Jon McGregor: Če nihče ne govori o pomembnih stvareh

Če prisluhneš, boš slišal.

Mesto, kako poje.

Če mirno obstaneš – ob vznožju vrta, na sredi ceste, na strehi hiše.

Najrazločneje je ponoči, ko se zvok ostreje zarezuje po površini reči, ko pesem seže proti nečemu v tebi.

Brez besed je ta pesem, večinoma, a vseeno je pesem in nihče, ki jo sliši, ne bi mogel dvomiti, o čem poje. In ta pesem poje najglasneje, kadar razbereš vsak ton.

Tiho pomirjujoče brnenje klimatskih naprav, ki povsod po mestu izpihujejo vročino in vonje prodajaln in kavarn in pisarn, se zaganjajo in popuščajo, da se dolgi izdihi zlagajo drug na drugega, brnenje kot uspavanka za utrujene ulice.

Prometni vrvež še zarezuje po nadvozih, celo v temnih urah nenehni dušeči zvok, kotaljenje gum po asfaltu in hrumenje motorjev, razrahljani pokrovi odtokov in jaškov, ki šklopotajo kot kastanjete iz litega železa.

Cestarji na delu – v urah, ko najmanj motijo, trgajo hladni nočni zrak s svedri in pnevmatičnimi kladivi in črpalkami, povsem prepoteni pod prasketajočim cvrčanjem žarometov vpijejo drug drugemu, kot bi bobnarji v rock skupini kričali ritem, na vene mesta lepijo novo kožo.

Neumorne naprave v delavnicah in tovarnah z neskončnimi izmenami obračajo in črpajo in se parijo in iskrijo, pritiskajo in valjajo in tkejo in tiskajo, da se težak trušč in rožljanje in ropot dvigajo iz kot odmev visokih stavb, se raztresajo v noč kot nenadzorovan proizvod poleg papirja in tkanin in jekla in kruha, vsega, kar je pakirano in prevezano in izdelano.

Tovornjaki vozijo vzvratno, tesno obvijajo oboke industrijskih predelov, zdi se, da prav vsak tovornjak v mestu vozi vzvratno, se umika skozi dovoz, počasi po klančinah, predirljivo naznanja svojo prisotnost, medtem ko se viličarji ob kopičenju in zlaganju in nakladanju zakajajo in zaletavajo okrog njih.

In vsi ti alarmi, ki kličejo na pomoč v vsakem predelu in vsaki četrti, na vsaki ulici in vsakem posestvu, v vsako smer, kamor se obrneš, tulijo alarmi, se sprožajo, ugašajo, sprožajo udarjajoče zvenenje, kot bi bliskanje odigralo tuš, kot hipnotično donenje zvona, tisti, ki so po pomoti enako glasni, in tisti pristni v noč vreščijo o svojih potrebah kot sirotišnica, v kateri zaradi premalo osebja po zatemnjenih traktih doni ueeeueee dojenčkov.

Tuleče sirene, ki drvijo po ulicah in z modrimi lučmi švigajo od ene stiske do druge, počasno tuljenje, ki najtemnejše med temnimi urami preplete z nujo, visoko povzdignjena žalostinka, ki se zadrži nad strehami, dokler ne izzveni, visoko povzdignjena pobliskne mimo, dokler ne izzveni.

In vse to se oglaša brez prestanka, naprave in sirene, avtomobili, ki brez premisleka pozdravijo in odhrumijo naravnost naprej, hupanje in kriki in brnenje in hreščanje, vse to se prepleta in prebuja kot pevski zbor, se potaplja in vzpenja z obračanjem vetra, odgovor in solo, harmonično mrmranje v pričakovanju novih glasov.

Prisluhni torej.

Prisluhni, in še več boš lahko slišal.

Ropot pokrova smetnjaka, ki ga zbijejo na tla.

Čačke in praske dveh naježenih mačk.

Nenadno treskanje steklenic, ki jih stresajo v zaboje.

Udarjanje avtomobilskih vrat, menjavanje prestav, šepavi klap-klap počasne hoje proti domu.

Valujoče odvijanje rolet, ki jih spuščajo na kavarnah, odprtih pozno v noč, hreščeči glas, ki taksistom vpije imena ulic, glasen krik, ki obstane in se prevesi v smeh, pok, ki bi prav lahko bil tudi ponesrečen vžig pri starem avtu, telefonska govorilnica, v kateri zvoni, da bi se kdo oglasil, polna krošnja ptic, ki verjamejo, da je jutro, piščalka in krik in počeno steklo, tiho donenje glasbe in trdi udarci ritma, lajež in kriki in petje in jok, in vse to narašča, vse hrumenje in trki in poki in treski, ves hrup in vsa naglica in nenehno čudenje pesmi mesta, ki jo slišiš, če prisluhneš, tisti pesmi

in se ustavi,

v nekem redkem in posvečenem mrtvem trenutku, ukleščenem med tiste, ki hodijo pozno spat, in tiste, ki zgodaj vstajajo, se zgodi čudež tišine.

Vse se ustavi.

In tišina se spusti iz teme v mesto, čisto bežna tišina, kot obotavljanje med srčnima utripoma, kot tema med pomežikoma. Skrivaj se vedno zgodi ta trenutek, nepričakovan premor, omahovanje, ko pustimo za seboj nek dan in se začenja novi.

Zajem sape, ko pljuča plinskega rezervoarja začnejo počasi izdihovati.

Zven v ušesih, ko termostati prekinejo vetrnice klimatskih naprav.

Ti trenutki se vedno zgodijo, vendar jih redko opazimo in redko trajajo dlje kot misel, ki nas prešine.

Zdaj smo v takšnem trenutku, tišina je in vse mesto miruje.

Stari obrati z visokimi okni, razpostavljeni po obzorju, molčijo, svoje duhove in misli hranijo zase.

Pisarne z zatemnjenimi stekli, povešenimi skoraj do tal, mirujejo, prazno odsevajo meglice in sijaj noči. Kmalu bodo spet poslovale, skrivnostno šepetale enice in ničle po omrežjih steklenih niti, a zdaj so za trenutek utišane.

Avtobusi v garaži tiho čakajo nov dan, njihovi kovinski deli popuščajo in se krčijo na svoje mesto, umirjajo in hladijo se po osemnajstih urah vročine in hrupa, osemnajstih urah križarjenja po mestu kot volna po statvah.

In klubi po mestnem središču so prazni, njihova plesišča so lepljiva in razbolena od celonočnega udarjanja, luči se še sučejo in mežikajo, izgubljeni čevlji in denarnice in ključi so nabrani v kopice.

In nočni ribiči, postrojeni ob kanalu, čutijo, kako njihove vrvice brnijo v vodi, nič ne govorijo, čeprav so med seboj oddaljeni le po nekaj metrov, opazujejo žareče plovce, ki kot ustekleničene kresnice lebdijo v noči, čakajo potop in udarec, s katerima bo njihovo preživljanje časa na tem kraju dobilo smisel, čakajo tišino in mir, ki so ju prišli iskat sem.

Celo vozila, ki so razpršena po ulicah – taksiji in čistilci, izmenski delavci in dostavljavci, celo ti so v tem trenutku zadržani, ujeti na semaforjih, ki usklajeno gorijo rdeče, ko se sistem zasuče s starega dneva na novi dan, stotine nog počiva na pedalih za plin, stotine parov oči budno spremlja luči, vsi v pričakovanju rumene, vsi v pričakovanju zelene.

Vse mesto se ustavi.

In to je premor, v katerem je vredno uživati, saj bo svet kmalu spet postal zapleten.

Kar se da kratek premor je, niti toliko časa ni, da bi se zasukali čisto naokrog in se zagledali v vse luči, ki jih mesto oddaja proti nebu, poleg tega pa premor, ki ga ni težko prekiniti. Loputanje z vrati, avtomobilski alarm, glasba, ki tiho pripluje pol milje daleč, pa se mesto že premika naprej, jutri je že tu.

Glasba prihaja iz indijske restavracije v bližini nogometnega igrišča, kjer divja iz zunaj nameščenih zvočnikov, da bi privabila dodatne stranke. Restavracija, kjer imajo v enem kotu bhindi masalo in v drugem posebno kormo, je skoraj prazna in parkirišče je opustelo, z izjemo mladega para, ki se objema okrog pasu. Nista še dolgo par, morda nekaj dni ali teden, zato sta oba še vznemirjena in napeta od hrepenenja in možnosti. Sem sta prišla, da bi plesala, z njune poti domov sta ju privabila glasba in junačenje, zdaj pa se obotavljata, ker nista prepričana, kako začeti, ne poznata korakov, nerodno jima je.

A kljub vsemu začneta in ob prvih zaplatah svetlobe, ki pricurljajo na nebo z vzhoda, z druge strani mesta navznoter proti tem ulicam, visoko podržita glavi in poravnata hrbte ter pravočasno skupaj naredita korak, ki se ujame z drsenjem in s sukanjem glasbe. Plešeta na način, ki je primernejši za plesišče kot za bollywoodske filme, iz katerih izvira glasba, a vseeno plešeta, se zibata v bokih, dotikata s pasom, se gledata v oči. Natakarji so stopili k oknom, smejijo se, možu v kuhinji, ki navsezadnje začenja čistiti po dolgem večeru, kličejo stric, stric. Ko plešeta, stopi skozi vrata, da bi ju gledal, si briše roke v predpasnik, si liže utrujene konice prstov, se vleče za dolgo brado. Ko plešeta, se smeji in prikimava in pomisli na svojo ženo, ki doma spi, in pomisli na tedaj, ko sta bila mlada in bi morda še naredila kaj podobnega.

Drugje po mestu se dan začenja z naglico in s krikom, s hitrim tuljenjem pisarniških sesalnikov, s treskanjem zapahnjenih vrat tovornjakov, z naglim žigosanjem zgodnjih izmen.

Tu pa, v času, ko se zora prikrade v zadnji poletni dan in ko mož z utrujenimi rokami opazuje, kako mlad par pleše na parkirišču njegove restavracije, tu imamo le naslednje: lesketajoče se poglede, razmazano šminko, bledeč soj zvezd, škrtanje stopal po pesku, smeh in počasno hojo domov.

Se je premaknil prvi, fant s številke osemnajst.

Je bil pokonci in čez cesto, preden je kdo trenil z očmi, preden se je kdo oglasil.

Je bilo, kot bi vedel, kaj mora storiti, kot bi čakal na priložnost.

Je planil s praga kot sprinter na startu, in še preden sem se obrnila in pogledala, kdo je, je bil že tam.

Je bil tam in že je bilo konec, in to tako nenadoma, da sem se počutila, kot bi mi v obraz razneslo bliskavico fotoaparata.

Vse je postalo belo, srhljivo, kot stara poročila, zbledelo in zamazano.

Nisem mogla dojeti, kaj se dogaja, nisem mogla verjeti, kaj se dogaja.

Sem samo sedela, na toplo popoldne zadnjega poletnega dne, in nisem mogla ugotoviti, kaj vidim.

Sem ga opazovala, kako se premika čez cesto, ta fant s številke osemnajst, in poskušala razumeti.

Ne spomnim se, da bi kaj videla, ne samega trenutka, spominjam se čudnih podrobnosti, obrobnih podob, drobnih stvari, ki so se dogajale stran od zamegljenega žarišča.

Se spominjam dekleta poleg sebe, ki je spustila pločevinko piva in se zazibala nazaj, kot bi jo odnesel udarni val.

Lahko si predstavljam, kako je pločevinka zadela ob tla, kako je s svojo težo pomendrala travo, kako se je nagnila na stran, a obstala pokonci kot napol podrt telegrafski drog v viharju.

Lahko vidim počasni posnetek piva, kako se peni z vrha pločevinke, kako se v spirali dvigne kot dim in za trenutek obvisi v svetlobi, preden se razprši po travi in me poškropi po naročju.

Ne vem, od kod prihaja vse to.

Ne vem, kako sem lahko videla vse te podrobnosti.

Peno s piva, ki se razblinja v kristalčke zraka.

Bilke trave, ki se poravnajo, ko se tekočina vpije v zemljo, vlažen madež na mojem krilu, ki se krči in bledi in suši na soncu.

Žarečo svetlobo.

Skozi visoko okno se je sklanjala ženska, ki je stresala preprogo.

Čez cesto je nekaj fantov imelo piknik, v meso so zabadali nož, da bi videli, ali je pečeno.

Na številki petindvajset je stal na lestvi mož z dolgo brado in barval okenske okvirje, že ves dan je bil tam in skoraj je že končal.

Vsi okvirji so se vlažno lesketali v soncu, bili so čudovito svetlomodri, kot prvi nežni odtenki zore, in prijetno je bilo opazovati njegovo počasno temeljitost pri delu.

Na sosednjem vrtu je neki fant čistil svoje superge s krtačko za nohte in skledo milnate vode.

Vse te trenutke vidim, kot bi bili vklesani v kamen, drobne trenutke, ki so ujeti in poudarjeni v kontekstu, kot liki na razstavi o Pompejih.

Ženska z odejo se je ustavila sredi zamaha, njeno pozornost je preusmerilo drugam, zato je odeja zgubila zagon in nežno udarjala ob zid.

Še vedno z razprostrtimi rokami, z ustnicami, našobljenimi zaradi dvigujočega se prahu.

Odeja je obvisela, padajoč proti tlom kot signalizacijska zastava.

Nekdo je rekel, o moj bog.

Fant na rdečem triciklu je zapeljal v drevo.

Noge so mu zdrsnile s pedalov in se ujele pod kolesi, da ga je potegnilo s sedeža navzdol proti tlom.

Ga vidim, kako postrani pada, kako mu bodo noge podrsale po betonu, kako bo z glavo zadel v drevo, kako se mu tricikel nagiba na dve kolesi in je njegova pozornost usmerjena na cesto.

Je kar naprej obračal glavo med padanjem, in ko je zadel ob tla, je lahko le obležal in opazoval kot vsi drugi.

Ni mogel imeti več kot tri leta. Hotela sem steči k njemu in mu zakriti oči, pa se nisem mogla premakniti, zato je še naprej gledal.

Neki mož, ki je pral avto, si je z obema rokama segel proti temenu glave, stisnil dlani v pesti.

Je v rokah še vedno držal spužvo, iz katere se je cedila voda in mu tekla po hrbtu, a se ni premaknil.

Je nekdo rekel, joj sranje joj sranje joj sranje.

Večinoma pa je bil to trenutek popolne tišine.

Popolnega mirovanja.

V resnici seveda ni moglo biti tako, gotovo se je še vedno slišala glasba in je po glavni cesti tekel promet, vendar se tega spominjam tako, s tem poudarjenim premorom, ko je vsa ulica zamrznila v tableau široko odprtih ust.

In tisti fant s številke osemnajst se je skozi zaustavljeni trenutek premikal kot blagoslov.

Zdelo se je, ali pa se vsaj zdaj zdi tako, da je bilo vse drugo negibno.

Pločevinka piva, ujeta med roko in tlemi.

Odeja, ki se ni čisto dotikala zidu.

Fant s triciklom za trzljaj stran od drevesa.

Vzdih v mojem grlu, zadržan, kot zrak v stisnjenem vratu balona.

In vse to se je zdelo nekako narobe, neresnično, nepovezano z dnevom, kakršen je bil.

Dan brez posebnosti, počasen in topel in tih, z ljudmi, ki se pogovarjajo na stopnicah pred vrati, z otroki, ki se igrajo, z glasbo, s pikniki.

Takoj ko je postalo svetlo, me je prebudilo loputanje vrat taksija, ko so se tisti s številke sedemnajst, ki jih poznam, vračali po dolgi noči in se počasi vlekli po ulici.

Nisem mogla zaspati nazaj, a sem ostala v postelji in opazovala, kako mi sonce vse bolj osvetljuje prostor, poslušala otroke, ki tekajo zunaj, znano rožljanje fantovega tricikla.

Pozneje sem vstala in pojedla zajtrk in poskusila začeti pakirati, sedla sem na stopnico pred vrati, pila čaj in brala revije.

Sem šla v trgovino in bežno govorila s fantom s številke osemnajst, je bil neroden in sramežljiv, zato je bilo sprto z logiko, da bi bil on tisti, ki je tako v trenutku planil čez cesto.

Proti koncu popoldneva je deževalo, nenadoma in močno, a to je bilo vse, ničesar drugega nenavadnega ali nepričakovanega ni bilo v tem dnevu.

In zdi se nekako narobe, da ni bilo priprav, da ni bilo nekega občutka v zraku, nekakšne slutnje ali opozorila ali namiga.

Se sprašujem, ali ga res ni bilo, ali ni bilo morda nečesa, kar sem spregledala, ker nisem bila pozorna.

Tišina ni trajala dolgo, saj so ljudje začeli drveti na ulico, kričati, sunkoma odpirati okna in vrata.

Ženska, ki živi naprej po ulici, je zdrvela ven proti njim in obstala na pol poti, se zasukala nazaj in si z rokami potresla pred obrazom.

Mož na lestvi je opravil klic z mobilnikom, potem pa splezal dol in pustil zadnji okvir napol pobarvan.

Ljudje, ki jih nisem niti prepoznala, so prihajali iz svojih domov, da bi se pridružili drugim.

Medve s Sarah pa sva le obsedeli, strmeli z odprtimi usti.

Če bi si bili bliže ali če bi bili mlajši, bi se morda držali za roke, tesno, a se nisva.

Mislim, da je pobrala svoje pivo in spila še malo, in mislim, da sem tudi jaz nekaj spila.

Se ne spomnim, spominjam se le, da sem strmela v zagrinjalo iz nog na cesti in poskušala videti skozenj.

Poskušala ne videti skozenj.

Čez nekaj minut se je zdelo, da se je hrup na ulici spet polegel.

Gruča ljudi na ulici se je razpustila, se pomaknila na stran.

Ljudje so pogledovali proti glavni cesti, pogledovali na svoje ure, čakali.

Se spomnim, da sem opazila, da iz kakšnih šestih oken ob ulici še vedno prihaja glasba, in potem sem opazila, da pesmi pojenjujejo, druga za drugo, kot se ugašajo luči v nadaljevanki o Waltonovih.

Se spomnim vonja po zažganem in da sem opazila, da so fantje čez cesto pustili meso na žaru.

Sem videla, kako se je dim začel viti v zrak.

Sem videla obraze na oknih.

Sem videla, kako ljudje pogledujejo navzgor, proti edinim vratom, ki so bila še zaprta.

Čakajoč, da se odprejo, v upanju, da se morda ne bodo.

Ne razumem, zakaj se mi to v spominu zdi tako sveže, celo zdaj, tri leta pozneje in nekaj sto kilometrov stran.

Ko pomislim na to, se ne morem niti spomniti, kako je bilo ljudem ime.

Se spomnim le, da sem sedela tam, tistih trenutkov čakanja, mrmrajočih in napetih.

Ljudje so stopali do konca ulice, pogledovali gor in dol po glavni cesti, se stegovali, da bi videli okrog vogala.

Se obračali nazaj proti drugim in dvigovali roke.

Stari možak s številke petindvajset, držeč čopič, s katerega je kapljala sled svetlomodre barve, je stopal proti zaprtim vratom.

Z dlanjo se je gladil po poraščenih licih.

Potrkal.

Oddaljeno zavijanje sirene, možakovo trkanje po vratih.

 

 

Prevedla Alenka Ropret

Sanje ROMAN
292 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742058
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742065
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje