Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke

 

potrgajte_poganjke_naslovnica_press

Prihod

Sredi noči sta dva dečka iz naše skupine zbežala, zato
tudi ob zori še nismo krenili. Kratek čas pred odhodom
smo zapolnili s tem, da smo bledemu jutranjemu soncu
nastavljali svetlo zelene grobe jopiče, ki se čez noč niso
osušili, in se čez nizko živo mejo razgledovali po rjavkasti
reki, skriti za nekaj figovimi drevesi na drugi strani
tlakovane ceste. Prejšnji dan je silovit dež v cesti naredil
razpoke in po teh ostrih zarezah je stekla bistra voda,
medtem ko je reka zaradi deževnice, staljenega snega ter
razrušenega zadrževalnika vode narasla, se z gromkim
bobnenjem dvigala in izjemno hitro odplavljala trupla
psov, mačk in podgan.
Nato so se na cesti zbrali vaški otroci in ženske,
gledali so nas z očmi, polnimi radovednosti in topoglave
brezsramnosti, ter nas jezili, ko so drug drugemu vročično
šepetali nekaj pridušenega in na trenutke nenadoma
izbruhnili v krohot. Zanje smo bili popolni tujci. Nekateri
od nas so stopili do žive meje in vaščanom bahavo
razkazovali svoje še nerazvite penise, podobne majhnim
rdečkastim marelicam. Skozi gručo hihitajočih se in
nemirnih otrok se je v ospredje prerinila vaščanka srednjih
let in z napeto našobljenimi ustnicami poškilila na onete.
Zaripla v obraz je z nespodobnimi izrazi smejé se poročala
prijateljicam, ki so pestovale svoje dojenčke. Vendar se
nam je takšna igrica ponovila že v premnogih vaseh
poprej, tako da nas takšno obrezovanje, ki je potekalo med
dečki iz poboljševalnice, in pretirani odzivi brezsramnih
kmečkih žena, ki so se pred tako izmaličenimi spolovili
zlahka vznemirile, niso več zabavali.
Takrat smo se odločili, da se ne bomo menili za vaščane,
ki so na drugi strani žive meje obstali kot vkopani in
buljili v nas. Na svoji strani živice smo postopali kot zveri
v kletki ali pa smo posedali po tlakovcih, osušenih od
sonca, strmeli v blede sence listov na temno rjavi zemlji
in s konico prsta sledili njihovim bledo modrim obrisom,
ki so sem ter tja zadrhteli.
Samo moj mlajši brat se je zagledal nazaj v vaščane in
jih opazoval. S prsmi se je nagnil čez živo mejo in si na
šopih usnjatih listov čvrste kamelije, ovešene s kapljicami
rose, omočil jopič. Za bratca so bili vaščani neznanci, še
nikdar videni tujci, ki so mu vzbujali radovednost. Sem
ter tja je stekel k meni, da se mi je z glasom, polnim
vtisov, in vročo sapo obesil na uho in mi zavzeto razlagal
o očeh vaških otrok, obolelih za trahomom, o razpokanih
ustnicah, o vaških ženskah in njihovih lopatastih prstih,
počrnelih in odrgnjenih od dela na polju. Pod težo vaških
pogledov sem s ponosom začutil bratčeva rožnato sijoča
lica in lepoto njegovih ovlaženih šarenic.
Vendar da bi bili tujci, podobni ujetim redkim zverem,
kar najbolj na varnem pred pogledi drugih, bi bilo zanje
še najbolje, če bi bili bitja brez lastnega pogleda, brez
lastne volje, kakor kamen, roža ali drevo, da bi bili zgolj
bitja, ki se jih gleda. Ker bratec ni odtegnil pogleda od
vaščanov, je v lica občasno dobil pljunke, ki so jih na
tolstih rumenkasto rjavih jezikih posvaljkale vaščanke, in
utrpel praske zaradi kamenčkov, ki so jih metali otroci.
Toda bratec je nasmejanega obraza iz žepa izvlekel
širok robec z izvezeno ptico, si obrisal lica in z osuplim
pogledom še naprej zrl v vaščane, ki so ga poniževali.
To je pomenilo, da se še ni dobro navadil na položaj
bitja, ki ga gledajo, zveri v kletki. V druščini smo se vsi
razen njega na to že privadili. Navadili smo se tudi že
na marsikaj drugega. Iz dneva v dan smo se spotikali
ob nove in nove ovire, ki so nam povzročale telesne in
duševne rane, hkrati pa smo se morali nanje navaditi, in
ni nam preostalo drugega, kot da se spopademo z njimi.
Pretepanje, dokler ni pritekla kri, dokler nisi obležal
na tleh, in podobne kazni so bili zgolj najosnovnejši
običaji, o čemer je eden od tovarišev, ki je bil kak mesec
zadolžen za policijskega psa, vsako jutro, ko je dal
sestradanemu psu jesti, z otroškimi prsti, izmaličenimi
od ugrizov hlastajoče čeljusti, v talne deske in na steno
vrezal prostaške risbe. Toda tistega poznega jutra, ko sta
se v spremstvu policista in vzgojitelja vrnila naša dva
ubežnika, si nismo mogli kaj, da nas ne bi pretreslo. Čez
in čez sta bila pretepena do krvi.
Medtem ko sta se policist in vzgojitelj pogovarjala, smo
obstopili neuspešna hrabra tovariša. Razklanih ustnic se
je držala zasušena kri, okoli oči sta bila vsa črna, lase
sta imela mokre in sprijete od krvi. Iz bisage sem vzel
stekleničko alkohola, jima očistil številne rane in nanje
nanesel jodovo tinkturo. Starejši od njiju, fant čvrste
postave, je imel stegna na notranji strani podpluta od
brcanja, toda ko je zavihal hlačnice, nismo vedeli, kako
naj te rane sploh oskrbimo.
»Ponoči sem hotel zbežat skozi gozd, potem pa naprej
proti pristanišču. Da bi se vkrcal na ladjo in odplul na
jug,« je pobito govoril fant. Čeprav smo bili na trnih, smo
se nenadoma raskavo zakrohotali. Ves čas je hrepenel po
južnih krajih, in ker si je dneve krajšal z govorjenjem o
tem, smo ga klicali Jug.
»Kmetje so me opazili in se spravili name. Pa niti
enega krompirja nisem sunil. Z mano so delali kot s kako
podlasico.«
Občudovali smo njun pogum in hkrati pihali od jeze
zaradi brutalnosti kmetov.
»Povej, še malo, pa bi prišla do ceste, ki pelje k
pristanišču, ne? Samo skočila bi na tovornjak, se skrila in
bila bi v pristanišču.«
»Ah,« je brez moči rekel mlajši ubežnik. »Samo malo
je manjkalo.«
»Zato ker je tebe bolel trebuh,« je rekel Jug in se obliznil
po ranjenih ustnicah, »se je vse sfižilo.«
»Ja,« je od sramu pobesil oči bledikavi mlajši, ki so ga še
vedno mučile bolečine v trebuhu.
»So te pretepli kmetje?« je bratec z lesketom v očeh
vprašal Juga.
»A? Pretepli, kje pa,« je rekel Jug z mešanico ponosa in
prezira v glasu. »Samo čisto sem zdelan, in to samo zato,
ker sem se toliko izogibal penastemu možakarju, ki me je
hotel z motiko nabit po riti.«
»Aaa,« je rekel bratec zamaknjeno, kot da bi sanjal, »z
motiko po riti.«
Ko je policist pregnal gručo zijal na drugi strani žive
meje in se nato umaknil, nas je vzgojitelj sklical na kup.
Za začetek je Juga in njegovega sostorilca, trpečega za
bolečinami v trebuhu, kresnil po razklanih zgornjih
ustnicah, da se jima je po bradah pocedila sveža kri, in
jima ukazal en dan brez hrane. To je bil prizanesljiv ukrep,
v tem, kako je udaril, ni bilo nič hinavsko pazniškega, in
ker je bilo, z našimi besedami rečeno, možato in ustrezno,
smo z vzgojiteljem vred ponovno obnovili tesno skupino.
»Da ne bi spet kam tako neumno pobegnili,« je rekel
vzgojitelj z nabreklim in pordelim mladeniškim vratom.
»V tej zakotni vasi vas bodo kmetje ujeli, preden boste
prišli do mesta, pa če zbežite v katero koli smer. Sovražijo
vas kot kužne. Brez pomislekov vas lahko ubijejo. Za vas
je slabše, da zbežite, kot da ste v zaporu.«
Imel je prav. Med premikanjem iz vasi v vas nam je
izkušnja ponavljajočih se pobegov in vsakokratnih
neuspehov dala vedeti, da smo obkroženi z velikanskim
zidom. V kmečkih vaseh smo bili kot trn, ki se zabada v
kožo in meso. Kaj hitro so nas tesno obdali otrdevajoči
izrastki mesa, ki so nas dušili in potiskali ven. Ne le da
so kmetje tičali pod neprepustnim odevalom skrajno
izključujočega in trdnega oklepa, temveč so prehod
odrekali celo drugim. Na koncu smo postali tavajoča
skupinica na morju, ki odganja ljudi od drugod, ne da bi
jih kdaj koli sprejelo.
»Očitno smo odkrili najboljši način, kako vas držat pod
ključem. Tudi vojna je za kaj koristna,« je vzgojitelj razgalil
krepke zobe. »Še jaz ne bi mogel Juga nabit tako močno,
da bi mu razbil zobe. Kmetje imajo neverjetne pesti.«
»Z motiko so me,« je rekel Jug veselo. »Bil je starec s
povešeno kožo.«
»Ne oglašaj se, če ni treba,« je zavpil vzgojitelj.
»Pripravite se na odhod čez pet minut. V načrtu je, da
bomo do večera prišli na cilj. Če se boste obirali, ne bo
večerje. Zmigajte se!«
Kriče smo se razpršili, in da bi si pripravili prtljago,
smo se zagnali proti staremu skladišču za gojenje
sviloprejk, kjer smo se za en dan nastanili. Ko smo se
čez pet minut odpravljali, je Jugov sozarotnik, mladi
nesojeni ubežnik, v kotu žive meje med tihim ječanjem
večkrat zapored bruhnil svetlo rožnato sluz. Dokler ga
napad slabosti ni minil, smo v ravni vrsti stali na cesti in
v en glas peli ženstveno, čutno, lenobno, sramotno pesem
naše poboljševalnice ter med prerivanjem in suvanjem
kričali refren z verskimi prispodobami. Petnajst
pojočih, podhranjenih dečkov, odetih v jopiče, izdelane
iz nepremočljivega zelenkastega platna, so obkrožali
sijajno osupli vaščani. V naših srcih sta divjala mračna
jeza in ponižanje, ki je postalo nekaj vsakdanjega.
Deček si je skušal glasno izpihniti ječmenova zrna, ki
so se mu med bruhanjem prilepila na nosnice, in ko se je
naposled vrnil k nam, smo bučno odpeli tretji refren in
s težkimi koraki v platnenih čevljih naglo krenili naprej.
To je bil čas morije. Kakor dolgotrajna povodenj je
vojna s kolektivno norostjo preplavila gube človeških
čustev, najmanjše kotičke teles, gozdove, ceste, nebo.
Celo na notranje dvorišče opečnate stavbe, kjer smo
bili zaprti, je z neba nenadoma padel vojak, in ta mladi
svetlolasec je iz polprosojnega trupa letala v nespodobni
drži molel rit, hkrati pa v paniki streljal iz mitraljeza;
spet drugič se je že navsezgodaj, ko smo se postrojili, da
bi odprli zunanja vrata in se odpravili na delo, pred nos
našega vodje in vzgojitelja zvalilo še sveže truplo do smrti
izstradane ženske, ki se je bila naslonila na zunanja vrata,
obdana z zloveščo bodečo žico. Skoraj vsako noč, včasih
pa tudi sredi belega dne, so požari, ki so jih povzročila
bombardiranja, razsvetljevali nebo nad mestom ali pa ga
mazali s črnim dimom.
Nemara bo dovolj, če zapišemo, da je v času, ko so
po mestu divjali poblazneli odrasli, vladala nenavadna
gorečnost do nenehnega zapiranja otrok, ki jim je kožo
po vsem telesu prekrival šele gladek puh kostanjevo
rjavega leska, otrok, ki so zagrešili drobne prekrške,
otrok, ki so jim zgolj pripisovali nagnjenost do
mladoletnega prestopništva.
Ko so bombardiranja postala vse hujša in so začela
kazati znake, da gre vse samo še na slabše, se je nazadnje
tudi naša poboljševalnica lotila vračanja varovancev k
njihovim družinam, toda večina družin se ni nikdar
prikazala, da bi pobrala svoj nadležni zarod. Tako so
vzgojitelji z zagrizeno odločenostjo, da bodo svoj plen
obvarovali, zasnovali skupinsko evakuacijo varovancev.
Do dneva odhoda sta bila na voljo še dva tedna. V tem
času so razposlali še zadnja pisma s pozivi staršem, naj
pridejo po svoje otroke, kar je pri njih vzbudilo silovito
upanje. In čeprav me je oče nekoč sam ovadil, sem bil prvi
teden kar prevzet od veselja, ko se je prikazal z mojim
mlajšim bratom ob sebi, v vojaških škornjih in s čepico
prisilnih delavcev. Toda šlo je le za to, da je neuspešno iskal
kraj, kamor bi na varno odpeljal mojega bratca, nazadnje
pa se je domislil, da ga priključi skupinski evakuaciji
poboljševalnice. Potrlo me je od razočaranja. Vseeno sem,
potem ko je oče odšel, bratca trdno stisnil k sebi.
Bratec se je pridružil naši druščini mladoletnih
prestopnikov, in ko so ga oblekli v uniformo, je bil prva
dva, tri dni neizmerno razburjen od radovednosti in
sreče. Z očmi, vlažnimi od občudovanja, je brez prestanka
nagovarjal tovariše in jih gnjavil, naj mu zaupajo svoje
prekrške, in še zvečer, ko sva skupaj ležala pod odejo, je
skoraj brez sape dolgo premleval nasilne pripetljaje, o
katerih je pravkar slišal. Zdaj, ko je že popolnoma poznal
sijajno in krvavo zgodovino tovarišev, se je začel potapljati
v proučevanje svojih lastnih namišljenih prekrškov. Sem
ter tja je pritekel k meni in mi zariplih lic zaupal kakšno
domislico, na primer, kako je neko svojo prijateljico z
zračno puško ustrelil v oko. Nazadnje se je gibko kot
voda vrinil v življenja mojih tovarišev. V času morije, v
času blaznosti, smo bili otroci nemara edini, ki smo še
zmogli zgraditi tesno solidarnost. In ko sta bila dva tedna
pričakovanj in razočaranj pri kraju, smo skupaj z bratcem
nenavadno ponosno krenili na ponižanj polno potovanje.
Odhod – odhod nam je omogočil, da smo zapustili
notranjščino neverjetno čudno zdelanih zidov oranžne
barve, toda ne bi mogli reči, da smo s tem užili kakršno
koli svobodo. Bilo je, kot da bi se pomikali po podzemnem
hodniku, ki povezuje dve votlini. Zoprni oranžni zidovi so
izginili, na njihovem mestu pa so se pojavili brezštevilni
novi pazniki z robatimi kmečkimi rokami. Svoboda, ki
smo jo užili na potovanju, ni bila nič večja kot nekoč med
zidovi. Če smo po odhodu izza zidov kakšno novo veselje
vendarle odkrili, je bilo to omejeno le na trenutke, ko smo
lahko buljili v številne »čiste« dečke in se norčevali iz njih.
Po odhodu smo po stari navadi večkrat poskusili
pobegniti, toda kmetje, ki jih je žgalo od zlobe, so nas
izbezali iz skrivališč po vaseh, gozdičih, ob rekah in na
poljih ter nas napol mrtve, napol žive pripeljali nazaj. Za
nas, prišleke iz oddaljenega mesta, so bile vasi kot debel,
prosojen gumijast zid. Čeprav smo zdrsnili vanj, nas je
počasi počasi porival ven, dokler nas ni dokončno izrinil.
Zato je bila svoboda, ki smo jo lahko uživali, bolj ali
manj omejena le na hojo po vaških cestah, kjer smo
bodisi dvigovali oblake prahu bodisi se do gležnjev
pogrezali v blato, na čas počitka v kotu kakega templja,
svetišča ali lope, ko smo prežali na trenutke vzgojiteljeve
nepozornosti, da bi poskušali z odraslimi vaščani opraviti
hipno kupčijo in z menjavo dobrin dobiti kanec hrane, ali
pa na žvižganje vaškim deklicam, da bi privabili njihovo
pozornost, čeravno so nas naše popotno zamazane
uniforme iz poboljševalnice spravljale v obup.
Naša pot bi se morala končati po enem tednu, a je tekel
že tretji, saj so pogajanja med vzgojiteljem, ki nas je vodil,
in župani vasi, ki naj bi nas po načrtih sprejele, drugo za
drugim propadla. Upali smo, da bomo popoldne prispeli
do končne postaje − odročne vasi sredi gora. Če ne bi
bilo ubežnikov, bi že prišli, posedli in pozorno spremljali
pregovarjanje med predstavnikom vasi in našim
vzgojiteljem ali pa bi se zleknili po tleh in si odpočili.
Ko se je vznemirjenje, ki sta ga vzbudila ubežnika,
poleglo, smo se zavili v molk, bisage priželi tesno ob bok,
se sključili in naglo zakorakali. Bili smo zatopljeni vsak v
svoje misli, zlasti deček, ki je med hojo ječal zaradi bolečin
v trebuhu, in si delili občutke, ki so nam vreli v prsih in
silili na grlo, občutke, ki so bili skoraj vsi neprijetni.
Potovanje je šlo h koncu. In dokler je trajalo, smo
imeli vsaj priložnost za poskus jalovega pobega, četudi
smo se samo pomikali po podzemnem hodniku. Toda
imeli smo občutek, da bomo, ko bomo onkraj doline,
v neskončnem zakotju med gorami našli vas, kjer se
bomo nastanili, zaprti med veliko debelejše zidove in
na dno veliko globljega brezna, kot smo bili takrat, ko
so nas prvič poslali za oranžne zidove poboljševalnice.
To nas bo zlomilo. Kakor hitro so številne vasi, ki so se
zvrstile na naši poti, stisnile čvrst obroč, se je zdelo, da
se mu ni mogoče izmuzniti.
Naše skupno počutje, težko, nezadovoljno in razkačeno,
je koreninilo v dejstvu, da je spodletel najbrž zadnji
poskus pobega Juga in tovariša. In do dečka, ki je zaradi
tako nepomembnega razloga, kot so bolečine v trebuhu,
ta zadnji pobeg, v katerega smo polagali vse upe, zamočil,
smo čutili enako jezo in škodoželjnost kot Jug. Ko je med
hojo ječal od bolečin, smo nalašč žvižgali, da bi poudarili,
da nas čisto nič ne zanima, celo kamenčke smo metali v
trpinovo malo zadnjico.
Samo moj bratec se ni menil za naš mrakobni bes;
do dečka je bil pozoren in obenem je Juga spraševal o
podrobnostih dogodivščine s pobegom. Vendar niti
običajna vznesenost in vedrina mojega bratca nista
mogli pregnati potrtosti, ki nas je prevevala. Ko je tudi
bratca hoja nazadnje utrudila, je naša četica, oblečena v
uniforme oguljene barve in oblike, le še sklanjala glave in
korakala naprej, ne da bi se odzivala na kmete in njihove
družine, ki so pritekali s kmetij, tu in tam posejanih ob
cesti, da bi si nas ogledali, ter lajajoče pse. Izprsil se je
samo krepki vzgojitelj, ki nas je vodil.
Če bi ta apatični pohod nadaljevali, ne bi nikoli prišli
do cilja, tudi če bi hodili do zore. Toda potem ko smo
previdno prekoračili most, ki ga je povodenj nevarno
spodjedala, in potem ko smo prehodili stransko
in stopili na široko glavno cesto, ki je prihajala iz
sosednje province, smo zagledali številne čete kadetov
− mladeničev v oblačilih, prežetih s sijajno resnobnostjo
in mladeniško slo −, parkirane vojaške tovornjake,
prebarvane v vojaškem vzorcu, na njih pa pripadnike
vojaške policije v srednjih letih s puškami v rokah. V
trenutku so se nam povrnile moči, ušli so nam kriki
navdušenja in pognali smo se proti njim.
Vojaki so se hkrati obrnili k našim vzklikom, toda
ostali so zakrčeni in nikakor niso pokazali, da se bodo
odzvali. Oboroženi s kratkimi meči, trdno napetih lic,
polodprtih ust in lepo oblikovanih glav, usmerjenih
naravnost predse, so bili lepi kot skrbno zdresirani
konji. Približali smo se jim na kak meter, zavzdihnili od
navdušenja in jih opazovali. Nihče jih ni nagovoril, tudi
oni so molčali, otožnih obrazov, kot da bi bili izčrpani.
Iz mladih, zbegano nemih vojakov je zdaj, ko so obrise
nežnih obrazov molče nastavljali soncu, ki je skozi
osuto redko posejano grmičevje sijalo na blago pobočje,
privlačna sila kakor telesni vonj puhtela močneje kot pa
takrat, ko so izkopavali borove korenine, da bi s suho
destilacijo izdelali smrdljivo, gosto, židko olje, ali ko so
se v elegantnih oblekah sprehajali po mestu, zraven pa se
neuko in prostaško pogovarjali.
»Nekaj ti povem,« je Jug primaknil glavo tako blizu k
meni, da se mi je z ustnicami podrsal ob uho, »z njimi bi
spal, tudi če bi mi hemoroidi otekli in počili. Dovolj bi
mi bilo, če bi dobil samo eno pest krekerjev.«
Jugu se je v kotičkih privihanih ustnic nabrala slina,
v očeh se mu je zableščala sla, zagledal se je v jedre,
mesnate, toda rahlo razprte zadnjice in zavzdihnil:
»Ko so me ujeli, sem ravno spal z enim takšnih tipov,« je
pristavil, nenadoma poln obžalovanja. »Kaj misliš? Saj me
za eno pest krekerjev še ne morejo imet za kurbico, ne?«
»Pedra bodo že ulovili,« sem rekel. »Če se kurba ali pa ne.«
»Mah,« je odsotno rekel Jug in se prerinil skozi tovariše,
da bi si bolje ogledal tiste, ki bi lahko bili njegove stranke,
preden so ga zaprli.
Bratec, ki je zavzeto poslušal pogovor med vzgojiteljem
in vojaškimi policisti, se je ozrl, poskakovaje pritekel k
meni, ramena so mu trzala od vznemirjenja, nato pa
zagreto, kot takrat ko zašepetamo skrivnost, rekel:
»Eden je pobegnil. Eden od kadetov je pobegnil v
gozd. Vsi ga iščejo. Če bomo šli še mi v gozd, nas lahko
po nesreči postrelijo.«
»Zakaj pa?« sem presenečeno vprašal. »Zakaj je
pobegnil, pa še v gozd?«
»Pobegnil je,« je ves iz sebe ponovil bratec. »Pobegnil
je. V gozdu je.«
Ko so se okoli naju zbrali tovariši, jim je bratec to novico
večkrat pojoče ponovil. Približali smo se pripadnikom
vojaške policije. Vzgojitelj je zamahnil z roko, pokazal na
drevo in ukazal, naj počakamo tam. Zavzeto je razlagal o
tem, kakšno je stanje na cestah, po katerih smo prikorakali,
in vojaškim policistom namigoval, da si želi, da bi ga še
kaj povprašali. Mi pa smo se zbrali ob vznožju nizkega
kafrovca s široko razprostrtimi vejami, lahkomiselno in na
trnih opazovali zdaj kadete, pogreznjene v otožnost, zdaj
vojaške policiste, ki so nastopaško zasliševali vzgojitelja,
zdaj rjavkasto pobočje gore, kamor se je najbrž skril
pobegli vojak in kjer je suho listje žarelo v vijoličasti
svetlobi prvega večernega mraka, godrnjali in se prestopali.
Toda preteklo je veliko časa, ne da bi dojeli, o čem tečejo
pogovori vojaških policistov, tako da je vznemirjenje
nazadnje popustilo in nas je prevzela slaba volja.
Potem ko so ob prihodu prvega večernega hladu obrazi
vojaških policistov potemneli, se je na staromodnem
kolesu, ki mu je pot medlo osvetljevala svetilka, velika
za pasjo glavo, pripeljal neki moški. Na kratko se je
pogovoril z vojaškimi policisti, nato pa kolo naložil na
tovornjak. Eden od policistov je glasno zavpil, kadeti so
se postrojili, končno je k nam pritekel vzgojitelj.
»Odpeljali vas bodo do našega cilja,« je rekel.
V trenutku smo bili spet vedre volje in smo kriče zlezli na
tovornjak. Ko je težko zarohnel in speljal, nas je nenadoma
prevzela ganjenost, saj smo videli, da so kadeti, ki so v temni
noči v vrsti stali na cesti, odkorakali v nasprotno smer.
Ko se je tovornjak vzpenjal po nočni cesti, precej strmi
in ozki, se je hudo tresel in sopel. Poplave so ponekod
povzročile plazove; na tistih mestih smo sestopili s
tovornjaka, ga od spredaj obstopili, priprli oči zaradi
bleščavice žarometov, ki so zlivali svetlobo na mehko
rdečo zemljo cestišča, in pozorno motrili nevarno
manevriranje. Toda moški srednjih let nikdar ni pokazal,
da bo šel s tovornjaka; sedel je na okornem zastarelem
kolesu, ki ga je polegel na bok, in kadil dražeče cigarete,
zvite iz posušenih divjih zeli. Molčal je in se vedel, kot
da z nami nima nikakršnega opravka, čeprav je krvave,
grozne oči brezbrižno obračal za nami in se skušal
nagledati naših ozkih ramen in kolen. Kmalu je pogled
spet lenobno odtegnil od nas. Tovornjak je postopoma
zmanjšal hitrost, da je šum motorja v debeli plasti
nočnega zraka pretirano zarohnel, in med vožnjo po
gosto izboklinasti gorski cesti sta nam čudno, črnikasto
drobno drevesno listje, ki je sililo z obeh strani vidno
zožene ceste, ter z meglo naphan mrzel veter, ki nas je
boleče bičal v lica, vznemirjenje obrnila navznoter in ga
ohranjala ravno prav tleče, da ni pojenjalo.
Poleg tega so široka ramena vojaškega policista, ki je
klečal na zadnji stranici in pred ostrim vetrom trdno
stiskal ustnice, na nas naredila dovolj močan vtis, da smo
odmislili celo to, da bi šepetali. Zato se je nočna vožnja,
če izvzamemo ječanje tovariša, trpečega za bolečinami
v trebuhu, odvila v popolni tišini. Toda vsakič, ko so
žarometi tovornjaka, kakor da bi jih spodbudila zvišana
gladina reke, tu in tam na hitro osvetlili s temnim
gozdom prekrite stene doline, ali vsakič, ko so zasledujoč
krike nočnih živali, ki so se nenadoma oglasile v globinah
gozda, ožarili vrhove, smo naostrili pogled in iskali
dezerterja, ki se je najbrž prihulil tjakaj.
Nato so se utrujenost od dolgega potovanja, nepotešeno
vznemirjenje, tresenje tovornjaka in budno oko vojaka
prepletli in nas prav vse po vrsti povlekli v težek spanec;
svoje male glave smo položili naravnost na trd, raskav lesen
pod. Da bi obvaroval otroško spanje svojega bratca, ki je
nemudoma trdno zaspal, sem njegovo lepo oblikovano
glavo vzel v naročje, vendar sem pri tem početju tudi sam
utonil v sen in se zgrudil na njegovo telo.
Ko sem ob neprijetni budnici v obliki vsiljivih glasov in
rok, ki so me nasilno stresale iz zadnjih trenutkov spanca,
kar je zaradi ponavljajočih se zračnih napadov postalo
skoraj vsakodnevna praksa, zarenčal in odprl oči, sem bil
zleknjen na lesenem podu tovornjaka, bratec pa je resno
šobil ustnice in me skušal s tresenjem prebuditi. Tovariši so
že vsi sestopili s tovornjaka in vaščan se je na vse pretege
trudil in raztezal svoje kratke ude, da bi osvobodil kolo, ki se
je zagozdilo v zadek tovornjaka. Hitro sem vstal, si z obleke
otepel prah in potisnil mrzlo in mokro krmilo kolesa, da bi
tako pomagal moškemu. Kolo je bilo kar težko in moški
mi je čez moje roke, ki so se tresle zaradi vloženih moči,
pošiljal topoumne, a prijazne nasmeške. Ko je kolo odložil
na tla, sem skočil s tovornjaka, toda bratec se je obotavljal.
Ko ga je vaščan z lahkoto vzel v svoje roke in spustil na tla,
je bratca požgečkalo, da se je sramežljivo zahihital.
»Hvala,« je rekel z nizkim glasom, kakor je primerno
za hitro sklenjeno prijateljstvo.
»Ni za kaj,« je rekel moški, ko je prijel svoje kolo.
Onkraj plasti temnega nočnega zraka, onkraj belo
vzniklega odseka ceste, ki se je nenadoma zožila, se je
okoli velikega ognja zbrala številna gruča ljudi. Tja so se
namenili predstavniki vojaške policije in naš vzgojitelj.
Moški na kolesu jim je sledil in se negotovo majal na
sedežu. Stali smo vzdolž tovornjaka in jih opazovali; od
hladu smo po tilniku dobili kurjo polt. Bilo je hladno.
To je bil nenavaden hlad, nov hlad, ki se je zarezal
v najgloblje kotičke naše duše, kakor da bi vstopili v
popolnoma drugačno vremensko okolje. Pomislil sem,
zdaj smo pa res čisto sredi gora. Suhljata, ozka ramena
smo stiskali drug k drugemu in se tresli kakor psi. To
pa zato, ker je neke vrste stroga napetost, ki je veliki
ogenj na drugi strani ceste obdajala na gosto kot drevesa
okoliškega gozda, segla do naše gruče in odmevala v nas
kot fino drhtenje. Molčal sem in gledal, kako so se vojaški
policisti pomešali med ljudi in se začeli pogovarjati.
Okoli vojaških policistov se je razplamenela živahna
debata, toda do naših obupano naostrenih ušes ni segla.
Samo naše oči, privajene na temo, so ob vsakem hipnem
blesku ognja, ob vsakem plamenu, ujele počasne gibe
kadetov in vaščanov z motikami in dolgimi bambusovimi
sulicami v rokah. Videti je bilo, kakor da bo izbruhnila
majhna vojna. Napeli smo se in jih opazovali.
Iz kroga moških, ki so burno razpravljali, se je vrnil
moški s kolesom, prtljažnik je imel zvrhano poln polen.
Raztovoril jih je in brez besed odšel nazaj tja. Ko se je vrnil
vdrugo, je v roki stiskal močno gorečo svežo vejo, od katere
je obilno kapljalo olje. Kolo je prislonil ob drevo, mi pa smo
naložili polena in zanetili ogenj. Polena se nikakor niso
hotela vneti. Tresoč se smo se razkropili po temni gmajni,
se vrnili z naročaji suhega listja in na ogenj urno in skrbno
razvrstili suhe, ostro pokljajoče vejice. Moški je glavo
zavzeto vtaknil v dim, da bi razpihal ogenj; na njegovem
debelem, kratkem in nenavadno zagorelem rumenkasto
rjavem vratu, ki je kljub zalitosti deloval izsušeno in
skozinskoz neživo, pa je bilo ob vsakem hipnem raztezku
in upadu malih plamenov videti mnogo sledov opeklin.
Ko je v našem krogu ogenj blago zaprasketal, ko se je
dvignil enakomeren dim, smo med nami in moškim začutili
neke vrste tesno povezanost, ker nam je z vztrajnostjo le
uspelo zakuriti. Poleg tega smo nehote sprostili lica in
ustnice, saj nam je kri, ki nam je pospešeno kipela pod
hladno kožo, stekla po žilah in povzročila prijetno srbečico.
Enako je veljalo za moškega. Ob ognju, ki se je nenadoma
razgorel in lepo zadišal, smo se brez razloga zasmejali.
»Stric, ste vi kovač?« je nevsiljivo vprašal bratec. »Tako
je, ne?«
»Ja,« je vidno veselo rekel vaščan. »Ko sem bil toliko
star kot ti, sem že koval srpe.«
»Krasno!« je rekel bratec z iskrenim občudovanjem. »Bi
tudi jaz lahko?«
»Odvisno, koliko bi vadil,« je rekel vaščan. »Si videl
moje kolo? Izboljšal sem pedale, da so zdaj bolj čvrsti.«
Kovač je vstal, šel k drevesu po kolo, si ga z bočne strani
mirno polegel na kolena, in ko je pred gručico naših
začudenih oči z raskavo blazinico palca gladil preveliko
os in zdelano prečko nerodnega, oglato skovanega,
ampak kot motika ali srp vendarle domačega, človeškega
pedala, se je na kratko zasmejal.
»Nisem vedel, da lahko pri kovaču predelaš kolo,« je
rekel bratec.
»Seveda nisi,« je rekel kovač, odložil kolo na črna tla,
od koder se je zaradi toplote plamenov dvigovala sopara,
in na ogenj naložil nekaj polen. »Nobeden ne ve.«
Molčali smo, in medtem ko smo poslušali cvrčanje
smole, tiho žvižganje vetra, padanje kepic pepela, smeh, ki
globoko v grlu moškega kar ni in ni pojenjal, smo za hip
pomislili na edino kolo, ki smo ga imeli v poboljševalnici.
Zdaj je najbrž prislonjeno na steno, guma na oblatenih
plaščih mora biti prepredena z drobnimi razpokami …
Okoli tistega drugega ognja je vzniknil silovit vrvež.
Neki moški je s prodornim glasom delil ukaze. Dvignili
smo glave, pogledali v gosto temo in videli, da so se moški
začeli postavljati v vrsto.
»To morajo bit pa kadeti, ne?« je eden od nas vprašal
kovača. »Grejo na vaje ali grejo lovit dezerterja?«
»Ja, ja,« je brez vsakršnih zadržkov odgovoril na
tovariševo vprašanje. »Prečesali bodo hrib. Ne samo kadeti,
vsa vas mora bit zraven. Že tri dni tekamo po hribih in nič
ne najdemo. Če se je dezerter zatekel sem, se je moral ujet
v past. Do naše vasi na drugi strani doline je mogoče prit
samo po tračnicah z vozičkom. Poplave so sprožile plazove,
tako da doline ni mogoče prečkat. Lahko še tako iščemo,
pa ga ne bomo našli. Nehali bomo iskat in se bomo vrnili
na drugo stran. Vojak je gotovo padel v dolino in utonil.«
Pregon po hribih, tihi nočni pregon vaščanov z
bambusovimi sulicami in motikami v rokah, vojak beži
in steče v gozd, pade v naraslo reko in se utopi. Vsi hkrati
smo globoko zavzdihnili in se prepustili krvavi sliki
pregona, ki nas je skoz in skoz pretresal. Res, bili smo
sredi vojne. Kriza orjaških razsežnosti se je kot zver s
temno glavo podrgnila ob nas. Da, pregon.
»Najbrž je bilo težko,« sem rekel. »Najbrž ga je bilo
težko preganjat po hribih?«
»Grozno, huje kot lov na merjasca,« je rekel kovač.
»Vaščani so tri dni mlatili in tekali po goščavju, ne da bi
kaj pojedli, ne da bi kaj popili,« je v svetlobi ognja kljub
grenkim besedam z vedrim izrazom na obrazu rekel
kovač. Ko je zelo počasi ponovil, so se mu od mokrih
debelih ustnic odbijali bleski gibkih plamenov:
»Grozno je bilo. Po vsem telesu nas je opraskalo. In niti
zajca nismo izbezali.«
»Pri pregonu se da ulovit tudi zajce?« je bil presenečen
moj bratec. »Divje zajce?«
»Če prilezejo ven, ja,« je resno rekel kovač. »Tudi
goloba, tudi fazana ali pa zajca.«
Ko se je bratec že nagnil naprej, da bi kovača zasul z
vprašanji o tako ljubih mu malih živalih, sta k našemu
ognju s hitrimi koraki prišla naš vzgojitelj in vaščan velike
postave. Kovač je zaprl usta, si prižel kolena k bradi in s
tem nakazal bratcu, da je pogovora konec; spet se nas je
polastila napetost.
»To je župan vasi, ki bo poskrbela za vse vas. Vstanite
in pozdravite!« je z olajšanjem rekel vzgojitelj. »Tako, ja.«
Pozorno smo si ogledali velikega moškega z ozko brado,
v delovnem oblačilu iz debelega blaga in s krzneno kapo
čez ušesa. Spodnje veke je imel resda povešene, toda ko nas
je gledal, so bile njegove oči polne ostre, rjavkaste svetlobe.
»Že tri dni je vse pripravljeno, da vas sprejmemo,« je
rekel župan in se, kakor da bi žvečil zrnje, kremžil okoli
ust, ki so izstopala iz grobih ščetin. »Kar brez skrbi.«
»Prepustil vas bom županu,« je rekel vzgojitelj. »Jaz se
bom takoj zdaj s tovornjakom odpeljal nazaj, da pripeljem
še drugo skupino. Pričakujem, da boste ubogali. Jasno?«
V en glas smo pritrdili, nato nas je preglasil župan:
»Kakor se boste obnašali vi, tako se bomo do vas tudi mi.«
»Ne delajte nobenih težav. Tistega, ki bo kršil pravila,
naj vodja skupine zapiše. Potem ko bo evakuacije konec,
ga bomo kaznovali.«
Takšni postopki so nas nenehno in vsepovsod
zasledovali, nas omejevali in zadrževali ter nas pehali
v težek kaos utrujenosti in razdraženosti. Izročitev
seznama z imeni; poimensko klicanje; določitev vodje
skupine; nato slabotno prepevanje himne poboljševalnic;
kmetje z umazanimi obrazi v razcapanih ogrinjalih in z
orožjem v rokah se iz radovednosti postopoma naberejo
okoli našega sestradanega zborčka. Bili smo zanikrni,
prestrašeni in na koncu z živci.
Izpred drugega ognja so v koloni prikorakali kadeti, da
bi se vkrcali na tovornjak. Ko je tovornjak med predirljivim
ropotanjem obračal, smo si jih ogledovali; bili so utrujenih
obrazov, pogreznjeni v otožnost, vsi so bili slabe volje in
molčeči, nikakor niso bili več ne mladi ne lepi. Tudi oni
so zaradi pregona tekali po premočenih gorskih cestah in
dolinah, kjer so se sprožali zemeljski plazovi, kar je ubilo
njihovo običajno čutno, živalsko lepoto.
Zapustili smo kadete in vzgojitelja, ki je zlezel
na tovornjak, in se, obkroženi z molčečimi kmeti,
oboroženimi z bambusovimi sulicami in motikami,
povzpeli po izjemno ozki in strmi gorski cesti. Skupki
temnega grmičevja so z obeh strani pritiskali na nas
in nas praskali po koži, hladni od mraza. Kri nam je
tekla iz ranjenih prstov, lic, od uhljev do tilnika. Ko
se je hrumenje tovornjaka poleglo, smo se sključili in
hitro zakorakali, medtem ko smo prisluškovali divjemu
šumenju vode, ki je prihajalo iz globin nočnega gozda.
Nalezli smo se molčečnosti vaščanov, tako da niti eden
od nas ni rekel ničesar, tudi ko smo se, potem ko smo
prečkali gozd, nazadnje znašli na izjemno ozki tlakovani
ravnici ob robu visoke pečine nad dolino, kjer je divjal
hladen, oster veter.
Ob izteku temnih tlakovcev je stalo robustno leseno
ogrodje, kjer se je svetila bleda belkasta svetloba. Tam je
na tračnicah, ki so se raztezale čez dolino, čakal voziček za
spravilo lesa. Po navodilih vaškega župana smo zlezli vanj.
»Bodite pri miru, bodite čisto pri miru,« nam je večkrat
zabičal, dal glasen znak upravljavcu vitla, ki je bil najbrž
na drugi strani doline. »Če samo eden trzne, boste vsi
zgrmeli v dolino in bo z vami konec. Bodite pri miru,
bodite čisto pri miru.«
Težki, razdraženi županov glas se je zlil na nas
kot brenčanje žuželčjega roja, se nakopičil na naših
zamazanih udih in se prepletel s šibkim šumenjem vode,
ki se je tiho vzpenjalo s temnega dna globoke doline. V
ozkem lesenem zaboju, ki se ga je držalo živo apno, smo
tesno stlačeni kot psi, ki jih je polovil konjederec, negibno
čakali, da bo voziček krenil. Bodite pri miru, bodite čisto
pri miru. Če samo eden trzne, boste vsi zgrmeli v dolino
in bo konec z vami. Bodite pri miru, bodite čisto pri miru.
Nato je voziček speljal. Po tračnicah, obešenih nad
globoko temno dolino, se je otovorjen z nami blago
zibaje se počasi pomikal proti nasprotnemu gozdnatemu
pobočju, temnejšemu od dna doline, proti soparnemu,
ostremu vonju, ki je puhtel od drevesnega lubja in
poganjkov. Suh, otrdel zrak zimske noči je tesno ovijal
lesen zaboj, ki ga je vlekel kabel, da je negotovo drsel po
ozkih tračnicah, in skrušene otroke v njem.
Med telesa tovarišev, stisnjenih kot sardine, sem iztegnil
roko, zatipal mehko, majhno bratčevo dlan in jo stisnil.
Skozi toploto in otroški utrip v njegovih prstih, ki so me
z negotovo močjo stisnili nazaj, sem začutil čuječ in gibek
občutek živosti, kot pri kaki veverici ali zajcu. In gotovo je
tudi z moje dlani kaj prehajalo v bratčevo. Zbal sem se, da se
mi bo neskončen nemir, od katerega so se mi tresle ustnice,
prepletel z utrujenostjo in razširil po vsem telesu, nato pa
se po sklenjenih rokah prenesel na bratca, vendar sem slutil,
da se tudi on gotovo počuti enako. Tovariši, natovorjeni kot
psi in brez moči, da bi se upirali, so si nemirno grizli ustnice
in prenašali napore tega nevarnega prevoza.
Z obeh pobočij so v presledkih prihajali surovi narečni
glasovi domačinov, kakor da bi kričali zaradi nataknjenosti
in nepotešljivega besa, odjeknili od dna in zakrožili po
dolini. Toda za nas niso imeli skoraj nikakršnega pomena.
Razen bogatih dišav, ki so se dvigovale iz nočnega gozda,
in škripanja kabla je vse drugo divjalo daleč nad našimi
malimi sklonjenimi glavami kot hrumenje nočnega viharja.
Deček, ki je med dolgim pohodom trpel bolečine v
trebuhu, je s stisnjenimi zobmi spet zaječal. Trudil se je,
da bi brez vsakršne tresavice prenašal bolečino, ki mu je
zvijala telo, a je naposled vseeno šibko ječal.
»Samo da mi ne boš kozlal za vrat,« je mirno rekel Jug.
Ječanje je bilo potlačeno, aah, je tiho rekel njegov
lastnik, kot da bi zavzdihnil. V kotu nakopičenih teles
sem videl mali, bledi obraz, ki si je tesno na usta pritiskal
dlan, nato sem pogledal nazaj v tla. Kaj bi sploh lahko
storili? Dokler zaboj, nagneten s telesi, ne bo prispel na
drugo stran doline, bomo morali ostati v tem položaju.
Ko se je voziček s slabotnim sunkom končno ustavil,
je iznad kabla, navitega na široko, golo os iz novega,
surovega lesa, sestopil mlad kmet, pod voziček naglo
vtaknil zagozdni tram in hkrati zavpil:
»Prišli ste, hitro dol!«

Prevedel Iztok Ilc

Sanje ROMAN
192 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612743154
cena z DDV: 15,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje