedla je malo in vsepovprek vzdihovala. Ni si mu drznila ničesar potožiti ali očitati, saj ga je spoštovala kot svojega moža in gospodarja, ampak je molče trpela in vidno hirala. Nekega dne je pri večerji, ko jo je mož vprašal, kaj ji je, žalostno odgovorila, da nič; nato se je malce ohrabrila in si drznila celo reči, da se ima prav toliko za vdovo kot poprej. In je dodala:

»Kdo bi kdaj rekel, da pol ducata zmešancev …«

Stavka ni dokončala, ali bolje, dokončala ga je tako, da je dvignila oči k nebu – oči, ki so bile njena najprivlačnejša poteza – črne, velike, oblite z vlažno svetlobo, kot oči zarje. Kretnja pa je bila prav ista, kot jo je napravila tistega dne, ko jo je Simão Bacamarte zaprosil za roko. Kronike ne povedo, ali je gospa Evarista to orožje vihtela s sprevrženim namenom, da bi enkrat za vselej obglavila znanost ali ji vsaj odsekala roke; je pa to verjetna domneva. Vsekakor ji je dušeslovec pripisal prav ta namen. A se veliki mož ni razjezil, še razžalostil se ni. Kovina njegovih oči je ostala enaka, trda, gladka, večna, niti najmanjša gubica se ni začrtala na njegovem čelu, spokojnem kot vode v Botafogu. Nemara mu je nasmeh razprl ustnice in skoznje je kanila ta beseda, mila kakor olje iz Visoke pesmi:

»Imaš moje privoljenje, da greš na izlet v Rio de Janeiro.«

Gospe Evaristi se je zazdelo, da ji zmanjkuje tal pod nogami. Nikoli in nikdar ni bila videla Ria de Janeira, ki resda še ni bil niti bleda senca tega, kar je dandanes, bil pa je le nekaj več kot Itaguaí. Videti Rio de Janeiro je zanjo pomenilo toliko kot sen Izraelca v suženjstvu. Še zlasti zdaj, ko se je njen mož dokončno ustalil v tem kraju v notranjosti, zdaj je izgubila še poslednji up, da bi zadihala zrak našega lepega mesta; in ravno zdaj jo je vabil, naj uresniči svoje otroške in dekliške sanje. Gospa Evarista ni mogla prikriti, da ji je ta predlog povšeči. Simão Bacamarte jo je prijel za roko in se nasmehnil – to ni bil le nasmešek zakonca, ampak malce tudi nasmešek filozofa, in zdelo se je, da izraža naslednjo misel: »Ni zanesljivega leka za duševne muke; ta ženska hira, ker se ji zdi, da je ne ljubim; dam ji Rio de Janeiro, pa se potolaži.«
In ker je bil vesten mož, si je to opažanje zabeležil.

V srce gospe Evariste pa se je zasadilo želo. Vendar se je zadržala; samo rekla je možu, da, če ne gre on, tudi ona ne bo šla, saj ne more sama pohajati po ulicah.

»Šla boš s svojo teto,« jo je zavrnil dušeslovec.

Naj povemo, da je bila gospa Evarista pomislila prav na isto; ni pa hotela ne prositi ne namigniti na to, prvič zato, ker bi s tem možu naložila velike stroške, drugič zato, ker je bilo bolje, bolj metodično in racionalno, da predlog pride od njega.

»Joj! A koliko denarja bo treba potrošiti!« je nič kaj prepričano vzdihnila gospa Evarista.

»Kaj za to? Mnogo smo zaslužili,« je dejal mož. »Ravno včeraj mi je knjigovodja predložil račune. Hočeš videti?«

In jo je peljal h knjigam. Gospe Evaristi je zastal dih. Tam je bila cela rimska cesta številk. In nato jo je popeljal k skrinjam, kjer je bil denar. Moj bog! Gore zlata, tisoče in tisoče srebrnikov, še in še zlatnikov; celo bogastvo. Ko je s svojimi črnimi očmi požirala zlato, jo je dušeslovec opazoval in ji kar najbolj zahrbtno namigovaje šepetal na uho:

»Kdo bi rekel, da pol ducata zmešancev …«

Gospa Evarista je razumela, nasmehnila se je in nadvse vdano odvrnila:

»Bog ve, kaj dela!«

Tri mesece zatem so odpotovali. Gospa Evarista, njena teta, lekarnarjeva žena, eden od njegovih nečakov, neki pater, ki ga je bil dušeslovec spoznal v Lizboni in ki je bil po naključju ravno v Itaguaíju, pet ali šest konjskih hlapcev, štiri spletične, takšno je bilo spremstvo, ki so ga prebivalci nekega majskega jutra videli odriniti na pot. Slovo je bilo žalostno za vse, razen za dušeslovca. Kljub obilnim in iskrenim solzam gospe Evariste je ostal neomajen. Bil je mož znanosti in samo znanosti, in nič razen znanosti mu ni moglo zadati gorja; in če ga je ob tej priložnosti kaj trlo, če je v množico zrl
z nemirnim in preiskujočim očesom, je bilo to le zavoljo misli, da bi se bil lahko med razsodne ljudi pomešal kak blaznež.

»Zbogom!« so končno zahlipali dame in lekarnar.

In sprevod je odrinil. Ko so se vračali domov, je Crispim Soares upiral oči naravnost med ušesa plavogrive kobile, ki jo je jahal; Simão Bacamarte je s svojimi preiskoval obzorje in konju prepuščal odgovornost za vrnitev. Živa podoba genija in prostaka! Eden vidi sedanjost, njene solze in obžalovanje; drugi uzira prihodnost in vse njene zarje.

4. Nova teorija
Medtem ko je gospa Evarista v solzah prihajala Riu de Janeiru nasproti, je Simão Bacamarte z vseh strani preučeval drzno in svežo misel, ki bi lahko razširila temelje dušeslovja. Ves čas, ki mu ga ni pobrala skrb za Zeleno hišo, je bil prekratek za sprehajanje po ulicah ali od hiše do hiše, da se je z ljudmi pomenkoval o tisoč rečeh in besede spremljal s pogledom, ki je vlival strah tudi največjim junakom.

Nekega jutra – pretekli so bili že trije tedni –, ko je Crispim Soares mešal neko zdravilo, so mu sporočili, da ga dušeslovec kliče k sebi.

»Kolikor mi je povedal, gre za pomembno zadevo,« je dodal sel.

Crispim je pobledel. Za kakšno pomembno zadevo naj bi šlo, če ne za žalostno novico o sprevodu in še posebej o njegovi ženi? Kajti naslednje je treba jasno povedati, saj so to poudarjali tudi kronisti: Crispim je ljubil svojo ženo in v tridesetih letih se nista bila ločila niti za en dan. To pojasnjuje samogovore, ki so jih sluge zdaj mnogokrat slišali: »No, bravo, kaj pa ti je bilo treba privoliti, da Cesária odpotuje? Priliznjenec, podli priliznjenec! Samo, da bi se podobrikal doktorju Bacamartu. Zdaj pa le glej; da, le glej, duša hlapčevska, slabič, ničvrednež, bednik. Na vse rečeš amen, kajne? Ná svoje plačilo, izmeček!« In še mnoge druge psovke, ki jih človek ne sme izreči drugim, kaj šele sebi. Ob tem si zlahka predstavljamo, kakšen učinek je imelo sporočilo. Kakor hitro ga je prejel, je izpustil droge iz rok in se podvizal v Zeleno hišo.

Simão Bacamarte ga je sprejel z veseljem, ki pritiče učenjaku, veseljem, iz opreznosti zapetim do vratu.

»Zelo sem vesel,« je dejal.

»Novice o naših?« je z drhtečim glasom vprašal lekarnar.

Dušeslovec je veličastno odmahnil in odvrnil:

»Gre za nekaj višjega, gre za znanstven poskus. Pravim poskus, ker si ne predrznem že zdaj trditi, da je moja misel pravilna; pa saj znanost, gospod Soares, ni nič drugega kot neprenehno raziskovanje. Gre torej za poskus, a za poskus, ki bo spremenil obličje zemlje. Norost, predmet mojega preučevanja, je bila doslej otok, izgubljen
v oceanu razuma; zdaj začenjam sumiti, da je celina.«

Ko je to izrekel, je umolknil, da bi premlel lekarnarjevo osuplost. Nato je na dolgo in široko razložil svojo misel. Sodil je, da neprištevnost zadene ogromno površino možganov; in to misel je razširil s preobiljem logičnih sklepov, spisov, zgledov. Zglede je našel v zgodovini in v Itaguaíju; a kot mož izrednega duha je spoznal, da bi bilo tvegano, če bi razkril vse itaguaíjske norce, in se je zatekel k zgodovini. Tu je še posebej izpostavil nekaj slavnih osebnosti. Sokrata, ki mu je služil demon, Pascala, ki je na svoji levi videl brezno, Mohameda, Karakala, Domicijana, Kaligulo in tako dalje, niz primerov in oseb, v katerem so se vrstili zdaj odurni zdaj smešni liki. In ker se je lekarnar čudil takšni mešanici, mu je dušeslovec dejal, da je vse ena in ista reč, in celo lakonično pripomnil:

»Krutost, gospod Soares, je grotesknost brez šale.«

»Duhovito, nadvse duhovito!« je vzkliknil Crispim Soares in dvignil roke k nebu.

Sama misel, da bi razširil ozemlje norosti, se je lekarnarju zdela čudaška; toda skromnost, poglavitna dika njegovega duha, mu ni dopustila, da bi izrazil kaj drugega kot žlahtno navdušenje; izjavil je, da je vzvišena in resnična, ter dodal, da je to »nekaj za ragljo«. Ta izraz v sodobnem slogu nima ustreznice. V tistih časih sta bila v Itaguaíju, ki enako kakor drugi trgi, naselja in vasi v koloniji ni premogel časnikov, na voljo dva načina širjenja vesti: pisani razglasi, ki so jih nabili na vrata mestne hiše in župnijske cerkve, ali pa raglja. Slednje je potekalo takole. Najeli so moža, da je en dan ali več dni z ragljo v roki hodil po ulicah. Od časa do časa je zavrtel ragljo, zbrali so se ljudje in on jim je razglasil, kar je imel razglasiti: o leku za vročico, o obdelovalni zemlji, sonetu, cerkveni darovnici, najboljših škarjah v mestu, najlepšem govoru leta in tako dalje. Ta sistem je bil malce neugoden za javni mir; vendar se je ohranjal, ker je bil zelo učinkovit za razširjanje novic. Eden od svetnikov – prav tisti, ki je najbolj nasprotoval ustanovitvi Zelene hiše – je denimo užival ugled dovršenega krotilca kač in opic, pa ni bil nikdar udomačil niti ene zverine; poskrbel pa je, da se je vsak mesec zavrtela raglja. In kronike pravijo, da so nekateri zatrjevali, da so videli, kako so svetniku v naročju plesale klopotače; povsem zlagana trditev, ki pa jo dolgujemo zgolj popolnemu zaupanju v sistem. Resnično, resnično; ne zaslužijo si vse institucije starega režima, da jih naše stoletje zaničuje.

»Bolje, kakor da svojo misel razglašam, je, da jo izvajam,« je dušeslovec odgovoril na lekarnarjev namig.

In lekarnar, ki se je v glavnem strinjal z njegovim razmišljanjem, mu je pritrdil, da je najbolje začeti z izvedbo.

»Za ragljo bo še vedno čas,« je sklenil.

Simão Bacamarte je še za trenutek pomislil in rekel:

»Če je človeški duh ogromna školjka, tedaj, gospod Soares, je moj cilj, da iz nje poskusim izluščiti biser, namreč razum; z drugimi besedami, enkrat za vselej začrtajmo meje razuma in norosti. Razum je popolno ravnovesje vseh zmožnosti; vse drugo je neprištevnost, neprištevnost in nič drugega kot neprištevnost.«

Vikar Lopes, ki mu je zaupal novo teorijo, je odkrito izjavil, da je nikakor ne razume, da je absurdna, če pa že ni absurdna, je nekaj tako orjaškega, da si ne zasluži, da bi jo prenašali v prakso.

»Definicija, ki velja sedaj in ki je veljala od nekdaj,« je dodal, »povsem jasno razmejuje norost in razum. Znano je, kje se konča ta in kje se začne ona. Zakaj bi prestavljali meje?«

Fine in diskretne ustnice dušeslovca je opljusnil temen val nameravanega smeha, v katerem se je zaničevanje mešalo s pomilovanjem; a iz globin njegove odlične biti se ni izvila niti beseda. Znanost se je zadovoljila s tem, da je podala roko teologiji – pa tako samozavestno, da teologija konec koncev ni vedela, ali naj verjame vase ali vanjo. Itaguaí in vse vesolje sta stala na pragu revolucije.


Prevedla Katja Zakrajšek

320 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740429
cena z DDV: 30,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741631
cena z DDV: 18,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje