Ivančica Đerić: Nesreča in resnične potrebe

BRAT NE BO NIKDAR ODRASEL IN
ZA VSE JE KRIV TISTI DOGODEK

Tisti teden, ko je brat izginil, sem znova odkrila svet stripa. Začelo se je z risano novelo Izrabljen. Našla sem jo v kuhinji podjetja, zraven mikrovalovne pečice.

Lik v noveli živi v najeti sobi brez stranišča. Na videotrakove presnemava priljubljene pornoprizore, drka, varčuje in urinira v hruškasto steklenico. Njegov cilj je, da bi se samozadovoljil vsaj trikrat na dan, njegove sanje, da bi prihranil sto tisoč dolarjev, tako da bi mogel živeti izključno od obresti, v tisti sobi brez stranišča. Soba je opremljena uborno, junak zgodbe pa je rahitičen, skopuški, z bolščavimi očali in jajčasto lobanjo. V spominu hrani zapravljene priložnosti in poriva lepe ženske. V zdajšnjosti halucinira o moči obresti in v umivalnik zliva seč iz tiste hruškaste steklenice. Življenje ima pod nadzorom. Ta uspeh je naslovil kot Izrabljen.

Ko sem vozila proti hiši, je novela ležala na sedežu zraven mene, zbledelih platnic, pravokotnih robov, vsebinsko šibka in preobložena z občutji, od katerih mi nobeno ni bilo tako blizu kot jalovost. To besedo sem začela izgovarjati, medtem ko sem na križišču vestno čakala pred rdečo lučjo, besedo jalovost. Tedaj mi je rdeča luč izkazala usmiljenje in zapeljala sem skozi križišče.

Doma so me čakali moji. Živim z bratom in sestro ter z njenima otrokoma. Tudi psa imam. V našo malo skupnost je vsakdo prišel po svoje. Od brata se nisem sploh nikoli ločila, povezana sva s popkovino vzročnih dogodkov, sestra pa se nama je pridružila pred kratkim. Na mojem pragu se je prikazala pred šestimi meseci, ločena, bankrotirana ter otovorjena s kovčki in z otrokoma. Takrat se je ravnala po preprostem geslu in v praktičnem duhu: če premorem toliko sob in imam prostor za psa, se bo našel tudi zanjo in za njena dva. Spomnim se, da je imela rdeče, naravnost krvave lase, ki so poudarjali bledico njenega obraza, polnost njenih ustnic in okroglost njenih kot vodnjak globokih, na trenutke izgubljenih oči. Stala je pred mojimi vrati, v plašču v odtenku svetle slive, s kolobarji v odtenku temnejše slive okoli oči. Od nespanja, je dejala. Ločila sva se, je dodala. Selim se v Kanado, se je še dopolnila. Zatem je vstopila v hišo, prižgala cigareto, sedla v kuhinjo, si sezula čevlje, razgibala prste na nogah in zajokala. Otroka, Johann in Sara, sta čakala zraven kovčkov. Videla sta me prvič; sumničavo sta stala ob vratih v kuhinjo in buljila v kaotične rombe linolejskih ploščic.

»Dajta, otroka,« sem rekla. »Vstopita. Bosta kakav?«

Sestra si je obrisala solze. Nasmehnila se je na način, ki je ni nikoli pustil na cedilu, kakor slap in nenadno in niti najmanj pričakovano, in tedaj mi je pojasnila, v čem se motim in na kaj moram biti od tega trenutka naprej pozorna.

»Ne reče se kakav. Reče se vroča čokolada. Nihče več ne pije kakava. To so minuli časi. Prazgodovina, tako rekoč. Pa tudi otroka slabo govorita naš jezik.«

»To je tvoja napaka.«

»Vse je moja napaka,« je vzdihnila sestra. Zatem je spustila veke. »Tudi to, da ti nisem sporočila. Da prihajamo.«

»Saj ni pomembno. Dobrodošli.«

»Za vedno,« reče moja sestra. »Ker se ne zajebavam. Vseljujem se.«

Ni bilo razloga, da ji ne bi verjela. Tudi danes ga ni. Minilo je šest mesecev, pa je še vedno tukaj.

Tukaj je tudi brat. Tistega dne me je čakal pri vhodu. Okrog hlačnic mu je skakljal pes. Ko sem odpirala vrata, je mahal z repom.

»Zdaj greva na sprehod,« sem rekla. Približal se je in mi začel lizati iztegnjeno dlan.

»Odvratno,« sem zaslišala brata. »To je odvratno.«

V rokah ima časopis, na obrazu izraz gnusa.

»Ne sekiraj se. Saj si bom umila roke.«

»Mah, ne gre za to,« pravi in maha s časnikom. »Ampak za to.«

Ne vem, kaj je »to«. In vendar se največkrat pogovarjava tako. Leksikon družinskih fraz gre takole: Daj mi tisto za to, glej to, tisto je minilo, to je danes. Vse družine gojijo svoje načine nerazumevanja kot tudi sporazumevanja. Članom naše družine je kontekst »tistega« ali »tega« – znotraj konteksta situacije in konverzacije – vselej jasen. Svoja zasebna cosa nostra smo, s svojim zasebnim jezikom okrajšav. Razen danes. Slutim, da se danes »to« utegne navezovati na časopis, ki ga brat drži v roki, vendar ne morem biti prepričana – nisem prepričana – zato pustim, da mi kužek oslini še drugo dlan.

»Odvratno,« ponovi brat in mi obrne hrbet.

Sledim mu v kuhinjo. Tudi moja kuhinja je kakor novela. Izrabljena. Ampak že od malih nog se koncentriram na prioritete. Na brata, torej.

»Boš že povedal, kaj je odvratno? Ali pa ti moram napisati pismo?«

»Dobra finta,« se smehlja z druge strani mize. »Ta cirkularna komunikacija.«

»Ta – kaj?«

»Jaz nimam hiše, živim v tvoji hiši, ki stoji v isti ulici, v kateri živiš tudi sama, saj živiš v svoji hiši in vzdržuješ mene, svojega brata, ki živi na istem naslovu in v isti ulici, brata, ki je kognitivno nestabilen, čeprav ni tudi uradno retardiran, in to pismo, ki ga pošlješ s tega naslova, se cirkularno vrne domov, kot Lassie, znameniti pes, le da ni živo kot pes, če je argument o ključni razliki med organsko in neorgansko snovjo, v tem primeru med psom in pismom, če je torej ta argument pravilen.«

»Ne seri,« rečem. »Kaj je odvratno?«

»Vse to,« zavzdihne brat.

Ne vem, kaj ima v mislih. Ključno razliko med organsko in anorgansko snovjo? Ali pa pasjo slino, ki jo, gosto in kristalno, še vedno vtiram v hlače? Saj niti ni pomembno. Brat se ima navado izgubljati v nebesih elokventnosti. Tja se pogosto vzpenja, klepetavo in besedo za besedo. Vsako obravnava, kot da je alpinistični klin, ki ga je treba med vzponom zabiti globoko v steno. Vsaka je pomembna in strateško uporabljena, celo tedaj, kadar se zdi naključna, in ko zapre usta, brat vsako še naprej čuti na zobni sklenini in na vrhu ustnic, kot bi šlo za drobtinice kake nebeške slovarske baklave. Tak je. Obožuje govorjenje. Razen danes. S prsti treplja časnik, si oblizuje ustnice in nenačelno – molči.

»Dobro,« rečem. »Vse je odvratno. In kaj je novega?«

»Johann me zajebava.«

»Johann je star deset let.«

»Ti ne veš. Ničesar. Še najmanj pa tega, kakšni so danes otroci.«

»Odvratni?«

»Natanko tako.«

»Kaj si naredil?«

Brat skomigne.

»Kaj se je zgodilo?«

»Pojdi in ga vprašaj.«

Johann je v svoji sobi. Po škripavih stopnicah se povzpnem v prvo nadstropje.

»Was ist, Johann? What’s the matter?«

»Nothing.«

Rečem: začniva od začetka. Zakaj prepir s stricem? O čem? Kaj ga je povzročilo? Besede povzročilo Johann ne razume docela, ne v maternem in ne v angleškem jeziku – prezapletena je – vendar mu pomagam s tem, da uporabim preprostejšo: zakaj. Povej, zakaj si jezen na strica. Johann je molčeče sorte. Ne govori veliko, celo kadar je srečen, ne, ampak če sem iskrena, ne morem reči, da vem, kdaj se tako počuti. Večinoma je tih, briga se zase in bulji v igrice na zaslonu. Pa vendar je danes še posebno zgovoren, brez težav se odpre, in počasi zbiram koščke zgodbe. Prepir je izbruhnil zaradi knjige Tisočkrat zakaj, tisočkrat zato. Brat je knjigo podaril Johannu ob srečanju, ko je Tutuluc kakor strela z jasnega pristala v najinem življenju in se je končno srečal z njenima otrokoma. Sari je dal Branka Ćopića, roman Orli vzlete zgodaj, Johannu pa, kot poseben izraz pozornosti, svojo priljubljeno enciklopedijo Tisočkrat zakaj, tisočkrat zato. Knjigo je dobil od najine matere. To je bilo veliko prej, preden je mama – ženska, ki v najinem otroštvu nikoli ni hodila v cerkev ali prižigala sveč ali plačevala duhovniku ali kupovala rožnih vencev – postala redovnica, zavezana najtežji preizkušnji, molčanju. Živi v enem od tistih evropskih samostanov, katerih kamnito zidovje spominja na srednjeveške mučilne naprave. Če mati ne bi bila zaobljubljena molku, bi nama lahko še danes pojasnjevala vseh tisoč zakajev in ponujala vseh tisoč zatojev – ker pa je, ostaja od nje samo ta arhaična in obsežna knjiga. Ko jo je Zoran podaril Johannu, je bil prepričan, da prenaša nekakšen pomemben družinski testament. Verjetno je za Johanna sklepál tudi kak starčevski in predolgočasen stavek. Kot recimo: Človek ni nič brez vezi z minulim in ne pride nikamor, če ne ve, od kod odhaja. Johann ga je takrat gledal kakor muho na krožniku. Muha pristane v mleku na krožniku. Serje po žitaricah v mleku. What is this? je hitro rekel. This heavy shit. Can I download it?

Potemtakem Johanna knjiga ni zanimala, stala je na polici in na njej se je nabiral prah, edino, po čemer je izstopala, sta bili njena intenzivna rdeča barva in nenavadna, enciklopedijska velikost. Tistega jutra jo je brat želel prelistati; Johanna je vprašal, ali si jo sme izposoditi.

»Sure, take it,« je rekel Johann in nadaljeval z igranjem videoigre.

Brat je stopil k polici, s kazalcem in palcem izvlekel knjigo iz njenega ležišča, s prahom zamazal prstne blazinice, očistil platnice, z ustnicami odpihnil sleherno preostalo trohico umazanije in jo šele tedaj odprl na naključni, slučajni strani.

»In?« vprašam Johanna. »What happened then?«

»Stric je vpil.«

»Brez razloga že ne bi vpil.«

»Well, he did.«

»What was wrong with the book?«

»Some pages were missing.«

»Katere strani?«

»Some. I tore them for a school assignement.«

Kaj reči Johannu? Iztrgal si strani iz, kot pravijo oglasi, legendarnega leksikona znanosti, narave, zgodovine, umetnosti, športa in zabave skozi stoletja, pa si še tega nisi zapomnil, katere strani. To si storil, da bi naredil nekakšno piškavo domačo nalogo. Brez razloga si pohabil knjigo. Grdo si ravnal. Vse to bi rada rekla nečaku – ne verjamem v črtanje pojma odgovornosti iz teorije vzgoje – toda s takim suhim vzgojnim monologom bi branila strica, stric pa je vpil kot norec. Zaradi tega Johann, ki ga ne poznam, kolikor bi si želela, ne dovolj dobro, ne bi imel več razloga, da me posluša. Niti da me razume. V mojo hišo je prišel nenačrtovano, v njej ostal nepričakovano, pri vsem tem pa mu ni nihče ničesar pojasnil. Kaj je proti temu Tisočkrat zakaj, tisočkrat zato? Na edini zakaj, ki ga zanima, mu ne zna odgovoriti nihče v tej hiši.

Jaz še najmanj. Ne vem, kaj namerava sestra. Ostati, se vrniti, biti Kanadčanka ali Švicarka. Se znova poročiti ali se vrniti k njunemu očetu. Zato Johanna pustim pri miru. Naj se kuja, naj igra računalniške igrice. Sara v svoji sobi tolče po tipkovnici. Ob žvižgu dvigne pogled.

»Tetica! Johann je trgal stričeva knjiga. Stric je jokal. Žalost ima. Zaradi knjiga. Zakaj?«

Žalost je beseda, ki je nisem omenjala. Kljub temu jo je, otrok je res naš, odlično izgovorila.

»Kdaj je stric jokal?«

»Celi dan. Kako se reče? How do you say it?«

»Ves dan, tako se reče.«

»Ves dan. Stric ima žalost.«

Nočem je popraviti. Stric je žalosten. Slabo govori materni jezik, česa drugega od otroka, ki se je rodil v Zürichu in je še pred šestimi meseci poznal samo švicarsko družino, vendar si prizadeva, niti ni mogoče pričakovati. Prizadeva si tudi, da ne bi prizadela strica. Blagoslovljena je z dobrim in angažiranim srcem. Zraven računalnika, med barvicami in pentljicami, hrani stričevo knjigo Orli vzlete zgodaj. Ta oguljena, tenka, trdo vezana knjiga je nekoč zavzemala mesto na polici regala v naši hiši. Pozneje je preletela tako Atlantik kot Tihi ocean, skupaj z najnujnejšim perilom in s srajcami, ki so, če zdaj pomislim, tudi edino, kar človek potrebuje, ko se poda v novo življenje. Sara je ni prebrala. Natisnjena je v cirilici, te pa, čeprav se uči hitro in rada vse ve, še ne obvlada. Pa vendar, ko sem ji nedavno povedala naslov knjige, si je zapomnila njegov ornitološki del, pomislila je, da gre za nekakšen eksotičen učbenik o pticah, in guglala vse o orlih. Pri tem svojem projektu je prišla dlje, kot mi je bilo znano. Vleče me za rokav in reče:

»Naj ti kažem, tetica?«

»Kaj?«

»Orel gnezdo,« reče, ne da bi se zavedala, da je pravi izraz orlovsko gnezdo, in tudi tega ne, da jo imam, ko takole združuje besedo orel z besedo gnezdo, zelo rada.

»Kje si našla orlovsko gnezdo?«

»Na netu.«

»Really?«

»Really.«

Previdna sem. Ne vem, kaj lahko pričakujem od tega orlovskega gnezda. Od interneta. Ali gre za videoigro, televizijsko serijo, pornografsko stran za najstnike ali za kako novo skrivno mednarodno otroško združenje, katerega namen je čim več otrok nagovoriti, naj se pomečejo z mostov ali sami sebe zadušijo v avtu, kot se dogaja zadnje časa, zlasti na Japonskem, kjer se otroci – obdani s tehnologijo in tišino – počutijo osamljene in se med čakanjem, da odrasli dokončajo svoje resne zadeve, ki jih ne bodo nikoli dokončali, nimajo s kom pogovoriti. Potemtakem utegne biti to orlovsko gnezdo marsikaj, posnetek iz kakega živalskega vrta, spletna stran novega otroškega pop idola ali pa kraj, kjer se sklepajo dogovori med mladoletnimi samomorilci, in medtem ko razmišljam o tem, sem vsa znojna, čeprav Sari tega nočem pokazati. Orli ne letijo s tolikšno hitrostjo, počasnejši so od njenih prstov na tipkovnici.

»Glej,« reče. »Orel gnezdo!!! En striček je splezal na drevo in postavil kamero, da jih gleda, kako rastejo. To je vse live, tetica. Vse v življenje

Imela je prav. Skopo, dvovrstično besedilo na spletni strani je pojasnjevalo izvor in namen projekta opazovanja orlov v živo. Nisem navdušena plezalka na divje in visoko drevje, mestna podgana sem, rada imam asfalt, ne pa divje narave, vendar se ne morem upreti fotografijam orlovske družine.

»Fantastic,« reče Sara.

»Ja. Fantastično. Orli vzlete zgodaj, začnejo pa na internetu.«

»Ne letijo še,« modro reče Sara. »Ampak jaz jih radam gledam.«

»Rada jih gledaš. Rada jih gledaš. Zakaj?«

»Because I can,« reče.

»Tudi ti si bila tako majhna. Majcena kot orlič. In še manjša. Kot orličev noht. Nato pa si pridno jedla, bila si pridna punčka … in potem si zrasla in zdaj si velika.«

»Really?« pravi Sara.

»Really.«

»Tetica?«

»Ja?«

»Will you always love me?«

»Of course.«

»Even when I move out?«

V njenih letih me to ni skrbelo – ali sem ljubljena, ali se moram seliti. Imela sem gnezdo. Na zemlji, ne v kiberspejsu.

»Do not worry. You can move out when you grow up. Do takrat je še veliko časa.«

»Are you sure?«

»Absolutely.«

»It’ll be all right? Vse, tetica?«

»Vse. Vedno.«

Rečem ji, kar hoče slišati, kar bi si tudi sama želela slišati. Dve resni besedi, v kateri bi si želela verjeti. Zadoščata. Grize ustnico, obrne se k računalniku. In ničesar ne pojasnjuje, ampak hoče, da jo pustim pri miru.

Sestra mi pogosto pravi, da mi je Sara podobna. S tem verjetno utrjuje kupčijo, sestavlja nekakšen prihodnji testament, ki ga bom podpisala, ko se bom približala zimi življenja in domu za ostarele, kajti očitno je, da nikoli ne bom rodila lastnih otrok in da bosta za nami, tremi bučnimi Balkanci temnejše polti, ostala samo ta dva, svetlolasa, molčeča in mešana Švicarja. Pustim jo, da kuje načrte z mojim premoženjem, s hišo, s tem denarjem, ki si ga zamišlja in ki ga v resnici ni veliko – ena hiša, en povprečen avtomobil, nekaj prihrankov, ki jih nameravam porabiti, dokler imam še zobe in lahko jem in pijem brez intravenskih pripomočkov. Kovanje načrtov je jalovo početje, vendar ji tega, tako usmerjeni v omogočanje svetle prihodnosti za svoja potomca, nočem reči, deloma zato, ker razumem to njeno brezplodno navado, deloma zato, ker imam resnično rada njena otroka, ki sta, to drži, moj najbližji stik z materinstvom. O tem ne govoriva pogosto in tudi zdaj tega nočem načenjati. Nočem pa tudi priznati bratu, da v torbici prenašam risano novelo Izrabljen. Mojo naključno najdbo bi razumel kot nameren nakup, naključen pripetljaj kot načrtovano ukano, kot odstop od dogovora, ki sva ga sklenila pred dvajsetimi leti, po tistem dogodku. Dogovorov pa se je treba, v to globoko verjame, držati do zadnje črke, najbolj zato, ker ga nikoli nisva poskušala revidirati. No, dobro. Take karte sva dobila, v Kanadi pa so, čeravno niso čarobne in niso zlate in niso vsem dostopne, obrodile sad.

***

Zdaj moram le še skuhati večerjo. Navadno to stori sestra, vendar je danes ni. V kuhinji zrem v modri plastični očesi ročajev kuhinjske pipe in si ju zamišljam v drugi barvi. V hladilniku najdem nekaj kozarcev vložnin in nekaj steklenic mineralne vode. Ničesar vznemirljivega. Ničesar kuhanega. Z vrat hladilnika me gleda nalepka zanikrnega miniaturnega psa neznane pasme. Pes v gobcu drži tablico:

V boju ni pomembna velikost psa, velikost boja v psu pa je.

»Kaj je pa to? Kdo je to nalepil?«

»Tutuluc. Ločuje se in živi od miloščine. Potrebuje pozitivne misli.«

»Pozitivne misli? Si mar predstavlja, da je kužek? Ima pa devetdeset kil.«

»Ja,« reče brat. »Kdo bi rekel? Se spomniš tiste: Držite Tutuluc! Ko je bila dojenček in sva se plazila za njo, da bi jo ulovila. Takrat je bila kot snežinka. Prvakinja vseh dojenčkov v plazenju.«

»Zdaj ni dojenček. Tudi ti nisi. Poglej ta nered.«

Štedilnik je prepoln loncev – nepomitih, na pol pomitih.

»Unbelievable,« reče brat in sede za mizo.

»Kaj?«

»Ta vojska loncev, čiste ponve pa nikjer.«

»To bi lahko tudi uredil. Razgnal to vojsko.«

»Jaz že ne. Vojska in jaz nisva ista partija.«

»Nehaj.«

»Prosim?«

»Nehaj. Vojska, partija, beg pred bedaki. Koga to zanima? Danes?«

»Vse pametne. Ostali se bodo postopno pridruževali.«

»Vojne je konec, bratec. Na severu živiš, ne na jugu. Ne vojske in ne partije ni več. Čeprav imaš morda prav. Pametni ne gredo v vojsko. Ali v partijo. Pametni delajo denar. Ostali pa, tí čakajo na svoje človekove pravice.«

»Kdor čaka, dočaka,« reče moj brat in grize noht levega kazalca.

To počne zbrano, krvoločno, metodično in do korenine.

»Pametno, da ješ nohte,« mu rečem. »Preden bom kaj skuhala, se boš še načakal.«

Pripravljam večerjo in ne pričakujem, da bo brat posegel vmes. Ni kuhar, ampak, kot mi je velikokrat pojasnil, bojevnik; ne more opravljati dveh nalog hkrati, kajti obe zahtevata ljubezen in posvečenost, za ljubezen in posvečenost pa je potreben čas. Sploh pa je tudi sam vržen iz tira, saj je že pričakoval večerjo.

»Kje je Tutuluc?«

»Primite Tutuluc!« reče brat. »Če veste, kje je. Jaz pa ne vem, kje je. Odšla je k uri angleščine. Morda njen avtobus zamuja. Morda je zbrisala v šoping. Morda ima ljubimca. Kako bi vedel, kje je? Ali vedel, zakaj zamuja, ti pa prideš bolj zgodaj?«

»Očitno zato, da bom skuhala večerjo.«

»Očitno lažeš.«

»Da.«

»To je odvratno,« reče brat in nadaljuje z branjem časnika.

Lupim krompir in molčim. Zlati yukonski krompir. Lupine so nazobčane kot robovi strani, iztrganih iz knjige Tisočkrat zakaj, tisočkrat zato. To je bila ena od redkih stvari, ki jih je imel moj brat v posesti po tistem, ko se je odločil, da se ne bo ukvarjal s pridobivanjem stvari, ampak s poklicem mojega neplačanega telesnega stražarja in s kariernim ščitenjem mojega življenja. Sicer pa vse svoje prenaša s sabo ali pa hrani v sobici, ki sem mu jo dala v uporabo.

»Kaj si prinesla?« hitro vpraša. »V torbici.«

Pri svojem delu nadzornika je odličen. Ni mu ušlo, da sem torbico pustila na hodniku, česar nikoli ne počnem. Skozi odprto zadrgo je kukala knjiga s trdimi platnicami. Krompir sem rezala na kolobarje. Spominjali so na koščke kriptonita. Na prodnike neznanega izvora.

»Grafično novelo. Izrabljen

»Grafično novelo?«

»Risani roman.«

»Aha.«

Gledal me je z odprtimi usti. Podobna so bila temu yukonskemu krompirjevemu prodniku.

»O čem pa govori?« je naposled rekel.

»O pornografiji. In o obrestih. Tip si želi zagotoviti kapital, da bi živel samo od obresti. V vmesnem času pa ne živi.«

»Odvratno,« reče in se vrne k časniku.

Pozneje, ko je brat izginil, ko sem v mislih poskušala rekonstruirati vsa njegova ravnanja in stavke, sem izvod tega časopisa našla na predalniku v njegovi sobi. Čakal je, da ga nekdo vnovič odpre in v njem nemara najde ključ do bratovega izginotja. Ampak takrat, ko sem pripravljala večerjo, ko se je v pečici pekel krompir, v aluminijasti skledi pa so se špinačni listi zvijali kakor bedra nekakšnih brezokih zelenih bitij, se mi ni zdelo, da ga njegova vsebina vznemirja. Morda Johann, sem mislila. Ta ga vznemirja. Drugačen je, ceni drugačne stvari, pričakuje drugačne igračke. Brutalen je – na otroški način.

Sestra se je prikazala uro pozneje, objela otroka, sedla za mizo, noge položila na stol. Njeni prsti so bili odeti v najlonke, v vijolične nogavice z dvema luknjama. Skozi eno je migala s palcem.

»Kje si bila, Tutuluc?« je vprašal brat.

»Kaj te briga.«

»Skrivnost imaš, kaj?«

»Ja, pa jo imam res. Pri uri angleščine sem bila. Skrivnost je, da je še vedno ne govorim dobro. Vsi v Indiji in vsi v Afriki in vsi na Kitajskem in celo moja otroka pa jo govorijo dobro.«

»Angleščina je tvoja skrivnost

»Ja,« je dejala Tutuluc. »Kaj pa je ženska brez skrivnosti?«

»Normalna ženska,« sem dejala.

»Vrč brez vode,« je dejal Zoran.

Že takrat je tudi sam premogel skrivnost. Nisem vedela za njen obstoj niti čutila prihajajočega cunamija njenih posledic. Celo pozneje, ko smo večerjali in je nagovoril Tutuluc, te besede, ki jo je izgovarjal – skrivnost – nisem povezala s tistim, o čemer je v resnici govoril. Že takrat mi je pošiljal signale, vendar jih v prostoru, prenapolnjenem z umazanimi krožniki in s krivozobimi nasmehi sorodstva, nisem opazila.

***

Opažanje, vsaj ko gre za moje sorodstvo, ni moja močnejša plat. Pomnim dolgo, vendar slabo opažam, predvsem zato, ker nekaterih stvari nočem videti. Vendar že od nekdaj vem, da se brat in sestra bolje razumeta, da se pri nekaterih stvareh razumeta brez besed, kot mutasti živali, kot da prihajata iz serije Zvezdne steze, z drugega planeta, na katerega ne bom nikoli stopila. Od malih nog sta soudeleženca, zaveznika in partnerja. To sta mi najbolje pokazala pred petintridesetimi leti, ko sta skrivaj, za mojim hrbtom, pojedla prepovedani posladek. To so bile tri zlate melone, podobne trem orjaškim kinder jajčkom. Oče jih je prinesel domov, jih pospravil v hladilnik in prepovedal, da bi se jim približali do nedeljskega kosila. Ubogala sem ga in ostala brez melone. Brat in sestra sta me izdala; z zobmi in nožem sta olupila melone, zatem pa sta jih narezala na kose in s tekom pojedla sladko sadno meso. Lupine sta strateško pustila v hladilniku, za nekaj steklenimi kozarci, da bi se tistemu, ki bi ga na hitro odprl, zdelo, kot da so melone še nedotaknjene in v procesu gurmanskega hlajenja. Prevaro sem odkrila po naključju. Trije, pravi Benjamin Franklin, bi lahko ohranili skrivnost – pod pogojem, da dva umreta. Smrt ju ni mogla doleteti, toliko sem vedela, vendar sem ju lahko vsaj zašpecala očetu in mami.

»Pojedla sta melone,« sem rekla, ko sta se prikazala na vratih.

»Izdajalka,« je rekel brat.

»Prosim?« je rekla mama.

»Saj sem povedal,« je oče rekel mami. »Ne bodo zdržali. Otroci so.«

Brat in sestra sta se prestopala z noge na nogo. Med nami je potekala intenzivna miniaturna vojna pogledov.

»Kako ste mogli? Lepo sem povedala, da je treba melone pustiti pri miru.«

»Melona je neživo bitje,« si je drznil reči brat. »Ne moreš je pustiti pri miru. Lahko pa jo pustiš v hladilniku.«

Bil je kratko postrižen, z lobanjo, okroglo in napeto kakor draga nogometna žoga, tako da ga je oče zlahka krcnil.

»Kaj se delaš pametnega?! Ne izzivaj matere.«

Tedaj je mama vzdihnila, s tistim vzdihom premaganih in zgolj površinsko užaljenih. Za zobmi je skrivala nasmeh.

»Za kazen,« je dejala, »za kosilo ne bo nič sladkega!«

»Ampak mami!«

»Niti besedice več! Niti slišati nočem!«

»Mama, kaj pa jaz?«

»Kaj – ti?«

»Jaz nisem jedla melon. Pridna sem bila.«

»Zelo mi je žal,« je rekla mama. »Res škoda.«

Spet govorimo o melonah. Nemara zato, ker smo omenjali skrivnosti, te pa nas vedno vrnejo k tej, prvi in ključni. Petintrideset let pozneje sedim v svoji kuhinji v Vancouvru, poslušam ju, kako se spominjata svojega podviga in moje nepoučenosti, kako sem odkrila njuno izdajo, iskala pravico, ubogala starše, bila pridna in kako od tega nisem imela nobene koristi – ter crkavata od smeha.

»Res mi je žal,« mi reče sestra, medtem ko se krohota, po malem človeško in po malem prašičje, »da se še danes jeziš na naju.«

»Ja, še vedno se jezi,« pravi tudi brat. »To je odvratno

Odvratnost je seveda stvar perspektive. Odvratno, je dejal moj ljubimec Chester, ko je med najinimi prvimi, z vinom in s sadjem izpolnjenimi paritvenimi seansami slišal to zgodbo. Izdala sta te. S tem dejanjem sta te v celoti izdala. Ko to izgovarja, je ves dramatičen. Energičen v razpiranju svoje zamaščene čeljusti. Angažiran, kot bi delal propagando za Združene narode. Skuliraj se, Chester, sem dejala. Samo melone sta pojedla. Otroci kot otroci. In vendar se del mene strinja s tem, kar tisto popoldne izgovarja moj ljubimec Chester. Sploh danes. Poslušam brata in sestro, kako se zadovoljno krohotata moji žalostni usodi prizadete zamerljivke. Zanju je zgodba lepa šala, odnesla jo bosta v grob in se tam smejala, zame pa je drugačna, grda podrobnost mojega življenjepisa, in če bi lahko, bi jo izrezala iz duševne spominske knjige, s kakimi ogromnimi vrtnimi škarjami, denimo. Okužila me je z najnevarnejšo bolečino. Z žalovanjem za nedoživetimi stvarmi. Še danes žalujem za vsem, česar nisem okusila. Še vedno upam, da mi bo odtujena in nepojedena melona padla z neba. Vse drugo imam. Hišo in službo, ljubimca in avtomobil, vrt in prgišče konjičkov. Seveda lahko človek pri sleherni od teh stvari najde napako – hiša, stara sto let, služba na vislicah enoličnosti, ljubimec prehiter, avtomobil prepočasen, vrt zapuščen, konjički pa nestalni – toda to so odtenki.

Z odtenki se ukvarja tudi junak novele Izrabljen. O tem razmišljam po večerji, ko v svoji sobi listam novelo in berem njegov slogan: Pomembno je zmanjšati življenjske stroške. Ne prvi ne zadnji, ki tako načrtuje, niti najmanj drugačen od mene. Neodvisno od tega, kar si želi moja sestra – pridobivanja, naseljevanja, zbiranja, povečevanja in prepisovanja mojega kanadskega imetja na Saro in Johanna – imam druge, njej neznane načrte. Rada bi dala odpoved, recimo, odpotovala v puščavo s steklenico pelinkovca. Čeprav to ni posebno prijetna misel. Spodbudi me, da si zmasiram čelo. Spodbudi me, da si odgriznem noht. Spodbudi me, da zveneče pljunem na sredino kozarca z vodo. Kozarec skupaj z izpljunkom postavim nazaj na nočno omarico ob postelji. Brat potrka. Vstopi in zija v izpljunek v kozarcu.

»To je odvratno,« hoče reči, ampak takrat zagleda moj obraz, po sestrsko krvoločen, in odkima in zavzdihne in spravljivo reče:

»Hočeš, da se sprehodiva?«

Sprehod je uvod v bratovo izginotje, ampak ko korakava mimo drogov, zalitih s pasjim urinom, tega ne vem. Brat hodi počasi in z rokami v žepih. Potem reče:

»Danes je v živalskem vrtu lev pojedel orla. Se pravi orliča.«

»Prosim?«

»V časopisu piše. Orlič se je šele rodil. V živalskem vrtu. Saj veš, kako je. Orli vzlete zgodaj. Tudi ta se je učil leteti. Ampak po nesreči je iz svoje varne kletke priletel v kletko s tremi levi. Komaj je pristal, že ga je eden od njih napadel. Prvemu levu je uspel pobegniti. Ampak drugemu je priletel naravnost v usta.«

»To je odvratno,« rečem.

»To tudi govorim. Ves čas.«

»Aha. Zdaj razumem.«

»Razumevanje,« reče moj brat, »je kot ženska, ki si jo najbolj želiš. Taka zamudi ali pa se ne prikaže. Hočeš, vendar je ne moreš doseči.«

Roke vzame iz žepov.

»Jaz, recimo.«

»Kaj ti?«

»Hočem, ampak ne morem.«

»Česa?«

»Da bi se ti snel z grbe, na primer. Z računa.«

»Snemi se s tablet. Z drugim bova zlahka opravila.«

»Hočem, ampak ne morem,« ponovi.

»Kaj pa moreš?«

Ne pričakujem odgovora. Sprijaznjena sem s tem, da brat nikoli ne bo odrasel. Verjel bo, da opravlja naporno, težko in neplačano delo mojega osebnega telesnega stražarja. Živel bo v sobici moje hiše, uporabljal isti hladilnik, prebiral časopise, tleskal z jezikom, jemal tablete za pomirjanje, proti depresiji, infantilizmu, paranoji, epilepsiji ali kakem šestem stanju, in tako bo pustil, da vse mine in se vse zgodi brez njegove, seveda nepotrebne, udeležbe.

Nisva se več pogovarjala. Naredila sva krog po soseščini, povonjala noč in moker asfalt, se brez besed odločila, da ne bova omenjala tistega dogodka, in se vrnila domov. Zaspala sem hitro in se naslednje jutro napotila v službo.


Prevedla Aleksandra Rekar

Sanje ROMAN
352 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742034
cena z DDV: 27,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742041
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje