Ken Bugul: Riwaan ali peščena pot

 

Za Mame Yandé Fall, mojo prijateljico iz mesta
in za moji pokojni nečakinji
Sokho Mbaye in Mame Diarra Diagne
ki jima danes to pripovedujem


Nekega ponedeljka.

Na tržni dan.

V Jànkeju.

Nekaj nenavadnega se je pripetilo v tako zelo urejenem, tako zelo mirnem, tako zelo spokojnem življenju na domačiji daaruleerskega serinja. V tem trgu, dovolj velikem, da je premogel voljenega župana, je imel daaruleerski serinj obsežno domačijo. Ta trg, ki se je torej imenoval Jànke, je ležal kakšnih dvajset kilometrov proč od ozemlja, ki ga je udomačil serinj, od Daaruleera.

Ni bilo mogoče ugotoviti, od kod je vzniknila beseda:

– Pravijo, da …

– Rekli so, da …

Sploh pa so si upali tako govoriti le najdrznejši.

Kaj se je zgodilo?

Kdor je vedel, je odvrnil obraz in šel naprej svojo pot.

Kaj se je vendar zgodilo?

Tisti, ki so zavoljo vtikljivosti – ali pa po naključju – le kaj malega vedeli, so se dajali milo prositi, da so zamrmrali nekaj skoraj neslišnih besed.

Strah, silni strah pred pogovorom o nečem nedvomno grozovitem, kar se je primerilo pri serinju, pri Velikem serinju, ta strah je bil v resnici zelo močan.

In tako redko je bilo, da se je pri serinju pripetilo kaj tako grozovitega!

Do koder seže spomin, se ni nikdar zgodilo kaj takšnega!

Nikdar!

Skoraj nikdar!

A kaj se je vendar zgodilo?

– Pravijo, da je sohna Diw, saj veste, tista, ki je bila iz …

– Kakšna je že bila?

– Mar se ne spominjaš tiste, velika je bila, lepa in …

– Aha, tista, ki je bila tam, preden je prišla ona druga, saj veš, posvojenka ene od serinjevih velikih soprog, saj veš, tista mala, vitka, svetle polti, skoraj še otrok, zrasla je pri serinju …

– Aha, že vem, ja, ja, ja, kaj je z njo?

– Ne z njo, pač pa s sohno Diw, ki je bila tam, preden je prišla mala …

– Kaj pa mala, nje ni več tam?

– Ne, nikamor ni šla.

»Preden je prišla mala« je pomenilo: preden je postala serinjeva soproga.

– Aha, že razumem! In kaj je torej s to sohno Diw, o kateri govoriš?

– No, sohna Diw, joj, tako pravijo, no, prekleta naj bodo moja usta, ker to ponavljajo, joj, moja ušesa, pravijo torej, da se je mogoče kaj zgodilo med njo in še nekom in da jo je gotovo zgrabila panika in je pobegnila. Ko je ponoči prišla v svojo vas, so se presenečeni in preplašeni sorodniki odločili, da bodo počakali do jutra in se takrat posvetovali. Še tisto noč je njihova hiša do tal pogorela.

Nikdar ni napočila noč.

Nikdar ni napočilo jutro.

– Kaj?

– Kaj govoriš?

Dlani so se na ustih stisnile v pesti.

Naglavne rute so postale tančice.

Čevlji so popadali z nog.

Nenadoma je šel vsak svojo pot.

Poti so nenadoma opustele.

Pozdravi so postali krajši.

Pred hišami je bilo prazno.

Vodnjak je umolknil.

Besede so postale odsekani vzdihi.


Nekega ponedeljka.

Na tržni dan.

V Jànkeju.

Pred vrati velike serinjeve domačije, prav v Jànkeju, je neobičajen hrušč pritegnil pozornost radovednežev, ki so ob tej uri postajali v bližini, da bi dočakali svoj delež velikanske sklede hrane, ki jo bo morda dal razdeliti serinj, ali pa celo – nezaslišan blagoslov – denarja, ki ga bo morda osebno razdal pomoči potrebnim, da bodo njihove družine lažje shajale. V teh časih je bilo pogosto tako, tu in drugod. Vzroki so bili znani, a voditeljem tega sveta ni bilo mar, da bi zajezili Vzrok vseh vzrokov, le tega, da bi iz njegovih dramatičnih posledic iztisnili politično korist. In tako so se že dovolj strašnemu sodobnemu besednjaku pridružile še besede Dno, Izključenost, Brezdomec in še več podobnih. Kakor da Etnično čiščenje, Genocid, Poboji žensk, otrok, intelektualcev, turistov, beguncev niso že dopolnili nečloveškega kroga našega umirajočega tisočletja. Voditeljev tega sveta ob vsem skupaj pač ni pestila brezposelnost. Medtem ko so brezposelni še naprej ostajali brez posla in so rablji še naprej klali.

V nekem kotičku torej, pred serinjevo domačijo, v Jànkeju, malce proč od drugih, so si trije Ljudje prizadevali obvladati upirajočega se Orjaka:

– Zgrabi ga!

– Pošteno ga zgrabi!

– Pazi, lahko ti še kaj naredi!

– Norec je, nor norec, nevaren norec. In takole močan norec je še bolj nevaren.

In vendar je imel mož verige na nogah in na rokah. Oblečen je bil v natrgane široke hlače. Njegov mogočni život je bil gol. Od znoja bleščečo kožo mu je prekrival prah. Besno je trgal verige in sopel kakor ranjen bik v areni. Rjul je kot zver, a je tudi preplašeno pogledoval okrog sebe.

Bil je privlačen.

Privlačil me je.

Tam sem bila že od jutra, s knjigo v roki. Nisem prišla obedovat ali po denar, da bi lahko šla na trg. Preprosto bila sem tam. Vendar ne po naključju. Hotela sem videti serinja, brez jasnega razloga, toda morala sem ga videti.

Vrata serinjeve domačije so bila še vedno zaprta.

Trije Ljudje so imeli še vedno opravka z Norcem. Kljub nadčloveškim naporom ga niso mogli obvladovati.

Pred serinjevo domačijo se je torej zbrala že cela množica. Učenci so čakali, da se vrata odprejo, da bi mu predložili premnoge pritožbe, tožbe in izpovedi. Množica je bila mirna in vse oči so visele na uklenjenem utrgancu.

– Tale vaš tovariš je videti hudo utrujen, je pripomnil mož, za katerega je bilo videti, da je služabnik na domačiji.

– Več kot le utrujen, nor je. On utruja nas. Že od včeraj smo na poti z njim. Prihajamo iz Njamburja, kjer se je nekaj časa zdravil pri zdravilcu, na kraju, ki se imenuje Bërëb. Tega, kar smo pretrpeli, ni mogoče opisati. Že od včeraj skoraj nismo imeli nič v ustih, in prav ničesar ne moremo narediti, ker ga je treba vsak hip nadzorovati, in ker je močan, ker je močan norec, ga celo trije težko držimo. Nismo mogli drugače, kot da smo ga vklenili, od tega pa je menda še bolj ponorel. Ko v Bërëbu ni bilo videti, da bi se mu stanje kaj popravilo, prav narobe, vedno bolj nor je bil, nam je nekdo svetoval, naj obiščemo tukajšnjega serinja. Na svojo glavo nam je prisegel, da bo naš tovariš ozdravel.

Norec je bil lep mož, krasen mož, kot da bi ga norost delala še bolj privlačnega. Na koži, pokriti s kapljicami potu, se mu je poigravalo tisoč divjih odbleskov.

Na lepem je množica vzvalovila: nekdo je od znotraj odškrnil vrata serinjeve domačije. Mož, za katerega je bilo videti, da je služabnik na domačiji, je nemudoma neopazno vstal, se izmuznil skozi ozko špranjo in zaprl vrata za seboj. Oseba, ki je odprla vrata od znotraj, se ni pokazala. Tisti, ki so se že dvignili, so spet posedli. Edinole Norec se ni bil premaknil. Videti je bilo, da radovedno opazuje s prahom posuto množico. Ljudje, ki so ga spremljali, so ga hoteli prisiliti, da bi končno sedel, a zaman. Stoje je bil še mogočnejši in me je vedno bolj prevzemal.

Vrata serinjeve domačije so se znova odprla in tamkajšnji služabnik, morda je bil Vratar, je stopil k meni, ki sem sedela malo vstran:

– Serinj vas prosi, da vstopite.

Dvignila sem se in si nevpadljivo otepla oblačila. Pri serinju so vsi sedeli na tleh.

Množica me je na vsem lepem opazila in na sebi sem začutila zvedave poglede.

Nekateri so tam čakali nemara že od večera. Gotovo so prespali v gamatu, neke vrste veliki koči brez zidov, prekriti s pločevino ali včasih s slamo, ali pa pod drevesi, poleg svojih vpreg, pod milim nebom. Drugi so prišli zelo zgodaj zjutraj. Pred domačijo, malce vstran, so se na to in ono stran nagibale dvokolnice in konji so sklanjali glave nad zobnice in stresali s kožo.


 Prevedla Katja Zakrajšek

Sanje ROMAN
222 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740061
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje