James Meek: Izkazana ljubezen ljudstva

Zaposlen z obnovo sveta je človek pozabil obnoviti sebe.
Andrej Platonov: Vzgajališče novega človeka

Samarin
Ko jih je imel Kiril Ivanovič Samarin dvanajst, torej precej let prej, preden je v dekliški šolski torbi med vonjem po učbenikih in kolonjski vodi zaznal duh po dinamitu, je prosil strica, da bi mu pustil spremeniti njegovo drugo ime. Ni več hotel biti Ivanovič. Njegov oče Ivan, po katerem je dobil patronimik, je umrl kmalu za materjo, ko je bil on star dve leti, in odtlej je živel s svojim stricem. Temu je bilo ime Pavel; in zakaj njemu ne bi moglo biti ime Kiril Pavlovič? Ko mu je stric povedal, da se imena ne da spremeniti, da stvari pač tako potekajo, da imajo mrtvi očetje pravice in potreben ugled, je fant začel kuhati jezo. Stisnil je ustnice in pogledal stran, pri tem pa glasno vdihoval in izdihoval skozi nos. Stric je poznal te znake. Videl jih je vsakih nekaj mesecev, ko je fanta razočaral kdo od prijateljev, ko so mu rekli, naj ugasne namizno svetilko za branje in zaspi, ali pa ko je skušal preprečiti stricu, da bi kaznoval služabnika.

Nato je fant storil nekaj nenavadnega. Pogledal je svojega skrbnika, pokazal zobe in se začel smejati. Njegove globoke rjave oči, ki so zrle v stričeve, so skupaj s smehom, ki ni bil še moški – fant namreč še ni mutiral –, a ne več otroški, vzbujale nemir. »Stric Pavel,« je rekel fant, »me lahko od zdaj pa vse do takrat, ko bom lahko izbral svoji imeni, kličeš Samarin?«

In tako so dvanajstletnika vsaj doma klicali samo po priimku, kot da bi živel v vojašnici. Stric je imel rad nečaka. Razvajal ga je, kadar je mogel, čeprav je bilo Samarina težko razvaditi.

Samarinov stric ni imel svojih otrok in je bil v navzočnosti žensk tako sramežljiv, da je bilo težko reči, ali so mu bile všeč ali ne. Ni imel visokega položaja, imel pa je veliko premoženje. Bil je arhitekt in graditelj, eden od navdušenih posameznikov, ki s svojo praktično koristnostjo presegajo vsakršno domišljavost, pokvarjenost in neumnost oblastnikov, hkrati pa so odvisni od njihovega pokroviteljstva. Ko je Samarin zrasel, ga ljudje v Radugi, mestu ob Volgi, v katerem je živel s stricem, niso več imeli za nesrečno siroto, ampak so začeli govoriti o njem kot o sčastlivčiku, srečnežu.

To, da Samarinovega strica ni zanimala politika, mu ni vzelo dobrega imena pri konservativni gospodi. V njegovi hiši v mestu se ni srečeval krog blebetavih liberalcev, ni bil naročen na sanktpeterburške časopise in revije in ni hotel sodelovati pri reformiranju družbe. Reformatorji so ga kljub temu vztrajno prosili, da se jim pridruži. Toda ni bil vedno zunaj dogajanja. V norem poletju 1874, precej pred Samarinovim rojstvom, je bil v skupini študentov, ki so kot misijonarji hodili po vaseh med kmete in jih nagovarjali k uporu. Kmetje niso imeli pojma, o čem govorijo študentje. Mislili so, da jih imajo za norce, zato so jih s sramežljivim šepetom prosili, naj odidejo, in jih pri tem rahlo odrivali. Samarinov stric je imel srečo, da je ubežal izgonu v Sibirijo. Nikoli pa ni pridobil nazaj svojega izgubljenega ponosa. Vsak mesec je napisal dolgo pismo ženski, ki jo je srečal v tistih dneh in je zdaj živela na Finskem, in tik preden ga je hotel poslati, ga je zažgal.

Kot kaže, je Samarin sledil svojemu stricu, kar se tiče politike, ne pa tudi odnosa z ženskami. Po končanih šolah se je vpisal na tamkajšnjo univerzo za inženirja, vendar se ni vključil v noben pogovor, debatni krožek ali polilegalne marksistične kroge, ki so jih sestavljali radikalni študenti. Ni pa maral niti piflanja niti druženja z militantnimi antisemiti, ki so postopali po stopnicah univerze in neumno buljili v karikature krvoločnih Judov z orlovskimi nosovi na letakih brezdelnih raznašalcev govoric. Dosti je bral – stric mu je kupil vsako knjigo, ki si jo je zaželel, v katerem koli že jeziku –, hodil je na plese, v poznih najstniških letih pa na dolga poletna potovanja v Sankt Peterburg. Ko ga je prijatelj vprašal, kako to, da ima na potovalnem kovčku prtljažne nalepke v nemščini, francoščini in angleščini, se je nasmehnil in odgovoril, da je kupovanje nalepk veliko cenejše kot dejansko potovanje. Imel je zelo veliko prijateljev, oziroma točneje, zelo veliko študentov, ki so ga šteli za prijatelja, čeprav bi jih večina lahko preštela na prste ene roke ure, ki so jih preživeli z njim. Ženske so ga imele rade, ker je dobro plesal, se ni takoj napil in jih je poslušal z resničnim zanimanjem, kadar so o čem govorile. Znal je posvetiti pozornost zgolj eni sami ženski, in ne samo da ji je ugajal med pogovorom, ampak ji je tudi po pogovoru – naj je bil ta še tako kratek, in navadno je tudi bil – pustil občutek, da je bil čas, ki ji ga je podaril, kakor vzet iz dragocene shrambe, čas, ki bi ga Samarin lahko uporabil in bi ga moral uporabiti za nadaljevanje velike naloge. Dejstvo, da ni nihče vedel, kakšna je ta velika naloga, je občutek le še okrepilo. Poleg tega je bil vedno lepo oblečen, vedel je, da bo podedoval veliko premoženje, bil je prebrisan in vse v povezavi z njim, njegova bistrost, moč, celo pogledi – bil je visok, vitek, z gostimi, do ovratnika segajočimi rjavimi lasmi in očmi, ki so gledale zdaj mirno in zasanjano, zdaj ostro in osredotočeno –, je spominjalo na človeka, ki manj nadarjenim ljudem, s katerimi je obkrožen, noče razkriti svoje prave narave.

Govorice o različnih Samarinih niso nikoli naletele na potrpežljivo poslušalstvo. Ne zato, ker bi mislili, da je vzrok za njihov nastanek zavist, pač pa zato, ker so imeli obrekovanja za preveč mračna. Sprejeli so jih kot kakšne časopisne člančiče, ki so govorili o nenavadnih dogodkih v drugih provincialnih mestecih, podobnih Radugi (toda nikoli v sami Radugi). Brali so jih z zanimanjem, a jim niso verjeli, kaj šele da bi ti kakor koli vplivali nanje. V enem od njih je bila tudi zgodba o tem, da je nekdo videl Samarina in njegovega strica, kako sta se sprehajala skupaj, ko je bil nečak star petnajst let, in kako je nečak govoril ter gestikuliral, kot da bi nekaj razlagal, sivolasi stric pa ga je z rokami na hrbtu brez besed in skoraj spoštljivo poslušal ter prikimaval. V tistih dneh so bili v pokrajini nemiri. Kmetje so požgali graščine, ker niso bili zadovoljni z nadomestilom, ki so ga še zmeraj morali plačevati posestnikom za posebno pravico, na podlagi katere so jih štirideset let prej osvobodili tlačanstva. Samarinovega strica so prosili, da bi nadziral obnovo graščin. Družine, ki so jim zgorele zgradbe, naj bi obiskal skupaj s Samarinom. Neka priča je rekla, in to je bila le njena beseda proti kateri koli drugi, da je po naključju slišala strica in nečaka, kako sta se po enem od obiskov neke družine, ki je pripadala najnižjemu plemstvu in je izgubila vse, temu smejala. »Najprej sem slišal, da se je smejal fant, nakar se mu je pridružil še stric!« Tako je rekla priča.

Leta 1910, ko jih je imel Samarin enaindvajset, se je začel družiti z Jekaterino Mihailovno Orlovo – Katjo, študentko, svojo sošolko in hčerjo rektorja univerze. Hodila sta skupaj na sprehode, na zabavah sta se pogovarjala v kakšnem kotu in plesala. Nekega zgodnjepomladnega dne je Katjin oče ukazal, da se mora razmerje končati. Rekel je, da ga je Samarin osramotil med nagovorom študentom zaključnega letnika. Ko je Orlov govoril o tem, da naj bodo študenti srečni, ker so mladi v času, ko Rusija postaja bogata in razsvetljena demokracija, se je Samarin začel smejati. »Ni se smehljal ali hihital,« je rekel Orlov, »ampak tulil, rjoveče se je krohotal kakor divja zver v naših akademskih logih.«

Za počitnice je Orlov odpeljal svojo hčer v hišo na deželi enega od pokroviteljev univerze. Samarin je izvedel, da se je neki študent dogovoril s Katjo za zmenek na vrtu v bližini hiše, kjer ji bo bral svojo poezijo. Samarin je študenta prepričal, da gresta skupaj do ograjnih vrat posestva. Opozoril ga je tudi, da so Katji všeč moški, oblečeni v svetla oblačila. Nedolgo zatem, ko sta krenila po podeželski cesti proti hiši, Samarin na kolesu, študent na konju, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ravno ko so prečkali območje globokega in mokrega blata, je navadno krotek konj pesnika vrgel na tla. Pesnikovo belo obleko in angleški dežni plašč bež barve je prekrila umazanija, poleg tega pa si je fant poškodoval gleženj. Samarin mu je pomagal zajahati konja in pesnik se je nameraval vrniti. Nato pa je Samarin predlagal, da bi, preden pospremi pesnika domov, izročil njegove pesmi nekomu v hiši; pesnik je privolil. In sta šla.

Kak kilometer pred hišo se je Samarin ustavil, stopil s kolesa in nadaljeval pot peš, pri čemer je z eno roko držal krmilo kolesa, ki ga je peljal ob sebi, v drugi roki pa študentove pesmi. Verzi so bili napisani pod močnim vplivom zgodnjih del Aleksandra Bloka. Besede »mesec«, »tema«, »ljubezen« in »kri« so se velikokrat ponovile. Ko je Samarin prebral vse pesmi, se je ustavil, raztrgal papir na osem pravilnih kvadratov in jih vrgel v jarek ob cesti. Vetra ni bilo in papirji so se razprostrli po gladini jezerca, ki je nastalo s taljenjem snega na poljih.

Hišni čuvaj je stal pri ograjnih vratih posestva. Vsi študenti so mu bili enaki, in ko se je Samarin predstavil kot pesnik, ni niti pomislil, da se mladi mož lahko laže. Samarin ga je prosil, če bi lahko videl Katjo v poletni hiši ob ribniku, in čuvaj je šel ponjo. S kolesom ob sebi je šel proti poletni hiši, vegasti, trohneči zgradbi, porasli s svetlo zelenim mahom, prislonil kolo k drevesu in se usedel na suh košček stopnic. Pokadil je nekaj cigaret, opazoval polža, ki se je gibal blizu konice njegovih škornjev, in šel z roko skozi gručo kopriv ter se opekel. Prikazalo se je sonce. Katja se je prebila skozi mokro, nepokošeno travo. Nosila je dolg rjav plašč in klobuk s širokimi krajci. Ko je videla Samarina, se je nasmehnila. Sklonila se je in nekaj izpulila iz zemlje. Držeč v roki šopek zvončkov se je usedla zraven njega. Samarin ji je povedal, kaj se je zgodilo s pesnikom.

»Ne bi te smela videti,« je rekla Katja.

»Dal mi je svoje pesmi,« je rekel Samarin. »Izgubil sem jih. Niso bile dobre. Prinesel sem ti nekaj drugega, da ti bom prebral. Boš cigareto?«

Katja je odkimala. »Zdaj pišeš pesmi?« je vprašala.

»Tega nisem napisal jaz,« je odgovoril Samarin in iz notranjega žepa suknjiča izvlekel brošuro. »Poleg tega niso pesmi. Mislil sem, da bi te to zanimalo. Slišal sem, da nameravaš postati teroristka.«

Katja se je nagnila naprej in se zasmejala. »Kiril Ivanovič! Kakšne oslarije neki tvezeš.« Imela je brezhibne drobne zobe. »Ves čas se samo šališ.«

»Teroristka. Kako zveni? Moraš se pač navaditi na besedo. ‘Teroristka’.«

»Zresni se že, no! Zresni se. Sem ti kdaj kaj govorila o politiki? Bolje od kogar koli veš, kako lahkomiselno bitje sem. Teror – besede ne maram niti izgovoriti. Razen če govoriš o tem, ko smo za novo leto prirejali ognjemete za hrbti ribičev, ki so ribarili na zamrznjeni gladini. A zdaj sem to prerasla. Zdaj sem že prava ženska. O modi. Vprašaj me kaj o modi! Ti je všeč ta plašč? Oče mi ga je kupil v Peterburgu. Čeden je, kajne? Zdaj pa dovolj.« Katja je položila rože na stopnico med njima. Tisti del stebel, ki ga je stiskala v pesti, se je zmečkal. Prekrižala je roke v naročju. »Ni čudno, da oče noče, da se srečujeva, če pa se norčuješ iz mene. No, kar začni brati.«

Samarin je odprl brošuro in začel brati. Dolgo je bral. Katja ga je spočetka gledala z nekakšnim začudenjem, kakršno se pokaže na obrazih ljudi, ko kdo pove na glas nekaj, kar se sklada z njihovimi najgloblje zakopanimi mislimi; ali pa takrat, ko kakšna oseba pri dvorjenju prezgodaj predlaga drugi nekaj nespodobnega. Čez nekaj časa pa so se Katjine modre oči zožile in z gladkega belega obraza ji je izginila še zadnja rdeča lisa. Obrnila se je proč od Samarina, si snela klobuk, odmaknila s čela šop bleščečih plavih las, mu vzela cigareto in nagnjena naprej začela kaditi.

»Narava pravih revolucionarjev je taka, da v njih ni prostora za kakršno koli romantiko, sentimentalnost, prevzetost ali navdušenje,« je bral Samarin. »V njih ni prostora niti za osebno sovraštvo ne za maščevanje. Revolucionarna strast, ki v njih postane običajno stanje duha, se mora v vsakem trenutku združevati s hladno preračunljivostjo. Zmeraj in povsod morajo biti ne tisto, kar bi iz njih naredila osebna nagnjenja, temveč tisto, kar odreja splošni interes revolucije.

Poslušaj ta del, Katja: Ko se tovariš znajde v težavah, revolucionar pri odločanju, ali naj se ga reši ali ne, ne sme razmišljati pod vplivom osebnih čustev, pač pa gre zgolj in samo za dobro revolucije. Zato mora dati na tehtnico koristnost tovariša na eni strani in količino revolucionarjeve energije, ki jo bo porabil pri njegovem reševanju, na drugi, da bi na koncu pretehtal, katera stran ima večjo težo.«

»In kakšno zvezo ima ta čudna brošura z mano?« je vprašala Katja.

»Slišal sem za načrt, po katerem bi ti zaupali napravo in določili tarčo napada.«

»Brigati bi se moral zase,« je rekla Katja.

»Ne sprejmi ponudbe. Mislim, da te nameravajo žrtvovati in tvojo smrt označiti kot pičlo izgubo.«

Katja se je kratko in pritajeno zasmejala. »Beri naprej,« je rekla.

Samarin je bral: »Revolucionar vstopa v svet družbenih položajev …«

Katja ga je prekinila s tem, ko je pihnila cigaretni dim in uprla pogled v daljavo. »Revolucionar vstopa v svet družbenih položajev, razredov in tako imenovane kulture ter živi v njem zgolj zato, ker zaupa v njegovo hitro in popolno uničenje,« je zrecitirala. »Ni revolucionar, kdor ima sočutje do česar koli na tem svetu. Če je tega zmožen, se mora soočiti z uničenjem razmer, odnosov oziroma vsakega človeka, ki je del sveta – zanj mora biti enako osovraženo vse in vsakdo. Slabše zanj, če ima družino, prijatelje in ljubljene na tem svetu; ni revolucionar, kdor nima poguma, da bi kar koli storil. – Tako. Če delaš za policijo, lahko kar zažvižgaš.«

»Ne delam za policijo,« je dejal Samarin. Zaprl je brošuro in z njo rahlo udaril po kolenu. »Skupaj s pesmimi bi lahko izgubil tudi tole, kajne? Na pamet si se naučila Katekizem revolucionarja. Pametno.« Nekoliko je sklonil glavo in se hotel nasmehniti. A je tako nakremžil ustnice, da se je namesto smeha pokazala grimasa. Katja je vrgla ogorek v plevel in se nagnila naprej, da bi videla izraz dvoma na njegovem obrazu, izraz, ki ga je prej komaj kdaj opazila. Samarin je rahlo obrnil glavo stran, Katja se je nagnila še bolj naprej, Samarin se je zasukal, Katja za njim, njen dih je bil za trenutek na njegovem licu, nato se je vzravnal in se ozrl naokrog. Iz globine Katjinih ust je prišel droben glas prezira, veselja in razodetja obenem. Položila je roko na njegovo ramo in obrnil se je k njej, zroč v njene oči iz skoraj ničelne razdalje. Tako blizu so bile, da bi lahko oba povedala, ali so zrle v vlakna nasproti stoječih šarenic ali v črno odprtino zenic, ter se vprašala, kakšen izraz imajo te.

»Zanimivo,« je rekla Katja. »Občutek imam, da vsaj enkrat zrem v pravega tebe.« Njen glas je bil glas bližine, ne šepet, marveč leno, lahko mrmranje, skrhano predenje. Samarin je z enim prstom zaznal skoraj neviden puh nad njeno zgornjo ustnico.

»Zakaj je to tako neznosno?« je rekel Samarin.

»Kaj?« je vprašala Katja.

»Gledati vidni del tistega, ki te gleda.«

»Če se ti zdi to neznosno,« je rekla Katja, »pač ne prenašaj.«

»Saj tudi ne bom,« je dejal Samarin. Svoje ustnice je položil na njene. Zaprla sta oči in njune roke so oklenile drug drugega. Kot da hlinita, so jima roke spodobno drsele po hrbtih, a poljubljala sta se vse bolj hlepeče. Ko je bilo vse skupaj že na meji nasilnosti, na meji skomin in krvi, sta zaslišala kričanje v daljavi. Katja ga je odrinila, usedla sta se in mrka ter globoko dihajoča zrla drug v drugega, tako kot uživalci opija zrejo v lavdanum, ki so ga polili ob prepiranju.

»Moraš iti,« je rekla Katja. Z glavo je pokazala na brošuro. »To. Tu notri. Poznaš drugo poglavje, enaindvajseto točko?«

Samarin je začel listati po brošuri, toda še preden je našel iskano točko, jo je začela Katja recitirati, pri čemer se je vsake toliko ustavila, da zajame sapo: »Šesta, pomembna kategorija so ženske. Delile naj bi se v tri glavne tipe: v prvi tip spadajo lahkomiselne, brezbrižne in nezanimive ženske, ki jih lahko izkoristimo tako kot tretjo in četrto kategorijo moških; v drugem so strastne, nadarjene in zveste ženske, vendar pa ne spadajo k nam, saj niso še dosegle resničnega, brezstrastnega in praktičnega revolucionarnega duha – te izkoristimo tako kot moške iz pete kategorije; in nazadnje so tu ženske, ki so popolnoma z nami, se pravi tiste, ki so povsem vpeljane in so v celoti sprejele naš program. Njih bi morali imeti za naš najdragocenejši zaklad, saj brez njihove pomoči ne bi mogli delovati.«

Minilo je kar nekaj mesecev, preden je Samarin ponovno videl Katjo. Nekega jutra jo je čakal na postaji. Univerza je imela skromno knjižnico in vsake toliko časa so oblasti iz Penze poslale vlak z vagoni, opremljenimi s polnimi knjižnimi policami in klopmi, da bi študentom omogočili dostop do strokovne literature. Samarin je imel vse potrebne knjige doma, vendar je bil zunaj v najbolj vročih majskih dneh, ko je prispela železniška knjižnica. Katja je prispela v beli obleki, a brez klobuka, in s skoraj prazno šolsko torbo, ki jo je nosila čez ramena. Njena bleda koža je bila ožgana, bila je bolj suha in zaskrbljena. Videti je bila, kot da bi slabo spala. Pihal je vroč veter in šuštela je vrsta topolov za postajo. Samarin je klical Katjo, vendar se ni obrnila. Šla je v knjižnični vagon.

Usedel se je na klop na peronu in gledal vagon. Nekaj je gorelo v mestu, iznad streh se je namreč vil črn dim. Veter je bil močan in vroč, kot da se je pripravljalo na nevihto, toda nebo je bilo jasno, le dim se je širil pod njim. Samarin je s klopi opazoval študente, ki so prihajali in odhajali. Klop je bila v senci postajne strehe in zaščitena pred vetrom, začele pa so škripati deske na strehi. Študentje so se prebijali skozi oblake prahu z zaprtimi očmi, dekleta so z eno roko držala krila, z drugo klobuke. Samarin je vohal dim, nastal zaradi gorenja. Drevesa so šumela in zatem bučala kot slap. Ko zunaj ni bilo več študentov, ki bi čakali v vetru, je Samarin začel šteti tiste, ki so prihajali ven. Vohal je gorenje. Bližali so se oblaki. Bili so gosti in so se dvigali, medtem ko jih je gledal. Nihče več ni ostal na peronu. Zrak je smrdel po prahu, dimu in ozonu. Močno se je stemnilo. Nebo je bilo nizka streha. Iz vagona je pritekel še zadnji študent. Samarin je vstal in ga poklical. Študent je z dvignjenim ovratnikom stekel za vagonom, čez tire in nato proti poljem. Le enkrat se je ozrl nazaj, ne da bi se ustavil, in pogledal Samarina. Bilo je sporočilo iz prihodnosti. Videl je nekaj, česar ni hotel več videti, a hotel je le še enkrat pogledati Samarinu v obraz, da bi lahko rekel: »Tega dne sem videl Samarina.«

Katja je bila edina, ki ni prišla ven. Samarin je stopil v vagon. Čitalnica je bila prazna in klopi čiste, na eni je bil le izvod knjige Osnove pare, ki jo je Katja uporabljala, in njeni zapiski. Napisala je pesem. »Ljubila je, kot samomorilci ljubijo dno, na katerega padejo,« je napisala. In še:

»Ki ustavi jih, objame in trpljenje njih uniči,
a ona je padala znova in znova, skočila,
zadela ob dno, umrla in spet padat’ začela.«

Samarin je zaprl knjigo, šel do knjižničarjeve pisarne in prislonil uho k vratom. Vagon je škripal v vetru tako glasno, da ni mogel slišati. Težko bi rekel, ali onstran vrat sliši šepetanje ali pa je bil to veter in šuštenje dreves. Sunek vetra je pobral s sabo pesek in slamo ter ju nosil pod podvozjem vagona, šklopotaje kot gruča podgan, ki teče čez kolesa. Samarin se je odmaknil od vrat in zaslišal ženski krik. Prišel je od zunaj. Stekel je iz vagona v prah ter pogledal levo in desno po peronu. Nikogar ni bilo. Zaslišal je gasilske sirene, ki so prihajale iz mesta. Še enkrat je zaslišal ženski krik, ki ni bil toliko posledica strahu, užitka ali jeze, ampak prej želja, da se oglasi, kot volk ali krokar. Bil je daleč stran. Samarina je zadel en kamen v ramo, drugi v glavo in tretji v lice, zaradi česar je krvavel. Pokril si je glavo z rokami in stekel pod streho perona. Zvoke vetra so preglasili nekakšni zvoki topovskih krogel, s katerimi kot da bi zasipavali mesto iz neutrudnega bunkerja, in ozračje je postalo belo. Nevihta s točo je trajala dve minuti in na koncu so ostanki listja viseli z dreves kot cunje. Led je segal do gležnjev. Samarin je videl, da so se vrata vagona odprla in Katja se je spustila iz njega s šolsko torbo na hrbtu. V torbi je imela nekaj težkega, saj ji jo je vleklo navzdol. Dvignila je glavo in ga zagledala. Samarin jo je poklical, ona pa je začela teči po progi. Šel je za njo. Na toči ji je spodrsnilo, padla je in prišel je k njej. Ležala je v ledu napol na hrbtu, napol na boku. Samarin je pokleknil, ona pa ga je pogledala tako, kot da bi jo prišel zjutraj zbudit po nekaj nočeh in dneh spanja. Dotaknila se je ureznine na njegovem licu in nato počasi odmaknila prst s krvnim madežem na blazinici. Začela se je tresti od mraza. Samarina je vprašala: »Kam?« Kam. Prijel jo je za roke in jo povlekel, da je vstala z zmehčane toče. Bila je premočena do kože in je drgetala. Naredila je nekaj korakov stran od njega, si snela šolsko torbo, pogledala vanjo, jo stisnila k prsim in se zasmejala. Samarin ji je rekel, naj jo da njemu. Še naprej se je smejala in spet začela teči po tirih. Samarin je stekel za njo, jo prijel okrog pasu, ona pa je padla z obrazom naprej. Bila je močna in je skušala pokriti torbo s telesom. Samarin se je ravsal z njo in jo skušal obrniti; goleni je imel mokre od ledu in kolena ob njenih stegnih, medtem ko je z rokami brskal pod njo, da bi našel torbo, ki jo je držala na trebuhu. Vohal je njene lase, moker bombaž njene obleke in njo, mehko, močno, napol zvito v njegovih rokah kot kakšna riba. Desno roko ji je stisnil med noge in levo položil na prsi, ona pa je brez kričanja izpustila torbo iz rok, se zvila in ga povlekla za roke, da so bile njene mehke in hladne dlani na njegovih členkih. Zgrabil je torbo, se zakotalil stran od nje in vstal.

»Vrni mi jo,« je rekla in mirno ležeč strmela vanj.

Samarin jo je odprl. V njej je bila eksplozivna naprava. Vzel jo je ven in ji vrgel torbo. Katja je začela drgetati.

»Bolje jaz kot ti,« je rekel Samarin.

»Kako romantično,« je rekla Katja s suhim glasom. »Spodletelo ti je, še preden si začel.«

»Roka, s katero mečem, je močnejša.«

»Vrgel jo boš v reko. Nikoli je ne boš uporabil.«

»Zakaj ne?« je smehljaje se rekel Samarin, zroč v težak paket, ki ga je tehtal v roki. »Bolje je kot načrti.«

Katja je vstala; stopljen led ji je na zmečkani sprednji strani obleke pustil temne proge. Koščki toče so ji viseli s koncev las. Pogledala je dol, se začela čistiti, se nato ustavila in se zazrla v Samarina. Njen obraz se je spremenil. Postal je topel, hrepeneč in zainteresiran. Prišla je k Samarinu, pritisnila svoje telo ob njegovo, se ga oklenila z rokami in ga poljubila na usta.

»Sem ti res tako zelo všeč?« je vprašala.

»Da,« je odgovoril in prislonil svoje ustnice k njenim. Katja je zgrabila bombo iz njegove nepozorne roke, mu s prsti na nogi oklenila gleženj, spodnesla noge in zbežala, da je ni mogel ujeti.

Dva tedna kasneje je bila aretirana in obtožena načrtovanja terorističnega dejanja.


Brivec in nabiralec jagod

Sredi oktobra devet let kasneje je v predelu Sibirije nekje med Omskom in Krasnojarskom visok in vitek mož, ki je imel na sebi dva plašča in dva para hlač in je prihajal s severa, hodil proti železniški progi. Sledil je reki in se nekaj kilometrov pred mostom prebijal skozi divji česen ter mimo jerebik in bréz po skalah nad brzicami. Ušesa so mu štrlela iz zvitih pramenov temnih, do ovratnika segajočih las, jezik pa se je smukal po razmršeni bradi, da bi vlažil ustnice. Gledal je predse in hodil s čvrstim korakom, ni se spotikal, ne kot nekdo, ki pozna pot tako dobro kot tisti, ki hodi že mesece proti belemu soncu in namerava hoditi še naprej, dokler ga ne ubijejo ali zaustavijo. Hitro se je sklonil in se z desno roko dotaknil vezalke, ki je držala škornje skupaj. Levo podlaket je tesno pritiskal ob prsi.

Ko je bil nekaj sto metrov oddaljen od proge, je zaslišal piskanje lokomotive. Ni bilo vetra in na obzorju so drevesa zadrhtela od piska. Njegova gotovost in smer sta se izkazali za zgrešeni; oziral se je okrog z odprtimi usti in si oblizoval ustnice. Kradoma je pogledal v svetlo sivo nebo in začel globoko dihati. Spet je zapiskalo; mož se je nasmehnil in spustil iz sebe neki glas, ki bi bil lahko del besede, ali pa je mož pozabil, kako se smejati, a je vseeno poskusil.

Ko se je še tretjič zaslišalo vse bližje piskanje, je mož stekel naprej in za rečnim ovinkom zagledal most. Pomračil se je in stekel k vodi. Počepnil je, z desno roko zajel vodo, jo pljusknil v obraz in je malo tudi popil. Hitro je pogledal most in nato proti drevesom za sabo, nakar je s prosto levo roko izvlekel paket izpod plašča. Ta je bil zavit v platneno krpo. Vzel je težak kamen, ga dal v cunjo in dva njena konca zavezal z vozlom. Iztegnil je roko nazaj in zalučal paket, ki je izginil v reki. Roke je dal v vodo, si jih umil, jih vzel ven in stresel, nato pa zavihal rokave plašča nad zapestjem in si jih ponovno umil.

Lokomotiva, temno zelena zverina z rjastimi progami, kot kakšen malahit, ki je polzela po ozki progi in vlekla za sabo niz živinskih vagonov, je prečkala most. Med vožnjo po soteski je piskala in vlak se je s svojo težo spuščal po gnijočih železniških pragovih med ječanjem lesa in kričanjem nenaoljenega železa in jekla. Plazil se je, kot da lahko izbira med več potmi in ne obstaja ena sama, pri tem pa so kosmiči saj in koščki slame švigali po zraku proti reki. Eden od vagonov se je zibal levo in desno in poleg hrupa motorja in vlaka je bilo slišati odsekane zvoke, kot da bi kdo s sekiro udarjal po deski.

Vrata vagona so se nenadoma odprla in na njih se je prikazal mož v vojaških hlačah in beli srajci; bil je s hrbtom obrnjen navzven, z eno roko se je držal, z drugo pa je skušal ujeti uzdo. Konj se je dvigoval na zadnje noge in s sprednjimi hotel udariti moža. Za njim je bilo še nekaj konj, katerih glave so besno suvale proti svetlobi. Mož je padel iz vagona, ko se je ta pozibaval proti reki, grozeč, da se bo prekopicnil. Padel je petdeset metrov globoko v skalnato plitvino. Ude je med padcem premikal, kot da bi skušal sočasno poleteti, pristati na noge in se napeti, da bi bil pristanek lažji. Imel je odprte oči in usta, čeravno ni kričal. Lica je imel nategnjena nazaj in padel je na trebuh. Ob tem so se iz vode visoko dvignili penasti pljuski, in ko so padli nazaj v vodo, se mož ni več premaknil; nasedel je na prod, obdan s tihimi vrtinci na robu reke.

Iz vagona je za možem skočilo pet konj. Ujeti so bili med premikajočim se vlakom in zaščitno ograjo na mostu. Eden je takoj padel s konca mostu in pristal na robu reke blizu moža, pri čemer je tako tresknilo, da se je zdelo, kot da je razneslo mino. Drugi so se borili za prostor ob mostni ograji. Neko čokato rjavko je vlekel vagon, ker se je njena vprega pripela za kovinsko kljuko na njem, tako da je dirjala, skakala in se upirala vse do vstopa v predor malo naprej od mostu, kjer si je zlomila vrat.

Trije preživeli konji so se prerivali med vlakom in ograjo ter se skušali rešiti. Bilo je le toliko prostora, da so hodili v vrsti eden po eden, pa še to komaj; toda eden od njih, velik, mršav vranec, črn kot saje, je hotel iti v nasprotno smer od drugih. Dvignil se je na zadnje noge, in ko se je spustil, je s sprednjimi nogami zagradil pot rjavcu. Vranec se je spet dvignil. Rjavec se je pognal naprej in vranec je končal na njem, da so mu noge visele na njegovem vratu.

Medtem ko sta bila rjavec in vranec oklenjena tako kot od udarcev pijana boksarja, je tretjega konja, belega žrebca, najbrž potisnil vlak ali pa se mu je zmešalo, kajti potem ko je skočil na zaščitno ograjo, je z glavo naprej skočil v reko. Ker sta bila z rjavcem privezana skupaj z vrvjo, je slednjega iztrgalo izpod vranca in šel je za njim. Rjavec in beli žrebec sta zletela dol; v zraku nikakor nista bila elegantna kot Pegaz, saj so jima otrpnili udi in bučno sta štrbunknila v vodo na rečni prod.

Preživeli vranec je stopil nekaj korakov nazaj, se ustavil in se pognal v lahen drnec v nasprotni smeri od premikanja vlaka, po poti, po kateri je prišel. Prostor med zaščitno ograjo in vagoni se je razširil, ko se je konj pomaknil naprej, ko pa je še zadnji vagon prečkal most, je žival pospešila tek. Vagon je izginil v predoru in konj je začel galopirati proti zahodu skozi praprot in visoko travo ob železniški progi.

Mož ob reki je negibno stal in poslušal zvok vlaka, vse dokler tudi ta ni izginil. Sezul si je škornje, slekel oba para hlač in odšel v reko na kraj, kamor je vrgel paket. Voda mu je prišla do suhih belih stegen. Iskal je eno uro. Počasi, skrbno gledajoč skozi bistro vodo vsako ped vsenaokrog. Dvakrat je segel z roko do dna in z njo objel svetel kamen.

Prišel je iz reke, se usedel, si obul škornje in oblekel hlače. »Bedak,« je rekel na glas.

Hodil je ob samem robu reke, dokler ni prišel do podnožja mostu. Rjavec je bil še vedno živ, trzal je z glavo v migotajočem oblaku komarjev, preostalo telo, velika, mehka in topla gmota mesa, čez katero je tekla voda, pa je mirovalo. Reka je naplavila vojaka, ki je padel z vlaka, in še enega konja. Vojak je bil mrtev. Njegove hlače so bile iz dobrega blaga, škornji pa so bili uvoženi. V žepih ni imel nič. Mož mu je sezul škornje in si jih skušal obuti. Nog ni mogel spraviti vanje. Mrtvecu je spet obul škornje, ga obrnil z obrazom proti tlom in vzel iz žepa nož. To je bil dolg, tanek, pravokoten kos jekla, naostren vzdolž enega od robov in s klobučevinastim trakom, zavezanim okrog konca jekla, ki je služil za ročaj. Šel je k enemu od mrtvih konj, k belemu žrebcu, mu odrezal z noge trak kože in kos mesa ter ga dal v usta. Nato je šel na obrobje gozda, počepnil, pobral pest listov zajčje deteljice, jih dal v usta ter žvečil surovo meso in listje, ozirajoč se naokrog in opazujoč vojaka. Ko je končal, je pil vodo iz reke. Pritisnil je uho ob steber mostu in poslušal.

Ponovno je šel k vojaku in mu dvignil desno roko. Pogledal je v smer, nasprotno od vodnega toka, tja, od koder je prišel, namestil vojakovo zapestje na kamen, ki ga je izpral blagi tok reke, in mu odstranil roko tako, da je odžagal vezivno tkivo in jo ločil v sklepu s pritiskanjem in bolj s trganjem kot z rezanjem. Kri je potemnila kamen, naredila madeže v vodi in nato so jo odnesli rečni vrtinci.

Mož je ostanek vojakove roke vrgel v reko, vzel odrezano in pobegnil v gozd. Kak kilometer od reke je z golimi rokami izkopal jamo skozi plasti blata, komposta in zemlje. Vanjo je vrgel roko in jo pokril. Zatem se je vrnil k reki, si umil roke in začel plezati po skalah proti železniškemu predoru.

Nožni prsti z zlomljenimi nohti so se prebili skozi konca škornjev, in ko je pot postala strma, si je škornje sezul in jih stlačil v žepa zunanjega plašča. Trideset metrov više je stal steber s temeljem v skali, zadnjih deset metrov do njega pa je bilo res strmih, skoraj navpičnih, in ni bilo grmičevja, da bi se lahko prijel zanj. Mož je stal na skalni polici, težko je dihal, umirajoče sonce na zahodu mu je grelo hrbet skozi debelo tkanino plašča. Opazil je razpoke v skali. Iztegnil je levo roko in se prijel za oprimek, desno stopalo pa je dvignil do roba skale. Plezal je centimeter za centimetrom, dokler ni skala postala gladka in se je izkazalo, da je ukrivljena razpoka blizu stebra, ki jo je malo prej videl, dejansko temnejša tanka plast peščenjaka. Bil je pritisnjen ob skalo z vsemi štirimi kot novorojenček, ki se skuša z vsemi silami prisesati k velikanski skali materi in jo objeti. Splezal je previsoko, da bi vse skupaj pustil in padel. Tam je bila kremenjakova žila, nagnjena proti stebru. Mož je čutil, da ga bo skala vsak čas pustila. Izpustil je glas iz sebe, napol zagodrnjal, napol zastokal in zgrabil kremenjak z nohti desne, zatem pa še leve roke; tako mu je, da ne bi padel, malo pomagala delno prosojna izboklina, malo pa nohti na njegovih nožnih prstih. Dolg, trd in velik noht je namreč nekaj centimetrov praskal po skali in se zaril v skrito razpokico. Mož je z vso svojo težo za trenutek zdrsnil nazaj na krhki plektron, nakar se je namestil in se, tik preden se je noht odtrgal, z eno roko prijel za zarjavel železni opornik mostnega stebra. Tako je visel kar nekaj sekund, nato se je prijel še z drugo roko in se povlekel gor, tako da je počival z nogami na oporniku.

Preplezal je steber. Bilo je lahko, kot po lestvi. Med plezanjem mu je bolečina zakljuvala ob vsakem utripu. Na vrhu, na pešpoti ob progi, je bil jašek. Splezal je skozenj in se usedel na pobarvane kovinske plošče. Sonce je počasi tonilo za drevesi. Ulegel se je na gladko ploskev kovine med zakovicami in zaprl oči.

Zaslišal je korakanje po drobcih kamnov in pragovih ter obrnil glavo v smer, od koder je prihajal zvok, vendar ni vstal. Oblaki so se razkadili in nebo na zahodu je bilo oranžno, črto obzorja pa so trgali črni bori in dve grbini razstreljene skale, vsaka na eni strani useka. V somraku se je po progi počasi približevala ena sama majhna, široka in temna silhueta, ki je bila zdaj oddaljena kakih trideset metrov. Mož je vstal in razširil roke. »Hej, kolega!« je zavpil. Bližajoča se silhueta se je ustavila. »Ne boj se! Sam sem, brez orožja!«

Drugi človek je stopil nekaj korakov bliže.

»Daj, ne bojva se drug drugega.« Moža sta si prišla tako blizu, da sta drug drugemu videla obraz. Mož z zahoda je imel klobuk, površnik in s puhom poraslo brado. Nosil je potno torbo.

Mož, ki je priplezal do proge, je rekel: »Nabiram jagode rastlin. Samarin, Kiril Ivanovič.« Iztegnil je roko.

»Balašov, Gleb Aleksejevič.« Imel je dolgo, hladno in mehko roko. Samarinova je bila bolj groba, vroča in razpokana. Oba sta bila približno enako stara, okrog trideset.

Samarin se je usedel na tirnico in si zavezal škorenj. Balašov ga je opazoval in držal pred sabo potno torbo z obema rokama.

»Zakaj pešačite?« je vprašal Samarin. »So vlaki prehitri?«

»Vlakov ni več. Samo vojaški so še. Z njimi pa je prepovedano potovati.«

»Prej sem videl en vlak.«

»Ta je bil vojaški. Češki. Čehi streljajo nate, če skušaš skočiti na kakšnega od njih.«

»Čehi? Je to še Sibirija?«

»Je.«

Samarin je oprezno pogledal Balašova, kot da skuša ugotoviti, ali je lažnivec ali bebec. Balašov se je odkašljal in se ozrl stran. Ročaj torbe je stisnil tako močno, da je usnje zaškripalo. Stegoval je vrat in pogledoval naokrog, za sabo in čez rob mostu. Zakričal je, izpustil torbo in se prijel za zaščitno ograjo. Torba je padla na tla in zadela v rob, tako da se je odprla in so stvari zletele iz nje. Balašov se za to ni zmenil.

»Tu spodaj so konji!« je rekel. »Ranjeni!«

»Mrtvi,« je rekel Samarin. »Padli so iz vagona vlaka. Videl sem, kako so padli.«

»Uboge živali. Ste prepričani? Moram iti dol. Mogoče je kakšen še živ. Le kdaj bodo ljudje nehali vlačiti konje v svoje vojne?« Pogledal je Samarina, kot da upa na odgovor.

Samarin se je nasmejal. »Ne boste šli tja dol. Jaz sem se ob plezanju gor skoraj ubil. Ste me pa presenetili. Ves ta čas sem nabiral jagode in prvi človek, ki ga srečam, odkar sem prišel iz gozda, bolj skrbi za konje, ki so šli v vojno, kot za ljudi, ki so šli z njimi. To je enako kot tisto, ko je Angležinja odšla v pekel in je videla milijone prekletih, ki so ob preganjanju demonov z golimi rokami nakladali žerjavico na dvokolnice z vpreženimi osli, in je rekla: ‘Joj, ubogi osli!’«

»Konji ne gredo v vojno,« je rekel Balašov. »Ljudje jih vzamejo s sabo.«

»Tam gori je še en mrtev konj,« je dejal Samarin in pokazal z glavo proti ustju predora.

Balašov se je obrnil, globoko vdihnil in stekel kakih petdeset metrov naprej, kjer je ležala mrtva rjavka. Samarin ga je opazoval, in ko je videl, da se je ta nagnil nad žival in položil roko na njen vrat, je počepnil k torbi Balašova. Iz nje je padel majhen, težek in zavezan platnen zvitek. V torbi je bil hlebec, kozarec poprovih zrn v razsolu s kitajsko etiketo in brošura z naslovom Devet skrivnih načinov, kako premagati žalost. Pogledal je čez ramo, da bi videl, kaj počne Balašov, nato pa je odprl platneni zvitek. V njem je bil pribor kirurških inštrumentov, vse vrste igel, rezil in škarij, lepo zavitih v krpe. Samarin je začel brezbrižno brskati po torbi in našel stekleničko surovega špirita, ga povohal in ga malo srknil. Vzel je veliko krpo, ki je bila nekoč bela, zdaj pa prepojena s posušeno krvjo. Potlačil jo je nazaj v torbo skupaj z brošuro in vzel ven še zadnji predmet, kot kuverta veliko kartonasto listnico s pripognjenimi vogalčki, zaprto z elastičnim trakom. Odprl jo je in potegnil fotografijo iz žepka iz bleščečega papirja. Na njej je bila mlada ženska, a ne v togi drži in praznični nedeljski obleki, pač pa prisrčna, pristna in vase zaprta; glava ji je počivala na roki in morda je preveč pozorno zrla v fotoaparat – toda bilo je pretemno, da bi razbral posamezne detajle. Ozadje slike je bilo belo. Listnico in fotografijo je dal v svoj zunanji plašč, vzravnal torbo, položil vanjo steklenico, zvitek in krpo ter si začel polniti usta s kruhom in poprom. Jedel je hitro s sklonjeno glavo in povešenimi očmi.

»Žal mi je,« je rekel Samarin med žvečenjem, ko se je Balašov vrnil. »Hrana je padla iz vaše torbe. Bil sem lačen. Izvolite.« Z eno roko je izročil Balašovu ostanke hlebca, z drugo pa jemal razsol iz stekleničke in ga dajal v usta.

»Ne skrbite,« je dejal Balašov. Ni hotel vzeti skorje. »Na vaše zdravje. Do Jazika je le uro hoda.«

»Vozi ekspresni vlak od tod do Peterburga?«

»Očitno ste nabirali jagode dolgo časa.«

»Da. Da, dolgo.«

»Saj sem vam rekel. Vlakov ni,« je rekel Balašov. Pobrskal je po torbi. Z rokami je mahal v njej kot ujet ptič s krili in skoraj pobesnel. »Ste videli kartonasto listnico? V njej je fotografija.«

»Listnico?« je rekel Samarin. »Ne, mislim, da ne. Kdo je na fotografiji?«

»Ana Petrov… Ampak vi je seveda ne poznate.«

»Ana Petrovna! Vaša žena?«

»Ne. Nimam žene.« Balašov je na rokah in kolenih iskal po tirih. Bila je že skoraj popolna tema. »Samo znanka. Prosila me je, naj jo odnesem v Verhni Luk v zvezi z nekimi dokumenti, ampak … zdaj nihče več ne izdaja dokumentov.«

»Kakšna škoda, da ste jo izgubili! In kakšna škoda, da je nisem mogel videti. Ana Petrovna. Pod takim imenom si lahko predstavljaš kakršno koli žensko, kajne, Gleb Aleksejevič? Plave kite, kratki rdeči lasje, mlada študentka, stara babuška, morda šepajoča, morda ne. Ob takem imenu si lahko ustvari vsak svojo podobo. To ni kot, kaj pa vem, Jevdokija Filemonovna, ki je lahko samo brinetka z bradavicami in velikimi prsmi. Ana Petrovna. Najbrž zelo spodobna oseba. Morda pa kakšna razuzdana babura, kdo ve?«

»Ne!« je odgovoril Balašov. »Je vdova po konjeniškem oficirju, ima mladega sina in je spodobna, da bolj ne more biti.«

»Odlično. In kako občudovanja vredno, da zdaj opravljate delo njenega kurirja.«

»Jaz sem lastnik trgovine v Jaziku. In občasno brivec. Šel sem v Verhni Luk po opravkih. Od tam je dva dni hoda. Imam boks. Postrižem jim vse lase in obrijem tiste, ki to želijo.« Balašov je govoril vse hitreje ter odpiral in zapiral torbo.

»Gleb Aleksejevič!« je rekel Samarin in položil roko na ramo Balašova. »Ne skrbite. Ni vam treba ničesar razlagati. Ste miroljuben, lojalen državljan, ki se ne vtika v tuje zadeve. Poglejte me. Ali nisem divji jaz? Ali nisem jaz tisti, ki bi moral marsikaj razložiti?«

Balašov se je živčno zasmejal. »Temno je,« je rekel.

»Ne tako, kot bo v predoru,« je dejal Samarin.

»O,« se je oglasil Balašov. »Greste tudi vi v Jazik?«

»Je to najbližje mesto?«

»Daleč najbližje.«

»Potem jih moram opozoriti, da me zasleduje neki človek.«

Moža sta v brezzvezdni noči,v kateri se je komaj kaj videlo, hodila po tirih. Ko sta šla mimo mrtvega konja ob ustju predora, se je Balašov prekrižal in odžebral molitev.

»Če grem skozi predor ponoči in še s kom, se navadno drživa za roke,« je rekel Balašov.

»No, saj smo v Aziji,« je odvrnil Samarin. Balašov je prijel Samarinovo roko in vstopil v predor pred njim. Korakanje po gramozu je začelo mogočno odmevati in črnina je nedoločno šumela okrog njiju. Samarin je zakašljal in kašelj je kot živ švignil vzdolž nevidnega zidu iz opek. Po nekaj sto metrih se je Samarin ustavil. Balašov je hotel nadaljevati, vendar je Samarin stisnil njegovo roko in Balašov se ni hotel upirati, raje je počakal.

»Vas je strah?« je vprašal Samarinov glas.

»Ne,« je obotavljaje se odgovoril glas Balašova.

»Zakaj ne? Mene je.«

»Tu je Bog.«

»Ne,« je dejal Samarin. »Ni ga. Tema je tista, ki se je je treba bati. Spati tu in se zbuditi v temi in tišini.« Izpustil je roko Balašova iz svoje. »Sam. In pri tem ne moreš dognati, kdo si. Slišiš svoj glas. Ampak si to res ti?« Zdelo se je, kot da govori nekje od daleč, kot da bi s tem, ko je bil za besedami, pazil na več stvari hkrati.

»Jaz nisem sam!« je zakričal Balašov. Njegov glas se je valil gor in dol po predoru in njuna ušesa so s povečano sposobnostjo zaznave lahko ocenila njegovo velikost. Predor ni bil več neskončen. Samarin je zgrabil Balašova in ga objel. Balašov je neodločno položil roko okrog Samarina in ga mlahavo objel.

»Žal mi je, prijatelj,« je rekel Samarin. »Seveda niste sami. Tu sem jaz. Tu je moja roka. Predolgo sem bil odsoten.«

Šla sta naprej. »Nekoč sem se izgubil v gozdu in sem bil v njem teden dni,« je rekel Balašov. »Bilo je približno v tem letnem času. Ponoči sem se strašansko bal divjih zveri, a nisem upal zanetiti ognja, saj bi ga videli razbojniki. Po celodnevni hoji sem se v temi ulegel na odejo in se trudil, da ne bi zaspal, dokler nisem pomislil, da mi bodo oči vsak čas izkrvavele od trpljenja. Včasih sem slišal volkove. Ampak tišina je bila hujša. Hrepenel sem po tem, da bi slišal žabe ali sovo, pa čeprav zvenijo kot duše, ki rotijo, naj jim dovolijo iti naprej; namesto tega sem eno uro prebil v tišini, nato sem zaslišal šuštenje v bližini in že sem mislil, da so se zobje zverine zarili v mojo nogo, trznil sem, kričal in moledoval, čeprav vem, da me žival ne more razumeti, da nima v sebi ne dobrega ne zla in ne zna razsojati. In celo sredi strahu in trpljenja, ker sem se trudil biti buden, sem uvidel, da bi bila groza ob morebitnem prihodu zverine v meni samem. Osamljen v divjini bi čutil krutost in bolečino smrti, vendar tega ne bi povzročil volk, ta je namreč le ena od božjih stvaritev, Bog pa je dober; vso grozo tega sem nosil v sebi, tako kot strah, in ko bi mi volk to vzel, ne bi bilo ničesar več med mano in Bogom.«

»Kaj pa, če ne bi bila divja zver? Če bi bil človek?« je tiho vprašal Samarin.

»To bi bilo res strašno. Do zadnjega trenutka pred smrtjo upaš, da ti bodo prizanesli z grozo, da so si premislili. Misliš, da so se zmotili. Toda zveri takrat niso prišle, nihče ni prišel ponoči. Nazadnje sem le zaspal in namesto nočne more sem imel čudovite sanje, sanjalo se mi je o raju in spominu na večno radost. Ko sem se zbudil, ko sem se zavedel, da sem se zbudil, sem se počutil bedno, kot da je umrl človek, ki sem ga najbolj ljubil. Podnevi sem hodil in spomin na sanje je zbledel, ponoči pa sem se spet strašansko bal. Nekega večera sem videl luč v neki vasi in vedel sem, da se bom rešil. Toda vame se je naselila nova groza, močnejša od prejšnje. Bal sem se, da bodo vse nočne more, ki me niso tlačile v divjini, prišle k meni takoj prvo noč, ki jo bom prebil v zatočišču.«

Samarin se je ustavil in prišel bliže k Balašovu. Njegov dih se je dotikal obraza Balašova. »Pa so prišle?« je prišepnil. »Se je to zgodilo?«

»Ne!« je odvrnil Balašov in skušal odmakniti glavo stran od Samarinovega toplega diha. »Nikoli niso prišle.«

»Seveda ne,« je dejal Samarin. »Seveda ne. Dobro. Naprej.«

Moža sta prišla iz predora in zavohala macesne, ki so rasli na obeh straneh proge. Spustila se je noč, polna oblakov, in ni se videlo drugega kot svetlikanje tirov in nejasni črni obrisi nazobčanih dreves z nebom v ozadju. Preletela ju je jata gosi, ki so se oglašale kot tečaji oknic v vetru. Samarinov raztrgan škorenj je med hojo po tirih udaril v prag.

»Katerega leta smo?« je vprašal Samarin.

»1919.«

»Potem je najbrž še zmeraj vojna.«

»Zdaj je drugačna vojna. Taka, da ne razumeš, kdo je na kateri strani. V minuli vojni, v tisti proti Nemcem in Avstrijcem, smo bili mi proti njim. Zdaj pa smo bolj mi proti sebi. So beli in so rdeči. Beli so za carja – zdaj je mrtev, rdeči so ga ubili –, rdeči pa so za enakost vseh.«

»In za koga ste vi, Gleb Aleksejevič?«

Balašov je dolgo molčal. Končno je rekel z napetim glasom: »Pred Bogom smo vsi enaki.«

»Ampak kako to živite?«

»Kakšne vrste kaznjenec ste?«

Samarin, ki je bil pred njim, je postal in se obrnil. Mesec se je dvigal izza oblakov in pičla količina svetlobe je popackala obraza mož v otroških sencah. Samarinov obraz je izgubil živahnost in se prelevil v prazen mir.

»Mislil sem, da nas imate ljudje v Sibiriji za ‘nesrečnike’,« je rekel.

Balašov je stopil korak nazaj. »Saj vas imamo, ampak … vi ne govorite kot kaznjenec.«

»To je dobro po petih letih življenja z njimi.« Poteze na Samarinovem obrazu so se začele sproščati, dokler ni ta zaživel; zdelo se je, kot da se mrtva praznina, ki ga je spreletela, sploh ni pojavila. Odtrgal je praprot in začel skubiti listje z nje. Zapel je delček pesmi, ampak nejasno, tako da je Balašov izmed vseh besed razločil le besedno zvezo med svetovi.

»Prekršil sem zakon in zbežal iz delovnega taborišča,« je rekel Samarin. »Ampak nisem kriminalec.«

»Politični.«

»Da.«

»Intelektualec ste. Socialist.«

Samarin se je nasmejal in se zazrl v Balašove zaupne in razumne oči. »Nekaj podobnega,« je rekel. »Pobegnil sem iz Belega vrta. Ste slišali zanj? Leži tisoč petsto kilometrov severno od tod.«

»Je bilo tam zlato?« je nedoločno vprašal Balašov.

»Tam se je garalo, zlata pa ni bilo,« je odgovoril Samarin. »Najbrž bi radi vedeli, zakaj sem bil tam zaprt.«

»Ni mi treba vedeti,« je dejal Balašov. »Mislim, da je neke vrste greh, če se vtikaš v zadeve drugih.«

»Ha! Podobno razmišljate kot jaz. Ste prepričani, da niste nikoli sedeli za zapahi?«

»Da. Nikoli nisem bil zapornik. Razen v tem smislu, da so vse naše duše ujetnice naših teles. Kiril Ivanovič.«

»Aja, zadeve v zvezi z dušo in telesom. Da. Dobro. Najbrž verjamete v to.«

»V Jaziku verjamemo. Verjamemo v odrešitev. Večina nas je odrešenih.«

»Odrešitev,« se je zasmejal Samarin. Odpravil se je naprej in Balašov mu je sledil nekaj korakov za njim. Nekaj časa nista spregovorila. Tu pa tam se je Samarin spotaknil ali zakašljal. Balašov je hodil tiho, stopal je s praga na prag, kot da bi v temi točno vedel, kako so razporejeni. Prekinil je tišino.

»Kiril Ivanovič, če mi hočete povedati, zakaj ste bili zaprti, bi bil seveda greh, če bi vam to preprečil,« je rekel.

»Ne, prav ste imeli,« je kratko odvrnil Samarin.

»Spomnim se le tega, da ste prej omenili neko opozorilo. Da morate opozoriti, da vas zasleduje neki človek.«

»Da. Mogoče bi bilo bolje, če bi se vrnil. Ste slišali zgodbo o menihu, ki je nekoč prispel v mestece na Poljskem, zvonil z zvoncem na tržnici, zbral vse meščane in jim povedal, da jih je prišel posvarit, da se bodo kmalu okužili s kugo. Nekdo je vprašal, kdo jim bo prinesel kugo. Menih je odgovoril: ‘Jaz.’«

»Razumem,« je dejal Balašov.

»Bil sem študent na tehniški fakulteti v mestu blizu Penze. Tam sem srečal dekle, prav tako študentko, Katjo. No, ime ni pomembno. Bila sva prijatelja. Zapletla se je z napačnimi ljudmi. Tako kot jaz. A ona je šla dlje od mene. To je bilo takrat, ko je bil car še na oblasti. Končala je tako, da je nosila bombo. Rad sem jo imel, in ker nisem hotel, da bi jo aretirali, sem ji bombo ukradel. Nato so aretirali mene. Obsodili so me na deset let prisilnega dela v Belem vrtu.«

»Daleč na severu,« je rekel Balašov. »Tam je bilo gotovo težko.«

Čez nekaj trenutkov je Samarin odvrnil: »Ne morete si predstavljati, kako daleč, kako mrzlo, kako pozabljeno. Neke noči sem šel ven z namenom, da se ne vrnem več. Tema se je zdela dvakrat temnejša od te. Veter je pihal tako močno, da si se v njem počutil kot majhna slamnata bilka. Razmišljal sem o tem, kaj bodo govorili o meni, in ugotovil, da nič. Bil sem del nečloveškega gibanja, in če bi nas vseh petsto kaznjencev odšlo iz barak in se uleglo na sneg, bi nas ta prekril in mi se ne bi dotaknili zgodovine. Razumete? Ne bi pustili nobene sledi. Bili smo zgodovina lune. Bili smo zgodovina zraka in vode. Čakale so nas jame v ledu, bili bi barva ledu in bi napolnili luknje. Pomislil sem, da če bi stekel k žici in se zaletel vanjo z dovolj veliko močjo, ne bi čutil ničesar, prav tako bi spal, veter bi me premetaval kot sidro v nevihti, plašč pa bi se zataknil za bodice; in ko bi našli truplo in ga sneli, bi lahko pobrali vsa vlakna z žice, žica bi padla in zarjavela, vlakna pa bi bila še zmeraj tam, moji obrisi, znak, da je nekdo nekoč stekel k žici. In to bi bil droben atom prihodnjega boljšega sveta, spomin na človeka, ki je tekel skozi temo smrti naproti in se ni ulegel na tla, da ga prekrije sneg.«

»Bog vas je gotovo čuval in vas pripeljal sem,« je rekel Balašov.

»Sem me ni pripeljal Bog,« je odvrnil Samarin. »Sem me je pripeljal človek. Človek, ki me zdaj zasleduje. Mohikanec. Ste slišali za njegovo ime?«

»Ne. Poznam pa seveda roman.«

»Ta Mohikanec ni starejši od vas ali mene in uživa spoštovanje pri vseh velikih lopovih od Odese do Sahalina. Bojijo se ga. Pride tja, kamor hoče, hodi čez trupla s tako lahkoto, kakor midva stopava po teh pragovih. Celo v zaporu je bil ta mož najsvobodnejši človek, kar sem jih kdaj srečal. Vezi, ki hitro povežejo dva človeka, naj sta to brata ali popolna tujca, kot sva midva, zanj ne obstajajo. Čast, dolžnost, obveznost, skrb mu ne pomenijo nič.«

»In kljub temu vas je pri begu vzel s sabo.«

»Da. Vzel me je zaradi hrane. Zbežala sva januarja, ko ni nobene hrane v tajgi, kaj šele v tundri, krdela jelenov pa so daleč na jugu. Vzel me je s sabo z namenom, da me ubije, razmesari in poje kot prašiča.«

»Bog se nas usmili.«

»Kaj je boljšega od tega, da hrana hodi ob tebi, nosi tvoje stvari in ti dela družbo vse do dne, ko jo poješ?«

»Ljubi bog, Kiril Ivanovič, pa je poskusil?«

»Je. Zbežal sem mu. Po moji oceni sem en dan pred njim.«

»Ampak če mu je uspelo priti tako daleč, zakaj bi potreboval vas za … V Jaziku ni dosti hrane, ampak …«

Samarin se je zasmejal in udaril Balašova po rami. »Gleb Aleksejevič, vi bi morali biti v varieteju! Smešni ste! Je to vlak?«

Tračnice so zazvenele. Sivi žarek svetlobe je vzplapolal po nebu z vzhoda, proti kateremu sta hodila moža. Balašov in Samarin sta stopila s proge, ki je tekla ob nabrežju. Tračnice so zvenele glasneje, sikale so in se tresle. Vlak je imel žaromet nameščen na svorniku na ploskem tovornem vagonu. Vozeč proti zahodu je šel v ovinek na čelu z lokomotivo, s katere sta sijali dve beli luči, in delal rdeče iskre, žaromet pa je osvetlil drevesa, zaslepil sove in prestrašil kune, da so zbežale kar nekaj kilometrov stran od proge. Ko je prišel blizu dvojice, je Samarin začel teči. Balašov je kričal nanj, naj se ustavi. Videl se je blisk luči in zaslišal pok. Samarin je skočil, se prijel za verigo, ki je visela z enega od vagonov, dvignil noge s tal, za delček sekunde zanihal, nato pa padel, zdrknil navzdol po nabrežju in obstal med praprotjo. Balašov je prišel k njemu in mu pomagal vstati.

»Porezano roko imate,« je rekel Balašov.

»Zlijte mi malo špirita na rano,« je rekel Samarin. Balašov je okleval. »Prej sem ga malo srknil.«

»Vem,« je odvrnil Balašov. »Zavohal sem vas.« Iz žepa je vzel robček, ga namočil v špirit in očistil rano. Samarina je vprašal, ali je slišal strel. »Mislim, da je krogla zlomila vejo tam nekje,« je rekel in z glavo pokazal proti drevesom. »Imeli ste srečo. Kot sem rekel prej, ne morete ugotoviti, kdo je na kateri strani. Prejšnja vojna se ni dokončno končala. Povsod po Rusiji so ostanki, kot so recimo Čehi. Rusi so jih ujeli v minuli vojni, ko niso imeli več svoje domovine. Zdaj pa jo imajo in se hočejo vrniti tja, vendar so jih ujeli v tej novi vojni. Uradno so beli. Toda polovica jih je rdečih. Na tisoče jih je, in to po vsej Sibiriji. Zavzeli so celotno čezsibirsko železnico, si predstavljate? Vse to je nerazumljivo.«

»Vse je razumljivo,« je rekel Samarin. »Razen vas.«

Balašov se je zasmejal. »Morava iti,« je dejal.

Hodila sta v tišini, nakar se je oglasil Samarin: »Ne, resno mislim. Res ste nerazumljivi.«

»Ne razumem,« je rekel s tresočim se glasom in suhim grlom.

»Vi niste brivec. Razen če ste zelo slab brivec. Brivci namreč ne uporabljajo skalpela in špirita in svojih strank ne porežejo tako, da krvavijo kot zaklani prasci.«

»Med britjem se mi včasih zatrese roka.«

»Med britjem česa? Vratu s skalpelom?«

»Prosim vas, Kiril Ivanovič, razumeti morate, da sva zelo daleč od najbližje bolnice. Včasih opravljam majhne operacijske posege.«

»Lahko si mislim, da pripadate kakšni čudaški sibirski sekti. Mogoče celo vsi v vašem, kako je že, Jaziku. Vi ste iz previsokega sloja, da bi bili brivec ali lastnik trgovine, in preveč neumni, da bi bili politični izgnanec.«

»Gospod Samarin, lepo vas prosim. Malo prej ste rekli, da ste zadovoljni, če drugi ne brskajo po človekovem življenju, če ta tega noče.«

Samarin se je ustavil, se obrnil in iztegnil roko, da bi Balašova udaril v brado. A Balašov se je sunkovito odmaknil. »Vem, kaj ste,« je rekel Samarin. Padel je na kolena, nagnil glavo nazaj, zrl v nebo in obraz se mu je raztegnil v glasen, dolg in slasten smeh. Vzravnal je glavo in odkimavajoč pogledal Balašova. »Vem, kaj ste. Vem, kaj ste naredili, in vem, kaj ste izgubili. Izredno. Vedo Čehi za to? Ne, očitno ne. Verjetno si mislijo, da ste navadni čudaki. No, to je zelo smešno, čeprav stavim, da se mož – mož? fant? – v Verhnem Luku ne smeji.«

»Nič nismo izgubili.«

»Prosim?«

»Rekli ste: ‘Kaj ste izgubili.’ Izgubili smo zgolj breme, dobili pa smo novo življenje.«

Samarin je zazehal in prikimal. »Zebe me,« je rekel. »Takoj ko pomislim na to, da sem v kakšni topli zgradbi, me začne zebsti.« Odpravil se je naprej in Balašov mu je sledil, a zdaj je hodil dobrih deset korakov za njim.

»Kaj nameravate storiti?« ga je čez čas vprašal Balašov.

»Iti v Peterburg.«

»Ampak tja ne vozijo vlaki. Pa še boji so ob progi v tej smeri.«

»Na vsak način moram prepričati vaše Čehe, da me spravijo na kakšen svoj vlak. Matula, je tako ime njihovemu poveljniku?«

»Da,« je odgovoril Balašov. »Ampak on ni povsem normalen. Njegova duša je bolna.«

»Zanimivo je, da pravite, da drugi ljudje niso normalni.«

»Prosim vas, Kiril Ivanovič, kar koli že boste počeli, ne govorite na glas o naši posebnosti v Jaziku. Čehi, kot ste rekli, ne vedo. Povedali smo jim, da smo otroke poslali iz mesta v Turkestan, da bi bili na varnem.«

»V Turkestan! Vi stari zabavljač. Kaj pa vaša prijateljica Ana Petrovna? In njen sin Miša?«

»Aljoša, ne Miša.«

»No, pa Aljoša.«

»Prosim, ne storite nič žalega Ani Petrovni.«

»Zakaj neki bi ji storil kaj žalega?« je vprašal Samarin. Doslej je govoril, ne da bi gledal nazaj Balašova, a zdaj se je obrnil. Zvenel je nenavadno. »Pa je vredna, da se ji stori kaj žalega?«

Svetlobne pike so se prikazale med drevesi pred njima.

»Tam je Jazik,« je rekel Balašov.

Samarin je postal in se zazrl v luči.

»Ubogo mestece,« je rekel. »Poslušajte. Nekaj mi morate povedati. Ali je zadnje čase tunguški šaman kaj nadlegoval ljudi? Neki domorodni šarlatan, ki je nedolgo tega pritaval iz gozda na garjavem severnem jelenu, je prerokoval in prosjačil za pijačo?«

»Eden spi na dvorišču pred štabom stotnika Matule.«

»To je hudič. Koliko oči ima?«

»Eno.«

Samarin je stopil k Balašovu. »Mislite – eno zdravo,« je rekel.

»Eno zdravo oko in dve obvezi, eno čez slepo oko in drugo čez čelo. Trdi, da ima tam tretje oko, toda nihče ga ni videl.«

»Mhm,« je rekel Samarin. »Ubogi fant. Bojim se, da je prvi na Mohikančevem seznamu.«

»Morali bi počakati tukaj do jutra,« je dejal Balašov.

»Ponoči so češki vojaki na obrobju mesta. Velja policijska ura. In vi nimate prepustnice.«

»Dajte mi steklenico,« je rekel Samarin.

»Ni dobro za pitje, Kiril Ivanovič.«

»Rekel sem, da mi jo dajte.« Samarinov glas se je spremenil. Zvenel je kot tedaj v predoru in v temi, kot starejši glas, oropan vsakršnega žara in življenja.

»Jaz … nisem preveč za to, da vam dam steklenico, Kiril Ivanovič.«

»Vi niste borec.«

»Ne, ampak vi ne bi smeli vzeti steklenice, če vam je nočem dati. Rekli ste, da niste kriminalec.«

Samarin je z roko segel v notranjost plašča in izvlekel nož. Pritisnil ga je ob lice Balašova. »Dajte mi steklenico, preden dokončam tisto, kar ste vi začeli.«

Balašov je položil torbo na tla, se oprezno nagnil stran od noža, iz torbe potegnil steklenico in jo dal Samarinu.

»Zdaj pa nimam nobenega tehtnega razloga, da vas ubijem,« je dejal Samarin. »Nič ne boste omenili, da ste me nocoj srečali, kot da se ni nič zgodilo. Jaz pa ne bom omenil, kaj nameravate početi v Verhnem Luku. Nikoli se nisva srečala. Upam, da sva se razumela. Kaj je na drugi strani tistih dreves?«

»Travnik.«

Samarin se je pognal, stekel med drevesi in izginil na temnem travniku, medtem ko je Balašov klical za njim, naj se ustavi in naj ne stori ničesar žalega Ani Petrovni. Zaslišal je Samarina, kako je, tokrat z mlajšim glasom, zaklical: »Burkež!«


Prevedel Dean Rajčić

Sanje ROMAN
448 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612740542
cena z DDV: 33,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje