Markus Zusak: Kradljivka knjig

 

 

 

 

 

 PRVI DEL

Grobarjev priročnik

 Nastopajo:
ulica himmel – umetnost obmetavanja z besedo saumensch – ženska s pestmi kot likalnik – poskus poljuba – jesse owens – smirkov papir – vonj po prijateljstvu –  prvakinja v težki kategoriji – ter watschen in pol

Prihod na ulico Himmel

Zadnjič.
Tisto rdeče nebo …
Kako je kradljivka knjig končala na kolenih in tulila ob kupu trapastih, mastnih, kadečih se ruševin, ki jih je ustvaril človek?
Leta pred tem je bil začetek sneg. Prišel je čas. Za nekoga.

Izjemno tragičen trenutek
Vlak se je hitro premikal.
Bil je poln ljudi.
Šestletni deček je umrl v tretjem vagonu.

Kradljivka knjig in njen brat sta potovala proti Münchnu, kjer naj bi ju predali rejniškim staršem. Zdaj že vemo, da dečku ni uspelo priti do tja.

Kako se je zgodilo
Kašelj je silovito izbruhnil.
Kot bi ga nekaj navdahnilo.
In kmalu zatem − nič.

Ko se je kašljanje ustavilo, ni bilo ničesar drugega kot praznina življenja, ki se je vlekla naprej ali skoraj neslišno trzala. Nenadnost je našla pot do njegovih ustnic, ki so bile razjedeno rjave barve in so se luščile kot stara barva. Nujno potrebna obnove.
Njuna mati je spala.
Vstopila sem na vlak.
Moje noge so stopale skozi natrpan hodnik in moja dlan mu je v trenutku pokrila usta.
Nihče ni opazil.
Vlak je dirjal naprej.
Razen deklice.

Z enim odprtim očesom in z drugim še vedno v sanjah je kradljivka knjig − znana tudi kot Liesel Meminger − lahko brez dvoma videla, da je njen brat Werner sedaj mrtvo visel postrani.
Njegove modre oči so strmele v tla.
Ničesar niso videle.

Preden se je zbudila, je kradljivka knjig sanjala o Führerju, Adolfu Hitlerju. V sanjah je bila na shodu, kjer je govoril, in opazovala tisti del njegovih las, ki je bil kožne barve, ter popoln kvadrat, v katerega so bili oblikovani njegovi brki. Zadovoljno je poslušala poplavo besed iz njegovih ust. Njegovi stavki so žareli. V trenutku tišine se je sklonil in se ji nasmehnil. Vrnila mu je nasmeh in dejala: »Guten Tag, Herr Führer. Wie geht’s dir heut?« Ni se naučila dobro govoriti ali celo brati, saj je v šolo hodila le poredkoma. Razlog za to bo izvedela ob svojem času.
Tik pred Führerjevim odgovorom se je zbudila.
Bilo je januarja 1939. Stara je bila devet let in kmalu naj bi bila deset.
Njen brat je bil mrtev.

*   *   *

Eno oko je imela odprto.
Drugo je bilo še vedno v sanjah.
Menim, da bi bilo bolje dokončati sanje, a na to resnično nimam vpliva.
Drugo oko se je hipoma zbudilo, in ujela me je, o tem sem prepričana. Bilo je v trenutku, ko sem pokleknila, potegnila ven njegovo dušo in jo mlahavo držala v svojih otečenih rokah. Dečkov duh se je kmalu ogrel, a ko sem ga prvič dvignila, je bil mehak in mrzel kot sladoled. Topil se je v mojih rokah. Potem se je začel ogrevati. Se celiti.
Liesel Meminger je bila ukleščena v otrdelosti gibanja in osupla od navala misli. Es stimmt nicht. To se ne dogaja. To se ne dogaja.
In stresanje.
Zakaj jih morajo vedno stresati?
Da, saj vem, to je verjetno povezano z nagonom. Da zajezijo tok resnice. Njeno srce je bilo v tistem trenutku spolzko in vroče in glasno, tako zelo zelo glasno.
Neumna, kot sem bila, sem ostala. Opazovala.

Potem njena mati.
Zbudila jo je z enakim pretresenim stresanjem.
Če si tega ne morete predstavljati, pomislite na nerodno tišino. Mislite na dele in  delce lebdečega brezupa. In na utapljanje v njih na vlaku.

Sneg je padal brez prestanka in vlak za München se je moral ustaviti zaradi pomanjkljivih del na tirih. Ženska je glasno jokala. Poleg nje je otopelo stala deklica.
Mati je v paniki odprla vrata.
Splezala je z vlaka v sneg, v rokah pa je nosila trupelce.
Kaj drugega je lahko storila deklica, kot da ji je sledila?

*   *   *

Kot se že izvedeli, sta z vlaka stopila tudi sprevodnika. Pogovarjala sta se in kregala, kaj naj storita. Položaj je bil, milo rečeno, neprijeten. Odločili so se, da bodo vse tri odpeljali do naslednjega mesta in jih pustili tam, da razrešijo stvari.
Tokrat je vlak lezel skozi zasneženo pokrajino.
Prišepal je na postajo in se ustavil.
Stopili so na peron, truplo pa je bilo v materinih rokah.
Stali so.
Fant je postajal vse težji.

Liesel ni vedela, kje je. Vse je bilo belo, in ko so stali na postaji, je lahko le strmela v obledele črke na znaku pred seboj. Za Liesel je bilo mesto brezimno in dva dni kasneje je bil tam pokopan njen brat Werner. Za priče so bili duhovnik in dva tresoča se grobarja.

Pripomba
Dva sprevodnika.
Dva grobarja.
Ko je bilo treba, je vedno odločal eden od njiju.
Drugi je naredil, kar mu je bilo naročeno.
Vprašanje je, kaj če je drugi veliko več kot eden?

Napake, napake so vse, česar sem včasih zmožna.
Dva dni sem se zanimala le za svoje stvari. Kot vedno sem potovala po svetu in podajala duše na tekoči trak večnosti. Gledala sem, kako so se otopelo valile dalje. Večkrat sem se opozorila, da bi se morala držati čim dlje od pogreba brata Liesel Meminger. Svojega nasveta nisem upoštevala.
Ko sem se približevala, sem že od daleč videla majhno skupino  ljudi,  ki  so   togo   stali   sredi  zasnežene   pustinje.
Pokopališče me je sprejelo kot prijateljico in kmalu sem bila med njimi. Sklonila sem glavo.

Na Lieselini levi sta si grobarja drgnila roke in se pritoževala nad snegom ter razmerami za kopanje. »Težko je kopati skozi ves ta led,« in tako dalje. Eden od njiju ni imel več kot štiri- najst let. Vajenec. Ko je odšel stran, je po nekaj deset korakih iz njegovega žepa nedolžno in brez njegove vednosti padla črna knjiga.

Nekaj minut kasneje sta se Lieselina mati in duhovnik začela odpravljati.
Zahvaljevala se mu je za obred.
A deklica je ostala.
Njena kolena so se dotaknila tal. Prišel je njen trenutek.
Nejeverno je začela kopati. Ne more biti mrtev. Ne more biti mrtev. Ne more –
V trenutku se ji je sneg zarezal v kožo. Zmrznjena kri ji je razpokala na rokah.
Nekje v vsem tem snegu je lahko videla svoje zlomljeno srce, v dveh kosih. Vsaka od polovic je žarela in utripala pod vso to belino. Da se je njena mati vrnila ponjo, je uvidela šele, ko je na ramenu začutila koščenost njene roke. Vlekla jo je stran. Topel krik je napolnil njeno grlo.

Prizorček,
mogoče dvajset metrov stran
Ko se je vlečenje končalo,
sta mati in deklica stali in globoko dihali.
Nekaj črnega in pravokotnega je bilo v snegu.
Predmet je videla le deklica.

Sklonila se je, ga pobrala
in trdno stiskala s prsti.
Knjiga je imela srebrn napis.

Držali sta se za roke.
Izrekli sta zadnji moker pozdrav, se obrnili in se med potjo stran še večkrat ozrli nazaj.
Jaz sem ostala nekaj trenutkov dlje.
Pomahala sem.
Nihče ni pomahal nazaj.
Mati in hči sta zapustili pokopališče in odšli do naslednjega vlaka za München.
Bili sta suhi in bledi.
Imeli sta razpokane ustnice.
Ko sta se malo pred poldnevom vkrcali na vlak, je Liesel to opazila v umazanem, zamegljenem oknu. Po besedah, ki jih je zapisala sama kradljivka knjig, se je potovanje nadaljevalo, kot da se je zgodilo vse.

Ko je vlak prispel na Bahnhof v Münchnu, so potniki popadali iz njega kot iz raztrganega paketa. Bili so vseh postav, a najlažje je bilo opaziti revne. Obubožani se vedno selijo, kot da bo to pomagalo. Ne zmenijo se za preprosto resnico, da jih nova različica enake težave čaka na koncu potovanja − sorodnik, ki ga z odporom poljubiš.
Mislim, da se je njena mati tega dobro zavedala. Svojih otrok sicer ni peljala k ljudem iz visokih münchenskih krogov, a vsaj našli so rejniško družino, in če ne drugega, bo nova družina lahko deklico in dečka vsaj hranila malo bolje in jima omogočila primerno izobrazbo.
Deček.
Liesel je bila prepričana, da je njena mati še vedno nosila spomin nanj, povešenega čez ramo. Padel ji je na tla. Videla je, kako so njegova stopala in noge in telo udarili ob peron.
Kako je lahko hodila?
Kako se je lahko premikala?
To je nekaj, česar ne bom nikoli vedela ali razumela – česa so ljudje sposobni.

Pobrala ga je in hodila naprej, ob strani pa se je je držala deklica.
Srečali sta se z oblastmi in vprašanja o zamudi in dečku so pritegnila njuno občutljivo pozornost. Liesel je stala v kotu majhne prašne pisarne, njena mama pa je z mislimi v  krču sedela na zelo trdem stolu.
Poslavljanje je bilo kaotično.
Dekličina glava je bila zakopana v volnene, obrabljene plitvine materinega plašča. Bilo je še nekaj vlečenja.

Precej daleč od obrobja Münchna je bilo mesto Molching, katerega ime bi vi in jaz po svojih najboljših močeh izgovorili Molhing. Odpeljali so jo tja, na ulico, ki se je imenovala Himmel.

 prevod Himmel = raj

 Kdor je ulici Himmel dal ime, je imel veliko smisla za ironijo. Saj ne, da bi bila pravi pekel. To ne. A pri vragu, tudi raj ni bila.
Ne glede na to so Liesel čakali rejniški starši.
Hubermannovi.

Pričakovala sta deklico in dečka in za njuno bivanje naj bi dobila manjše plačilo. Nihče ni hotel biti tisti, ki bi Rosi Hubermann povedal, da deček potovanja ni preživel. V resnici ji nikoli nihče ni hotel povedati ničesar. Njenega značaja ji ni zavidal nihče, čeprav je dobro delala z rejniškimi otroki. Marsikaterega naj bi spravila v red.
Liesel je čakala vožnja z avtomobilom. V avtomobilu še nikoli ni bila.
Med vožnjo se ji je želodec stalno dvigal in padal, enako kot tudi jalovo upanje, da se bodo izgubili ali si premislili.

Med vsem tem si ni mogla pomagati, da ji misli ne bi uhajale k materi, ki je na Bahnhofu  čakala  na  svoj  odhod. Tresoča se. Zavita v tisti neuporabni plašč. Med čakanjem na vlak si je grizla nohte. Peron je bil dolg in neudoben − kos mrzlega betona. Se bo na poti nazaj ozirala za mestom, kjer so pokopali njenega sina? Ali pa bo njen spanec preglobok?
Avto je peljal dalje, skupaj z Liesel, ki se je bala zadnjega, smrtnega  ovinka.

Dan je bil siv kot tipična barva Evrope.
Zavese dežja so bile zastrte okrog avtomobila.
»Še malo in tam bomo.« Socialna delavka, Frau Hienrich, se je obrnila in se nasmehnila. »Dein neues Heim. Tvoj novi dom.«
Liesel je s pestjo obrisala velik krog na oknu in pogledala ven.

 

Fotografija  ulice  Himmel
Stavbe se zdijo zlepljene
skupaj, večinoma majhne hiše in bloki, ki so videti
vznemirjeni. Temačen sneg
se razprostira kot preproga. Tam
je tudi beton, drevesa kot stojala za klobuke
in siv zrak.

 

V avtu je bil tudi moški. Ostal je z deklico, medtem ko je Frau Heinrich odšla noter. Niti besede ni spregovoril. Liesel je sklepala, da je tam zato, da prepreči njen beg ali jo prisili oditi v hišo, če bi delala težave. A kasneje, ko so se težave v resnici začele, je preprosto sedel tam in opazoval. Mogoče je bil le zadnji izhod v sili, končna rešitev.
Po nekaj minutah je iz hiše prišel visok moški.  Hans Hubermann, Lieselin rejniški oče. Poleg njega  je  bila  na eni strani srednje visoka Frau Heinrich. Na drugi strani je hodila čokata postava Rose Hubermann, ki je bila videti kot majhna omara, čez katero je nekdo vrgel plašč. Med hojo je na poseben način racala. Bilo bi skoraj prisrčno, če ne bi bilo njenega obraza, ki je bil videti kot zmečkan karton in tako razdražen, kot bi vse to komaj prenašala. Njen mož je hodil naravnost s kadečo se cigareto med prsti. Sam si jih je zvijal.

Bilo je tako:
Liesel ni hotela iz avtomobila.

»Was ist loss mit diesem Kind?« je vprašala Rosa Hubermann. Ponovila je. »Kaj je narobe s tem otrokom?« Vtaknila je glavo v avto in dejala »Na, komm. Komm.«
Sprednji sedež je bil nagnjen naprej. Ven jo je vabil tunel hladne svetlobe. Ni se premaknila.
Liesel je skozi obris, ki ga je naredila na oknu, videla prste visokega moža, ki so še vedno držali cigareto. Pepel se je odtrgal od njenega konca in poskočil ter se večkrat dvignil, preden je padel na tla. Petnajst minut so jo prepričevali, da je prišla iz avta. To je uspelo visokemu možu.
Mirno.

*   *   *

Dvoriščna vrata so bila naslednja stvar, ki se je je oprijela.
Skupina solz se je vleka iz njenih oči, ko se je držala in ni hotela noter. Na ulici so se začeli zbirati ljudje, dokler Rosa Hubermann ni začela pljuvati kletvic nanje, da so se obrnili in se vrnili, od koder so prišli.

Prevod oznanila Rose Hubermann:
»In kaj gledate, bedaki?«

 

Na koncu je Liesel Meminger oprezno odšla v hišo. Hans Hubermann jo je držal za eno roko. Njen mali kovček jo je držal za drugo. Zakopana pod zloženo plastjo oblačil je v njem ležala majhna črna knjiga, ki jo je, vsaj kot nam je znano, v brezimnem mestu zadnjih nekaj ur verjetno iskal štirinajstletni grobar. »Prisežem,« si ga predstavljam, kako zagotavlja svojemu šefu. »Ne vem, kaj se je zgodilo z njo. Vsak kotiček sem preiskal. Čisto vsak.« Prepričana sem, da nikoli ne bi sumil deklice, in kljub temu je bila tam – črna knjiga s pisanimi srebrnimi črkami, obrnjenimi proti stropu iz njenih oblačil.

Grobarjev priročnik
12 korakov k uspešnemu kopanju grobov
Izdala Zveza pokopališč Bavarske.

 Kradljivka knjig je udarila prvič – začetek bleščeče kariere.

 Prevedla Katarina Draškovič

Sanje ROMAN
336 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789616767897
cena z DDV: 33,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789616767903
cena z DDV: 13,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje