Jean Echenoz: Pobliski

1
Vsakdo si, če je le mogoče, želi vedeti, kdaj je rojen. Vedeti za oštevilčeni trenutek, ko vse skupaj steče, ko se vse začne z zrakom, svetlobo, perspektivo, z nočjo in razočaranji, z dnevom in veseljem. S tem dobimo prvo od orientacijskih točk, zapis, številko, ki pride prav, saj omogoča praznovanje rojstnih dni. To pa je obenem tudi izhodišče nekega osebnega, skromnega pojmovanja časa, katerega pomen pozna vsak: zavoljo le-tega se večina nas odloči, ali bolje, pristane, da ga, razdeljenega v bolj ali manj čitljive, včasih celo fluorescentne številke, z jermenom pritrjenega na zapestje, večkrat levo kakor desno, neprestano nosi s sabo.

A Gregor, ki se je rodil nekje med triindvajseto in prvo jutranjo uro, za ta konkreten trenutek ne bo nikoli vedel. Točno opolnoči ali malo pred tem, morda malo zatem, tega mu ne bo znal povedati nihče. In tako bo vse svoje življenje ne vedel, kateri dan, morda dan poprej ali dan zatem, mu pripada pravica praznovati rojstni dan. Iz tega vprašanja časa, pa naj bo to še tako obče, si bo tako ustvaril svojo prvo osebno skrb. In če mu že nihče ne bo mogel povedati točne ure, ob kateri je prišel na svet, temu botrujeta zmeda in nered, ki sta spremljala ta dogodek.

Nekaj minut preden se iztrga iz telesa svoje matere, prav v trenutku, ko si v veliki hiši v silni naglici vsi dajejo z nečim opravka – gospodarji kričijo, služabniki se zaletavajo drug v drugega, služabnice prerivajo, babice prerekajo, porodnica stoče –, se zunaj najprej razdivja sila močna nevihta. Zrnate, na moč goste padavine povzročijo enakomeren, pridušen, šelesteč hrup, ki ga, dominantnega, kot bi hotel vsiliti tišino, popači rezko gibanje zraka. Nato – in predvsem – pa skuša hišo prevrniti bičajoč, silovit veter. To mu ne uspe, a ko na stežaj odpira okna, katerih šipe letijo v zrak in katerih leseni okvirji začno butati ob zidove, njihove zavese pa bodisi obrača k stropu ali jih vleče ven, se polasti njenih prostorov, da bi tako uničil njihovo vsebino in dežju dopustil, da jih zalije. In tako vse pleše v tem vetru, ki prekucuje pohištvo, medtem ko dviguje preproge, razbija ter sem in tja premetava okrasne predmete na kaminih in na zidovih obrača razpela, stenske svetilke in okvirje slik, v katerih se na glavo postavljajo krajine in prevračajo stoječi portreti. Ko lestence, na katerih pri priči ugasnejo sveče, spreminja v gugalnice, pogasi tudi vse svetilke.

Gregorjevo rojstvo se tako odvije v tej hrupni temi, vse dokler njegovega prihoda na svet ne osvetli ogromen, širok, razvejan blisk, poševen steber izgorelega zraka
v obliki drevesa, korenin tega drevesa ali morda krempljev ptice roparice, nato pa grom, medtem ko strela požge okoliški gozd, preglasi njegov prvi krik. In tako v splošnem razburjenju nihče ne izkoristi iskrega, krčevitega svitanja bliska, njegove hipne svetlosti belega dne, v kateri bi lahko pogledali na uro – četudi stenske ure, ki še kar niso pozabile na stara nesoglasja, med sabo že dolgo niso več usklajene.

Rojstvo zunaj časa torej, kot tudi zunaj svetlobe, zakaj
v tistem času so si svetili le s svečo in oljem, električnega toka namreč še niso poznali. Le-ta, tak, kakršnega uporabljamo danes, navadam ljudi tedaj še ni zagospodoval, in čas bi že bil, da bi si z njim kdo začel dajati opravka. In kot bi si hotel dati opraviti s tisto drugo osebno skrbjo, bo zanj poskrbel Gregor, in prav on bo ta, ki mu bo pripadlo poslanstvo izpopolniti ga.

− 2 −
Ker te vrste prihod na svet v človeku lahko vzbudi nemir, se njegov značaj naglo izriše: ker je togoten, ošaben, razdražljiv in osoren, se Gregor že zgodaj izkaže za nepriljudnega. S svojimi kapricami, izbruhi jeze, molčečnostjo, pobegi od doma, neprimernimi pobudami, razbijanjem predmetov ter uničevalnimi, prikrito kvarnimi in drugimi škodljivimi dejanji že kmalu opozori nase. In tako se, bržčas zato, da bi razrešil vprašanje časa, ki mu, kot se zdi, tako veliko pomeni, takoj ko je tega zmožen, loti razstavljanja vseh namiznih, stenskih in ročnih ur v hiši – seveda zato, da jih skuša nato znova sestaviti, a ob tem ne brez srda ugotavlja, da se, četudi prva etapa teh operacij vselej poteka gladko, druga mnogo redkeje konča z uspehom.

Gregor pa se izkaže tudi za na moč čustvenega, nemirnega, krhkega ter predvsem dovzetnega za nenavadne zvoke, vse preveč pa ga mečejo iz tira tudi vse vrste hrupa, šumi in tresljaji, odmevi; četudi ti prihajajo od daleč in jih ne zaznava nihče drug, ga lahko spravijo v skrb vzbujajoč bes. Podvržen je tudi hudim krizam, v katerih mu celo pod vedrim nebom pred očmi znova zaživi blisk njegovega rojstva, mučijo ga omotice, spričo katerih včasih na videz oslepi, kar na strani njegove družine povzroča strah ter na strani zdravnikov, ki jih nemudoma pozovejo na dom, zbegano zmajevanje z glavo. Na tej zmedeni in neurejeni osnovi njegova rast poteka neobičajno naglo: sila hitro postane sila velik,
še hitreje še večji od vseh.

Ta nemirni razvoj se odvija nekje na jugovzhodu Evrope, daleč proč od vsega, z izjemo Jadrana, v osamljeni vasici, stlačeni med dve gorski verigi, in brez možnosti, da bi se po pomoč zatekel k bližnjim zdravilcem duše, Gregor tam včasih najde mir šele, potem ko dolge ure opazuje ptice. A četudi te značajske motnje sprva vzbujajo bojazen, da se bodo iztekle v obžalovanja vredno norost, pa njegovi bližnji hočeš nočeš ugotavljajo, da se njegova inteligenca razvija
s še večjo hitrostjo kot njegova telesna struktura.

Potem ko se tako v petih minutah nauči dobrega pol ducata jezikov, kot za šalo naglo opravi s šolo, katere vsak drugi razred preskoči, ter predvsem ko enkrat za vselej razreši vprašanje stenskih ur – ki mu jih kmalu uspe razstaviti in nato z zavezanimi očmi v trenutku znova sestaviti, nakar vse po vrsti na vekomaj kažejo do nanosekunde točen čas –, postane najodličnejši študent na najpriročnejši politehnični univerzi, daleč proč od svoje vasi, kjer, kot bi trenil, osvoji matematiko, fiziko, mehaniko, kemijo, znanja torej, ki mu omogočijo, da se kar takoj loti zasnove vseh vrst izvirnih predmetov ter tako izkazuje svoj izjemni dar za tovrstno početje. Njegov spomin namreč ni nič manj natančen kot le malo pred tem iznajdena fotografija, še bolj kot to pa Gregor izkazuje talent, ki mu omogoča, da si sam v sebi predstavlja stvari, kot bi te obstajale še pred svojim obstojem, jih vidi s tolikšno tridimenzionalno natančnostjo, da v procesu svojih invencij nikoli ne potrebuje skice, načrta, makete ali predhodno izvedenega eksperimenta. Ker vse, kar si zamisli, takoj pojmuje za resnično, je edina nevarnost, ki se ji izpostavlja in ki se ji bo nemara vselej izpostavljal, ta, da predmet svojih načrtov zamenja za realnost.

In ker časa nima na pretek, pri zasnovi naprav, ki si jih zamisli, ne zapada v postranske ali nepomembne reči, prav tako pa tudi ne v podrobnosti. Gregor ne bo nikoli tiste vrste človek, ki izpopolni ključavnico, izboljša odpirač za pločevinke ali sestavi vžigalnik. Ko se mu zamisli porajajo, se te takoj umeščajo tja gor, v višave, visoko v višave, v kozmične širjave in na raven univerzalnega interesa.

Ena njegovih prvih zamisli je tako cev, položena po dnu Atlantika, ki naj bi, med drugim, omogočila hitro izmenjavo pošte med Ameriko in Evropo. Gregor najprej zasnuje podrobne načrte sistema črpalk, ki naj bi v to cev dovajale vodo pod tlakom ter tako po njej potiskale sferične posode s pošto. A zaradi upora, ki je posledica trenja med vodo in steno cevi, projekt na račun nekega drugega, nič manj velikopoteznega, opusti.

Okoli našega planeta naj bi nad ekvatorjem izgradili ogromen obroč, ki bi se samostojno vrtel z enako hitrostjo, kot se giblje planet. Ker bi bilo zaradi reakcijske sile obroč mogoče ustaviti, bi se lahko vsi povzpeli vanj in se, občudujoč njeno krajino, pri tisoč šeststo kilometrih na uro vrteli okoli Zemlje, ali natančneje, Zemlja bi se pomikala pod nami: udobno nameščeni v foteljih – katerih obliko in ergonomsko zasnovo je mimogrede, kot za šalo, a vendar natančno predvidel Gregor – bi jo tako obšli v enem dnevu.

Kot vidimo, ne gre za suhoparne projekte, Gregorju namreč pritiče, da se spoprijema le z večjimi dimenzijami. Na ravni teh že kmalu z gotovostjo ugotavlja, da bi ne bilo slabo, če bi, denimo, nekaj malega napravil s silo bibavice, s tektonskimi premiki, sončnimi žarki in podobnim, ali – da bi se za začetek nekolikanj izuril, zakaj pa ne? – z Niagarskimi slapovi, katerih jedkanice je videl v knjigah in ki se mu zdijo primerni njegovim merilom. Ja, Niagara. Niagara, to ne bi bilo slabo.

Medtem se z zmečkanimi diplomami v žepih poda delat na Zahod, v nekaj večjih mest Zahodne Evrope, kjer bodo, kot so mu zagotovili, njegove sposobnosti našle plodnejšo zemljo, na kateri se bodo lahko razvijale. Tam opravlja različna dela – delo inženirja, izvedenca, svetovalca –, ne da bi ga katerokoli zadovoljevalo, in da bi se mimo službenega časa z nečim zamotil, izdela svoj prvi pravi stroj. Gre za novi tip indukcijskega motorja na izmenični tok, ki ga z zanj značilno ošabnostjo predstavi svojim kolegom in ob katerem se slednjim najprej dodobra povesi nos. A ko se nato vsa njihova zavist poleže in si morajo priznati, da bi ta naprava lahko spremenila prav vse, ti vendarle ohranijo trezne misli, v sebi premagajo nejevoljo in mu predlagajo, naj se na tej točki ne ustavi: nemara bi se veljalo podati še nekoliko bolj na Zahod, kjer bi se na novi zemlji, še bogatejši in z gnojivi še bolje prepojeni, njegove zamisli bržkone lahko razvijale, kot jim pritiče. Lahko si mislimo, da tem nasvetom vsaj do neke mere botruje interes in da njegovi kolegi v njih vidijo način, kako se ga znebiti, Gregor jim namreč, kot da njegova nepriljudnost že sama po sebi ne bi bila dovolj, začenja biti malce v napoto.

In res: celo ko njegova telesna rast že jenja, Gregor še naprej kar raste.


Prevedla Anuša Trunkelj

Sanje ROMAN
128 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612741334
cena z DDV: 21,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741440
cena z DDV: 10,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje