Lenart Zajc: Vstaja zombijev

1. Dan ljubljanske vstaje
Demonstracije, 30. november 2012

Na Kongresni trg pridemo, ravno ko se zmrači. Jaz in še dva dobra prijatelja. Kasneje se nam bodo pridružili še drugi. Pademo v objem tisočev. Sprehodimo se skozi množico in opazujemo ljudi pri njihovem početju. Vse skupaj je mirno, skoraj pretiho za takšno mnoštvo ljudi. Nekdo po megafonu prepeva partizanske pesmi. Dva mulca repata. Dekleta s kitaro. Večja skupina ljudi vseh starosti poskakuje in vzklika »Kdor ne skače je janševc! Hej! Hej! Hej!« Ljudje so zadovoljni, vedri, vse preveva optimizem, ki je zamenjal vsiljeni pesimizem. Zelo dobrodošla sprememba na slovenskih obrazih.

Zazvoni telefon, kliče prijatelj, pravi, da nas čaka v Guinessu. Stopimo tja, nekoliko posedimo, nato se vrnemo na Kongresni trg. Množica se je ta čas preselila na Trg republike. Sledimo. Tudi tukaj je vse skupaj mirno. Tu in tam poči kakšna petarda, ljudje vzklikajo protivladna gesla. Ne dogaja se popolnoma nič, kar bi kazalo na nemire. Kako drugače od demonstracij, ki sem jih videl v Franciji in Nemčiji. Nobenih zažganih gum, nobenih molotovk, nobenih gorečih avtomobilov. Nobenih udarnih anarhističnih oddelkov, posebej izurjenih za boje s policisti. Vse skupaj je po slovensko mirno, bi rekel celo mnogo manj izzivajoče kot tiste demonstracije davnega leta 1989, s katerimi smo Janšo rešili zapora v Nišu.

Potem se pojavi skupina ljudi, fantov in deklet – nosijo črno-rdeče zastave, v megafon vpijejo protivladna gesla, večinoma duhovita. Počasi se pomikajo proti policijski barikadi, pred njo obstanejo. Policistom skušajo dopovedati, da ščitijo napačne. Niso nasilni. Do mrkih in prestrašenih policistov se vedejo prijazno. Tu in tam iz množice med policiste prileti kakšna večja petarda, tu in tam dimna bomba. O kamenju in steklenicah ni sledu.

Prvi skupini sledi druga skupina. Vsi so zakrinkani kot nindže. Vsa skupina je ovita v širok bel trak z napisom »sami proti vsem«. Ljudje se hitro odmaknejo od njih. Eni vpijejo nanje: »Pojdite stran fašisti!« Drugi vpijejo, da z njimi nočejo imeti opravka in da naj se poberejo. Mimo mene stopi bivši učenec. Pozdravim ga, on pa meni:

»No, si srečen, ko imaš svoj nacistični podmladek tukaj?«

Nič mi ni jasno.

»No, saj si bil ti skin, ne?« reče.

»Stari skin, ja, ampak nikoli nisem bil naci. Preden me česa obtožuješ, bi lahko prebral katerega od mojih romanov in bi ti bilo vse jasno.«

Postane mu nerodno. »Ja, saj vem,« pravi in se pobere.

Skupina »samih proti vsem« se začne pomikati naprej, proti policijski barikadi. Še vedno ljudje vpijejo nanje, naj izginejo in naj ne provocirajo. Odmaknjeni so, skupina je sama ločena od vseh drugih z vsaj 50-metrskim praznim pasom. Pomislim: »Kaj bi delali recimo naci skini, če so res to, tukaj? Ne nazadnje imajo vlado, ki je praktično njihova.«

Pozorno opazujem, kaj se dogaja pri barikadi. »Sami proti vsem« tresejo barikado, zmerjajo policiste z ženskimi spolnimi organi, mečejo petarde, ampak to je to. Razen samega nastopa in odbijajoče mondure skupina »samih proti vsem« ne počne nič zares škodljivega.

Takrat od zadaj, od TR3 prikoraka četica policistov, opremljenih s ščiti in vsem drugim, kar spada zraven. »Poglej ga no,« pomislim, »tile jih bodo pa od zadaj! Zajeli bodo izzivalce, še preden do česa zares pride.«

Policisti v resnici padejo po »samih proti vsem« kot jastrebi, od zadaj, ne da bi ti to pričakovali. »Sami proti vsem« se razbežijo na vse vetrove, nekaj jih policisti primejo in odvedejo. Profesionalno, brez uporabe pretirane sile, brez solzilca. Za trenutek se zdi, da policija v Ljubljani ne bo ravnala bebavo, kakor je pred dnevi v Mariboru. Naivno postanem za nekaj trenutkov ponosen na te fante.

Je pa poseg seveda vnesel v množico jezo in nemir. Razbegli »sami proti vsem« se ponovno snidejo in za seboj potegnejo še kar nekaj drugih mladeničev, ki so do takrat vse skupaj mirno opazovali. Po zraku letijo steklenice, kamenje, množica potisne proti spomeniku revolucije. S prijatelji jim z nekaj razdalje sledimo. Pač nočemo naprej, da nas ne bi kdo s komer koli pomešal, ali še slabše: tisti zadaj lahko merijo svoje projektile prekratko in bi se mi lahko zgodilo kot Črtu, ki je v torek v glavo dobil granitno kocko. Policisti se umikajo.

Spet so na eni strani barikad policisti, na drugi pa množica demonstrantov. V prednjih vrstah so bojeviteži, ki jim je poseg policije dvignil pritisk. Takrat se približajo policisti z boka. Borci prvih vrst se razbežijo, policisti jim sledijo, nekaj jih pograbijo in odvlečejo stran. Še vedno z zavidljivo profesionalnostjo. Tečejo mimo mene in se zame ne zmenijo. Izzivalce izgredov imajo točno locirane v množici ljudi. Prodrejo do njih, jih zgrabijo in ločijo od drugih, potem se umaknejo na varno, na svojo stran barikade. Obvladajo svoj posel.

Potem pa se stvari obrnejo. Policiste obvladače, naj povem, da niso uporabljali plinskih mask, zamenjajo novi, s plinskimi maskami.

»Jokali bomo,« se nekdo zasmeji.

Globoko zavzdihnem; še predobro se spomnim, ko sem v JLA »predelal« svojo masko, tako da sem ji izpulil izdišni filter. Jebiga, brez tega filtra si dihal kot običajno, kar je bilo priročno pri teku za tanki z masko na obrazu. Toda nekega dne so se odločili, da se moramo soočiti s solzivcem.

»Jeli neko od vas prerađivao masku?« nas je vprašal višji vodnik.

»Ma kaki,« sem bil pameten jaz in nekaj kolegov.

»Dobro onda,« je rekel višji vodnik in sledili smo mu v dobro zaplinjen šotor. Naloga je bila enostavna: tri minute si moral sedeti z masko v šotoru, si sneti masko, in brez maske odkorakati iz šotora. Enostavna, če maska deluje seveda. Ja, takrat sem se dovolj od blizu seznanil s solzivcem in njegovim učinkom, da vem, da ni nič groznega. Dihati moraš na kratko, oči imeti pol priprte in pustiti, da se čim bolj solzijo. Je pa skrajno zoprno.

In spet, zdaj, po petindvajsetih letih, sem se soočil s solzivcem. Ti novi policisti streljajo nekakšne raketke, ki se v zraku razpršijo in spremenijo v plinast oblaček solz. Streljajo jih visoko v zrak, kar nekajkrat zadenejo okna stolpnice TR3 in nad ves trg se počasi spušča megla. Potem pritisnejo ti novi policisti. Počasi nas ženejo skozi meglo, mimo banke, mimo tiste luknje, kjer je vhod v pasažo pod Maxijem. Le srečnemu naključju – in prisebnosti nekaj posameznikov, ki množico opozarjamo: »Ne tecite! Počasi in previdno. Ne prepustite se paniki … itd.« – se gre zahvaliti, da nobeden od zaplinjencev na begu ne pade tja dol in si ne zlomi vratu. Ko policisti »počistijo« Trg republike, se ponovno zberemo na trgu za Šubičevo gimnazijo, tistem, ki smo mu v mladih letih rekli Johnny Rotten Square. Jeza zaradi solzivca in policijskega pritiska postaja splošna. Zdaj niso besni le razboriti mladeniči. Besni smo vsi. Mi ta stari, mladeniči, dekleta, ženske. Vsi se sprašujemo, kaj jim je bilo tega treba. Vendar policijski pritisk ne popušča, stopnjuje se. Od nekod se vzame helikopter, frči sem ter tja in dol sveti z lučko. »In jaz vse to plačujem!« pomislim, in jeza narašča.

Policisti nas potisnejo čez Slovensko ulico. Sami pridejo na drugo stran skozi podhod. Polovijo nekaj tistih, ki so jih imeli verjetno označene kot kolovodje nemirov. Množica se razhaja. Vse skupaj se umirja. Pristopi novinarka TV Slovenija in me povpraša po mnenju o teh dogodkih.

Povem ji nekaj takega: »Mislim, da je bilo pričakovati. Janša je popolnoma zgubljen brez otipljivega sovražnika. In če smo mirni in kulturni, ne more nič. Sprovociral je nemire, verjetno so bili tisti, ki so metali kamenje na policiste, njegovi. In takoj, ko so imeli izgovor, češ da naj bi bili policisti ogroženi, jih je poslal nad ljudi. Pa veste, vse skupaj je potekalo mirno, ves čas, do prihoda provokatorjev. In od provokatorjev smo se oddaljili, tako da bi jih policisti, ko bi hoteli, lahko polovili.«

Kasneje mi žena pove, da tega prispevka TV Slovenija seveda ni predvajala (vsaj ne do tega trenutka).

Ko novinarka odide se z družbo strinjamo, da je konec, in da je najbolje, da gremo v Parlament pub na pivo. Znotraj premlevamo dogodke, ko skozi okno opazim četico policistov, ki po Slovenski prigalopira na konjih. Za njimi sledi pehota s ščiti. Stopimo ven pogledat, kaj je pa zdaj to za en vrag, saj je vendar vsega že konec! Ampak ne! Pešaki stojijo trdno vkopani na mestu, ščite držijo pred seboj. Za njimi so konjeniki in za njimi, o glej ga vraga – TANKEC! Ja res je, tankec z vodnim topom! In je brizgal tankec po ljudeh, ki so si drznili stati v parku Zvezda, pa brizgal po tistih, ki so po naključju ostali na Slovenski, in brizgal je proti nam, varno skritim pod arkadami. Seveda, takoj ko so se policisti vkopali, so se od nekod vzeli srboriteži in nadaljevali spopad, ki bi se sicer že končal. Spet letijo rakete solzilca vsepovprek.

Ravno takrat sem govoril z ženo po telefonu. Razlagam ji o vsem. Dobesedno reportažo s terena dobiva. Vse, vsak detajl ji opisujem. Takrat se zgodi tole:

Pred mano se pojavi mladec v trenirki, s kapuco in prevezo čez obraz.

»Daj mi flašo, stari!« mi reče.

»Ne dam,« mu odvrnem in obenem razlagam ženi, kaj se dogaja. Ob meni stoji Robi. Mladec potrpežljivo čaka s svojim prijateljem, da popijem pivo, nato mi steklenico sam vzame in jo – hop – vrže v policiste. Jaz še naprej razlagam ženi, kako in kaj, ko mi Robi pokaže na mladeniča pred mano. V ušesu ima prozorno slušalko, povezano s prozorno navito žico, ki se spušča za njegovo trenirko.

»Opa!« rečem ženi v telefon. »Tale pred mano je pa policaj, slušalko ima v ušesu!«

Mladec se jezno ozre, takrat pa mu tisti, ki mi je prej vzel steklenico, nekaj reče in skupaj s tretjim prijateljem odidejo drugam. Robi mi pove: »Ko si govoril z ženo, mu je tisti, ki ti je vzel flašo, rekel, naj pazi, ker delaš nekakšno reportažo.«

Hec ne? Imajo policisti skrivne policiste, katerim naročijo, naj mečejo kamenje vanje? Mislim, da ne. Bi nogometne huligane dovolj skrbelo moje poročanje neznanemu mediju, da bi raje odšli delovat drugam? Mislim, da ne. Imajo običajni nogometni huligani visoko tehnološke komunikacijske naprave, s katerimi koordinirajo svoje delovanje? Tudi mislim, da ne. Se pravi, gre za plačance tistega, ki je želel, da se mirni shodi prelevijo v nasilne. Plačani agitatorji in provokatorji. Mislim, da ja.

Slišim nekoga govoriti: »Bil sem že na nekaj demonstracijah po svetu. Tudi tistih v Beogradu proti Miloševiću, in edino na tistih sem doživel uporabo vodnih topov.«

Pomislim na Miloševićev režim, nehote ga primerjam z Janševim. Kar nekaj podobnosti: nesposobnost državo ubraniti pred ekonomsko krizo, ohranjanje oblasti s silo namesto z dialogom, nezmožnost presoje, kdaj je čas za odhod. Pa še bi se našlo, ampak to itak vemo vsi in ne bom zdaj o tem …

Vodni tankec in njegovo spremstvo se počasi premakne s Slovenske na Šubičevo. Ko odidejo, se ljudje začno razhajati. V zraku je še vedno veliko solzivca. Pomislim: »Če bi jaz živel tukaj naokrog in bi mi zaplinili stanovanje, bi tožil policijo in vse odgovorne za to sranje.«

Mi gremo k Sokolu na kozarec.

Zbirka AKTIVNI DRŽAVLJANI
128 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741976
cena z DDV: 18,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741969
cena z DDV: 8,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje