Kader Abdolah: Hiša ob mošeji

»Nun uaal-kalam ua ma jasturun.«
Pri peresu in pri tem, kar z njim pišeš.
Pero


Mravlje
Elif lam mim. Nekoč je bila hiša, stara hiša, ki so ji rekli »hiša ob mošeji«.

Hiša je bila velika, imela je petintrideset sob. Že stoletja so v njej bivali člani rodbine, ki je bila v službi mošeje.

Vsaka soba je imela točno določen namen, in po njem ime, na primer opijska soba, pripovedna soba, soba za preproge, bolniška soba, soba babic, knjižnica in vranina soba.

Hiša je stala za mošejo, z eno stranjo se je je držala. Z notranjega dvorišča je vodilo kamnito stopnišče na ravno streho, prek katere si lahko prišel v mošejo.

In sredi dvorišča je bil šesterokoten vodnjak, houz, pri katerem so si obiskovalci pred molitvijo umivali roke in obraz.

Zdaj je hiša ponujala dom družinam treh bratrancev: Aga Džana, trgovca, ki je vodil tradicionalni bazar v mestu, Alsaberija, imama, ki je bil na čelu mošeje, in Aga Šodža, mujezina mošeje.

Bilo je neko petkovo jutro v začetku pomladi. Sonce je prijetno sijalo in vrt je dišal po zemlji. Drevje je poganjalo mlade liste in rastline so dobivale prve popke. Ptice so se spreletavale z veje na vejo in prepevale vrtu. Babici sta z vrta čistili rastlinje, odmrlo po minuli zimi, otroci so se lovili in se skrivali za debela drevesa.

Na lepem je izpod starih zidov prilezla množica mravelj in kot rjavo, valujoče pregrinjalo prekrila pločnik ob stari cedri.

Na tisoče mladih mravelj, ki so prvič ugledale sonce in na hrbtu občutile njegovo toploto, se je drenjalo na plan.

Hišne mačke so ležale pri vodnjaku in od daleč začudeno opazovale gomazečo množico. Otroci so se nehali igrati in so spremljali nenavaden sprevod. Ptice so prenehale peti, posedle so po vejah granatne jablane in radovedno stegovale vratove.

»Babici,« so poklicali otroci, »pridita pogledat!«

Babici, ki sta delali na drugem koncu vrta, jih nista slišali.

»Pridita pogledat, na milijone mravelj leze ven!« je vzkliknila ena od deklic.

Babici sta prišli.

»Česa takega še nisem videla,« je dejala prva.

»O čem takem še nisem slišala,« je dejala druga.

Od osuplosti sta si zakrili usta. Množica mravelj je rasla in rasla in prekrila pločnik, da je naposled preprečila dostop do vhodnih vrat.

Otroci so stekli do delovne sobe Aga Džana na drugi strani dvorišča.

»Aga Džan! Pridite pomagat! Mravlje imamo!«

Aga Džan je odgrnil zaveso in pogledal ven.

»Kaj je?«

»Pridite, prosim! Kmalu ne bomo mogli več ven, mravlje grejo v hišo, na milijone mravelj!«

»Že grem.«

Ogrnil si je dolgo abo, si nadel klobuk in se odpravil z otroki.

Aga Džan je v tej hiši doživel že marsikaj, a česa takega še ni videl.

»To me spominja na preroka Sulejmana,« je rekel otrokom, »nekaj posebnega se je zgodilo, sicer ne bi tako množično lezle ven. Če dobro prisluhnemo, lahko slišimo, da se pogovarjajo. Vendar ne razumemo njihove govorice. Prerok Sulejman se je znal pogovarjati z mravljami, jaz se ne znam. Mislim, da so zaposlene, da je to nekakšna slovesnost, ali pa se je zaradi pomladi v mravljišču kaj spremenilo.«

»Domisli se česa!« ga je pozvala Golebe, mlajša babica. »Odženi jih nazaj v mravljišče, sicer bodo kmalu v hiši.«

Aga Džan je pokleknil, si nadel očala in začel mravlje od blizu preučevati.

Tedaj se je vmešala Golbanu, starejša babica: »Preberi suro o Sulejmanu, ko govori z mravljami, ki so prekrile celotno dolino, da s svojo vojsko ni mogel čez. Ali pa vzemi suro an-Nemil, v kateri se prerok pogovarja s ptico hudhud, ko mu ta prinese ljubezensko pismo kraljice iz Sabe.«

Otroci so radovedno čakali, kaj bo storil Aga Džan.

»Preberi an-Nemil, preden bo prepozno, in prosi mravlje, naj se vrnejo v svoje mravljišče.«

Otroci so pogledali Aga Džana.

»Preberi ljubezensko pismo, sicer bodo mravlje zavzele hišo.«

Nastopila je tišina.

»Prinesi Koran,« je zamrmral Aga Džan.

Šahbal, eden od dečkov, je pohitel do houza, si umil roke, jih obrisal v krpo, ki je visela na vrvi za perilo, in stekel v delovno sobo Aga Džana. Vrnil se je s starim izvodom Korana in ga izročil Agu Džanu.

Aga Džan je polistal po knjigi, da bi našel suro an-Nemil, in se ustavil na strani 377. Sklonil se je in začel tiho peti:

»Sulejman je rekel: Uaa kale jaa ajuha an-nas allemna mantik at-tajjir uaa atejna min kuli šaj-in ine hada al-hamu al-fadal al-mubejin. Ua hušire li sulijman džunudehu min al-džin ua al-ins uaa at-tajjir fhume juuazaun. Hata iza atu ala uadi an-Nil kalet an-nimla ja ejuha an-nimelu idkhelu meskenekum la jehtimennekum sulijman uaa džunuduhu ua hum la ješurun.«

Vsi so molče gledali, vsi so čakali, kaj bodo naredile mravlje.

Aga Džan je pel dalje in pri tem pihal nad živalcami. Babici sta prinesli gorilnika in v svež ogenj stresli esfand, da sta se pokadila oblaka dišečega dima. Pokleknili sta poleg Aga Džana in začeli razpihovati dim proti mravljam, ob tem pa mrmrali: »Sulejman, Sulejman, Sulejman, mravlje, mravlje, dolina, ptica hudhud, ptica hudhud, kraljica iz Sabe, Sabe, Sabe, Sabe. Sulejman, Sulejman, Sulejman, hudhud, mravlje, mravlje, mravlje, mravlje.«

Otroci so napeto opazovali, kaj bodo storile mravlje.

Na lepem so živalce obstale, kakor da poslušajo, kakor da hočejo izvedeti, kdo poje in kdo nad njimi razpihuje dišeči dim.

»Pojdite stran, otroci! Odhajajo! Pustite jih pri miru!« je vzkliknila Golbanu.

Otroci so odhiteli v prvo nadstropje in skozi okna opazovali, ali bodo mravlje res odšle.

Mnogo let pozneje je Šahbal prijateljem pripovedoval svoje spomine na ta dan; takrat je že zapustil deželo in je živel v tujini. Pripovedoval je, da je na lastne oči videl, kako so se mravlje po branju sure kot dolge rjave vrvi umaknile nazaj v špranje starega zidovja.


Hiša ob mošeji
Elif lam raa. Leta so minevala, a mravlje niso nikoli več tako množično prilezle izpod starega zidovja. Od dogodka je ostal le spomin in tradicionalno življenje v hiši je teklo dalje.

Tako kot vse večere sta babici tudi tistega imeli polne roke dela v kuhinji. Pozneje se bo namreč vrnil Alsaberi, imam mošeje, in potem ga bosta morali pripraviti na večerno molitev v mošeji.

Stara vrana je preletela hišo in zakrakala. Pred hišo se je ustavila kočija in Golbanu je odprla vrata imamu Alsaberiju.

Stari kočijaž je pozdravil babico in se odpeljal. Bil je zadnji mestni kočijaž, saj je občina konje v mestu prepovedala. V zameno je kočijažem, takoj ko so opravili vozniški izpit, dala subvencionirane taksije. Toda staremu kočijažu ni uspelo dobiti dovoljenja. Po posredovanju mošeje mu je občina dovolila, da je delal kot mošejski kočijaž. Alsaberi je namreč menil, da so taksiji nečisti in da se imamu ne poda, da bi se prevažal kakor navadni meščani.

Alsaberi je nosil črn turban, kar je pomenilo, da je potomec preroka Mohameda, in dolgo rjavo abo, kakršno nosijo duhovniki. Ravno se je vračal s poročnega obreda v neki ugledni družini, kjer je blagoslovil zakon.

Otroci so vedeli, da se imamu ne smejo preveč približati. Vsak večer je vodil molitev za stotine vernikov in pred tem se ga ni smel nihče dotakniti.

»Salaam!« so ga pozdravili otroci.

»Salaam!« jim je smehljaje se odvrnil imam.

Ko so bili otroci še majhni, jim je vedno prinesel vrečko sladkarij in jo izročil eni od deklic. Potem so se razkropili in imam je mirno odšel v knjižnico. Zdaj ko so otroci zrasli, mu niso več pritekli naproti, zato je vrečko izročil babicama, da bi jim razdelili njeno vsebino.

Brž ko je imam Alsaberi vstopil v hišo, sta si babici umili roke v houzu, si jih obrisali in odšli v knjižnico, da bi imama odpeljali v kopalnico.

Vse se je odvijalo v tišini. Ena babica mu je previdno snela turban in ga položila na mizo. Druga mu je slekla molitveni plašč in ga obesila na stojalo. Imam sam ni storil ničesar. Svojih oblačil se ni dotikal. Babici sta se že večkrat pritožili Agu Džanu: »Tako ne gre več naprej. To, kar počne in kar zahteva, ni normalno, to ni zdravo. V tej hiši še nikoli nismo imeli takega imama. Lepo, da hoče biti čist, ampak kar je preveč, je preveč. Niti lastnih otrok se ne dotika. In jé samo z žlico, ki jo nosi v žepu. Tega ne bo več dolgo vzdržal.«

Babici sta Agu Džanu povedali vse, kar se je dogajalo v hiši. Tudi skrivnosti hiše, ki jih ni smel izvedeti nihče drug.

Babici v resnici nista bili pravi babici. Bili sta služkinji pri hiši in v njej sta živeli že več kot šestdeset let. Ko ju je oče Aga Džana pripeljal, sta bili še mladi, in potem sta ostali. Nihče ni več vedel, od kod prihajata, in nikoli nista govorili o svoji preteklosti. Nikoli nista bili poročeni, vsi pa so vedeli za njuno skrivno zvezo s stricem Aga Džana. Kadar je ta prišel na obisk, sta bili njegovi.

Babici sta spadali k hiši tako kot stara vrana, cedra in mošejske kleti. Ena je vzgojila imama in druga Aga Džana. Bili sta zaupnici Aga Džana in varuhinji hišnih običajev.

Aga Džan je trgoval s preprogami. V lasti je imel najstarejšo stavbo na bazarju v mestu Senedžan, kjer je zanj delalo več kot sto ljudi. V službi je imel sedem risarjev, ki so ustvarjali vzorce preprog.

Bazar je mesto v mestu, v katero vodi veliko vrat. Blodnjak ulic, prekrit s kupolastimi strehami. Na stotine trgovinic, ki stojijo druga ob drugi.

Bazarji so s stoletji postali najpomembnejša finančna središča v deželi in na njih je imelo sedež na tisoče trgovcev, ki so v glavnem trgovali s tkaninami, z zlatom, žitom, s preprogami in s kovinskimi izdelki.

V zgodovini so ključno vlogo vedno imeli predvsem trgovci s preprogami. Zaradi edinstvenega položaja je imel Aga Džan vodilno vlogo v mošeji in tudi na bazarju.

Preproge iz podjetja Aga Džana so krasili osupljivi liki in še nevidene barve. Preproge z njegovo znamko so bile zlata vredne, zato tudi niso bile namenjene vsakomur. Posebni trgovci so jih precej vnaprej naročali za svoje stranke v Evropi in Ameriki.

Vzorci preprog so bili brez primere. Nihče ni vedel, kako so se domislili tako neponovljivih likov in kako so odkrili tako sijajne kombinacije barv. To je bilo gonilo podjetja in skrivnost hiše.

Takrat še niso bili časi, ko bi vsaka hiša imela svojo kopalnico. V mestu je bilo nekaj velikih kopališč. Po tradiciji so moški iz hiše hodili v najstarejše, kjer je bilo posebno mesto namenjeno imamu mošeje. Toda imam Alsaberi ni hotel slišati o tem. Ni hotel prestopiti praga kopališča, v katerem se umiva na desetine drugih moških. Že ob misli na to, da bi moral gol stopiti mednje, se mu je vse uprlo.

Torej je Aga Džan prosil nekega zidarja, naj v hiši za imama postavi umivalnico. Toda zidarji so se spoznali samo na tradicionalna kopališča, zato je mojster v sobi za knjižnico izkopal jamo, in tako za imama napravil neobičajno kopalnico.

Tistega dne je Alsaberi kot po navadi v dolgih belih spodnjicah sédel na kamen in ena od babic ga je po glavi polila z vrčem tople vode.

»Mrzlo,« je vzkliknil, »mrzlo!«

Babici sta ga preslišali. Golebe mu je namilila hrbet in Golbanu mu je nežno zlivala vodo po hrbtu, da ni šla v nič niti ena kapljica.

Ko sta milo sprali s telesa, sta mu pomagali vstopiti v kad, ki ni bila globoka. Legel je in se za precej dolgo potopil pod vodo. Ko se je prikazal, je bil v obraz čisto sinji. Babici sta mu pomagali na noge. Hitro sta mu okoli ramen ovili veliko brisačo in eno okrog pasu ter ga odvedli do peči. Tam je nejevoljno slekel mokre spodnjice in hitro smuknil v čiste. Obrisali sta mu lase, mu potegnili srajco čez glavo in spravili roke v rokave. Potem sta ga odpeljali nazaj v knjižnico.

Posadili sta ga na stol in mu pod lučjo pregledali nohte. Ena je odstrigla krajček na kazalcu.

Potem sta ga do konca oblekli, mu nadeli turban in očala ter mu s krpo obrisali čevlje.

Zdaj je bil imam nared za odhod v mošejo. Golbanu je odšla do cedre, na kateri je visel star zvonec, in pozvonila.

Zvonjenje je bilo namenjeno oskrbniku mošeje; brž ko je zaslišal zvonec, se je prikazal na strehi, se spustil po stopnicah in mimo sob za goste odhitel v knjižnico.

Babic ni nikoli videl. Ko je vstopil v knjižnico, sta se brž postavili za knjižne omare. Toda vedno ju je pozdravil in onidve sta mu izza knjižnih omar odzdravili. Oskrbnik je vzel knjige, ki jih je imam pripravil na mizo, in ga spremil do mošeje.

Oskrbnik mošeje je vedno hodil spredaj in pazil, da na imama ne bi skočil kakšen pes. Bil je imamov zaupnik in poleg babic edini, ki se ga je smel dotakniti, mu kaj izročiti ali kaj sprejeti iz njegovih rok. Oskrbnik je dal na čistočo prav toliko kot imam. Nikoli ni hodil v mestno kopališče, temveč ga je v ogromnem čebru doma umivala žena.

Pred mošejo je imama čakala skupina moških, da bi ga pospremila v molitveni prostor. Ti možje so vedno molili v prvi vrsti za njim. Ko so ga videli prihajati, so vzkliknili: »Naj bo pozdravljen prerok Mohamed!«

Na stotine vernikov, ki so prišli k molitvi v mošejo, je pred imamom vstalo in ga spustilo mimo.

Imam je sédel na svoje mesto in oskrbnik mošeje je odložil knjige na mizico poleg njega.

Zdaj so čakali samo še mujezina, moža, ki se vzpne na najvišjo stopnico prižnice v mošeji in začne klicati: »Allaho akbar! Hajje alal salaat! Alah je največji! Pohitite k molitvi!«

Ko se je mujezin vzpel na prižnico, je vsakdo vedel, da se je molitev začela.

Mujezin je bil slepi Aga Šodža, bratranec Aga Džana. Imel je lep glas. Trikrat na dan se je vzpel na enega od minaretov mošeje in zaklical: »Hajje alal salaat!«

To je prvič naredil zgodaj zjutraj pred sončnim vzhodom, drugič točno opoldne in tretjič zvečer ob sončnem zahodu. Nihče ga ni več klical po imenu, temveč so mu dali častni vzdevek Moazen. Tudi doma so ga klicali tako.

»Allaho akbar!« je zaklical.

Vsi so vstali in se obrnili proti Meki.

Po navadi slepi ni mogel postati mujezin, saj je moral videti, kdaj se imam prikloni, kdaj se s čelom dotakne tal in kdaj se spet dvigne. Toda Aga Šodža za to ni potreboval vida. Imam je pomolil nekoliko glasneje in mu tako dal vedeti, da se bo priklonil ali se s čelom dotaknil tal.

Moazen je imel štirinajstletnega sina po imenu Šahbal in hčerko Šahin, ki je bila poročena. Žena mu je po hudi bolezni umrla, vendar se Moazen ni hotel ponovno poročiti. Kljub temu je vzdrževal stike z nekaj ženskami iz planin. Občasno si je nadel najboljšo obleko, si posadil na glavo klobuk, vzel sprehajalno palico in za nekaj dni izginil. Med njegovo odsotnostjo je mujezin mošeje postal njegov sin Šahbal, takrat se je on vzpel na minaret in opravil azan.

Po molitvi je skupina mož z bazarja imama Alsaberija pospremila domov.

Aga Džan se je vedno nekoliko pomudil v mošeji, da bi se pogovoril z ljudmi. Po navadi je domov odšel zadnji.

Tistega večera se je z oskrbnikom mošeje na kratko pogovoril o popravilu kupole. Ko se je odpravil domov, je zaslišal, da ga kliče nečak Šahbal.

»Aga Džan, lahko govorim z vami?«

»Seveda, fant moj.«

»Utegnete na sprehod do reke?«

»Do reke? Toda doma naju čakajo. Večerjali bomo.«

»Vem, vendar je pomembno.«

Skupaj sta se odpravila proti reki Sefidgani, ki je mirno tekla nedaleč od njiju.

»Saj ne vem, kako naj začnem. Ni vam treba takoj odgovoriti.«

»Kar povej, fant moj.«

»Za Luno gre.«

»Luno?«

»Ne, ne za Luno, ampak za televizijo, za imama.«

»Za televizijo? Luno? In imama? Kaj hočeš povedati?«

»Mi, hočem reči, imam mora o vsem kaj vedeti. Spremljati mora stvari, ki se godijo okrog njega. Alsaberi pa bere samo prastare knjige iz svoje knjižnice. Ne bere časopisa. Ničesar ne ve o … o Luni, na primer.«

»Govori jasneje – kaj mora Alsaberi vedeti o Luni?«

»Te dni vsi govorijo samo o Luni. V šoli, na bazarju, na ulici, samo v naši hiši ne. Veste, kaj se bo nocoj zgodilo?«

»Kaj?«

»Nocoj bo na Luni pristal človek, vi pa za to sploh ne veste. Mogoče se vam in Alsaberiju ne zdi pomembno. Američani bodo svojo zastavo zapičili v Lunina tla, mestnemu imamu pa se o tem sploh ne sanja. Ničesar ni omenil v svoji pridigi. Nocoj bi moral kaj povedati, pa tega sploh ne ve. In to ni dobro za našo mošejo. V mošeji je treba govoriti o življenjskih stvareh.«

Aga Džan je pomolčal.

»Težava je v tem, da sem Alsaberiju to povedal,« je nadaljeval Šahbal, »pa ni hotel niti slišati. Ne verjame takih reči.«

»Kaj bi rad, naj naredimo?«

»Nocoj bo televizija prenašala pristanek na Luni. Rad bi, da bi bila z imamom priči temu zgodovinskemu dogodku.«

»Kako?«

»Po televiziji!«

»Televizijo da bi gledala?« je osupnil Aga Džan. »Imam mesta naj bi gledal televizijo? Fant, se zavedaš, kaj govoriš? Že od prihoda televizije pred njo s prižnice svarimo ljudi. Da naj ne poslušajo podkupljivega šaha, da naj ne gledajo Američanov. Zdaj pa ti napeljuješ, naj buljimo v ameriško zastavo. Veš, da smo proti šahu in proti Američanom, ki so ga znova ustoličili. Šahovega obraza in ameriške zastave ni treba nositi v našo hišo. Zakaj bi nas rad spravil pred televizijo? Televizija je sredstvo, ki ga Američani uporabljajo za pridobivanje moči, z njo se borijo proti naši kulturi in naši veri! O njej sem slišal toliko čudnih stvari, o grdih programih, od katerih duh zboli.«

»Ni vse res, kar pravite. Predvajajo tudi veliko zanimivih stvari, tako kot nocoj. To morate videti! Imam mora videti! Še zlasti če smo proti šahu in proti Američanom, moramo gledati njihovo televizijo. Nocoj bodo Američani odpotovali na Luno. Vi ste najpomembnejši človek v mestu, to si morate ogledati. Postavil bom anteno na streho.«

»Na našo streho hočeš postaviti anteno? Potem se nam bo zjutraj posmehovalo vse mesto. Vsi bodo rekli: Si videl anteno na njihovi strehi?«

»Postavil jo bom tako, da je ne bo nihče opazil.«

Šahbalova prošnja je Aga Džana presenetila. Mladenič je vedel, kaj si mislijo v hiši, a si je upal izraziti svoje mnenje. In prav to lastnost je Aga Džan v Šahbalu že zgodaj prepoznal. Zato je nečaka občudoval.

Aga Džan je imel dve hčeri in sina. Sin je bil pet let mlajši od Šahbala, a Aga Džan je svojega naslednika na bazarju prepoznal v nečaku.

Skušal ga je vključiti v pomembne zadeve pri hiši. Rad ga je imel kot lastnega sina in vzgajal ga je v želji, da mu bo nekega dne prepustil vodenje poslov.

Po pouku je Šahbal prihajal naravnost v njegove delovne prostore. Aga Džan ga je seznanil z vsem, kar je bilo na bazarju novega.

Pripovedoval mu je o odločitvah, ki jih je sprejel, in o odlo­­­čitvah, ki jih še namerava sprejeti, ter ga spraševal za nasvet.

Zdaj ga je Šahbal nagovoril glede televizije in Lune. Aga Džan je posumil, da mu je zamisel prišepnil Nosrat, mlajši brat Aga Džana, ki je živel v Teheranu.

Ko sta se Aga Džan in Šahbal vrnila domov, je Aga Džan naročil babicama: »Danes bom večerjal z imamom v knjižnici, rad bi govoril z njim. Naj naju nihče ne moti.«

Vstopil je v knjižnico. Imam je sedel na svoji preprogi na tleh in bral knjigo. Aga Džan je sédel poleg njega in ga vprašal, kaj bere.

»Knjigo o Hatidži, Mohamedovi ženi. Tisti čas je imela tri tisoč kamel ali, prevedeno v današnji čas, tri tisoč dostavnih avtomobilov. Neizmerno bogastvo. Zdaj mi je jasno. Mohamed je bil mlad in reven, Hatidža pa stara in bogata. Mohamed je potreboval njene kamele, njene avtomobile, da je lahko začel uresničevati svoje poslanstvo,« je smehljaje se povedal imam.

»Tega ne smeš tako razlagati,« je odvrnil Aga Džan.

»Zakaj ne? Vsaka ženska si je želela Mohameda za moža, zakaj bi si izbral ravno staro vdovo Hatidžo? Skoraj dvajset let je bila starejša od njega.«

Vstopili sta babici z okroglima pladnjema. Odložili sta ju pred moška na tla in izginili.

»Šahbal mi je govoril o Luni,« je med jedjo začel Aga Džan. »Misli, da si jo moraš ogledati.«

»Luno?« se je začudil imam.

»Pravi, da imam mesta mora vedeti, kaj se godi v njegovi deželi in po svetu. Moti ga, ker ne bereš časopisov, ampak samo stare knjige iz svoje knjižnice.«

Imam si je snel očala, jih površno obrisal v dolgo belo srajco in pripomnil: »Šahbal mi je že vse povedal.«

»Poslušaj, njegova kritika ne leti samo nate, temveč tudi name, zadnje čase se ukvarjava samo z vero. Mošeja mora spregovoriti tudi o drugih stvareh. Recimo o ljudeh, ki se bodo nocoj sprehodili po Luni.«

»Ne verjamem,« je odvrnil imam.

»Šahbal misli, da to moraš videti. V knjižnico namerava prinesti televizor.«

»Si ob pamet, Aga Džan?«

»Bister je in zaupam mu. Veš, da je pošten fant. Ostalo bo med nami, saj ne bo dolgo trajalo. Potem bo televizor takoj odnesel.«

»Toda če ajatoli v Qomu izvedo, da smo imeli v hiši televizor, bodo …«

»Nihče ne bo izvedel. To je naša hiša, naše mesto, sami odločamo, kako bomo uredili stvari. Fant ima prav. Pravi, da imajo skoraj vsi, ki prihajajo v mošejo, doma televizor. Že res, da televizija v naši hiši ni dovoljena, vendar se ne smemo zapreti v sobe in mižati pred tem, kar se godi po svetu.«

Izza zaves v kuhinji sta babici videli, kako Šahbal v temi nese v knjižnico škatlo.

Šahbal je vstopil in pozdravil imama in Aga Džana. Ne da bi se zmenil za njune poglede, je vzel ven majhen televizor in ga postavil na mizico ob zidu. Potem je iz škatle potegnil dolg kabel in en konec vtaknil v zadnjo stran naprave. Drugi konec je odnesel ven in splezal po lestvi na streho, kjer je že prej namestil preprosto začasno anteno. Pritrdil je kabel na anteno, ga dobro skril in se spustil na tla.

Zaklenil je vrata knjižnice, postavil pred televizor dva stola in ju povabil: »Če hočeta, se lahko usedeta.«

Ko sta imam in Aga Džan sedla, je prižgal napravo in ugasil luč.

Nekoliko je zmanjšal glasnost in na kratko pojasnil: »To, kar bomo videli zdaj, se ta trenutek dogaja v vesolju. Apollo 11 se približuje Luni in bo kmalu pristal. Gre za izjemen trenutek. Glejta, tam je. O moj Bog!«

Imam in Aga Džan sta se nagnila bliže in zagledala plovilo v trenutku, ko je skušalo pristati. Zavladala je globoka tišina.

»V knjižnici se nekaj dogaja,« je rekla Golbanu drugi babici, »nekaj pomembnega, da niti medve ne smeva vedeti.«

»Fant je po lestvi splezal na streho, tam nekaj skril in odhitel nazaj. V knjižnici so ugasili luč. Kaj počnejo tam v temi?«

»Pojdiva pogledat.«

V temi sta tiho odhiteli do knjižnice.

»Glej! S strehe je speljan kabel.«

»Kabel?«

Po prstih sta se prikradli do okna, toda zavese so bile zagrnjene. Previdno sta se pomaknili mimo in odhiteli do vrat. Skozi špranjo je prodirala skrivnostna srebrna svetloba.

Prislonili sta ušesa k vratom.

»Nemogoče,« sta slišali imama.

»Neverjetno,« sta slišali Aga Džana.

Pokukali sta skozi ključavnico in zagledali samo nenavadno svetlobo, ki je napolnjevala knjižnico.

Razočarano sta se obrnili in izginili v temo notranjega dvorišča.


Nouruz

S pomladjo pride nouruz, perzijsko novo leto.

Prvotno je bil nouruz kraljevska slovesnost, ki so jo ob prihodu pomladi razkošno praznovali že v palačah prvih perzijskih kraljev.

Dva tedna pred tem se začne veliko spomladansko čiščenje doma. Za dobrodošlico pomladi na krožnike posejejo pšenico in tako zrase sabzé. Otroci dobijo nova oblačila in čevlje, da obiščejo sorodnike, še posebej stare starše.

Za vse poskrbijo ženske, in šele ko so gotove, si vzamejo čas zase.

V hiši ob mošeji sta babici z nekaj pomočnicami pred novim letom čistili dom. Prišla je tudi stara frizerka, da bi polepšala ženske v hiši. Po navadi jih je postrigla ter jim oblikovala obrvi in populila dlačice na obrazu.

To je počela že več kakor petdeset let. Ob prvem obisku je bila še deklica, stara deset, dvanajst let, ki je spremljala mater. Pozneje, ko ji je mati umrla, je prevzela njeno delo in postala zaupnica hiše.

Na dan, ko je prišla frizerka, se je del hiše za moške zaprl. Ves dan se je razlegal smeh žensk, ki so po hiši hodile brez tančice in čez dvorišče tekale z razgaljenimi nogami. Babici sta jih razvajali z vodno pipo, limonado in s sladkarijami.

Frizerka jim je pripovedovala mestne čenče. Redno je obiskovala ženske iz bogatih družin, zato je vedela marsikaj, kar se je dogajalo med njimi. S seboj je vedno prinesla star kovček z dišavami, barvami za lase, ličili, s škarjicami in z lasnicami, ki jih je prodajala.

Njene stvari so bile lepe in drugačne od tistih, ki so bile na prodaj na bazarju. Njen sin je kot zdomec delal v Kuvajtu, in vsakič ko se je vrnil domov, je prinesel poln kovček izbranih drobnarij za materine stranke.

Danes je prišla posebej zaradi Fahri Sadat, žene Aga Džana. Fahri Sadat je bila v krogih bogatih mestnih družin ugledna gostja. Občasno je pomagala babicama v kuhinji ali šivala obleke za otroke, in ko so bili ti še majhni, jim je brala. Pravzaprav je večino časa posvečala branju, predvsem knjig in ženskih revij, ki ji jih je svak Nosrat prinašal iz Teherana.

Kadar je bilo vreme lepo, pa je lovila ptice. Babici sta ji pomagali iz kleti prinesti ptičnico. To je bila velika pletena košara, narejena posebej za tamuz in z vrvjo pritrjena na dolgo palico. Fahri Sadat je po dvorišču natresla pičo, potem pa sedla na stol poleg vodnjaka in čakala ptice.

Naposled so ptice, ki so priletele izza planin, pristale na dvorišču. Ko so med iskanjem hrane priskakljale v košaro, je Fahri Sadat brž povlekla za vrv, past se je zaprla in ptice so bile ujete.

Fahri Sadat jih je nekaj dni obdržala v sobi za ptice. Krmila jih je, se z njimi pogovarjala, preučevala njihovo perje, prerisovala vzorce s peres in jih potem izpustila na prostost.

Ko se je ukvarjala s pticami, se je v hiši hodilo in govorilo potihoma.

Frizerka je Fahri Sadat ravno povoskala noge, ko je na rob strehe sedla stara vrana. Z glasnim krakanjem je oznanila svoje novice.

Nihče ni vedel, koliko je vrana stara. Gotovo je imela več kakor sto let, saj je Aga Džan o njej bral v starem mošejskem arhivu. Vrana je spadala k hiši, tako kot je spadala h kupoli, k minaretoma, streham, staremu drevesu in houzu, iz katerega je pila.

Fahri je vstala in zaklicala: »Salaam, vrana! Imaš dobre novice? Kdo prihaja? Kdo nas bo obiskal?«

Proti večeru se je iz mošeje vrnil oskrbnik in za njim imam Alsaberi v slovesni opravi. Po navadi sta vstopila skozi glavna vrata, tokrat pa sta prišla prek ravne strehe in se spustila po kamnitih stopnicah. Morda je bila tega kriva pomlad, saj so strehe, zidane iz puščavske gline in mešanice puščavskih rastlin, spomladi čudovito dišale.

»Imam čas, da še malo zadremam? Ne počutim se dobro,« je Alsaberi vprašal babici, ko je stopil na notranje dvorišče.

»Ja,« je odvrnila Golbanu, »vsaj še pol ure imate. Čakamo Aga Džana; takoj ko se vrne, bo večerja v veliki sobi za slavja. Opolnoči se bomo vsi zbrali na dvorišču k novoletni molitvi. Zdaj bova pogrnili nekaj preprog. Pravočasno vas bom zbudila.«

Pred vrati se je ustavil taksi.

Otroci so pritekli iz hiše.

»Stric Nosrat je prišel!« so zaklicali.

Fahri Sadat je odprla okno svoje sobe v drugem nadstropju in zagledala Nosrata. Ni prišel sam, temveč v družbi mlade ženske. Fahri se je zakrila s čadorjem in se spustila po stopnicah.

Ko je Nosrat s svojo spremljevalko vstopil, je vse potihnilo. Mlada ženska ni nosila čadorja, samo naglavno ruto, tako da so se ji videli lasje.

Babici v kuhinji nista mogli verjeti svojim očem.

»Kako si ta malopridnež upa domov pripeljati takole oblečeno žensko?« je bila ogorčena Golbanu.

»Kdo pa je?« je zanimalo Golebe.

»Kaj pa vem, najbrž pocestnica.«

Zinat Hanum, imamova žena, se je s hčerko Sedik pridružila zbranim. Prav tako slepi Moazen. Šahbal je žensko opazoval skozi okno. Zdelo se mu je pogumno, da jo je stric pripeljal domov. Občudoval ga je, ker se ni držal običajev in se je vsakič znova uprl stari tradiciji.

Prvič v zgodovini hiše se je zgodilo, da je prag prestopila ženska brez čadorja ali primerne tančice.

Vsi so strmeli vanjo. Naj ji zaželijo dobrodošlico ali ne? Kaj bo na to rekel Aga Džan?

Ravno se je zmračilo, toda babici sta v svetlobi dvoriščne laterne opazili, da ženska nosi najlonske nogavice, tako da so se ji videle noge.

Nasrin in Ensi, hčerki Aga Džana, sta veselo poljubili strica Nosrata.

»Naj vas predstavim,« je rekel Nosrat, »to je moja zaro­­­čenka Šadi.«

Šadi se je nasmehnila in pozdravila dekleti.

»O, kako lepo!« je vzkliknila Nasrin, starejša hči Aga Džana. »Kdaj ste se pa zaročili, stric? Zakaj nam niste nič povedali?«

»Zaročil? Tale da bi se zaročil?« je Golbanu rekla drugi babici in zagrnila zaveso. »Laže, saj se ne bo nikoli ženil, teheransko pocestnico je pripeljal s seboj za zabavo. Kje je Aga Džan, tega ne sme dopustiti!«

Fahri Sadat je poljubila Teheranko in jo pozdravila: »Šadi, kako lepo ime. Dobrodošla v naši hiši.«

»Kje je Aga Džan? Kje je Moazen?« je zanimalo Nosrata. »Kje je imam? In kje je Šahbal?«

»Aga Džana še ni doma, Alsaberi pa je najverjetneje v svoji knjižnici,« je povedala imamova žena.

»Presenetil ga bom,« je odvrnil Nosrat in se odpravil v knjižnico.

Fahri Sadat je odpeljala Šadi v sobo za goste in dekleta so jima sledila.

Babici sta v kuhinji počakali na Aga Džana. Vrat nista izpustili izpred oči, in brž ko je vstopil, sta vzkliknili: »Nosrat je prišel!«

»Kako lepo, ravno na predvečer novega leta. Mlajši brat me torej še ni pozabil. Naše praznovanje bo zato še posebej toplo,« je veselo rekel.

»Samo ena stvar je,« je zaskrbljeno rekla Golbanu.

»Kaj pa?«

»Pripeljal je neko žensko.«

»In pravi, da je njegova zaročenka,« je pristavila Golebe.

»To je dobra novica. Končno se je spametoval.«

»Ne veselite se prezgodaj,« je pripomnila Golbanu.

»Ženska ne nosi čadorja. Samo majhno naglavno ruto.«

»In najlonske nogavice,« je tiho dodala Golebe.

»Kaj je to?«

»To so dolge in tanke prozorne nogavice. V njih so noge videti gole. Tako žensko je pripeljal domov. Bog nas obvaruj! Na srečo se je ravno zmračilo, ko sta prišla. Pomislite, kaj če bi šel podnevi z njo mimo mošeje! Potem bi jutri vse mesto govorilo: V hiši ob mošeji je ženska z najlonskimi nogavicami!«

»Dovolj sem slišal,« je mirno odvrnil Aga Džan. »Pogovoril se bom z njim. Želim si, da jo prisrčno sprejmeta. Dajta ji par navadnih nogavic. Dajta ji čador, če bo jutri želela v mesto. Saj imata toliko lepih čadorjev. Podarita ji kakšnega.«

»Ne verjamem, da je njegova zaročenka. Neko žensko je kar tako pripeljal domov,« je razmišljala Golbanu.

»Tega ne vemo,« je odvrnil Aga Džan, »torej upajmo, da sta res zaročena. Kje je Nosrat zdaj?«

»Mislim, da v knjižnici ali pa v Moazenovi sobi.«

Aga Džan je vedel, da njegov mlajši brat ne moli, da je bil vedno proti veri in običajem v hiši. Vendar je upal, da se bo zdaj, ko je domov pripeljal zaročenko, prilagodil.

»Vse bo še dobro,« je rekel in se odpravil v sobo slepega Moazena.

»Jest!« je zaklicala Golbanu.

»Fantje! Dekleta! Gremo jest!« je zaklicala Golebe.

Vsi so se zbrali v sobi za slavja.

Ko so vstopili moški v slovesnih oblačilih, so se ženske že posedle na desni strani velikega jedilnega kota.

Fahri Sadat je žensko iz Teherana predstavila Agu Džanu, imamu in Moazenu.

»Dobrodošla, hčerka!« jo je pozdravil Aga Džan. »Če bi vedeli, da bo Nosrat pripeljal zaročenko, bi priredili slavje. Ampak nič hudega, že to, da si med nami, je poseben praznik.«

Imam Alsaberi jo je pozdravil samo od daleč. Ko jo je Fahri Sadat predstavljala Moazenu, je v smehu začela: »Na obisku imamo žensko iz Teherana, ki je drugačna od tukajšnjih žensk in čisto drugačna od tistih iz planin, s katerimi se sestajaš. Ime ji je Šadi in je lepa kot iz pravljice. Ima ljubke temne oči, rjave lase, bleščeče se bele zobe in ljubezniv nasmeh. In nocoj nosi lep bel čador z zelenimi cvetlicami, ki sta ji ga podarili babici. Te zanima še kaj?«

»Se pravi, da je lepa!« je v smehu odvrnil Moazen. »Česa drugega od Nosrata tudi ne bi pričakoval.«

Babici sta vstopili z majhnim gorilnikom, v katerem je gorel ogenj, vrgli vanj esfand in dvignil se je oblak čudovitih dišav. Deklice so prinesle jedi iz kuhinje.

»Ne bomo počakali Ahmada?« je vprašal Alsaberi.

»Oprosti,« je rekel Aga Džan, »ko sem videl Nosrata, sem ti pozabil povedati. Ahmad mi je telefoniral na bazar. Ne bo prišel, ker imajo svoje slavje v Qomu.«

Ahmad je bil Alsaberijev sin. Star je bil sedemnajst let in se je šolal za imama pri zmernem velikem ajatolu Golpajeganiju v Qomu.

Babici sta pripravili izvrstno novoletno večerjo in vsi so se dolgo zadržali za mizo.

Po obedu so prinesli slaščice, ki so bile pripravljene posebej za novoletno slavje.

Ženske so obdale Šadi in jo spraševale o Teheranu in teheranskih ženskah. Šadi jim je prinesla darila, lak za nohte, rdečilo za ustnice, najlonske nogavice in modne nedrčke. Moški, ki so se kmalu počutili odveč, so se umaknili v sobo za goste.

Malo pred polnočjo je ena od babic vzkliknila: »Dame! Pripravite se na novoletno molitev!«

Nosrat se je nagnil k Šadi.

»Kam gremo?« ga je vprašala.

»Zdaj bodo vsi šli molit, ampak meni to nič ne pomeni, zato ne grem zraven,« ji je zašepetal na uho. »Odpeljal te bom v knjižnico naše hiše.«

»Zakaj, kaj bova tam?«

»Boš sama videla,« ji je odvrnil in jo prijel za roko.

Za roko jo je po prstih odvedel mimo cedre v knjižnico in previdno odprl vrata.

»Zakaj ne prižgeš luči?«

»Ne tako glasno. Babici vse slišita in vse vidita. Če opazita, da sva tukaj, se bosta prikazali kot duhova,« je rekel in ji začel odpenjati bluzo.

»Ne delaj tega! Ne tukaj,« je šepnila nazaj in ga nežno odrinila.

Objel jo je okrog pasu, jo stisnil ob knjižne police in ji privzdignil krilo.

»Ne delaj tega, strašljivo je tukaj.«

»Ni strašljivo, razburljivo je. Za temi knjižnimi omarami se skriva stari duh naše hiše. V tej sobi se imami že sedemsto let pripravljajo na molitev. To je svet kraj, ki je doživel že marsikaj, česa takega pa še ni, zato hočem to narediti s teboj. Rad bi dodal nekaj lepega k zgodovini te sobe.«

»Oh, Nosrat,« je zavzdihnila.

Prižgal je svečo, ki je stala na imamovi mizi.

»Kje sta?« je zaklicala Golbanu z notranjega dvorišča. »Pohitita, imam je pripravljen!«

Na dvorišču sta bili razviti veliki molitveni preprogi. Manjkala sta samo Nosrat in njegova teheranska ženska.

»Sem ti rekla, da je malopridnež, mošejo smeši, kadar le more, ampak tega ne bom dopustila, k molitvi mora priti!« se je razburila Golbanu.

»Kje bi lahko bila?«

Njuna pogleda sta obstala na knjižnici.

Tiho sta odhiteli bliže. Okna knjižnice so se rahlo tresla.

Mar ne vidita prav?

Ne, celo zavesa se je zibala.

Babici sta odhiteli do vrat, a si jih nista upali odpreti. Previdno sta pokleknili pred oknom, poškilili skozi razporek med zavesami in zagledali goreti staro svečo, ki je nista nikoli prižigali.

Zaslonili sta si oči in še pozorneje pogledali.

Knjižne police so se majale v soju sveče. Tega, kar sta uzrli, sta se ustrašili in hkrati planili pokonci.

Kaj naj naredita? Naj obvestita Aga Džana?

Ne, to na tako poseben večer ne bi bilo pametno.

Kaj naj potem naredita glede neodpustljivega greha, ki ga je Nosrat počel v knjižnici?

Molčiva!, sta se sporazumeli z očmi.

Njuna dolžnost je bila, da molčita, tako kot so morale molčati vse druge babice pred njima. Imeti so morale veliko srce, da so lahko vanj spravile vse skrivnosti hiše, ki jih niso smele deliti z nikomer. Torej babici nista ničesar videli in ničesar slišali.

Imam je začel moliti. Vsi so stali za njim, obrnjeni proti Meki. Babici sta se neopazno pridružili ženskam. V hiši je zavladala tišina, odzvanjala je samo imamova molitev:

»Allahu nuru as-samut uaa al-ard metelu nurihi kamiškuatin fiha 

On je svetloba.

Njegova svetloba je kakor svetilka v zidni niši.

Steklenica se zdi kot bleščeča zvezda.

Razsvetljuje jo goreči les blagoslovljene oljke.

Njegovo olje sije skoraj samo od sebe.

Svetloba nad lučjo.«


Prevedla Stana Anželj

Sanje ROMAN
384 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741266
cena z DDV: 33,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741808
cena z DDV: 14,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje