Helena Cestnik: Pletiljina pesem

Bolje, da si pletla šal kot besede, bolje, da si nizala metafore kot resnico.

A pletilke v njenih rokah nočejo plesti po taktu njej lastnega bobna, korakati v ritmu vznemirjenega ali potolaženega srca, v ritmu potolčenega ali ozdrav­ljenega srca, v ritmu utrujenega ali radoživega srca, v ritmu srca, občutljivega za vsakogar in za vse, neprenehoma spremljajočega in spreminjajočega ritem življenja in prisluškujočega modrosti starega sveta: Carpe diem; ravno tako nebogljene in okorne kot roke so tudi misli, ki se nočejo pokotaliti na svetlobo resničnosti in iz duše nočejo zdrseti na papir, saj se besede trdno oklepajo pletiljine levice, omrtvičene roke na srčni strani njenega jaza, kjer je tisto, česar ni, kjer je brazgotina njene ženskosti, kjer je davno davno zorel brst deklice s kitkami, kjer je spomin na dojko, ki je ni in iz katere je nekoč vrelo mleko in se pocejalo v usta njenih otrok. Desnica lovi upočasnjeno levico in snuje novo petljo, izhajajočo iz na desetine strani nasnutka pravljice iz blodnjave. Trdo pletilja zabode v resnico in zastavljena petlja drsi s srčne strani njenega jaza: iz duše zdrsne slika modrih oči, bleščava, ki ji sveti v nevidni temi in ji ožarja drobne prste, da snujejo nove in nove besede, tej krhki pletilji z drhtečimi udi in srcem. Modrina se širi in razteza obzorje, spremeni se v samo nebesno ogrinjalo. Kako hipna je neskončnost trenutka! Kako glasno-svetel molk neizrečene besede, ki se skrivnostno potihoma blešči na licih, obkroženih z lasmi nelasmi, in prvobitne besede, uokvirjene s polzastrtim nasmehom! Modrina nebeškega plašča se kar naprej širi, na stežaj se odpirajo vrata drugega jaza in pletilja se nalahno zaziblje v neskončni modrini, segajoča do zvezd in nebeškega raja, zazibana kakor v objem, ki ga ni. Modrina je barva nebeške pletenine, modrina je barva morske gladine, moder je zrak v domačih gorah, modra je barva junijskih rož, modra je misel tega spomina, rdečemodrikast je svet, ožarjen s toplino, ki jo preveva nevidna moč utišanih besed. Škripaje trdo pletilja nasnuje novo zanko, v kakršno se je nekoč ujela, in miže zakotali klobko spominov, da neslišno zdrsi do srca. Vzorec male pletilje se zmede v trenutku dvajsetih let, zato se omaje njeno ravnotežje, a goreča molitev izprosi, da se vzorec kljub pobegli zanki nadaljuje, da se spodrsljaj skrije v umetelnem vzorcu iz bunčic in luknjic, čipki, ki jo je nasnulo življenje. Hitijo okorele roke, hitijo v dvojnosti tišine in v zadregi enojne dvojine, hrepeneč, da nevidna srčna nit poveže trenutke sonetov in elegij s himničnimi trenutki in trenutki ód, da se bolečina neizživetega vplete v posvečene trenutke darovanja lastnega telesa, pripetega na križ upov in sanj. Mala pletilja se utrudi, utrudijo se njene roke, utrudijo se besedne pletilke, izmučene oči povesijo pogled pod prečutimi vekami; prsti ne dohitevajo miselnih niti, potopljenih v brezmejno globino. Njegove oči postanejo priprte dveri, ostane le reža, za katero je skrit tolmun, v katerega je sprala prah s predalčnikov svojega spomina, blato, ki se je lepilo na njeno pletenino, ko je bredla med lužami vsakdana. Ko se bo znova povzpela do nebesne modrine, trkajoč na duri raja, bo le en sam samcat dih oddaljena od vrat pekla, kajti kdor se po lastni srčni pletenini, čipkastem šalu, ki so ga spletle drhtave roke, vzpne k nebu, se ne zaveda, da hodi po rezilu nožiča in da ga za trenutek omajano zaupanje lahko pahne v kotel peklenskega gorja, ko presahne večni tolmun, ko se besede zacvrejo v ognju lastne duše. In v srcu je nožič.

A petlja s podobo modrih oči je kažipot za vzorec,
ki je samo njen, drugačen od vseh drugih.

Mala pletilja se muči z novo petljo, da bi v čipkasti vzorec vpletla podobo polnih ustnic, smehljajočih se iz daljave, večno približanih, a nikoli prižetih, rahlo priprtih, da bolj kot zvok skozi priprtost polzi slutnja glasu, mehkega, nežnega, toplega, kot je bil njen žametni plašček breskove barve, drhtečega v zadržani strasti in lomečega se od basa preko baritona do tenorja neizsanjanih čustev. Zopet trdo zastavi svojo desno pletilko in jo zabode v levo stran, da zakrvavi razsanjano srce in se zanke, nasnute v pravljici iz blodnjave, obarvajo nežno rdeče, v barvi hrepenečih ustnic, v barvi pritajenega ognja, v barvi pridušene groze. Vzduh postaja nevzdržen, navlaženi zrak je gost in otežuje dihanje, kajti usta so polna življenjskega soka, ki se poceja v grlo, da je slišati le še zamolklo grgranje, kot da se prebuja vulkan, kot da se bo po stoletju znova, kakor princeska v pravljici, prebudil Krakatau. Silovito eksplozijo čustev uduši le drobna solza, ki počasi drsi s pletilke na pletilko, iz globine oči proti priprtim ustom, kjer se ujame na polnosti ustne votline, zašumi in izhlapi v izsušeno dušo. Sredi soparice ostanejo razpokane, izsušene ustne, a ni zdravilca, da bi jih ovlažil, mali pletilji pa sram brani, da bi jo poljub odrešil in iz male sive miške naredil za kraljico nebes in pekla in vanju ujetih src. Kolikokrat kakor ciganka gleda svojo dlan in vanjo s pletilko zarisuje podobo ustnic, ki vodijo v brezno pekla ali v nebeško votlino – ne more vedeti kam, ker je misel zastala, ker se je petlja lepo napletla in sije v svoji rožnatordeči podobi na pletilki desnici, in se nemo sprašuje, koliko pravljic je na oni strani vrat, okrašenih z biserovino in dišečih po češnjevem lesu; junij je, zorijo češnje – zagrizla bi se vanje in jih s svojimi ustnicami prenesla do njegovih, da bi se pocejal sladki sok neizgovorjenih besed, izrečene bi omadeževale posvečeni trenutek, v katerem tale uročena petlja počiva vse veke njunega omejenega časa.

Roke s prsti, zveriženimi od neznosnih krčev, so odsanjale pomirjajočo modrino njene zrcalne podobe in sladkobo češnjeve krvi na polnih ustnicah. Mukoma mala pletilja nasnuje petljo, v katero vplete čarobni notni zapis polifonije, z orkestrom iz zazankane tišine, prepletene z odzvokom njunih korakov, bobnenjem dežnih kapelj (njunih solz), šušljanjem zlatega listja, ljubezenskim krikom žab in močeradov. Trdno oklepajo prsti hladno pletilko; pobeleli so od pritiska, in ko spomin zdrsi na desno stran, se prsti obarvajo rdečkasto, kajti vanje je planil hudournik zvokov drsenja roke po dišeči koži, zasoplih dihov in umirjenega smrčanja, tu in tam radosten žvižg; in odmev razbijajočega srca. Od nikoder se zaslišijo zvoki znanih melodij, po katerih se suče hripava vinilka, ki jo preglasi Ray Charles, da v mali pletilji odzvanja le njej slišni tujejezični napev I Can’t Stop Loving You. Zdaj zdaj bo iz spomina nasnula Bolero in se predala novi bunčici na pletenini iz srčnih niti, do skrajnosti podoživljajoč te nežne, močne roke …

Dlan, suha in topla, poljublja kožo tuje dlani, a hkrati tako domače; to so snidenja slovesa, a vmes ritem Ravelove skladbe, sprehod po gozdu, ko bosa stopala skakljajo med hrastičjem in gabriči nad njegovim srcem, med leščevjem in praprotjo proti travišču pristriženih las (ali boža majhnega ježka?), vmes počijejo na ajdovem strnišču, potem ko so poljubi poželi belo nedolžnost in je pod njo ostala rdečkasto- rjava koža, prepredena z vijoličastimi kapilarami, ki utripajo od silnega telesnega napona. Ravelov Bolero je vedno glasnejši, vedno hitrejši, pletilki zdrsita izmed prstov in se odkotalita daleč daleč, kjer ni upov ne kesanja, le ta trenutek, ko pletenina brsti sama iz sebe, dihanje je vse sunkovitejše, ples prstov vse bolj prepleten. Dvoje žarečih teles pred kaminom, dvoje ognjenih zubljev kot navdih za gorišče v kaminu. Vse hitreje se vrti vinilka, ogenj za razbeljenim steklom prasketa in pršeče iskrice se učijo poljubovanja. Vlažno, vlažnejše je vsako od teles, prepoteno od ognjevitega Bolera. Vonj po spolu preglasi vonj po dišečem lesu na kurišču, da vzdihujejo pretreseni zublji, oviti z nevidnimi nitmi ajdine barve. Gramofonska igla se dvigne in tišina hipoma pretrga čudotvorno nit, ki s pretrgom razplete dvoje teles, pomirjenih s seboj in med seboj.

Mala pletilja se zdrami iz sanjske pletenine in mukoma pobere s tal pletivo, ki ji je med dremežem zdrsnilo na pod. Bunčice so vse barvitejše, kot so pisanih barv njeni spomini. Vsaka barva pripoveduje svojo povest, vsaka bunčica svojo pravljico, vsaka luknjica ima pomembno mesto v njeni življenjski zgodbi. Nasnute vrstice govorijo z znanimi vonji, glasovi, zato jih pletilja ponese pred svoje oči, a kmalu skrije vanje svoj obraz, da ne vidim njenih solz.

Zakaj jočeš, mala pletilja?

Sanje ROMAN
126 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789612740122
cena z DDV: 19,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni