Inazo Nitobe: Bushido: Kodeks samuraja

Predgovor

Pred kakšnimi desetimi leti sem nekaj dni preživel pod gostoljubno streho priznanega belgijskega jurista, žal že pokojnega M. de Laveleyja, in najin pogovor se je med drugim ustavil pri religiji. »Hočete reči,« me je vprašal častitljivi profesor, »da v vaših šolah nimate verskega pouka?« Ko sem mu odgovoril zanikalno, se je nenadoma začudeno zdrznil in rekel, z glasom, ki ga ne bom zlahka pozabil: »Brez religije? Kako pa potem poučujete moralo?« To vprašanje me je takrat presunilo. Nisem zmogel jasnega odgovora, saj se moralnih načel, ki sem se jih naučil kot otrok, nisem učil v šoli, in šele ko sem začel preučevati razne elemente, ki so oblikovali moj pogled na to, kaj je prav in kaj narobe, sem se zavedel, da jih je vame vdahnil bushido.

Neposreden vzrok za tole knjigo so pogosta vprašanja, ki mi jih zastavlja žena o razlogih, zakaj takšne in drugačne ideje in navade prevladujejo na Japonskem.

Ob iskanju zadovoljivih odgovorov za M. de Laveleyja in svojo ženo sem ugotovil, da so moralne ideje sodobne Japonske brez razumevanja fevdalizma in bushida kot zapečatena knjiga.

Po zaslugi prisilnega počitka zaradi daljše bolezni sem lahko za javnost zapisal v zaporedju, kot sledi, nekaj odgovorov, ki sem jih uporabil že doma. To so stvari, ki so me jih učili in mi jih povedali v moji mladosti, ko je bil fevdalizem še živ.

Ob Lafcadiu Hearnu in gospodu Hughu Fraserju na eni strani in siru Ernestu Satowu in profesorju Chamberlainu na drugi je res težko pisati o Japonski v angleščini. Moja edina prednost je, da lahko zavzamem odnos osebnega zagovornika, medtem ko so lahko našteti ugledni pisci največ zastopniki in odvetniki. Velikokrat sem si mislil: »Ko bi le imel njihov dar jezika, koliko lepše bi lahko predstavil Japonsko!« Pa vendarle, nekdo, ki govori v izposojenem jeziku, bi moral biti hvaležen že samo za to, da je lahko razumljiv.

V sestavku sem se trudil predstaviti svoje ideje z vzporednicami iz evropske zgodovine in literature, ker verjamem, da bo to pomagalo tujim bralcem laže razumeti bistvo.

Če bi kdo ob mojem omenjanju verskih zadev in verskih delavcev pomislil, da sem žaljiv, upam, da ne bo dvomil o mojem odnosu do krščanstva. Nimam potrpljenja za ekleziastične metode in pristope, ki zamegljujejo Kristusov nauk, kar pa ne velja za nauk sam. Verjamem v vero, ki nam jo je dal On v Novi zavezi, in tudi v zakone, zapisane v srce. Verjamem tudi, da je Bog naredil zavezo, ki bi ji lahko rekli »stara«, z vsemi ljudmi in narodi – Judi in Nejudi, kristjani in pogani. S preostankom svoje teologije pa ne bom utrujal bralstva.

Za konec tega predgovora bi se rad zahvalil prijateljici Anni C. Hartsthorne za mnoge koristne predloge in za značilno japonsko oblikovanje naslovnice te knjige.

Inazo Nitobe

Malvern, Pennsylvania, dvanajsti mesec 1899

Predgovor k deseti, dopolnjeni izdaji

Od prve izdaje v Philadelphii pred več kot šestimi leti je imela ta knjižica nepričakovano zgodovino. Japonski ponatis je imel osem izdaj s popravki, in tole je, čeprav v angleščini, torej že deseta popravljena izdaja. Hkrati z njo bosta pri newyorški založniški hiši sinov gospoda Georga H. Putnama izšli še ameriška in angleška izdaja.

V tem času je Bushido gospod Dev iz Kandeša prevedel v maratski jezik, gospodična Kaufmann iz Hamburga v nemščino, gospod Hora iz Chicaga v bohemski jezik, Združenje za znanost in življenje v Lembergu v poljski jezik (čeprav so to poljsko izdajo cenzurirale ruske oblasti). Pravkar se prevaja v norveščino in francoščino. Razmišlja se o kitajskem prevodu. Ruski oficir, ki je trenutno v zaporu na Japonskem, ima za tisk pripravljen rokopis v ruščini. Delno je bil predstavljen ogrski javnosti in podroben pregled, skoraj kritika, je bil objavljen v japonščini. V pomoč mlajšim bralcem je šolske zapiske sestavil moj prijatelj, gospod H. Sakurai, ki sem mu dolžen tudi za pomoč na mnogih drugih področjih.

V izredno zadovoljstvo mi je, da je moje skromno delo našlo bralce v zelo raznolikih krogih, kar kaže na to, da je ta snov zanimiva mnogim. Še najbolj v čast mi je novica, ki me je dosegla iz uradnih krogov, namreč da je predsednik Roosevelt počastil knjigo s tem, da jo je prebral in nekaj ducatov izvodov razdelil med svoje prijatelje.

Pri popravkih in dodatkih za to izdajo sem se večinoma omejil na konkretne primere. Še vedno in nenehno obžalujem, da ne morem dodati poglavja o filialnem spoštovanju, ki je eno od dveh koles kočije japonske etike – drugo je zvestoba. Moja nesposobnost ne izhaja iz nepoznavanja, temveč iz mojega lastnega nepoznavanja zahodnjaškega odnosa do te vrline, zaradi česar ne morem najti vzporednic, ki bi se mi zdele zadovoljive. Upam, da bom lahko nekoč povedal več o tej in drugih temah. Vse, o čemer sem pisal na teh straneh, bi lahko razširil in dodal več diskusije, vendar se v tem trenutku ne čutim kompetentnega podaljšati to knjigo.

Ta predgovor bi bil nepopoln in nepošten brez omembe dolga, ki ga imam do žene, ker je brala knjigo pred prvo izdajo, ker mi je pomagala s predlogi in ker me je ves čas spodbujala.

N.

Kyoto,

dvaindvajseti v petem mesecu 1905

Bushido kot etični sistem

Viteštvo je cvet, ki domuje na japonski zemlji prav tako kot njen simbol, češnjev cvet; pa tudi posušen primerek v herbariju naše zgodovine ni. Še vedno je med nami v svoji moči in lepoti, in četudi ne zavzema vidne oblike, vseeno daje okus našemu moralnemu ozračju in nam daje vedeti, da smo še vedno pod njegovim močnim vplivom. Družbene razmere, ki so ga porodile in vzdrževale, so že zdavnaj minile, a prav tako kot zvezde, ki jih ni več, še vedno sijejo s svojimi žarki na nas; tudi luč viteštva, otroka fevdalizma, ki je preživel obdobje, ki ga je porodilo, še vedno osvetljuje našo moralno pot. V veselje mi je razmišljati o tej temi v jeziku Burka, ki je izrekel dobro znano ganljivo žalnico ob spregledanih parah evropskega prototipa viteštva.

Žalostno pomanjkanje informacij o Daljnem vzhodu dokazuje, da se celo tako načitan učenjak, kot je dr. George Miller, ni obotavljal trditi, da viteštvo ali karkoli podobnega ni obstajalo med starodavnimi narodi ali med modernimi orientalci. To neznanje pa je tudi oprostljivo, saj je tretja izdaja doktorjevega dela izšla isto leto, ko je komodor Perry trkal na vrata našega izolacionizma. Več kot desetletje kasneje, v času, ko je bil naš fevdalizem v zadnjih vzdihljajih, je Karl Marx v svojem Kapitalu opozoril bralce na neobičajno prednost preučevanja družbenih in političnih inštitucij fevdalizma, ki je preživel le še na Japonskem. Tudi sam vabim zahodnega študenta zgodovine in etike, da preuči viteštvo v sodobni Japonski.

Čeprav zveni vabljivo primerjati evropski in japonski fevdalizem in viteštvo, ni namen te knjige, da bi se podrobneje spuščala v to. Moj namen je opisati naslednje: prvič, izvor in vire našega viteštva, drugič, njegov značaj in nauke, tretjič, njegov vpliv na splošno ljudstvo in četrtič, nadaljevanje in trajnost njegovega vpliva. Prve točke se bom dotaknil samo na kratko, saj bi moral sicer bralca popeljati po vijugastih poteh naše nacionalne zgodovine, drugo točko bom obravnaval na dolgo, saj je najverjetneje zanimiva za študente mednarodne etike in primerjalne etike naših načinov mišljenja in delovanja, preostalo bo obravnavno ob strani.

Japonska beseda, za katero sem na grobo uporabil besedo viteštvo, je v izvirniku bolj ekspresivna kot »konjeništvo«. Bu-shi-do dobesedno pomeni vojaško-vitez-način, način, kako bi se bojevniški plemiči morali obnašati v vsakdanjem življenju in tudi pri svojem poklicu, povedano drugače »pravila viteštva«, noblesse oblige bojevniške kaste. Zdaj ko sem pojasnil dobesedni pomen besede, si jo lahko privoščim rabiti v izvirniku. Raba izvirnega izraza je priporočljiva tudi zato, ker mora tako ozko omejena in unikatna snov, ki obsega tako enkratno in lokalno stanje duha in značaja, nositi vidno oznako svoje neponovljivosti. Poleg tega imajo nekatere besede o značilnostih rase zgovorno nacionalno barvo zvoka, da jim lahko še najboljši prevajalci komaj naredijo pravico, če ne kar krivice. Kdo lahko v prevodu izboljša pomen nemške besede Gemüth? Kdo ne čuti razlike med tako zelo sorodnima izrazoma, kot sta angleški gentleman in francoski gentilhomme?

Bushido je torej kodeks moralnih načel, ki so se jih vitezi morali držati ali so bili v njih izučeni. To ni pisan kodeks, sestoji v najboljšem primeru iz nekaj maksim, ki so se prenašale od ust do ust ali so prišle izpod peresa kakšnega znanega bojevnika ali modreca. Še pogosteje pa je to kodeks, ki ni izrečen ali zapisan, marveč ima toliko mogočnejšo potrditev v dejanjih, in zakon, vklesan v mesene plošče srca. Ni bil snovan v enem samem umu, najsibo še tako sposoben, niti po življenju ene same osebnosti, najsibo še tako znana. Bil je organska rast desetletij, stoletij bojevniškega poklica. Morda bi lahko rekli, da v zgodovini etike zavzema enak položaj kot angleška ustava v zgodovini politike, a se obenem ne more v ničemer primerjati z Magno carto ali njenim členom o habeas corpusu. Res je, da so bili v zgodnjem 17. stoletju razglašeni Vojaški statuti (Buke hatto), a je njihovih trinajst kratkih členov obravnavalo večinoma poroke, gradove, zavezništva itd., didaktičnih pravil pa so se komajda dotaknili. Tako ne moremo s prstom pokazati na katerikoli čas in kraj in reči: tu se je vse začelo. Ker se je bushido v fevdalizmu prvič zavedel samega sebe, ga lahko časovno identificiramo z njim. A fevdalizem sam po sebi je stkan iz mnogih niti in bushido ni nič drugačen. Kot lahko za politične inštitucije fevdalizma v Angliji rečemo, da izhajajo iz časa normanskih osvajanj, tako lahko za Japonsko rečemo, da je vzpon fevdalizma sočasen s prihodom Yoritoma v poznem 12. stoletju. A kot lahko v Angliji najdemo socialne elemente fevdalizma že veliko pred Viljemom Osvajalcem, tako so bila tudi na Japonskem semena fevdalizma že veliko pred obdobjem, ki sem ga omenil.

Tudi na Japonskem je podobno kot v Evropi po formalni vzpostavitvi fevdalizma sam od sebe v ospredje stopil razred bojevnikov. Ti so se imenovali samuraji, kar pomeni dobesedno stražarji ali sluge, prav tako kot staroangleška beseda cniht (knecht, knight). Po značaju so bili podobni soldurii, za katere je Cezar omenil, da obstajajo v Akvitaniji, ali comitati, za katere je Tacit zapisal, da so v njegovem času sledili germanskim poglavarjem, ali če potegnem še kasnejšo vzporednico, kot milites medii, o katerih lahko beremo v zgodovini srednjeveške Evrope. V vsakdanji rabi je bila tudi kitajsko-japonska beseda bu-ke ali bu-shi (vojskujoči se vitezi). Bili so privilegiran razred in izvorno so morali biti grob tip ljudi, ki jim je bilo vojskovanje osnovni poklic. Ta razred je bil v dolgih letih nenehnih bojev po naravni poti rekrutiran izmed najmožatejših in najbolj pustolovskih bojevnikov. Ves ta čas je potekal proces eliminacije, plašni in nemočni so bili izločeni in ostala je samo, če si sposodim Emersonove besede, »groba rasa, vsi možati, z grozno močjo«, ki je oblikovala družine in člane vrste samurajev. Deležni so bili velike časti, velikih privilegijev in seveda s tem tudi velike odgovornosti in kmalu so začutili potrebo po skupnem standardu obnašanja, še posebej ker so bili kar naprej v sporih med sabo in so pripadali različnim klanom. Tako kot zdravniki tekmovalnost med seboj omejujejo s stanovsko obzirnostjo in odvetniki sedijo v častnih sodiščih ob primerih prekrškov etikete, morajo tudi bojevniki imeti sredstvo za dokončno ocenjevanje svojih prekrškov.

Pošten boj! Koliko zametkov morale se skriva v tem primitivnem občutku divjakov in otrok. Mar ni to izvor vseh vojaških in civilnih vrlin? Nasmihamo se fantovski želji (kot da bi jo sami že prerasli!) malega Britanca, Toma Browna, da »pusti za sabo ime moža, ki ni nikoli pretepel manjšega od sebe in nikoli zbežal od večjega«. Pa vendar, komu ni jasno, da je ta želja temelj, na katerem se lahko postavi moralna struktura ogromnih dimenzij? Mar ne bi mogel iti celo tako daleč, da bi lahko rekel, da še celo najbolj krotka in najbolj miroljubna religija stoji za tem načelom? Tomova želja je osnova, na kateri v veliki meri stoji veličina Anglije, in ne bomo potrebovali dolgo, da bomo odkrili, da bushido ne stoji na nič manjšem piedestalu. Če je bojevanje samo po sebi, pa naj bo ofenzivno ali defenzivno, kot pravilno ugotavljajo Quakerji, nasilno in zgrešeno, lahko še vedno rečemo z Lessingom: »Vemo, iz katerih zmot izvira naša krepost.« »Potuhnjenci« in »strahopetci« sta dve izmed najhujših zmerljivk za ljudi zdrave, preproste narave. Otroštvo se začne s tem nazorom, in prav tako viteštvo, a ko življenje zraste in postanejo odnosi v njem mnogostranski, ta zgodnja vera išče utrditev višje avtoritete in bolj racionalne vire za lastno zadostitev, zadovoljitev in razvoj. Kako daleč od idealov viteštva bi bila resničnost, če bi vojaštvo delovalo sámo, brez višje moralne podpore! V Evropi je bilo krščanstvo za potrebe viteštva razlagano na temu primeren način, pa ga je kljub temu navdihnilo s spiritualnimi podatki. »Religija, vojna in slava so bile tri duše popolnega krščanskega viteza,« je rekel Lamartine. Na Japonskem so bili različni

viri bushida,

med katerimi bi lahko začel z budizmom.


Prevedel Aleksander Mermal

144 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740245
cena z DDV: 21,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740252
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje